10. 12. 2009

Splošna plovba, zanjo predsednik uprave Egon Bandelj, proti Urški Košir in voditelju oddaje Tednik


Razsodba/stališče NČR DNS in SNS (*)

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Jasna Tepina, Alma Maruška Sedlar in Špela Šipek (člani) je na seji 19. novembra 2009 v primeru Splošna plovba proti Urški Košir in Janku Šoparju odločilo, da novinarka in urednik nista kršila Kodeksa novinarjev Slovenije. Ranka Ivelja se je pri glasovanju vzdržala, drugi so soglašali z razsodbo/stališčem.


Primer: Splošna plovba, zanjo predsednik uprave Egon Bandelj, proti Urški Košir in voditelju oddaje Tednik (TV Slovenija)

Po mnenju pritožnika je novinarka kršila preambulo, 1., 2., 3. in 8. člen KNS, Janko Šopar pa naj bi bil kot urednik odgovoren tudi za domnevne kršitve Urške Košir, z izjavami v napovedi prispevka pa naj bi neposredno kršil prve tri člene Kodeksa ter preambulo. Obe strani sta Novinarskemu častnemu razsodišču poslali obširno dokumentacijo, poleg tega pa sta svoja stališča pojasnili tudi na javni obravnavi.

Pritožnik takoj v začetku trdi, da je pravna oseba zasebnega prava, prispevek pa mu je kot zasebniku povzročil neprijetnosti. Predsednik uprave Egon Bandelj pravi, da je v opravljenem pogovoru odgovoril na vsa novinarkina vprašanja, omogočili pa so ji tudi dostop do vseh relevantnih gradiv. 1., 2. in 3. člen sta po njegovem mnenju novinarka in voditelj oddaj kršila z naslednjimi trditvami v prispevku:

– da smo Slovenci ostali brez svojega ladjarja in da smo družbo prodali tujcem, kar da ni res, saj je družba Döhle le 29-odstotna lastnica Splošne plovbe.

Novinarka, trdi pritožnik, to trditev izpodbija in pravi, da je zavajajoča, saj je pritožnik zamolčal, da je tudi druga lastnica, Pomorska družba z 21-odstotnim deležem, v večinski lasti Döhleja, torej obe družbi skupaj obvladujeta polovični delež.

Po pritožniku je neresnična tudi trditev o nezaščitenih slovenskih pomorščakih, pa ta, da je temu krivo zaposlovanje tujih pomorščakov. Pravi, da je zaposlovanje tujih pomorščakov nujno, saj v zadnjem času primanjkuje slovenskih. Sicer pa se je po vstopu tujega družbenika položaj slovenskih pomorščakov izboljšal, saj so se plače povišale, prehod na plačilo v evrih namesto v dolarjih pa gre tudi mornarjem v prid. Povišala so se nadomestila plače zaradi bolezni, poškodb itd. Splošna plovba podeljuje tudi veliko štipendij. Urška Košir je te trditve v javni obravnavi zavrnila s podatkom, da nekateri slovenski mornarji niso mogli dobiti zaposlitve, čemur je Egon Bandelj ugovarjal, češ, da je šlo za problematične ljudi.

Vse tri prve člene KNS naj bi novinarka kršila tudi z objavo izjave odpuščenega pomorščaka Milana Šegatina, ki se mu je zdelo sumljivo, ker je moral podpisati dve pogodbi. Gre za ustaljeno prakso, pravi Egon Bandelj, po kateri pomorščak podpiše individualno pogodbo o zaposlitvi ter Seaman’s Employment Contract, na zahtevo krovne svetovne organizacije transportnih delavcev (ITF). Pri tem se avtorica o vzrokih za podpis dveh pogodb ni pozanimala v podjetju.

