SKLEP:
Metod Berlec je kršil 2. in 7. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
Obrazložitev:
V spornem članku je avtor zapisal trditev, da je bil Perčič sodelavec SDV, kar naj bi dokazovali podatki na udba.net, kjer obstaja celo njegova šifra, ter da so že pred časom neuspešno zahtevali podatke o Perčiču. Oznaka uslužbenec SDV, ki je naslednica zloglasne Udbe, je za pritožnika ne le neresnična, ampak žaljiva. V sodbi Višjega sodišča v Ljubljani z dne 26. 2. 2007, je zapisano, da je označevanje ljudi za sodelavce SDV imelo izrazito negativno ali slabšalno konotacijo, da je oznaka objektivno žaljiva, dele evidenc, objavljene na www.udba.net, pa sodišče označi za neverodostojne. Kljub temu pa avtor članka pred objavo ni skušal pridobiti odziva pritožnika, s čimer je kršil 2. člen kodeksa.
Z istim zapisom je kršil tudi 7. člen kodeksa. Kot odgovorni urednik Demokracije je namreč vedel, da so trditve o Perčičevi udbovski preteklosti neresnične, saj je morala Demokracija v času, ko je Berlec njen odgovorni urednik, na podlagi pravnomočne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani dne 22. marca 2007, objaviti preklic in opravičilo za trditve o predlagatelju kot bivšem uslužbencu (funkcionarju) SDV.
7. člen kodeksa je avtor članka kršil tudi s tem, ker je zamolčal, da je Demokracija že v 9. številki z dne 5. marca 2009, v članku Svetovalec brez referenc, zapisala, da so naslovili na urad informacijskega pooblaščenca vprašanje, ali je po zakonu o funkcionarjih politični funkcionar, ki je plačan iz državnega proračuna, dolžan javno objaviti svojo biografijo, predvsem svojo izobrazbo in poklicno kariero, in da so iz urada odgovorili, da ni dolžan, ampak je organ, kjer je funkcionar zaposlen, dolžan objaviti podatke, ki so pogoj za zasedbo delovnega mesta funkcionarja. V primeru, da organ podatkov ne posreduje, se lahko, in potem, ko izda zavrnilno odločbo ali zavrnilni odgovor, obrnejo na informacijskega pooblaščenca. Zato so urad predsednika republike znova prosili za reference, ki jih mora Franci Perčič imeti za zasedbo delovnega mesta svetovalca. Tomo Juvan je zapisal: »Zakon o zagotavljanju pogojev za opravljanje funkcije predsednika republike (ZZPOFPR, Uradni list RS, št. 15/2003) v tretjem odstavku 9. člena določa, da predsednik republike lahko imenuje svetovalce predsednika republike na položaj funkcionarja v državnih organih v skladu z zakonom. Za imenovanje na funkcijo svetovalca predsednika republike niso predpisani posebni pogoji.«
Tako je Berlec vedel, da je novinar Reporterja Kršinar 28. januarja 2009 na urad predsednika naslovil novinarska vprašanja, zakaj na spletni strani predsednika republike pod rubriko svetovalci manjka Franci Perčič, kakšen je njegov življenjepis, kdaj je rojen, kje živi, kje je delal pred tem in za katero področje je svetovalec predsednika republike. Dan kasneje je ista vprašanja naslovil tudi neposredno na svetovalca predsednika republike, seznam je dopolnil še z vprašanjem, kakšno izobrazbo ima svetovalec. Tako svetovalec kot tudi urad predsednika sta novinarju Reporterja 29. januarja posredovala odgovor na njegova vprašanja. V uradu so odgovorili, da niso dolžni objavljati fotografij, življenjepisov in drugih osebnih podatkov funkcionarjev na svoji spletni strani. O tem, ali bodo ti podatki objavljeni na spletni strani organa, se odloča vsak funkcionar posebej, Perčič pa se za to ni odločil. V uradu predsednika so Kršinarja napotili, naj se s svojimi vprašanji obrne direktno na svetovalca, katerega podatke želi pridobiti, odgovorili pa so na vprašanje o delovnem področju Perčiča. Slednji je istega dne Kršinarju posredoval tudi svoj odgovor, v katerem se sklicuje na varstvo osebnih podatkov in istočasno povedal, da svojih osebnih podatkov ne želi javno širiti, zlasti ne po medijih. V uradu informacijske pooblaščenke so pritožbo Kršinarja v celoti zavrnili z utemeljitvijo, da del informacij, ki jih novinar Reporterja zahteva, sploh niso informacije javnega značaja, drugi del zahtevanih informacij (rojstni podatki in podatki o bivališču funkcionarja) pa predstavljajo izjemo od prostega dostopa do informacij javnega značaja.
Avtor članka je vedel, da veljavni predpisi od funkcionarjev ne zahtevajo objave osebnih podatkov in da se za takšne objave funkcionarji lahko odločajo le prostovoljno, a je to zamolčal in s tem kršil 7. člen kodeksa.
Novinar je na poziv NČR odgovoril na pritožnikove očitke in jih zavrnil kot neutemeljene, saj, kot poudarja v odgovoru, ne urad, kjer je Perčič zaposlen, ne Perčič sam nista želela posredovati zahtevanih podatkov. Sklicuje se, da je pred Demokracijo želel do teh podatkov priti tudi tednik Reporter, in na to, da je v članku napisal, da so pri reviji »že pred časom neuspešno zahtevali podatke o Perčiču«, s tem pa da je bralce spomnil na članek Svetovalec brez javnih referenc, objavljen v Demokraciji 5. marca 2009, v katerem so neuspešno pot pridobivanja informacij opisali. S tem zanika kršitev 7. člena – zamolčanje informacij. V spornem članku je zapisal, da so neuspešno poskušali pridobiti podatke, kar navaja bralca, ki zgodovine primera ne pozna, k sklepanju, da odgovorov sploh niso dobili, čeprav so jih.
Pravi tudi, da ni trdil, da je Perčič bivši uslužbenec nekdanje SDV, ampak da ima v CAE na www.udba.net šifro dosjeja SDV 0060000 (kot Isajlovič), kar naj bi pomenilo uslužbenca državne varnosti. Navajal naj bi bil torej le podatek iz CAE, ki jo je naredila sama SDV, pristnost teh podatkov pa da je ob objavi www.udba.net potrdil takratni direktor Arhiva Slovenije zgodovinar mag. Vladimir Žumer.
Vendar Vladimir Žumer, kot je NČR ugotovilo že ob primeru Perčič proti Biserki Karneža Cerjak, ni potrdil pristnosti podatkov na www.udba.net, ampak je izjavil, kot je pritožnik Perčič dokazal s prilogami, »da so gradivo in podatki, objavljeni na internetu, nedvomno verodostojni, saj se tri četrtine tovrstnega gradiva, ki ga ima na voljo arhiv, povsem ujema z njimi.« Torej ostaja vprašljiva verodostojnost četrtine gradiva, v kateri je morda tudi pritožnik. Pritožnik zatrjuje, da ni bil nikdar sodelavec Udbe, novinar pa svoje trditve ne more dokazati oziroma jo dokazuje z neverodostojnimi viri.
Obnova postopka:
Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.
v Ljubljani, 3. decembra 2009
Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča
