8. 11. 2007

Iztok Jurančič proti Petru Jančiču (Delo)

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Vili Einspieler (predsednik), Gojko Bervar (podpredsednik), Ranka Ivelja, Alma M. Sedlar, Davorin Koron, Brigita Mohorič, Mojca Pašek in Nada Ravter (člani) je na seji 25. oktobra 2007 v primeru Iztok Jurančič proti Petru Jančiču razsodilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije. Za razsodbo je glasovalo 6 prisotnih članov, proti pa Davorin Koron in Vili Einspieler.

Primer: Iztok Jurančič proti Petru Jančiču

Iztok Jurančič, predsednik Sindikata novinarjev Slovenije, je na NČR vložil pritožbo zoper Petra Jančiča, odgovornega urednika Dela, kateremu očita, da je v komentarju Bedna tekma, objavljenem na 5. strani Dela 18. novembra 2006, kršil 1., 3., 11., 12. in 19. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

1. člen naj bi bil Jančič prekršil z neresnično trditvijo, da »poskušajo nekateri na vrhu društva in sindikata novinarjev javnost prepričati, da so uredniki, ki so v zadnjem letu prevzeli pomembne položaje v tisku, nazorsko desni, da je to velik problem in da so zato neverodostojni mediji, ki jih vodijo«.

Jurančič pravi, da Jančič svoje trditve ni preveril, saj se vrh sindikata ali katerikoli član »vrha« ni nikoli in kakorkoli opredeljeval do nazorske oziroma politične usmeritve urednikov ali novinarjev.

3. člen naj bi bil Jančič prekršil z isto trditvijo, saj bi bil moral opozoriti, da gre za domnevo ali ugibanje.

Po mnenju pritožnika naj bi Jančič 1. člen kršil tudi s trditvijo, da je Iztok Jurančič govoril o »posegih v tekste brez soglasja avtorjev, domnevnem političnem šikaniranju in podobnem«. Jurančič trdi, da v Ankaranu ni govoril o posegih v tekste brez soglasja avtorjev, da so torej Jančičeve trditve nepreverjene, kot take torej napačne, nepopolne ali v celoti izmišljene. Jurančič našteje primere petih Delovih novinarjev, ki so prosili za zaščito Sindikat novinarjev Slovenije, v vseh primerih je šlo za postopke zaradi izražanja mnenj in stališč, v vse pa je bil neposredno vpleten odgovorni urednik Jančič. Zato meni Jurančič, da je Jančič prekršil tudi 12. člen kodeksa, po katerem mora novinar razkriti, če je vpleten v dogodke, o katerih poroča. S temi trditvami naj bi bil Jančič po Jurančičevem prepričanju prekršil tudi 19. člen kodeksa, po katerem mora novinar morebitne neizogibne konflikte interesov razkriti javnosti ali se iz poročanja in komentiranja izločiti.

1. in 3. člen naj bi bil Jančič kršil tudi s trditvami, da je »zagata, če iz časopisa tekst in novinarja izloči nižji urednik mimo volje višjega s čisto politično argumentacijo, šef sindikata pa opozarja novinarje na gonjo, ki da se jim dogaja, in – oprostite – zagovarja točno to cenzuriranje novinarja«.

Ker je imel Jančič pri pisanju komentarja v mislih dogajanje v Sobotni prilogi in novinarja Ivana Puca, Jurančič v svoji vlogi pojasnjuje, da ni govoril o tem primeru, saj Puc ni zaprosil sindikata za pravno pomoč. Iz tega izpeljuje kršitve, saj, kot pravi, iz dejstev, na katera se sklicuje v komentarju Jančič, ni mogoče sklepati o tem, da šef sindikata zagovarja točno to cenzuro, dejstev, ki bi informacijo o zagovarjanju podkrepila, pa ni preverjal. Ob isti trditvi očita Jurančič Jančiču tudi kršitev 11. člena, ker ni vidne meje med poročilom in komentarjem, ter kršitev 12. in 19. člena, ker ni razkril vpletenosti v dogodke in ker ni razkril konflikta interesov, ki izhajajo iz njegove vloge odgovornega urednika.

