Novinarsko častno razsodišče (NČR), ki je edini organ presoje poklicne etike v
Sloveniji, je v minulem mandatnem obdobju ohranilo avtonomijo, ki je ključni
vzvod njegove vloge na slovenski medijski sceni. Kljub temu, da se v javnosti
občasno problematizira delovanje novinarskega društva in sindikata, ki sta
ustanovitelja NČR, ni dobila podpore nobena rešitev, ki bi drugače zastavila
civilno varovanje poklicnih standardov v državi. Iz tega zornega kota je
Kodeks novinarjev Slovenije, čeprav ni zavezujoč in vsebuje le moralne
sankcije, za medije še vedno moralni imperativ. Zato ne preseneča, da se na
njegova vsebinska določila sklicuje tudi slovenska medijska in sodna praksa
ter celo zakonodaja, ko gre za profesionalne standarde.
NČR se je tako, ko so mediji prestopili meje dopustnega ravnanja, ne da bi pri
tem formalno kršili profesionalna in etična pravila, opredeljena v Kodeksu
novinarjev Slovenije, pogosto soočilo z dilemo, ali naj prevzame vlogo
splošnega varuha družbene etike. Kljub deljenim mnenjem, je NČR praviloma
razsojalo na podlagi profesionalne in ne človeške etike, ker ga nihče ni
pooblastil, da bi bil moralni arbiter. Izhajalo je iz Kodeksa novinarjev
Slovenije, ki temelji na načelu, da morajo novinarji, ki zahtevajo pošteno in
moralno ravnanje od drugih, enako ravnati tudi sami, sicer krnijo lastni
ugled in ugled profesionalne skupnosti.
Kaj je pošteno in verodostojno si novinarji razlagajo po svoje, bralci,
poslušalci in gledalci pa po svoje. Zato si je NČR prizadevalo, da nevtralno
razsoja o pritožbah čez novinarstvo, ker lahko le tako pridobi in ohrani
zaupanje novinarjev in javnosti. Širši javnosti je s sprejetjem izjav in
stališč skušalo pojasniti, katerim etičnim in poklicnim merilom so zavezani
novinarji in uredniki. Pri tem je izhajalo iz pojavov v novinarskih praksah
in ponudilo trajnejša merila in postopke, ki naj zagotovijo spoštovanje etike
javne besede.
NČR je z izjavo opozorilo, da je objavo fotografij in posnetkov trupel,
posmrtnih ostankov in obdukcijskih zapisnikov, ki je neetična, mogoče
upravičiti le v izjemnih primerih. NČR je še ugotovilo, da pri tem ne gre za
sistematične kršitve, temveč za objestno ignoranco temeljne medčloveške
etike, kjer bi profesionalni urednik moral najti pravo in človekovemu
dostojanstvu primerno mero.
Z izjavo je NČR opozorilo tudi na prakso, ki jo novinarji v lovu za
informacijami pogosto spregledajo, in sicer – da jih želijo informatorji
uporabiti predvsem kot orodje za svoje osebne interese ali za medsebojne
obračune v gospodarstvu, politiki ali na drugih področjih. Novinar bi moral v
takšnih primerih vselej presojati, ali ne gre za poskuse, da bi ga uporabili
zgolj za prenašalca sporočil, in upoštevati poklicne in etične standarde, ki
zahtevajo temeljito preverjanje – ko pa je to zelo oteženo, pa vsaj pridobiti
stališče napadene strani.
Izpostaviti je treba tudi izjavo v primeru varuha človekovih pravic proti TV
Paprika, ki je v javnosti botrovala komentarjem, da se je NČR opredelilo do
skrajnih političnih pogledov voditeljice oddaje in prvaka nacionalistov Zmaga
Jelinčiča. Gre za interpretacijo izjave, ki se je osredotočila na njene
morebitne posledice in ne na vzroke, kajti NČR je na podlagi več podobnih
primerov ugotovilo, da postaja verbalno nasilje vse bolj pogosta pojavna
oblika diskriminacije, uredništva nekaterih medijev pa ravnajo, kot da so
odvezana vsakršne odgovornosti. NČR je z izjavo tako le sledilo jasnemu
profesionalnemu načelu, da je nesprejemljivo, če se novinar in medij vsaj ne
distancirata od ravnanj, ki spodbujajo k nasilju in nestrpnosti.
