11. 11. 2009

Ultra d.o.o, zanjo Gregor Breznik, proti Rosviti Pesek, Mateju Hlebšu in Borutu Jancu (RTV Slovenija


Razsodba/ Stališče NČR DNS in SNS (*) (**)

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Jasna Tepina, Nada Ravter, Špela Šipek, Brigita Mohorič in Davorin Koron (člani) je na seji, 22. oktobra 2009 v primeru Gregor Golobič proti novinarjem TVS Rosviti Pesek, Mateju Hlebšu in Borutu Jancu (v pritožbi zmotno navedenem kot Blažu Jancu) razsodilo, da je Matej Hlebš kršil 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ni pa kršil 2., 3., 4., 8., 11. in 21. člena, Rosvita Pesek in Borut Janc pa kodeksa nista kršila.


Primer: Ultra d.o.o, zanjo Gregor Breznik, proti Rosviti Pesek, Mateju Hlebšu in Borutu Jancu (RTV Slovenija)

Novinarji TVS Matej Hlebš, Borut Janc in Rosvita Pesek naj bi kršili Kodeks novinarjev Slovenije v oddaji Odmevi, 28. 5. 2009.

Podjetje Ultra d.o.o. (v nadaljevanju Ultra) oziroma njen direktor Gregor Breznik Mateju Hlebšu in Borutu Jancu očitata kršitev 1. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ker naj ne bi preverila točnosti informacij, 2. člena, ker nista poskušala pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije (hude obtožbe) zadevajo, torej predstavnikov Ultre, 3. člena, ker nista opozorila, da objavljata nepreverjene in nepotrjene informacije, 4. člena, ker nista navedla vira informacij, 8. člena, po katerem montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo ponarejati vsebine in po katerem mora biti primerno označena tudi simbolna slika, in 11. člena, ker novinarja nista ločila komentarja od informacij. Rosviti Pesek očita kršitev 1., 2. in 3. člena. Pritožnik navaja tudi kršitev 21. člena, vendar te domnevne kršitve ne utemelji, zato je NČR ni obravnavalo.

Pritožnik navaja, da sta novinarja objavila netočno lastniško strukturo Ultre (Ultra ni solastnica podjetja En Plus vsaj od 6. 6. 2009) in da teh informacij nista preverila ne pri Ultri ne z vpogledom v brezplačni javno dostopni sodni register gospodarskih subjektov (AJPES). Novinarjema očita, da sta (na podlagi netočnih lastniških povezav) izrekla hudo obtožbo, ko sta Ultro omenjala v povezavi s podjetjem, ki ima sedež v Singapurju, ki »velja za davčno oazo«, in jo tako povezala z obtožbo izogibanja davčnemu nadzoru. Meni, da je iz novinarjevega navajanja v prispevku razvidno, da tudi pri Gregorju Golobiču, »ki ni niti predstavnik niti zakoniti zastopnik družbe Ultra«, nista želela preveriti lastniške strukture Ultre. Ob objavi teh informacij novinarja – tako pritožnik – nista opozorila, da objavljata nepotrjene in nepreverjene informacije (3. člen) in nista navedla vira svojih in formacij, da bi lahko javnost ocenila pomen in verodostojnost teh, kot določa 4. člen. 8. člen naj bi kršila, ker sta oddajo opremila s slikovnim gradivom o skrivanju zajetnih vsot bankovcev v žepe in kuverte v napol zatemnjenih prostorih, prenašanju teh kuvert in torbe denarja iz napol zatemnjenih in z ograjami prepredenih prostorih, podobnih zaporskim celicam, in z montažo v prispevku ob hkratnem povezovanju kreditiranja Ultre s »tajkunskimi krediti. Z navedenim naj bi »ustvarila vtis, da gre za kriminalno zgodbo, kar sta podkrepila tudi z insinuacijami in manipulacijo v besedilu (da zoper omenjena podjetja niso uvedeni nobeni postopki pristojnih organov, »razen če bi se z njimi in razkrivanjem lastniških povezav začel ukvarjati Urad za preprečevanje pranja denarja«.) Tako naj bi novinarja gledalcu vsilila zaključek, da gre za kriminalno, nezakonito početje družb, ki imajo povezave s predstavniki »visoke politike«, ki jih ščitijo.