NČR je pozvalo Jančiča, naj odgovori na očitke. Vse očitane kršitve zavrača skupno že v prvem stavku svojega odgovora, na očitane kršitve 1., 3. in 11. člena posebej ne odgovori, trdi pa, da ni kršil 12. in 19. člena, saj da so bili v komentarju bralci jasno opozorjeni, v kakšni vlogi je v dogajanju, in da večina tudi brez tega ve, kakšna je vloga odgovornega urednika, ki piše kolumno. Ob tem ko zavrne očitane kršitve, opozori, da gre v komentarju Bedna tekma prav za nasprotno: za poziv k spoštovanju profesionalnih pravil in institucij in za protest proti ravnanju predsednika DNS Repovža in nekaj manj Iztoka Jurančiča. Tudi v odgovoru očita Jurančiču diskreditacijo medija (Dela), hkrati pa po svoje priznava, da iz Jurančičevega prispevka v Ankaranu ni mogel natančno ugotoviti, katere primere ima Jurančič v mislih, zato je odgovarjal na to, kaj bi Jurančič lahko mislil. V nadaljevanju tudi pravi: »Če v sklopu nepravilnosti (…) ni imel v mislih nastajanje omenjene Sobotne priloge, se mu opravičujem.«

NČR je zaradi podrobnejših razjasnitev izvedlo javno obravnavo, ki sta se je udeležila oba udeleženca v sporu. V razpravi sta vztrajala vsak pri svojem, na poravnavo Iztok Jurančič ni pristal.

SKLEP:

NČR ugotavlja, da je Peter Jančič prekršil 1. in 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ni pa kršil 11., 12. in 19. člena kodeksa.

Obrazložitev:

NČR je pritrdilo Iztoku Jurančiču (v nadaljevanju pritožniku), da je Peter Jančič (v nadaljevanju novinar) kršil 1. člen kodeksa, ko je zapisal, da »poskušajo nekateri na vrhu društva in sindikata novinarjev javnost prepričati, da so uredniki, ki so v zadnjem letu prevzeli pomembne položaje v tisku, nazorsko desni, da je to velik problem in da so zato neverodostojni mediji, ki jih vodijo.« Novinar ni niti v svojem odgovoru niti na javni obravnavi ponudil prepričljivih dokazov, na podlagi katerih je zapisalo omenjeno trditev. Njegov zagovor, da je »upravni odbor društva novinarjev v alarmantni izjavi za javnost ob 3. maju izrecno opozoril pred politično nastavljenimi upravami in uredniki nekaterih medijev in zamenjavah urednikov iz političnih razlogov«, se nanaša na društvo novinarjev in ne na sindikat novinarjev. NČR nima razlogov, da ne bi verjelo pritožniku, da se nihče iz vodstva sindikata ni nikoli in kakorkoli opredeljeval do nazorske oziroma politične usmeritve urednikov ali novinarjev. Ker je novinar zgolj domneval, da se je vodstvo sindikata strinjalo z društvom novinarjem, bi moral v skladu s 3. členom kodeksa bralce na to opozoriti ali pa domnevo preveriti pri pritožniku.

NČR ni pritrdilo mnenju pritožnika, da je novinar kršil 1. člen s trditvijo, da je pritožnik na okrogli mizi v Ankaranu govoril o »posegih v tekste brez soglasja avtorjev, domnevnem političnem šikaniranju in podobnem«. Pritožnik je v uvodu svojega nastopa napovedal, da se bo v referatu omejil na primere, ki zadevajo delovnopravno zakonodajo in se osredotočil na tisto, kar je v pristojnosti sindikata na relaciji posamezni urednik – odgovorni urednik – uprava. To je tudi storil, vendar pa je uvodoma, ko je omenil 1. primer, primer Sobotne priloge, dejal tudi naslednje: »…konkretno gre za dva primera: za umik objave besedila s strani odgovornega urednika, za nepooblaščene posege uprave v uredništvo, za neavtorizirano spreminjanje besedil in v enem primeru za umik priprave napovedanega besedila.« Pritožnik je torej neavtorizirano spreminjanje besedil ali – kar vsebinsko pomeni isto – poseganje v tekste brez soglasja avtorjev omenil. To pa je po mnenju NČR zadostna podlaga za novinarjevo ugotovitev, da je pritožnik v Ankaranu govoril tudi o tem. Sintagme politično šikaniranje pritožnik ni uporabil, vendar pa je bilo že iz pritožnikovega opisa primerov kršitve delovnopravne zakonodaje mogoče sklepati, da je šlo za sankcije zaradi politično neprimernih stališč novinarjev. Na primer: iz opisa primera Grah sledi, da je po pritožnikovih informacijah odgovorni urednik odpoklical dopisnika zaradi objave članka »o manjšinski problematiki in izvajanju avstrijske in slovenske politike v razmerju do avstrijske državne pogodbe«. Ker morebitnih profesionalnih napak ali drugih vzrokov pritožnik ni omenjal, je upravičena (novinarjeva) domneva, da je odpoklic povezoval s politično neprimernostjo članka oziroma novinarja. Tudi na javni obravnavi in v dopisu NČR je pritožnik izražal stališče, da so postopke proti novinarjem na Delu sprožili zaradi izražanja mnenj in stališč.