Gre za izražanje, ki temelji na diskriminatornih predsodkih, ni pa nujno
kaznivo, čeprav lahko žrtvam povzroči veliko škode. Izključno zato je NČR
tudi predlagalo spremembo 23. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki jo je
sprejela skupščina Društva novinarjev Slovenije, tako da je po novem
nedopustno tudi spodbujanje k nasilju in nestrpnosti. NČR je še ocenilo, da
zaradi nejasnih definicij sovražnega govora ne bi bilo smotrno, če bi njegovo
omejevanje opredelili s posebnim členom v kodeksu. Ko gre za žaljivo
izražanje, ki je manj ostra oblika nestrpnega govora, pa so mnenja članov NČR
različna.
Ker je spoštovanje norme resničnosti in preverjanja dejstev ključno za delo
novinarjev in uredništev, NČR meni, da lahko oddaje, v katerih posameznik
javno izreka mnenja, stališča ali obtožbe zoper posameznike brez preverjanja,
vodijo do popolnoma napačnega obveščanja javnosti. Pridobivanje dodatnih
poslušalcev, gledalcev ali bralcev z objavljanjem grobih zmerljivk, ni v
skladu s častjo, ki jo od uredništev posameznih medijev in novinarjev
zahtevajo etični standardi in javnost. Zato je NČR opozorilo, da se
uredništvo medija v takšnih primerih ne more izogniti odgovornosti za izbor
in resničnost objavljenih izjav ter da je dolžno vsaj poskušati pridobiti in
razkriti drugo plat medalje, kadar gre za objavljanje hudih obtožb, ne glede
na to, da gre za normo, ki ni absolutna kategorija.
V tej zvezi je NČR še ocenilo, da bi novinarsko svobodo objavljanja različnih
mnenj preveč zožilo, če bi odgovornost za vsebino izjav nastopajočih v
radijskih in televizijskih oddajah, v časopisju in drugih medijih, pripisalo
le novinarju in uredniku. V določenih primerih bi s tem brez tehtnih razlogov
spodbudilo samocenzurno obnašanje medijske skupnosti, katere prvo vodilo mora
biti pravica javnosti do čim širše obveščenosti.
NČR je prejelo več pritožb, ki so se nanašale na komentarje dela državnih
funkcionarjev, v katerih avtor predstavlja osebno mnenje, katerega namen je
sprožiti javno razpravo. Čeprav so se lomila kopja o tem, ali gre še za
pravico, da novinar svobodno pove svoje mnenje ali ne, je prevladalo večinsko
stališče, da so lahko mnenja komentatorjev o ravnanju državnih ustanov in
tistih, ki jih vodijo, v odprti in tolerantni družbi zelo različna, tako da
tudi skrajnih ni modro prepovedovati. V zvezi z osebnimi mnenji avtorjev je
NČR tudi opozorilo pritožnike, ki novinarjem očitajo, da vseh dejstev niso
zapisali ali jih pravilno ovrednotili, da morajo pritožbe zelo tehtno
utemeljiti, da bi NČR o njih lahko presojalo, ne da bi omejevalo javno
razpravo z določanjem, katera interpretacija ali umestitev dogodkov je
pravilnejša in kaj vse mora biti povedano.