Urška Košir na Bandljeve trditve odgovarja, da so delavci uradno zaposleni pri družbi Genshipping v Liberiji. Zanje ne velja ne slovenska ne evropska delovna zakonodaja, v Liberiji pa delovno pravo sploh ni urejeno; že zato je položaj pomorščakov slabši. Edino varstvo je zagotavljal sindikat, katerega predsednik pa je bil decembra 2006 nezakonito razrešen. Družba Döhle je poleg tega leta 2002 zahtevala, da je treba delež slovenskih pomorščakov na ladjah zmanjšati. Novinarka je priložila dopis s to zahtevo. O pritisku družbe Döhle na Splošno plovbo, naj zaposluje tuje mornarje, v tem dopisu, pa je Egon Bandelj dejal, da gre za star dopis iz časov, ko Döhle še ni bila tako navzoča v Splošni plovbi in je ta zanjo opravljala zgolj management, je pa po njegovem neizpodbitno dejstvo, da brez tujih mornarjev ne bi mogli normalno poslovati.

Avtorica nadalje pravi, da je videla obe verziji pogodb; obe sta podpisani z različnima osebama v Genshippingu, nobena pa z ITF. Predsednik uprave Genshipping pa odgovarja, da pogodbe, ki se podpisujejo za vsako plovbo posebej, pač podpisuje trenutni kapitan, na ladji, v tem primeru pa je šlo še za nekaj drugih nepredvidljivih okoliščin. Ob tem pa še dodaja, da sicer velja za pomorščake vrsta mednarodnih konvencij, ki jih ščitijo, ščiti jih pa tudi sindikat pomorščakov Slovenije in mednarodni sindikat transportnih delavcev (ITF). Temu je avtorica ugovarjala, saj ITF zaradi nezakonito izvedene sindikalne konference ne prepoznava več slovenskega sindikata za svojega člana, torej slovenskih pomorščakov ne ščiti več.

Pritožnik kot zavajajočo navaja trditev, da so pomorščaki šele naknadno ugotovili, da so sami zavezanci za plačilo prispevkov, saj bi jim to moralo biti jasno iz kolektivne pogodbe. Podjetje pa je po dogovoru s sindikati začelo plačevati tudi prispevke za socialno varnost po najnižji osnovi, saj podjetje kot tuj delodajalec ni zavezanec v Sloveniji, ampak pomorščaki sami. Pojasnjuje, da dejstvo, da podjetje ob koncu davčnega obdobja zahteva povrnitev preplačane dohodnine, ni tako sporno, kot je bilo prikazano v prispevku. Podjetje namreč zaposlenim pokrije mesečne akontacije dohodnine, v kolektivni pogodbi pa je določeno, da bodo ti preplačani del vrnili podjetju.

Novinarka Urška Košir odgovarja, da v prispevku ni trdila, da prispevki niso bili plačani, pač pa da je bil oglas o plačilu dohodnine, ki so ga pokazali v sliki, za delavce zavajajoč, saj obljublja neto plače in plačilo vseh dajatev. Nejasnost zadeve dokazuje z dopisom Zavoda za zdravstveno zavarovanje.

Po trditvah pritožnika ni točna niti trditev, da so delavci zaposleni pri tujem delodajalcu, ki ima dejanski sedež v Sloveniji, saj da ima Genshipping sedež registriran v Liberiji.

Avtorica prispevka pa trdi, da je treba ločiti med dejanskim in registriranim sedežem. Dejanski sedež je tam, kjer je uprava, torej v Sloveniji.

Prvi člen je po mnenju Egona Bandlja Urška Košir kršila tudi z neresnično trditvijo, da je bil predsednik sindikata razrešen nezakonito in da je to potrdilo tudi sodišče. Sodišče se je namreč izreklo samo o delovnem sporu.

Urška Košir: »Trditev o nezakonitosti sem preverjala pri upravi, vendar je dal njen predsednik Egon Bandelj netočne podatke. Sodišče je o nezakonitosti odločalo v dveh sodbah in prepoznalo nezakonitosti.« (Ena od njih, kot se je izkazalo pri javni obravnavi, je bila izrečena PO objavi prispevka in ne pred njim in še ni pravnomočna).