Rosvita Pesek naj bi po mnenju pritožnika izrekla več netočnosti v napovedi prispevka (»Vse več je namreč podatkov o tem, da so se tudi v državni banki posojila dajala brez ustreznih zavarovanj in da so nekateri posamezniki v navezi z visoko politiko do posojil prišli zelo zlahka. Nocoj razkrivamo še eno tako zgodbo. Gre za zagorsko Ultro.«). V nadaljevanju oddaje pa je govorila o tem, da je bila večina omenjenih kreditov nezavarovana. Kodeks naj bi kršila, ker ni preverila točnosti teh informacij, ker ni pridobila predhodno odziva prizadetih in ni opozorila, da gre za nepreverjene informacije.

Na pritožbo so odgovorili Borut Janc, Rosvita Pesek in Matej Hlebš.

Borut Janc meni, da kodeksa ni kršil, saj pri zbiranju informacij in pisanju besedila za prispevek v oddaji 28. 5. 2005 ni sodeloval, prav tako ne pri izbiri slikovnega gradiva. Podrobne vsebine prispevka, kot zatrjuje, ni poznal. Kot je pojasnil, je pomagal le pri izvedbi grafičnega prikaza, in sicer na prošnjo odgovornega urednika informativnega programa zaradi časovne stiske pri pripravi besedila in svojih izkušenj pri vizualizaciji prispevkov. Opozoril je tudi na »zmotno, površno, namerno ali nenamerno« preimenovanje v Blaža Janca.

Rosvita Pesek očitke zanika. Pojasnjuje, da je predpostavka pritožnika, da je kot voditeljica oddaje odgovorna za njeno vsebino in je zato dolžna preverjati navedbe v prispevkih in pridobivati odzive nanje, napačna. »Oddaja Odmevi ima urednika, ki je vsebinsko odgovoren za oddajo, ima novinarje, ki v njej sodelujejo s svojimi prispevki, in ima voditelja oddaje, ki v povprečju napoveduje od 5 do 10 prispevkov in vodi studijski pogovor z gostom oziroma gosti.« Navaja, da sta funkciji urednika in voditelja ločeni prav zaradi strukture oddaje, ki sodi med zahtevnejše. Povsem nemogoče je, pravi, da bi se voditelj ukvarjal z (ne)resničnostjo navedb v posameznih prispevkih, glavnino dela namreč posveti vodenju pogovora, izhajajoč iz prispevka. Če bi voditelji dvomili v resničnost navedb svojih novinarskih kolegov, bi se pojavili nad njimi; za to pa kot voditeljica nima nobenih pooblastil. To je naloga urednika oddaje (Rajka Geriča, op. NČR). Rosvita Pesek še dodaja, da je napačno razumel njeno voditeljsko vlogo tudi predsednik Zaresa in minister Gregor Golobič, ko jo je v javnem odzivu na objavljeni prispevek označil za urednico in s tem za udeleženko »orkestrirane manipulacije«, odgovorno za insinuacije v prispevku.

Matej Hlebš zanika kršitev kodeksa. Pravi, da do »danes« (14. julija, 6 tednov po objavi prvega prispevka) ni še nihče od pristojnih dokumenta NLB označil za ponaredek, čeprav je na NLB večkrat naslovil vprašanje, naj se o tem izrečejo. Ker je Ultra javno odvezala NLB molčečnosti, kar zadeva sporne informacije o kreditih, bi lahko NLB tudi pojasnila, kako so krediti zavarovani in v kolikšni vsoti, in kakšna je bila izpostavljenost do skupine Ultra 31. 3. 2009 (s tem datumom je bil označen sporni dokument NLB). Odgovora, pravi Hlebš, niso dobili ne od Ultre ne od NLB. Zato meni, da ni dokaza, da izpostavljenost do skupine Ultra 31. 3. 2009 ne bi bila prav takšna, kot je zapisana v omenjenem dokumentu NLB.