NČR je ob koncu mandata opazilo, da se je, sodeč po pritožbah, ustavil
negativni trend nespoštovanja etičnih in profesionalnih standardov, ki je bil
posledica brezobzirne tekme na tabloidnem trgu. Če ne gre le za muho
enodnevnico, gre bržčas prej za zaslugo regulacije kot samoregulacije, ker se
rumenim medijem neprofesionalnost in neetičnost očitno finančno ne bosta več
izšla. NČR v zadnjem času tudi ni obravnavalo primerov, ko je kršena pravica
do intimnosti otrok, kar ima za posledico, da so v okolju prepoznani in
stigmatizirani. Zato se zdi, da so opozorila NČR, da morajo novinarji vedno
presoditi, ali je obravnava v otrokovo korist ali vsaj ne zoper le-to, mnenja
strokovnjakov pa jim ne smejo služiti le kot ilustracija njihovi vnaprejšnji
sodbi, padla na plodna tla.
NČR v tej sestavi se je na začetku mandata pri razsojanju znašlo tudi pred
grožnjami, po katerih naj bi opustitvi ali uvedi obravnave primerov sledile
ustrezne sankcije. Zato je pojasnilo javnosti, zakaj razsoja o vseh avtorjih
novinarskih prispevkov in zakaj namerava takšno prakso ohraniti tudi v
prihodnje. Sklicevalo se je predvsem na slovensko ustavo in upravno sodišče,
ki je v sorodnem primeru razsodilo v njegov prid. Kot je pojasnilo, je mnenje
o neki zadevi ustavno zavarovana kategorija, mnenje NČR pa je utemeljeno na
mednarodno priznanih standardih, ki veljajo v novinarskem poklicu in katerih
različico sta sprejela novinarsko društvo in sindikat.
V tem kontekstu v zadnjem času ni bilo več resnih pripomb, je pa prvič
pritožnik sam umaknil predlog za uvedbo postopka. Čeprav so nekateri potezo
razumeli kot nezaupnico delu NČR, objava navedb pritožnice dokazuje, da NČR
ne meni, da so razsodniki nezmotljivi in da morajo razsodbe NČR vsi sprejeti,
temveč dopušča, da se z njimi kdo ne strinja in to javno pove. Navsezadnje
NČR ne brani novinarjev, čeprav so najbrž še vedno v manjšini tisti, ki se
zavedajo, da razkrivanje zmotljivosti novinarjev spodbuja zaupanje. Prizadeva
si, kar je pomembno tudi zato, ker ima vlogo prizivnega sodišča,
nepristransko obravnavati pritožbe čez novinarstvo.
Kodeks novinarjev Slovenije tudi določa, da nihče ne sme brez soglasja
novinarja pomensko spremeniti ali predelati njegovega izdelka. Ker ima
novinar pravico podpisovati prispevke, ga ni mogoče podpisovati brez njegove
vednosti ali proti njegovi volji. Gre za pravico do ugovora, ki je novinarji,
kot ugotavlja NČR, ne uporabljajo, čeprav gre za priznan primer dobre prakse.
NČR je obravnavalo več podobnih primerov, šele na koncu mandata pa je prejelo
prvo pritožbo novinarja, ki se je na ta način uprl očitno že ustaljeni praksi
v večini medijev.
Ker je tudi v minulem mandatu NČR nekaj njegovih članov poklicno napredovalo,
so se pojavili pomisleki, ali naj v njem ostanejo tudi uredniki in odgovorni
uredniki ali pa naj izstopijo v skladu z dosedanjo prakso. NČR v tej sestavi
ni videlo potrebe za njihov izstop, tega mnenja pa je bila tudi skupščina
novinarskega sindikata. Za NČR bi bil bolj vreden razmislek o različnih
postopkih, ki jih imata novinarsko društvo in sindikat za izbiranje njegovih
članov, ker predstavnike društva na demokratičnih volitvah izbira skupščina,
predstavnike sindikata pa njegov izvršilni organ. Čeprav ni še nihče
predstavnikom sindikata oporekal verodostojnosti, bi bilo smiselno poenotiti
postopke.
Vili Einspieler