Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Ranka Ivelja, Nada Ravter, Mojca Pašek in Davorin Koron (člani), je na seji 15. junija 2006 v primeru Frančiškanski samostan Sveta gora proti Ireni Pan, novinarki POP TV razsodilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Frančiškanski samostan Sveta gora proti Ireni Pan, novinarki POP TV
Frančiškanski samostan Sveta gora (nad Novo Gorico – v nadaljevanju samostan), ki ga zastopa odvetniška pisarna Brecelj, se pritožuje zoper prispevek novinarke POP TV Irene Pan, ki je bil objavljen 3. januarja 2006 v okviru oddaje Preverjeno. V njem novinarka obravnava zgodbo o denacionalizaciji restavracije na Sveti gori, v zvezi s katero še teče pravdni postopek med samostanom, kateremu je bila restavracija vrnjena in Gostinskim podjetjem Okus d. o. o. (v nadaljevanju Okus), ki je restavracijo vrnil. Pritožnik meni, da novinarka ni predstavila celovite slike dogodkov, da je dodala svoj komentar, ravnala neetično in s tem kršila preambulo ter 1. in 2. člen kodeksa novinarjev Slovenije.
Pritožnik prilaga vrsto dokumentov, ki se nanašajo na dogajanje. Restavracija je bila podržavljena leta 1959. Samostan je vložil zahtevek za denacionalizacijo v letu 1991. Ministrstvo za kulturo je leta 1996 odločilo, da se stavba restavracije vrne v last samostanu. Okus mu jo mora izročiti do konca leta 1998. Razliko v njeni vrednosti od časa nacionalizacije do časa denacionalizacije v znesku približno 425.000 DEM je samostan dolžan Okusu poravnati v 10 letih od pravnomočnosti delne odločbe o denacionalizaciji. Zaradi tožbe na vrhovnem sodišču je postala pravnomočna šele maja 2000. Tožba Okusa je bila zavrnjena kot neutemeljena. Restavracijo je samostanu vrnil marca 2001, nakar jo je prevzel najemnik. Okus je dolžan samostanu poravnati tudi nadomestilo za izgubo koristi za čas od leta 1991 do predaje restavracije v letu 2001. Ker tega ni storil, je samostan sprožil sodni postopek, ki še teče.
Novinarka v odgovoru zanika kršitev kodeksa in neetičnost in pravi, da je svoje delo opravila vestno, v skladu s kodeksom. V enem od časnikov je zasledila zgodbo, kako je podjetje Okus moralo vrniti frančiškanskemu samostanu restavracijo in mora po letih vlaganj v skoraj povsem dotrajan objekt doplačati še 30 milijonov tolarjev.
Pritožnik novinarki očita, da je poudarila, kako je Okus kupil stavbo restavracije za “znatne vsote denarja”. To ne drži, pravi pritožnik. Okusov pravni prednik Avtopromet jo je dobil za simbolični znesek od Turističnega društva Nova Gorica, ki jo je potem usposobil za gostinsko dejavnost.
Novinarka odgovarja, da v prispevku ne trdi, da je Okusov pravni prednik Avtopromet restavracijo kupil za znatne vsote denarja (to je razvidno tudi iz prispevka).
Vlaganja v obnovo je plačal pretežno Goriški muzej, kar novinarka zamolči, pravi pritožnik.
Neresnične in zavajajoče so tudi samostanove navedbe, da naj bi večino vlaganj v restavracijo opravil Goriški muzej, odgovaraja novinarka. Pritožnik v dokaz za to prilaga le ponudbe izvajalcev, ki jih je gradbeno podjetje poslalo Goriškemu muzeju, nikjer pa ni dokaza o dejanskih plačilih (to je razvidno tudi iz dokumentacije, ki jo je NČR prejelo). Poleg tega se večina teh ponudb nanaša na muzejski del objekta in ne na restavracijo, dodaja novinarka. Avtopromet je od turističnega društva prevzel stavbo v katastrofalnem stanju, ki je bila po odločbi inšpektorjev celo zaprta, a tega v prispevku novinarka niti ni omenila.
Novinarka zamolči tudi to, da je samostan Okusu že plačal približno 3,5 milijona tolarjev kot plačilo vrednosti vlaganj, dodaja pritožnik.