Pritožnik je tako v pritožbi kot na javni obravnavi trdil, da ni res, da bi bil navzoč na konferenci sindikata, ki je razrešila predsednika sindikata Karla Filipčiča, saj da je pri tej točki odšel s seje. Na njej je sodeloval le na začetku, ko je posredoval informacije o poslovanju, potem pa je sejo zapustil, kar bi lahko avtorica preverila pri udeležencih. Sam je v posnetku sicer res dejal, da ga na konferenci ni bilo, ni pa povedal podrobnosti, s čemer je naredil napako. Ampak novinarka bi to lahko preverila pri drugih udeležencih sestanka. S tem je po njegovem kršila preambulo KNS in njegov 1. člen.

Avtorica pa navaja besede Egona Bandlja, predvajane v posnetku: »Jaz se konference absolutno nisem udeležil. Te konference, ko so odstavili Filipčiča, se jaz absolutno nisem udeležil«, kar je soočila z zapisnikom sestanka, ki dokazuje, da je bil predsednik uprave na konferenci navzoč. To je sicer v razmerju do sindikata, ki naj bil neodvisen od uprave, nenavadna praksa, kar so potrdili tudi njeni drugi sogovorniki.

Egon Bandelj vidi kršitev 1., 2. in 3. člena tudi v novinarkinem besedilu o več postopkih proti družbi Genshipping na pristojnih sodiščih v Kopru in o tem, da je predsednica tamkajšnjega višjega sodišča v Kopru soproga predsednika nadzornega sveta Genshippinga, odvetnika, ki sicer zastopa to družbo pred sodišči. Kot pravi, Genshipping nima nadzornega sveta. Namigi o povezavah pa sploh izgubijo pomen, saj se morajo sodniki v takih primerih izločiti. Novinarka pa pri tem ni poiskala odziva tistih, na katere se te navedbe nanašajo. S tem je kršila tudi 2. člen.

Urška Košir je v javni obravnavi priznala, da je bila pri navedbi nenatančna: sodnica je soproga odvetnika, ki je predsednik Pomorske družbe, toda ta je ena od solastnic Genshippinga, in kot odvetnik zastopa celotno podjetje v pravnih postopkih. Omemba povezave na sodišču pa je v povezavi s siceršnjo slabo zaščitenostjo pomorščakov želela prikazati predvsem, v kakšni klimi obravnavajo pritožbe prizadetih mornarjev, postopki ob njihovih tožbah pa se, tako kot tudi drugje po slovenskih sodiščih, vlečejo. Razmerja med vpletenimi je navedla brez omembe imen, niti ni neposredno namigovala na pravno vprašljivost njihovega ravnanja. Gre le za sklepni del prispevka, ki želi gledalca spodbuditi k razmisleku.

Po njenem se Egon Bandelj sicer ves čas sklicuje na odprtost in pripravljenost, a se je po preverjanju z drugimi dokumenti izkazalo, da njegove informacije niso bile niti jasne ne točne.

Sicer pa so mu pri Tedniku ponudili, da svoje trditve dokaže v drugem prispevku, ki ga je avtorica pripravila 16. junija, vendar je na javni obravnavi to ponudbo, ki je bila izrečena še enkrat, zavrnil, češ, da bo ta prispevek zagotovo zmanipuliran, kot je bil prvi.

SKLEP:

Voditelj Janko Šopar ni kršil preambule, 1., 2. in 3. člena KNS, avtorica Urška Košir pa ne 1., 2., 3. in 8. člena, pa tudi preambule ne.

Obrazložitev:

NČR je po javni obravnavi dobilo še druge dokumente, ki pa zadevajo dogajanja PO objavi prispevka, zato jih je upoštevalo zgolj za dopolnjevanje podobe problema, ne pa kot olajševalne ali oteževalne okoliščine, saj je razsojalo o virih, ki jih je imela avtorica na voljo ob nastajanju prispevka. Z novinarko se ni strinjalo, da ni odgovorna za besedilo napovedi prispevka, saj je ta nastala po njenih podatkih in njeni vsebini prispevka.