Glede očitane kršitve 2. člena kodeksa pa piše, da so odziv Ultre, da so bili krediti zavarovani, objavili v drugem prispevku, 29. 5. 2009. Kršitev 3. člena zavrača z enakim argumentom: da je navajal podatke iz evidence NLB, je navedel v drugem prispevku. Tudi 4. člena naj ne bi kršil: vir (dokument NLB) je navedel v drugem prispevku.

Očitek, da naj ne bi preveril informacije, ali je Ultra solastnica podjetja En Plus, zavrača. V obdobju, ko je bil kredit najet, je bila Ultra »dokazljivo« solastnica En Plusa in preko tega podjetja povezana s Hram Holdingom. Vir podatka o solastništvu je bil portal gvin.com, to je, pravi Hlebš, zelo jasno navedel v drugem prispevku, do 6. 5. 2009, ko je Hram Holding postal 100-odstotni lastnik En Plusa. Po mnenju Hlebša je zato upravičeno omenjal povezavo Ultre z davčno oazo Singapurjem, saj je lastniška povezava Ultre s Folonicco, ki ima sedež v Singapurju, do 6. 5. 2009 obstajal. Glede na to in na domnevni poštni nabiralnik na Nizozemskem pa – meni Hlebš – ni tako samoumevno, da so ta podjetja poslovala zakonito. Vprašanje, ki ga je v zvezi s tem zastavil v oddaji, je zato po njegovem legitimno. Glede kršitve 8. člena pa meni, da je jasno razvidno, da ne gre za zaporske celice, sicer pa naj bi bilo gradivo glede na to, da je bilo govora o povezavah podjetij s Singapurjem, primerno izbrano.

SKLEP:

NČR ugotavlja, da je Matej Hlebš kršil 1. člen, ni pa kršil 2, 3., 4., 8., 11. in 21. člena. Borut Janc in Rosvita Pesek nista kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Matej Hlebš zatrjuje, da ga doslej ni še nihče prepričal, da je anonimno pridobljeni »dokument NLB« ponarejen in da omenjeni sporni krediti niso ustrezno zavarovani, saj na ta vprašanja od pristojnih uradnih oseb kljub prizadevanju ni dobil odgovora. Četudi bi bilo oboje res – nespornih dokazov o tem zaenkrat ni – to dejstvo ne more opravičiti napačnih Hlebševih navedb: da so (bili) krediti v času obeh prispevkov »nezavarovani« (NLB je dan po objavi prvega prispevka uradno zatrdila, da so bili zavarovani) in da sta bila v tem času Ultra in Hram Holding lastniško povezana, kar je bila osnova za Hlebševo trditev o lastniških povezavah ministra Golobiča in Ultre s podjetjem s sedežem v Singapurju. Ker teh povezav v omenjenem času ni bilo, ker je pristnost spornega »dokumenta NLB« še vedno vprašljiva in ker tudi sam Hlebš ne vztraja več pri nezavarovanih kreditih – zdaj domneva, da je šlo za slabo zavarovane kredite – NČR pritrjuje pritožniku, da je bilo povezovanje Ultre s Hram Holdingom in preko njega s podjetjem, ki ima sedež v singapurski davčni oazi, neutemeljeno. Da so lastniške povezave obstajale do 6. 5. 2009, ko je bila Ultra še 40-odstotna lastnica podjetja En Plus (katerega solastnik je bil Hram Holding, domnevno povezan s »singapursko« Folonicco), omenjene neresnične navedbe ne more omiliti, čeprav jo morda postavlja v drugačen kontekst.

