Pivovarna Laško proti Moniki Kubelj in Silvestru Šurli (Reporter)

Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in Sindikata novinarjev Slovenije

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik) Jasna Tepina, Davorin Koron, Alma M. Sedlar, Špela Šipek in Nada Ravter (člani), je na seji 19. novembra 2009 v primeru Pivovarna Laško proti novinarju in uredniku revije Reporter Silvestru Šurli in novinarki Moniki Kubelj ugotovilo, da novinarja nista kršila Kodeksa novinarjev Slovenije, urednik Silvester Šurla pa je kršil 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Pivovarna Laško proti Moniki Kubelj in Silvestru Šurli (Reporter)

Pritožnik novinarjema očita, da sta kršila 1., 2. in 7. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Novinarja naj bi po mnenju pritožnika Kodeks novinarjev Slovenije kršila z objavo članka »Okus po Barbarinem rovu«, ki je bil 30.3.2009 objavljen v reviji Reporter, urednik Silvester Šurla pa naj bi KNS kršil, ker je v dveh številkah revije Reporter (9.3.2009 in 16.3.2009) v rubriki Nabodalo objavil nepodpisana zapisa, ki namigujeta na povezavo med vodo Pivovarne Laško in grobiščem v Barbarinem rovu.

Prvi člen (novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam) naj bi novinarja kršila, ker naj bi z vsebino celotnega članka poskusila ustvariti vtis, da sta vodni zajetji Jožefa in Govce, ki sta vir vode za občino Laško, zaradi bližine nedavno odkritega množičnega grobišča v Barbarinem rovu rudnika Laško, oporečni. Tak vtis naj bi po oceni pritožnika poskušala ustvariti kljub temu, da sta od Jureta Struca, direktorja marketinga Pivovarne Laško izvedela, da »zajetja vode v rudniku Laško niso v neposredni bližini Barbarinega rova«, temveč so »oddaljena več kilometrov« ter »so celo na višje ležečih kotah kot je omenjeni rov. Po geoloških in hidroloških analizah je ta izvor vode v nepropustnih dolomitnih plasteh in nima nobene dejanske povezave z Barbarinim rovom. To pomeni, da je to vodozbirno območje naravno zaščiteno pred vsemi vplivi«.

Pritožnik navaja, da sta novinarja navedeni odgovor Jureta Struca iz Pivovarne Laško v članku sicer objavila, vendar meni, da sta kljub temu kršila 1. člen kodeksa z izjavami, kot so »Pivovarna Laško zavaja javnost«, »Ker odgovorom Pivovarne Laško ne gre slepo verjeti …«, pa tudi z vsebino celotnega članka. Informacije, ki sta jih prejela iz Pivovarne Laško, sta želela po oceni pritožnika predstaviti kot netočne oz. kot laž. Pritožnik meni, da sta novinarja s tem naredila namerno napako, za katero bi se morala opravičiti in jo popraviti.

Po oceni pritožnika sta novinarja zagrešila tudi površnost, ko sta v članku zanikala navedbe iz Pivovarne Laško, da sta vodni zajetji v rudniku Laško »namenjeni izključno za vodno oskrbo občine Laško« in da je to zajetje vode le »strateška rezerva, ki pomeni dodaten vir v sušnih obdobjih«, in se pri tem sklicevala na preglednico predvidenega letnega odvzema vode za proizvodnjo pijač, vendar zanjo nista navedla vira, prav tako pa te razpredelnice nista priložila članku.

Silvester Šurla naj bi kot urednik revije Reporter 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije kršil v rubriki revije »Nabodalo« z dvema zapisoma: »Prihodnji praznik Pivovarne Laško bo Boško Šrot priredil ob Barbarinem rovu, kjer imajo glavno zajetje vode. Zdaj je končno jasno, zakaj je Laško tako grenko« (9.3.2009).« in: »V Škofji Loki so obudili Škofjeloški pasijon, namesto piva in cvetja pa bi Boško Šrot v spomin na žrtve pri Hudi luknji lahko poslej prirejal laški pasijon« (16.3.2009). S tem so v reviji po mnenju pritožnika v dveh nepodpisanih zapisih neupravičeno povezovali povojne poboje v Barbarinem rovu s Pivovarno Laško.

Pri tem je nepodpisani avtor obeh zapisov (oz. Silvester Šurla kot odgovorni urednik) po mnenju pritožnika zagrešil dve napaki, saj Pivovarna Laško ob Barbarinem rovu nima glavnega zajetja vode, zato tudi namigovanje o »grenkobi Laškega« nima podlage. Ob tem pritožnik navaja, da je direktor marketinga Pivovarne Laško Jure Struc v odgovoru še posebej poudaril, da so »ključni vodni viri, ki služijo za proizvodnjo pijač Lurd pri Rimskih Toplicah, Jepihovec (nad Rimskimi Toplicami) in Kal, ne pa zajetje ob Barbarinem rovu«. Novinarja bi se morala po mnenju pritožnika za napako opravičiti ali jo podkrepiti z dokazi.

Drugi člen Kodeksa novinarjev Slovenije (novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo) naj bi novinarja kršila, ker sta v članku navedla vrsto hudih obtožb na račun Pivovarne Laško, tudi to, da naj bi bilo po podatkih o kakovosti vode iz monitoringa pitne vode, ki jo financira ministrstvo za zdravstvo, 26 odstotkov vzorcev vode z območja Laškega mikrobiološko neustreznih. Pred objavo po trditvah pritožnika te informacije nista preverila pri Pivovarni Laško, ki je upravitelj vodovoda na območju Laškega, niti nista omenila, kakšne naj bi bile posledice domnevne oporečnosti.

Sedmi člen Kodeksa novinarjev Slovenije (novinar ne sme zamolčati pomembnih informacij ali ponarejati dokumentov) naj bi novinar Silvester Šurla kršil, ker se kljub dogovoru, da bo Pivovarna Laško na njegovo željo organizirala ekipo strokovnjakov, ki bi novinarja popeljali po vodnih zajetjih pivovarne in mu zagotovila vse druge potrebne informacije, srečanja ni udeležil niti ni navedel vzroka za to. Novinar je po mnenju pritožnika s tem zavestno odklonil dostop do informacij, ki bi mu pri pisanju članka prišle prav. Novinar naj bi po oceni pritožnika s tem ne le zamolčal informacije, ampak naj bi se pridobivanju le teh tudi namerno izognil.

Novinarja sta na pritožbo odgovorila.

Novinarka Monika Kubelj v odgovoru pojasnjuje, da so vse informacije, ki jih je sama uporabila v članku, »preverjene pri konkretnih osebah in konkretnih institucijah in kot take tudi zapisane«, da je tudi izjave pristojnih v Pivovarni Laško »preverila pri drugih institucijah«, da nobenih informacij ni zamolčala ali ponaredila, meni pa tudi, da se ne more opravičevati za izjave drugih oz. podatke, ki so jih ti posredovali. Na konkretne očitke v zvezi z očitanimi kršitvami kodeksa novinarka ni odgovorila.

Novinar in urednik Silvester Šurla je v odgovoru sicer pojasnil, da na pritožbo Pivovarne Laško ne namerava odgovarjati, vendar je kljub temu dopisu priložil svoj odgovor na pismo Jureta Struca, direktorja marketinga Pivovarne Laško, ki se je na članek »Okus po Barbarinem rovu« odzval v pismih bralcev v reviji Reporter, novinar in urednik Silvester Šurla pa mu je v pismih bralcev odgovoril.

V tem odzivu Silvester Šurla pojasnjuje, da v članku novinarja nista »nikjer zapisala, da je voda iz zajetij Jožefa in Govce oporečna, prav tako ne, da se iz teh vodnih virov polni izvirska voda Oda«. Zatrdi še, da je preveril navedbe Jureta Struca iz PL, da kakovost vodnih virov redno spremljata zdravstvena zavoda v Celju in Mariboru, da ti ne držijo in da je torej resnična informacija, da »zdravstvena zavoda Celje in Maribor nista opravila analiz kakovosti podzemne vode iz obeh zajetij v glavnem rovu rudnika Laško«. Prav tako naj ne bi po trditvah novinarja držala informacija, da je »voda v zajetju rudnika Laško namenjena izključno za vodno oskrbo občine Laško«, saj naj bi to demantirala vladna uredba o podeljeni koncesiji iz prvega septembra 2008, ki naj bi jo resorno ministrstvo za stekleničenje in proizvodnjo pijač iz virov v Rečici, Turjah, Rimskih Toplicah in rudniku Laško Pivovarni Laško podelilo brez javnega razpisa. Iz preglednice predvidenega letnega odvzema vode za proizvodnjo pijač je po navedbi novinarja razvidno, da je prav na vodnem viru Jožefa – Govce predviden največji letni odvzem, skupaj 37.838 kubičnih metrov vode.