Najprej pa je ugotovilo, da pritožnik trditev voditelja Janka Šoparja ni uspel prepričljivo izpodbiti. Res je, da smo Splošno plovbo prodali tujcem, natančneje enemu podjetju Döhle, ki nadzira tudi po pripovedi pritožnika 50 odstotkov podjetja, medtem ko je slovensko lastništvo razdrobljeno in torej manj enotno, kar napeljuje k sklepu, da smo Slovenci izgubili ladjarja. Res je, da so na ladji pretežno zaposleni tujci – Slovenci so za lastnike predraga delovna sila, kar je priznal tudi pritožnik. Res je tudi, to izhaja iz napovedi prispevka, da pomorščaki trdijo, da so postali nezaščiteni. Vprašanje zaščitenosti pomorščakov pritožnik vidi predvsem skozi visoke plače; zaradi njih naj bi se položaj pomorščakov izboljšal in ne poslabšal. Toda varnost je sestavljena tudi iz drugih elementov, predvsem delovne zaščita delavca, ki pa je zaradi registracije hčerinskega podjetja Genshiping v Liberiji, pri njem imajo vsi pomorščaki s Splošne plovbe tudi sklenjene pogodbe, bistveno manjša, kot jo določa evropska zakonodaja. Res pa je tudi, da tako stanje traja še iz časov, ko družba Döhle ni bila omembe vredna lastnica. Vendar je prispevek tega neposredno niti ne obtožuje. Del te varnosti je tudi zaščita pred nedovoljeno samovoljo lastnikov, ki pa naj bi jo zagotovil sindikat, a je ta po dostopnih virih, z nezakonito izredno konferenco zamenjal upravi nevšečnega predsednika. Posledica je izključitev sindikata slovenskih pomorščakov iz ITF (temu dejstvu v javni obravnavi nihče ni oporekal), kar položaj mornarjev dodatno poslabšuje, saj po novem njihovi nadzorniki ne kontrolirajo več delovnih in drugih pogojev na ladjah Splošne plovbe oz. Genshippinga. Janko Šopar torej ni kršil ne preambule ne 1., 2. in 3. člena KNS. Ker ni urednik oddaje, ampak zgolj voditelj, ne more biti odgovoren za prispevek Urške Košir, torej očitanih kršitev, ki bi izhajale iz urednikovanja, ni bilo.

NČR se je strinjalo z avtorico prispevka, da je v tej zgodbi izkazan javni interes.

Zgodbo o dveh pogodbah, ki jih podpiše pomorščak, je pritožnik sicer zadovoljivo pojasnil, a tu ne gre za obtožbo, to je le del pripovedi enega od pomorščakov, ki jo je novinarka zgolj registrirala, ni je pa razlagala v podrobnosti niti ladjarja česarkoli obtoževala. Dejstvo o dveh pogodbah pa je potrdil tudi pritožnik, zato novinarka ni kršila 1. člena, niti 3. člena KNS.

Ugotovitev pomorščaka Mitje Šegatina Susmana, da je šele pozneje ugotovil, da je zavezan plačilu prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje, je novinarka ugotavljala pri več virih: pri prizadetem pomorščaku, pri glavnem inšpektorju za delo, v njenem prispevku jih je pojasnil tudi predsednik uprave Genshippinga Egon Bandelj. Sama ni dodajala nobenih ugotovitev, ki bi kogarkoli obtoževale. Je pa v prispevku pokazala razpis, ki je zavajajoč, saj obljublja neto, čeprav se je ta izkazala dejansko za bruto plačo, obljubljal pa je tudi plačilo prispevkov za pokojninsko in zdravstveno zavarovanje. Podjetje sicer plačuje minimalni prispevek, ki zagotavlja najnižjo pokojnino, toda predsednik uprave Genshippinga ni prepričljivo odgovoril na vprašanje, ali so bili pomorščaki na neskladje med razpisom in dejanskim stanjem in o tem, da morajo prispevke za normalno pokojnino plačevati sami (da torej njihove plače v resnici niso izplačane v neto znesku), obveščeni. Ker je zgodbe preverila pri predsedniku uprave in to tudi objavila, ni kršila 3. niti 8. člena kodeksa, saj ni ponarejala vsebine.