To, da je Hlebš omenjeni napaki zagrešil, ker se je oprl na podatke na spletnem portalu gvin.com, ga ne odvezuje odgovornosti. Omenjeni portal ni dovolj trden vir, saj lastniških sprememb ne beleži dnevno; to bi Hlebš moral priznati in svojo napako jasno popraviti vsaj v drugem prispevku (29. maja), potem ko je bil nanjo opozorjen z več strani. Namesto tega se je na omenjeni portal še skliceval. NČR zato meni, da Hlebš ni bil dovolj previden pri preverjanju zbranih informacij, svojih napak, ko je bil nanje opozorjen, pa ni priznal in popravil, saj se je, kot rečeno, še 29. maja brez zadržkov skliceval na podatke spletnega portala gvin.com. S tem je kršil 1.člen.

2. člena kodeksa, ki novinarja zavezuje, da mora pri objavljanju hudih obtožb poskušati pridobiti odziv prizadetih, ni kršil. Hlebš je odziv prizadetih poskušal pridobiti le pri ministru Golobiču, pri Ultri in drugih družbah ter pri vodstvu NLB pa ne, vendar pa NČR sprejema njegovo pojasnilo, da je menil, da ima v rokah pristen dokument NLB in da to meni še danes, saj vodstvo NLB kljub večkrat ponovljenemu vprašanju ni pojasnilo, ali gre za pristni ali ponarejeni dokument. Iz istega razloga NČR tudi ni našlo argumentov za kršitev 3. člena v navedenih oddajah, po katerem mora novinar opozoriti, ko objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja.

NČR ob tem opozarja, da časovna stiska, ki izvira iz tekme med mediji, kdo bo prej objavil pomembno novico oziroma odmeven prispevek, ne sme biti opravičilo oziroma izgovor za površno preverjanje podatkov (pogosto le pri enem predstavniku »nasprotne strani«), ki vodi v senzacionalizem in zniževanje kakovostne ravni novinarstva. Uredniki, zlasti ko gre za manj izkušene novinarje, bi morali v tem smislu bolj odgovorno skrbeti za spoštovanje profesionalnih norm in etičnih standardov v prispevkih svojih novinarjev.

8. člena kodeksa Hlebš ni kršil, saj je bilo iz prispevka (slikovnega gradiva) razvidno, da ne gre za konkretne osebe, temveč da je novinar z njim podkrepil svojo sicer napačno trditev, da omenjene družbe prek lastniških povezav z družbo s sedežem v Singapurju izkoriščajo prednosti davčne oaze. NČR ob tem opozarja, da je po kodeksu treba arhivsko ali simbolno sliko primerno označiti.

11. člena Hlebš ni kršil, saj je iz prispevka razvidna razlika med informacijo in komentarjem.

Matej Hlebš ni kršil 4. člena kodeksa, po katerem mora novinar, kadar je mogoče, navesti vir informacije. Ker je šlo za zaupen, anonimen vir in ker 5. člen kodeksa določa, da sme novinar zavrniti razkritje vira informacij, NČR kršitve ni ugotovilo. Sicer pa je Matej Hlebš vir (evidence NLB) razkril v svojem drugem prispevku.

Kršitve 21. člena NČR ni ugotavljalo, saj pritožnik (Gregor Breznik, direktor Ultre) v pritožbi ni navedel, s katerimi navedbami naj bi ga novinar kršil.

Borut Janc ni kršil kodeksa. Bil je sicer naveden kot soavtor prispevka, objavljenega na TVS 28. 5. 2009, vendar pa NČR sprejema njegovo pojasnilo, da je sodeloval le pri grafičnem opremljanju prispevka in se z vsebino prispevka novinarsko ni ukvarjal.

Rosvita Pesek ni kršila kodeksa, saj kot voditeljica Odmevov uradno nima uredniških pristojnosti, ki bi jo zavezovale oziroma ji dopuščale, da bi lahko preverjala vsebino navedb in sodb v prispevkih.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 26. oktobra 2009

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča

(*) Razsodba velja za Rosvito Pesek, stališče velja za Boruta Janca in Mateja Hlebša

(**)Pri prejšnji objavi razsodbe je prišlo do neljube napake, zato popravljeno razsodbo/stališče objavljamo ponovno.

Gradivo primera
Obravnavani členi
Medij
Akterji
Povezane vsebine
Arhiv razsodb