Neresnična je trditev, da je samostan Okusu že plačal odškodnino za vlaganja v višini 3,5 milijona tolarjev, trdi novinarka. Kot dokazuje pogodba, gre v resnici za plačilo del, ki so bila opravljena po cenitvi in postopku na sodišču.
V prispevku je omenjeno, da je nekaj delavcev pri Okusu izgubilo zaposlitev, kar ne drži, saj je novi najemnik restavracije vsem ponudil delo, zanj pa se je odločil le eden, piše pritožnik.
V prispevku med drugim res niso objavljene besede predstojnika samostana, da je novi najemnik ponujal delavcem Okusa, naj ostanejo v restavraciji, priznava novinarka. Kot pravi, je ravnala tako, ker so ji delavci to zanikali in ni želela predstojnika postaviti v neprijeten položaj.
Postopek poravnave je predlagalo sodišče in ne Okus, kot je rečeno v prispevku, dodaja pritožnik.
Novinarka zavrača tudi ta očitek. V prispevku ne trdi, da je mediacijo predlagal Okus, temveč to, da je v samem postopku mediacije Okous zaprosil za poravnavo – da bi mu samostan za vlaganja plačal vsaj 20 milijonov tolarjev, kar pa je samostan zavrnil.
V nadaljevanju samostan ocenjuje, da je novinarka s tem, ko je dala besedo enemu od zaposlenih v Okusu, “zaigrala” na populistično socialno noto gledalca, da sicer namerno favorizira eno plat zgodbe, da meša pravne pojme, zmanjšuje ugled upravnih organov, sodne oblasti in s tem države in da ni preverila informacij pri vseh vpletenih. Vsa odločilna dejstva je novinarki natančno pojasnil predstavnik samostana Jože Goličnik, vendar njegovih pojasnil ni vključila v prispevek. V njem je le 10 odstotkov njegove izjave, pa še ta je iztrgana iz konteksta, trdi pritožnik. Po njegovih navedbah je družba POP TV zavrnila zahtevo, naj mu izroči tudi tako imenovane delovne posnetke.
Novinarka poudarja, da je zgodbo preverila pri obeh straneh, prav tako dostopno dokumentacijo, in govorila tudi z drugimi vpletenimi. Ker pa je zadeva zelo zapletena in kompleksna, v 10-minutni prispevek vsega ni mogla vključiti. Mesto so našla le tista dejstva, ki so ključna in temeljijo na dokazih. Zagotavlja, da je s predstojnikom samostana imela pred snemanjem dolg pogovor. Na samem snemanju ga je spraševala le tisto, o čemer sta se dogovorila, poudarja novinarka.
Novinarki pritožnik očita neetično ravnanje, ker njegovemu predstavniku Jožetu Goličniku ni hotela predložiti pisnih vprašanj, da je besedo dala tudi pravni pooblaščenki Okusa, pooblaščencu samostana pa ne.
Pogoja, naj mu novinarka pošlje pisna vprašanja, Jože Goličnik ni nikoli postavil in je bil o vsem podrobno seznanjen, odgovarja novinarka. Na odvetnico, ki zastopa Okus, pa se je novinarka, kot pravi, obrnila med drugim zato, ker ta razpolaga z dokumentacijo.
Predstavnik pritožnika je predlagal, da ga posnamejo pred stavbo restavracije, novinarka pa je vztrajala, da ga postavijo pred cerkev, kar simbolno kaže na moč, vpliv in denar osebe. Vsa neetičnost novinarke pa se najbolj zrcali v nasprotju med naslovom oddaje (Preverjeno) in vsebino prispevka, zaključuje pritožnik.
Trditev, da je zahtevala, da mora Jože Goličnik stati pred cerkvijo, je neresnična, kar lahko potrdi TV ekipa, zagotavlja novinarka.
Na koncu novinarka dodaja, da ni objavila še vrste dejstev, ki niso v prid samostanu (med drugi to, da so samostanu morda izplačali odškodnino že ob nacionalizaciji), ker ni želela poglabljati konfrontacije med obema vpletenima. Odgovoriti je skušala na vprašanje: “Kako to, da je neko podjetje toliko vlagalo v restavracijo, ki so jo morali nato vrniti, zdaj pa bodo morali še doplačati 30 milijonov tolarjev.”