Zavržba vloge v primeru Renate Šribar proti novinarju Mladine Maxu Modicu

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Špela Šipek, Davorin Koron, Mojca Pašek in Peter Jančič (člani) je v primeru Renata Šribar proti novinarju Mladine Maxu Modicu odločilo, da vlogo zavrže. Ranka Ivelja se je glasovanja vzdržala.


Primer: Renata Šribar proti Maxu Modicu

Pritožnica Renata Šribar Modicu očita, da je prekršil 1. , 11. in 12. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (KSN). 1. člen naj bi kršil ker je kritiko uredniške politike slovenskim medijih v delu Renate Šribar O pornografiji posplošil tako, da ta deluje kot kritika vseh medijev, kar ne drži, saj so navedene tudi drugačne medijske strategije. Poleg tega je zapisal, da se avtorica pretežno sklicuje na deset let staro literaturo, kar ni res. Napačno povzema trditev, da je pornografija edina, ki spenja nasilje z užitkom in jo iztrga iz konteksta. Pritožničino delo omalovažuje, čeprav v njegovi obravnavi knjige ni razvidno, da delo zares pozna. Napačno povzema eno od tez v knjigi , češ, da je treba pornografijo ustaviti, tema pa je regulacija prevladujočih oblik pornografije.

11. člen kodeksa naj bi Modic kršil, ko zapiše, da avtorica kritizira nastop osebe v oddaji Studio City, čeprav se kritika nanaša na uredniška izhodišča te oddaje. Poleg tega Modic avtorici očita, da obsoja krnitev njenega intervjuja v Mladini, zamolči pa, da je bil ta objavljen na spletu, pri čemer sam zamolči, da ni šlo za Mladinino spletno stran ampak Index prohibitorum.

12. člen, torej svojo vpletenost v dogodke, pa naj bi Max Modic kršil, ker ni povedal, da je bil avtor cenzuriranega intervjuja.

Max Modic očitke zavrača, vendar ne zavrača konkretnih očitkov. Pravi le, da so prisilno uniformiranje mnenj ter navodila, kaj bi recenzent moral v določeni publikaciji razumeti in izpostaviti, svojevrsten anahronizem. Po njegovem bi avtorica lahko izkoristila za polemiko institut pisem bralcev, pa tega ni storila.


NČR je pritožbo in celotni primer v skladu s 24. členom Pravilnika o delu NČR zavrglo, saj sodi, da bi pomenilo razsojanje o tipično mnenjskem prispevku prevelik poseg v pravico do izražanja mnenja.

NČR sicer tudi tokrat ugotavlja, da ne more razsojati o ozko strokovni plati recenzije, saj to tudi ni naloga etičnega razsodišča. Znašlo se je sredi medsebojnega obtoževanja, ki bi ga pritožnica in avtor recenzije lahko razčistila v javni polemiki. V tem se strinja z Maxom Modicem, da bi bile časopisne strani za razrešitev njunih nesporazumov primernejše. Je pa res, da je izvirni greh nastal zaradi zavajajočega naslova in umestitve članka, ki nakazuje, da gre za recenzijo pritožničine knjige, v resnici pa se je avtor lotil le njenega manjšega dela – tistega, ki govori o medijih. Morda samo zato, ker je v zgodbo vpleten, saj je – sicer brez imena – napaden kot avtor Mladininih besedil o pornografiji in kot ustvarjalec skrajšanega intervjuja z avtorico. Besedilo je daleč od celovite analize knjige. Če bi Modic besedilo napisal kot polemiko s trditvami v knjigi, bi bila njegova vpletenost v dogodke razumljiva sama po sebi, tako pa je besedilo predstavljeno kot recenzija, v kateri naj bi bil avtor načeloma zunaj dogodkov, oziroma bi moral svojo morebitno vpletenost razkriti. S tem bi njegova kritična ost – tudi če je morda krivična, pridobila na verodostojnosti, oziroma bi bralca opozorila, da daje avtor svoje trditve – hkrati z opozorilom na lastno vpletenost – bralcu v presojo.

Modic je tudi površno pregledal seznam literature, ki ga navaja avtorica, sicer se mu ne bi zapisalo, da literatura, ki jo je uporabila, v veliki večini izvira iz obdobja do leta 1997, kar kljub omejevalnemu in nedoločnemu izrazu (»v veliki večini«) ne ustreza dejstvom – je pa to seveda stvar subjektivne presoje. Zavajajoča je tudi trditev, da je celoten intervju izšel na spletu, saj je napeljevala k misli, da gre za Mladinino internetno stran, kar ne drži. V resnici je bila objavljena na drugi spletni strani, ki s tednikom nima neposredne povezave.

NČR kljub temu ocenjuje, da gre v omenjenem primeru predvsem za polemični zapis, kjer bi morebitna obsodba problematičnih dejanj Maxa Modica pomenila premočan poseg v svobodo izražanja. Zato je primer zavrglo.

V Ljubljani, 9. maja 2007

Vili Einspieler

Predsednik Novinarskega častnega razsodišča