Razsodišče tudi ni ugotovilo, da bi novinarka kjerkoli v prispevku trdila, da podjetje ni plačevalo socialnih prispevkov, pač pa samo to, da so bili razpisni pogoji zavajajoči. Torej ni kršila niti 1. člena.

V delu, ki govori o vračilu dohodnine, je novinarka uporabila pogojnik: »Sporne naj bi bile tudi zahteve po vračilu dohodnine…« Avtorica je v prispevku uporabila izjavo pomorščaka, morda tudi nespretno poskušala pojasniti problem, poleg tega pa ga osvetliti še z vidika treh dodatnih virov inšpekcije za delo, v Davčni upravi in pri odvetniški pisarni Avbreht & Zajc. NČR meni, da je s tem zadovoljila temeljnim merilom novinarskega dela, četudi morda njeno sklepanje ni povsem točno niti zlahka razumljivo.

Vprašanje delavčeve varnosti pa je pojasnjeno v začetku te obrazložitve. Dodati je le treba, da je po ugotovitvah delovnega sodišča v primeru razrešitve poklicnega predsednika sindikatov pomorščakov v resnici šlo za nezakonito skupščino sindikata. Sodišče je moralo namreč pri delovnem sporu ugotoviti razloge za odpustitev. Ker je bil sindikalni predsednik odpuščen prav zaradi tega, ker so z njegovo razrešitvijo prenehali razlogi za zaposlitev na poklicnem mestu predsednika sindikata, je moralo ugotavljati tudi zakonitost skupščine same. Ker je ugotovilo, da so bili postopki nezakoniti, s čimer je ne glede na to, da je šlo za delovno pravni spor, ugotovilo tudi nezakonitost razrešitve, je imela avtorica pri svoji trditvi o nezakonitosti prav, torej ni kršila ne 1., 2., ne 8. člena KSN ne njegove preambule.

Pritožnik je za nejasnost okoli svoje navzočnosti na sindikalni konferenci kriv sam, saj je v prispevku nedvoumno izpovedal, da ga na izredni konferenci ni bilo. Novinarka je opravila dolžno preverjanje, saj je trditev predsednika sindikata, da je bil Egon Bandelj na konferenci navzoč, preverila v zapisniku, ki je to potrdil, ni pa zapisa, da je po 1. točki odšel, kar bi sicer Bandelj lahko pojasnil med pogovorom, v katerem je kategorično zanikal udeležbo. Z dvema uporabljenima viroma je torej lahko upravičeno sklepala, da je objavljena trditev točna, torej ni kršila 1. člena kodeksa.

Trditev, da je predsednica višjega sodišča v Kopru hkrati soproga predsednika nadzornega sveta Genshippinga, ni točna, novinarka se je zmotila. Vendar je v vsebinskem smislu, ko gre za povezave, blizu resnici, saj gre za soprogo predsednika nadzornega sveta ene od družb, solastnice Genshippinga, ki je hkrati odvetnik Genshippinga pred sodišči. Gre za netočnost, ki bi jo novinarka lahko popravila, če bi bila nanjo opozorjena. Vendar predsednik uprave Genshippinga pravi, da nalašč niso zahtevali popravka o nobeni trditvi. Napaka je bila narejena ob izteku prispevka, v katerem je avtorica poskušala opozoriti, da gre za podnebja, v katerem imajo pomorščaki pri doseganju pravice zares slabe možnosti. NČR sicer meni, da je bilo omenjanje osebnih povezav nepotrebno, saj se morajo sodniki v primerih, ko so osebno povezani s katerokoli stranko v postopku izločiti, a je avtorica to naredila brez omenjanja imen, brez namigovanj o morebitni pravni vprašljivosti postopka. Razsodišče tudi nima podatka, da bi se sodnica nad to netočnostjo pritožila ali zahtevala popravek. Šlo je torej za zmoto, ki pa vsebine zaključka prispevka ni bistveno spremenila.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča

V Ljubljani, 3. decembra 2009

(*)Razsodba velja za Janka Šoparja, stališče za Urško Košir.

 

Gradivo primera
Obravnavani členi
Medij
Akterji
Povezane vsebine
Arhiv razsodb