Šurla v odgovoru na odziv Jureta Struca v pismih bralcev pojasnjuje še, da ga na napovedani obisk v Pivovarno Laško ni bilo, ker je želel obisk premakniti za eno uro, a to ni bilo mogoče, saj ga je v Pivovarni Laško takrat že čakala celotna ekipa.

SKLEP:

Silvester Šurla je kot odgovorni urednik kršil 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, novinarka Monika Kubelj in Silvester Šurla (kot novinar) pa nista kršila 1., 2. in 7. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Prvi člen KNS (preverjanje točnosti zbranih informacij in izogibanje napakam) je Silvester Šurla kršil, ker je kot urednik v rubriki »Nabodalo« objavil dva nepodpisana zapisa, v katerih v reviji namigujejo, da je »laško pivo grenko zato, ker ima Pivovarna Laško ob Barbarinem rovu glavno zajetje vode«.

Urednik je ta zapis objavil kljub temu, da so to informacijo o tem v Pivovarni Laško zanikali in pojasnili, da zajetja vode v rudniku Laško niso v neposredni bližini Barbarinega rova, temveč so »oddaljena več kilometrov«, in da ta izvor vode »nima nobene dejanske povezave z Barbarinim rovom« in da služi le kot strateška rezerva. V rubriki Nabodalo je bil teden dni pozneje kljub temu objavljen še zapis, da bi Boško Šrot »v spomin na žrtve pri Hudi luknji poslej lahko prirejal laški pasijon«.

Čeprav je Nabodalo sicer satirična rubrika, ki načeloma dopušča poseben humoren pristop, morajo tudi satirični zapisi v medijih temeljiti na resničnih dejstvih oziroma na točnosti zbranih informacij.

Urednik Silvester Šurla je 1. člen KNS kršil, ker je navedena zapisa objavil kljub temu, da njihova vsebina glede na znane podatke o tem ne temelji na resničnih dejstvih. Po oceni NČR tudi objavljeni prispevki v reviji Reporter ne dokazujejo nikakršnih vplivov ali povezav med navedenimi zajetji vode in odkritim grobiščem v Barbarinem rovu, zato tudi zapisi oz. namigovanja o tovrstnih vplivih in povezavah niso resnična.

Novinarja pa nista kršila 1. člena KNS v članku Okus po Barbarinem rovu, saj sta po oceni NČR v članku korektno povzela odgovore Pivovarne Laško na novinarska vprašanja. Njihove trditve sta preverjala pri več različnih sogovornikih in tako v članku prikazala več nasprotujočih si dejstev. Zapisov kot so »Pivovarna Laško zavaja javnost«, »ker odgovorom Pivovarne Laško ne gre slepo verjeti …« po oceni NČR še ni mogoče opredeliti kot kršitev 1. člena KNS. NČR tudi ne more pritrditi pritožniku, da novinarja nista navedla vira za »preglednico predvidenega letnega odvzema vode za proizvodnjo pijač«. Iz članka je po oceni NČR jasno razvidno, da izhaja ta razpredelnica iz vladne uredbe o podeljeni koncesiji, ki jo je za rabo podzemne vode za stekleničenje in proizvodnjo pijač na navedenem območju Pivovarni Laško podelilo Ministrstvo za okolje in prostor.

Novinarja nista kršila 2. člena KNS, saj sta navedbe Pivovarne Laško o tem, da naj bi vodo analizirali v ZZV Celje in ZZV Maribor, preverila pri obeh omenjenih zavodih. Na ZZV Maribor so jima pojasnili, da takšne analize pri njih ni naročil še nihče z navedenega območja, z ZZV Celje pa so jima odgovorili, da naročila analize vode za omenjena mesta niso prejeli v zadnjih petih letih in jima svetovali, naj se obrneta na upravljavca vodovoda v občini Laško. Upravljavec vodovoda na tem območju pa je prav Pivovarna Laško, katere navedba, da vodo redno analizirata zavoda v Celju in Mariboru, se je že ob preverjanju novinarjev pri omenjenih zavodih izkazala za neresnično.

Novinar Silvester Šurla po mnenju NČR ni kršil 7. člena kodeksa. Dejstvo, da novinarja ob dogovorjeni uri ni bilo na srečanje s sogovorniki v Pivovarni Laško, še ne pomeni kršitve 7. člena kodeksa novinarjev Slovenije, ki se nanaša na prepoved ponarejanja ali zamolčanja pomembnih informacij. Domnevne kršitve 7. člena za Moniko Kubelj pritožnik ni posebej utemeljeval, zato se tudi NČR do te kršitve ni opredeljevalo.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča

V Ljubljani, 3. decembra 2009