Novinarsko častno razsodišče, skupni organ DNS in SNS (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Ranka Ivelja, Nada Ravter, Peter Jančič, Špela Šipek, Davorin Koron, Mojca Pašek in Brigita Mohorič je na seji 9. novembra 2006, v primeru Varuha človekovih pravic Matjaža Hanžka proti TV Paprika, odgovorni urednici Ajši Šunjič, voditeljici Manci Zver in Zmagu Jelinčiču Plemenitemu, ni ugotovilo kršitve očitanih členov Kodeksa novinarjev Slovenije, je pa v primeru sprejelo izjavo. Na izjavo je bilo podano odklonilno ločeno mnenje Petra Jančiča in pritrdilno Gojka Bervarja.
Izjava:
Oddaja Vroče je bila v pretežni meri namenjena pogovoru o pedofiliji. Kljub morda dobrim namenom – pedofilija je zagotovo tema, ki si zasluži medijsko pozornost – je oddaja, ki je potekala v živo, v celoti izzvenela kot ščuvanje k fizičnemu obračunavanju s pedofili, tako s tistimi, ki so zagrešili kaznivo dejanje pedofilije ali bili pedofilije zgolj osumljeni, kot tistimi, ki takšna nagnjenja zgolj izrazijo oziroma priznajo (pedofilije v oddaji niso definirali). Po mnenju NČR sta voditeljica oddaje z načinom vodenja pogovora (predlogom sogovornika in poslušalcev o drastičnih kaznih za pedofile, ki naj bi si zaslužili “pravo, ne le kemično kastracijo”, “dilerju roko stran, pedofilu mednožje”, “jaz bi jim še eno nogo odbil”, v čelo bi jim “vžgal črko P”… je v pogovoru nekritično pritrjevala) in odgovorna urednica oddaje z izbiro voditeljice, ki je bila profesionalno povsem nedorasla temi in sogovorniku, ravnali v nasprotju z novinarsko etiko in profesionalnimi normami novinarskega poklica. Pogovor z Zmagom Jelinčičem Plemenitim je bil zlorabljen za spodbujanje ljudi k brutalnemu nasilju nad pedofili, celo k linču osumljenih, za širjenje nestrpnosti in stereotipiziranja Romov kot tatov in tistih, ki da jim je vse dovoljeno, pripadnikov narodov nekdanjih jugoslovanskih republik kot lenuhov in prevarantov, Belgijcev kot naroda, v katerem prevladujejo pedofili in “pedri”. Ali sta to storili zaradi neprofesionalnosti ali zaradi presoje, da utegne senzacionalistično koncipirana oddaja imeti večjo gledanost, NČR ne more vedeti. Opozarja pa na pojav vse številnejših radijskih in televizijskih talk-šovov, v katerih se novinarji-voditelji in vabljeni gostje družbeno relevantnih tem lotevajo nekompetentno in brez potrebne etične občutljivosti za spoštovanje človekovih pravic tako posameznikov kot družbenih manjšin. NČR ob tem poudarja, da morajo novinarji v skladu s preambulo Kodeksa novinarjev Slovenije “vedno braniti načela svobode zbiranja in objavljanja informacij in pravico do izražanja mnenj”, vendar pa so hkrati “dožni predstavljati celovito sliko dogodkov in svoje delo, ob spoštovanju pravic drugih, opravljati natančno in vestno. Takšno delo je temelj verodostojnosti novinarjev.”
NČR v izjavi v primeru Hanžek proti TV Paprika ne obravnava spornosti izjav sogovornika, ampak zgolj odgovornost medija in voditeljice. V primeru Matej Kovačič proti novinarju Radia glas Ljubljane Mitji Urbančiču, v katerega je bil tudi vpleten Zmago jelinčič Plemeniti, je NČR v oprostilni sodbi tedaj zapisalo:
»NČR je ocenilo, da bi, če bi brez res tehtne argumentacije pritrdili pobudnikom, da so kršene določbe kodeksa, na katere se sklicujejo, novinarsko svobodo objavljanja različnih mnenj preveč zožili. Odgovornosti za vsebino izjav nastopajočih v radijskih in televizijskih oddajah (še posebej v oddajah, ki potekajo v živo), pa tudi v časopisju in drugih medijih, ni mogoče pripisati le novinarju in uredniku. V določenih primerih bi s tem brez tehtnih razlogov spodbudili samocenzurno obnašanje medijske skupnosti, katere prvo vodilo mora biti pravica javnosti do čim širše obveščenosti. Hkrati pa NČR opozarja, da uredništva in novinarji niso odvezani odgovornosti pred ljudmi, če dopustijo, da kdo medij izrabi za sporočila, ki vsebujejo le zmerjanje in poniževanje. Novinarji in uredništva izbirajo sodelujoče oziroma nastopajoče, povezujejo in sintetizirajo vsebino in z etično držo ter pasivno ali dejavno vlogo pri povezovanju oddaj, montiranju izjav in z drugim uredniškim in novinarskim delom v presojo javnosti prepuščajo tudi sami sebe.«
NČR v primeru Varuh človekovih pravic proti Manci Zvez in uredništvu TV Paprika še opozarja, da je razlika, ali so take besede izrečene v zasebnem pogovoru ali v mediju ključna in da je – ko gre za kolizijo med dvema pravicama – do obveščenosti in do osebne integritete vloga medija zelo občutljiva in zahteva posebno pozornost in visoko profesionalnost. Zato se medij, ne da bi se jasno distanciral od izjav, ki spodbujajo k nasilju, ampak se voditeljica z njimi celo strinja, ne more izogniti odgovornosti za njihovo nekritično širjenje.
Vili Einspieler, predsednik Novinarskega častnega razsodišča
Ločeno mnenje
Peter Jančič
Sprejemu izjave sem nasprotoval, ker dvomim, da služi namenu. Z izjavo častno razsodišče ne ponuja profesionalni skupnosti jasnega profesionalnega načela, vodila ali usmeritve, ki bi ne bilo že znano; gre bolj za opredeljevanje odnosa članov razsodišča do skrajnih političnih pogledov voditeljice oddaje na lokalni televiziji Mance Zver, ki profesionalno ni novinarka in predsednika nacionalistov Zmaga Jelinčiča, ki tudi ni novinar.
Ocena o velikem vplivu, ki bi ga naj pogovor na lokalni televiziji imel na ljudi (spodbujanje ljudi k brutalnemu nasilju nad pedofili, celo k linču osumljenih, širjenju nestrpnosti in stereotipiziranju) ni dokazana. Zdi se, da posebnih posledic omenjena oddaja ni imela, če izvzamemo zanimivo in
koristno javno razpravo o mejah svobode govora, tiska (televizij) in pomenu strpnosti v družbi, medijih in javnih razpravah.
Pritrdilno ločeno mnenje
Gojko Bervar, Nada Ravter, Brigita Mohorič
Sam sem sicer zagovarjal tezo, da 23. člen kodeksa slovenskih novinarjev po vsebinski plati daje zadostne temelje za odločitev o kršitvi, kljub temu, da spodbujanje k nasilju v njem ni eksplicitno navedeno. Toda, ker je razsodišče sprejelo priporočilo varuha človekovih pravic, da se pri ustanoviteljih, društvu in sindikatu novinarjev, pojavi kot predlagatelj spremembe tega člena, ki bi vnesla tudi določilo o nesprejemljivosti spodbujanja k nasilju, se je znašlo v logični formalni zanki: s sprejetjem pobude, ki je bila na skupščini društva novinarjev potem tudi sprejeta, je pravzaprav pritrdilo mnenju o nepopolnosti kodeksa v tem členu. In če je nepopolnost na ta način priznalo, bi bilo formalno zelo vprašljivo, da bi ob dogodku sprejelo odločitev, ki bi razsodbo utemeljila na določilu, ki strogo formalno v času dogodka še ni veljalo.
Po vsebinski plati pa je seveda nesprejemljivo, da medij ne le sprejema spodbujanje k zunajpravnemu ravnanju in nasilju, ampak ju tudi spodbuja. Izjava razsodišča, ki je sicer manj določna kot bi bila obsodba, se je torej izkazala za edino sprejemljivo rešitev. S tem sem se solidariziral in če ne bi bilo ločenega mnenja enega od članov razsodišča k izjavi bi pri tem tudi ostalo.
Žal mi je, da kolega ni prepoznal jasnega profesionalnega načela, vodila ali usmeritve (kot navaja sam), ki jo vsebuje izjava Novinarskega častnega razsodišča. Da bo povsem jasno: načelo (vodilo, usmeritev) je, da ne novinar ne medij ne moreta spodbujati ravnanj, ki so v nasprotju s pravnim redom v državi ali spodbujajo k nasilju nad ljudmi in da se morata v takih primerih vsaj distancirati. Še teže je razumljiv kolegov pomislek, naj se razsodišče ne bi opredeljevalo do izjav dveh sodelujočih, ki nista novinarja.
Na načelni ravni je pri tem treba najprej razčistiti temeljno vprašanje veljavnosti novinarskega kodeksa, ki je strogo formalno vzeto res samo kodeks nekega profesionalnega društva. Toda zavedati se je treba, da je danes to edini profesionalni kodeks, ki zadeva medije v državi, in da je ta, ki ga imamo, bazični izvleček etičnih in profesionalnih pravil, ki veljajo tudi v mednarodnem medijskem prizorišču. Na njegova vsebinska določila se že nekaj let sklicuje tudi slovenska medijska praksa in celo zakonodaja, ko govori o profesionalnih standardih. Tudi če kodeks ni zavezujoč in tudi ne vsebuje nobenih sankcij razen moralnih, je za medije moralni imperativ in njegovo kršenje vzbuja pri kršiteljih vsaj nelagodje – vsekakor pa zavedanje vprašljivega ravnanja, ko segajo prek standardov, ki imajo precej širšo veljavo od zgolj slovenske. Tudi zato je razsodišče v svojem poslovniku sprejelo tudi možnost, da razsoja tudi o izdelkih ljudi, ki niso člani društva in medijev, ki standardov, zapisanih v kodeksu, niso vnesli v svoje statute. Zato, ker je – vsaj dokler se ne pojavijo druge rešitve – društvo, skupaj z novinarskim sindikatom, še vedno edini civilni varuh poklicnih standardov v državi. Če bi torej v tem primeru razsodišče pristalo na tezo, da o medijskem izdelku, ki ga je proizvedla nenovinarka in o mediju, ki je pogovor prepustilo sogovorniku nedorasli voditeljici, ne bo razsojalo ali sprejelo stališč, zato ker nista člana novinarskega ceha, potem bi v bistvu napeljevalo vodstva medijev k praksi, naj teme, ki segajo prek robov družbeno dopustnega, spodbujajo pa najnižje človeške instinkte in imajo s tem komercialno vrednost, prepustijo ljudem, ki jih novinarski standardi in etika ne zavezujejo. Da se je torej poklicnim standardom in etiki najlaže izogniti, če delo zaupaš ljudem, ki jih ne poznajo ali pa se jih ne zavedajo . Na tako samosterilizacijo razsodišča, v času, ko je to edini organ presoje poklicne etike v Sloveniji in na spodbujanje tako vprašljive prakse pač ne morem pristati.
V Ljubljani, 23. novembra 2006