Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Alma M. Sedlar, Lea Širok in Nina Jerman (člani) je na seji 8. julija 2010 v primeru dr. France Cvelbar, Anton Drobnič in prof. Justin Stanovnik proti novinarki Ranki Ivelja (Dnevnik) ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije. Ranka Ivelja se je iz razprave izključila.
Primer: Dr. France Cvelbar, Anton Drobnič in prof. Justin Stanovnik proti Ranki Ivelja (Dnevnik)
Dr. France Cvelbar je v imenu sopodpisnikov vložil pritožbo zoper komentar »(Brez)up«, objavljenem 3. aprila 2010 v Dnevnikovem Objektivu. Pritožnik novinarki očita kršitev 1., 2. in 23. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Pritožniki novinarki očitajo kršitev navedenih členov kodeksa, ker naj bi v odstavku »Zgodba revnega, premalo ljubljenega in ukaželjnega Lojzeta bi morda imela srečen konec – če se ne bi začela druga svetovna vojna. Leta 1943 so namreč dijaka Lojzeta, obetajočega pesnika, a tudi aktivnega člana klerofašistične organizacije Katoliška akcija, na poti v domači kraj ujeli partizani, ga po pričevanjih domačinov mučili in ubili.« zapisala, da je bila Katoliška akcija klerofašistična organizacija.
Prvi člen (Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam.) naj bi novinarka kršila, ker je Katoliško akcijo »neustrezno in žaljivo označila kot klerofašistično organizacijo«. Pritožniki prilagajo analizo, iz katere je po njihovem mnenju razvidno, da »relevantni in verodostojni viri nimajo te označbe«. Z nalepko »klerofašistična« so Katoliško akcijo (KA) po njihovih navedbah »označili predvsem komunistični revolucionarji za potrebe ideološkega in fizičnega obračunavanja z nasprotniki«. Novinarka po njihovih navedbah ne navede, kdo je avtor tovrstne opredelitve te organizacije, s čimer »bralca navaja k zaključku, da gre za nedvoumno zgodovinsko dejstvo«. Novinarka naj bi 1. člen kodeksa kršila, ker je po mnenju pritožnikov »kot merodajno uporabila žaljivo opredelitev Katoliške akcije, ki povrhu nima podpore v relevantnih in verodostojnih virih«.
Drugi člen (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati hkrati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo) naj bi novinarka kršila, ker je označba Katoliške akcije kot klerofašistične akcije »nedvomno huda obtožba tako organizacije kot njenih članov«. Po pritožnikom znanih podatkih novinarka ni iskala stika s predstavniki ali člani Katoliške akcije, da bi si pridobila njihov odziv, prav tako pa ni preučila dostopne literature o tej zadevi. S tem je po mnenju pritožnikov »prizadela člane Katoliške akcije in mnoge katoličane«, z enostransko in nepopolno informacijo pa naj bi škodovala tudi splošni javnosti, saj »je med bralci ustvarila negativen vtis o katoličanih, ki so velika in pomembna skupina Slovencev«.
Triindvajseti člen (novinar se mora izogibati stereotipom; spodbujanje k nasilju, nestrpnosti, diskriminacija zaradi različnih osebnih okoliščin, med katere sodijo tudi verska čustva (…), so nedopustni) naj bi novinarka kršila, ker je »neustrezna, žaljiva in tendenciozna označba Katoliške akcije kot klerofašistične organizacije« po mnenju pritožnikov »potrjevala negativne stereotipe in spodbujala k nestrpnosti do omenjene organizacije, do Katoliške cerkve in do katoličanov na splošno«. Pritožniki menijo, da je »tak negativni stereotip Katoliške akcije služil le za potrditev avtoričine teze, da so Katoliška cerkev in katoličani ideološki zavezniki fašizma in kolaboranti s fašističnimi okupatorji med 2. svetovno vojno«. Novinarka je po mnenju pritožnikov 23. člen kršila tudi s tem, ko je žalila verska čustva katoličanov. Lojzeta Grozdeta je po njihovih navedbah »papež Benedikt XVI. na osnovi preverjenih podatkov in pričevanj razglasil za mučenca vere. Grozde je s tem v zavesti katoličanov in v verski praksi dobil poseben verski pomen. Podtikanje, da je bil ubit zaradi aktivnega članstva v »klerofašistini« organizaciji, je poizkus zmanjševanja teže zločina, hkrati pa žali njega in vse katoličane.«
Pritožniki prilagajo tekst, v katerem pojasnjujejo, da KA ni bila v »nobenem pogledu povezana s fašizmom, ne ideološko in ne družbeno politično, da njen namen ni bil političen, saj ni bila stranka«, in podrobneje pojasnjujejo, kako se je KA razvijala na Slovenskem. Kot poudarjajo, ni res, da je bila KA klerofašistična organizacija, saj da »klerofašizma na Slovenskem ni bilo«, razen tega pa je KA »fašizem in druge totalitarizme zavračala«, njeni člani pa naj v vojni ne bi sodelovali. Pojasnjujejo še, da je bila po vojni KA označena za fašistično organizacijo (kot avtorja te označbe navajajo knjigo F. Sajeta: Belogardizem) in kot taka prepovedana in preganjana, tedanja oblast pa naj bi jo želela čim bolj očrniti. Pritožniki poudarjajo, podrobne zgodovine razvoja in delovanja SKA še nimamo, je pa iz objavljenih virov po njihovem mnenju mogoče spoznati, da je bila KA cerkvena in ne klerofašistična organizacija, saj je »njena ideja nastala že pred fašizmom«.