NČR meni, da novinar ni kršil 12. in 19. člena kodeksa, ki novinarje zavezujeta, da morajo v svojem prispevku razkriti, če so vpleteni v dogajanja, o katerih poročajo, in neizogibne konflikte interesov razkriti javnosti. Iz spornega komentarja bralci sicer niso mogli jasno razbrati, da je njegov avtor odgovorni urednik časnika in da je bil v tej vlogi soudeležen v obravnavanih primerih kršitve delovnopravne zakonodaje, na katere se je, kot rečeno, v svojem nastopu osredotočil pritožnik. Toda novinar je po mnenju NČR vseeno lahko upravičeno menil, da bralci to vedo, saj gre za izpostavljeno javno osebo. O dogajanju na Delu se je v medijih že pisalo, poleg tega je v uvodu posredno omenil svoj položaj in s tem vpletenost, ko je zapisal, da so ga v Ankaranu »nameravali speči in z menoj vred časopis, ki ga berete«. V tem kontekstu je omenil odgovorna urednika dveh drugih časnikov Tomaža Ranca in Tina Mamiča, »urednike, ki so v zadnjem letu prevzeli pomembne položaje v medijih«. Po mnenju NČR bi bilo ravnanje novinarja glede na njegovo trojno vlogo (avtorja komentarja, udeleženca okrogle mize in podpisnika sklepov, o katerih je potekala razprava) bolj dosledno (v duhu kodeksa), če bi se iz komentiranja izvzel ali pa svojo vlogo bralcem predstavil bolj jasno.

Zakaj je napisal, da je »zagata, če iz časopisa teskt in novinarja izloči nižji urednik mimo volje višjega s čisto politično argumentacijo, šef sindikata pa opozarja na gonjo, ki da se jim dogaja, in – oprostite – zagovarja točno to cenzuriranje novinarja«, je novinar pojasnil. V mislih je imel primer Puc, ko izvršna urednica Sobotne priloge (po novinarjevem zatrdilu brez uredniških pooblastil) v nasprotju z odločitvijo odgovornega urednika ni hotela objaviti Pucovega teksta zaradi domnevne politične neprimernosti. Toda novinar je izhajal iz predpostavke, da je imel pritožnik, ko je govoril o kršitvah na Delu, v mislih ta primer in da je ravnanje izvršne urednice odobraval. Kot se je pokazalo tudi na javni obravnavi, je novinar tudi v tem primeru zgolj ugibal oziroma te svoje trditve ni preveril pri pritožniku, ki o primeru Puc v Ankaranu ni govoril, na javni obravnavi pa je zanikal, da bi takšno ravnanje urednice odobraval. NČR ugotavlja, da je tudi s tem kršil 1. in 3. člen.

Brez podlage je tudi novinarjeva trditev, da je »cenzuro novinarja zagrešila politično njegova (pritožnikova) stran«, saj politične opredelitve pritožnika novinar ni preverjal. Da je o njej zgolj ugibal, je novinar priznal in se za to pritožniku na javni obravnavi opravičil. Tudi s to trditvijo je novinar kršil 1. in 3. člen.

11. člena kodeksa novinar ni kršil, saj je jasno, da je šlo v omenjenem primeru za komentar.

Ločeno mnenje

Strinjam se sicer z večjim delom pogledov NČR na način komentiranja Petra Jančiča v prispevku, na katerega se je odzval Iztok Jurančič, ne pa z razsodbo, da je kršil 1. in 3.člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Dejstvo je, da je prispevek dovolj jasno opredeljen kot komentar, torej kot novinarska zvrst, za katero novinarji moramo vedeti, kaj lahko prenese. Seveda ne laži, podtikanj, žaljivih obdolžitev in podobnega. Novinarju se je komentar očitno porodil iz Jurančičevega (pritožnikovega) nastopa na novinarskih dnevih v Ankaranu, kjer omenja primere kršitve novinarske avtonomije na Delu. Jurančič v pritožbi navaja, da o tem ni govoril, po ugotovitvi NČR, da je o tem vendarle govoril, pa „pojasnil“, da je primere omenil: „Konkretno gre za dva primera: umik objave besedila s strani odgovornega urednika, za nepooblaščene posege uprave v uredništvo, za neavtorizirano spreminjanje besedil in v enem primeru za umik priprave napovedanega besedila.“

Če je imel Jurančič podlago za takšne očitke, so to primeri kršenja novinarskega kodeksa, ki bi jih glede na svoj položaj skoraj moral nasloviti na NČR. Odločil pa se je za tisti del zgodbe, ki se nanaša nanj osebno in deloma na sindikat, ki ga vodi. Kot predsednik SNS je vendarle funkcionar in javna osebnost in kot takšen mora biti pripravljen na vsakršne odzive v javnosti na svoje besede in dajanja.

Kot odgovorni urednik uglednega časnika je javna osebnost tudi Peter Jančič in torej ni ravnal primerno, ko se je „nesporazuma“ z Jurančičem lotil s komentarjem. Njun odnos zato dojemam kot medsebojno obračunavanje dveh javnih osebnosti, v katerega naj ne bi vpletali NČR. Jančič mora računati na odzive v javnosti zaradi obče znanih dogajanj na Delu (takšen odziv je bil tudi Jurančičev nastop v Ankaranu), predsednik sindikata pa na javno oceno svojega funkcionarskega dela – tudi na to, da mu kdo prisodi pripadnost neki politični strani ali da zagovarja nek pojav (v obravnavanem primeru cenzuro, ki pa mu ni bila pripisana kot konkretno dejanje).

Glede na dejstvo, da gre pri zadevi za komentar (kakršenkoli že je), se z razsodbo odpira vprašanje, ali NČR postavlja komentarju kot novinarski zvrsti neke meje. V podobnih primerih je NČR razsojalo, da tudi skrajnih mnenj ni smotrno prepovedovati, saj bi sicer omejevalo javno razpravo.

Davorin Koron

Pritrdilno ločeno mnenje

Čeprav se osebno strinjam z razsodbo o primeru Jurančič proti Jančiču, se je v razpravi o tem primeru odprlo nekaj vprašanj, ki bi utegnila spodbujati dvome v razsodbo. Ključni problem v tej zgodbi je vprašanje, kako omejen je pisec komentarja s siceršnjimi določili Kodeksa novinarjev Slovenije. Novinarsko častno razsodišče se je s takim in podobnimi problemi že ukvarjalo in po mojem mnenju v vseh dosedanjih pravilno razsodilo, da je svoboda interpretacij dejstev ključna ob vprašanju novinarske svobode. Novinar ima pri lastni razlagi dejstev pravico, da jih razume po svoje – tudi napačno – tudi zato, ker je pri delu odvisen od časa – njegov odziv mora biti hiter in sproten – medtem, ko si mora, denimo, pravosodje, ki izreka zadnjo razsodbo, pri tem vzeti več časa.

Prav taka odvisnost od časovnega okvira, daje novinarju alibi, da nekatera dogajanja komentira tudi v času, ko v rokah še nima vseh relevantnih informacij – zato ta nepopolnost črpanih virov ne more

biti podlaga za končno sodbo – ne o dogajanjih ne o njegovem ali njenem videnju le-teh. Z novimi informacijami bo dober novinar (ali novinarka) zgodbo, skupaj s komentarjem, dopolnjeval in jo sčasoma zajel bolj celovito. S temi predpostavkami je NČR že razsodilo v enem primeru, v katerega je bil vpleten isti avtor – v primeru Drago Kos proti Petru Jančiču, kjer je Jančiču priznalo pravico do drugačnega videnja dejstev. A v tem primeru je Jančič dejstva tudi vestno in dosledno naštel in šele potem razložil, kako jih vidi.

Ena omejitev pa vseeno obstaja: ko se novinar loti komentiranja, mora imeti v rokah vsaj nekaj dejstev – z njimi lahko ravna, kakor mu dopušča njegova logika – to kar ni dopustno je, da o dejstvih ugiba, ali si jih celo izmisli. Avstralski tiskovni svet v svojih smernicah to vprašanje rešuje tako, da daje časopisu proste roke pri komentiranju, toda šele potem, ko je javnost pošteno seznanil z vsemi

dejstvi. Časopis ima proste roke pri postavljanju na to ali ono politično ali interesno stran, pravi tiskovni svet pete celine, toda to ne pomeni, da lahko pri tem sprevrača dejstva. V primeru Jurančič

proti Jančiču je komentator vsaj na dveh mestih na to temeljno pravilo pozabil in si je dejstva prikrojil (da ne rečemo preprosto izmislil) za potrebe komentarja in tega niti na javni obravnavi ni znal in zmogel ustrezno argumentirati. To, ne pa napačno videnje dejstev, je profesionalna napaka, ki jo je v tem – novem – primeru Novinarsko častno razsodišče po mojem prepričanju pravilno ovrednotilo kot kršitev Kodeksa novinarjev Slovenije in avtorje mnenjskih komentarjev dosledno usmerilo k doslednemu spoštovanju pridobljenih temeljnih dejstev. Peter Jančič je sposoben novinar, mestoma celo prav drobnjakarsko natančen – a v tem primeru mu je emocionalna prizadetost otopila čut za profesionalno doslednost.

Gojko Bervar

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.