Novinarka je na pritožbo odgovorila. V zvezi z očitkom o kršitvi 1. člena kodeksa novinarka Ranka Ivelja izraža prepričanje, da »je pred drugo svetovno vojno in med njo pri nas obstajal tudi klerofašizem«. Takšno je, navaja, tudi stališče akademika dr. Janka Pleterskega ter dr. Jožeta Pirjevca. Nekateri za katoliški klerofašizem po njenih navedbah uporabljajo tudi izraz »katoliški integralizem« (Wikipedija). V tem smislu je novinarka KA, v kateri so se od leta 1941 pa do razpada 1944 po njenem prepričanju krepili klerofašistični elementi, označila kot klerofašistično. Vendar pa, poudarja, KA ni hotela označiti za organizacijo, »ki bi neposredno podpirala fašizem oziroma fašistično vladavino, ali enačiti klerokatoliškega političnega gibanja na Slovenskem s fašističnim, čeprav ju povezuje totalitarna struktura mišljenja; tako kot komunistično gibanje«.
Novinarka pojasnjuje, da je v komentarju KA omenila le enkrat, v enem samem stavku, dopušča pa tudi stališče, da bi bil ustreznejši kakšen drug izraz, na primer »militantna« organizacija, ker ga je mogoče manj široko interpretirati.
Novinarka navaja, da je bil odnos med Katoliško akcijo in klerofašizmom večplasten in prilaga stališče dveh avtorjev (dr. Janko Pleterski in prof. dr. Tine Hribar) o vlogi KA v obdobju pred drugo svetovno vojno in do razpada leta 1944. Iz odlomkov iz intervjuja ter iz knjige dr. Pleterskega je po njenih navedbah mogoče razbrati povezave med Katoliško akcijo, tedanjo strankarsko politiko in totalitarizmom. Glede stališča pritožnikov, da bi morala v komentarju navesti, kdo je avtor tovrstne označitve, novinarka pojasnjuje, da jo je uporabila v komentarju, ta zvrst pa ne dopušča širših razlag uporabljenih pojmov. Po mnenju novinarke tudi ni bistveno, kdo vse jo je poleg F. Sajeta uporabil, temveč, ali je takšno oceno dopustno uporabiti.
Glede očitkov o kršitvi 2. člena kodeksa novinarka pojasnjuje, da z navedeno označbo ni žalila posameznikov v KA, niti to ni bil njen namen. Člani KA so zastopali do neke mere različne ideje in različno ravnali, različne pa so bile tudi posledice njihovih ravnanj. Označba po mnenju novinarke zato »ne more biti žaljiva do posameznikov, ki se v klerofašističnih idejah in načinih delovanja ne prepoznajo oziroma jih niso zastopali in podpirali«. Po dostopnih virih, na podlagi katerih je KA označila za klerofašistično, so pogledi na KA različni, kar poudarjajo tudi sami pritožniki, ki poudarjajo, da podrobne zgodovine razvoja in delovanja SKA še nimamo.
Glede očitane kršitve 23. člena Kodeksa novinarjev Slovenije novinarka pojasnjuje, da je del katoličanov, med njimi tudi nekateri (bivši) člani KA, »med drugo svetovno vojno nedopustno kolaboriral s fašističnimi okupatorji«. Z organiziranjem domobranstva kot pomožne sile SS leta 1943 pa je KA, kot meni tudi dr. Tine Hribar, dobivala vse bolj klerofašistične poteze. Po njenem mnenju to niso negativni stereotipi, temveč utemeljen zgodovinski pogled na dogajanje med drugo svetovno vojno, ki kot tak ne more vzbujati nestrpnosti. Novinarka pojasnjuje, da ni nikjer zapisala, da je bil Alojzij Grozde »ubit zaradi akivnega članstva v »klerofašistični« organizaciji«, kot navajajo pritožniki. Ali so Grozdeta ubili zato, ker je bil član KA, novinarka v tem komentarju ni ne ugibala in ne trdila. Za kleforašistično je označila organizacijo, ne pa njega. Razen tega je o Grozdetu v tem komentarju in v vseh člankih, v katerih ga je omenjala, pisala spoštljivo, saj ni popolnoma jasno, kako in zakaj so ga ubili, še pojasnjuje.
Novinarka je odgovoru priložila izsek iz intervjuja Alija Žerdina in Ranke Ivelja s prof. dr. Jankom Pleterskim in Dnevnika ter citat iz njegove knjige Pravica in moč za samoodločbo, med Metternichom in Badinterjem. V njej je med drugim zapisano, da je KA zaradi »svojega cerkvenega značaja bila edina oblastno dovoljena in obenem samostojna organizacija«, v njej pa je bilo združeno tako politično kot versko delovanje. Dr. Tine Hribar, ki je vlogo SKA pred in med drugo svetovno vojno osvetlil na prošnjo novinarke, pojasnjuje, da se pri nas »klerofašizem zaradi podrejenosti nemški nacistični oblasti ni mogel razviti v polni meri«, da pa »so bili njegovi elementi v KA vse izrazitejši in močnejši. Zlasti na operativni, praktični ravni, ko so v enotah domobrancev kurati vse bolj poudarjeno prevzemali vlogo katoliških politkomisarjev«. Dr. Hribar piše, da se je »slovenski klerokatolicizem od srede tridesetih do srede štiridesetih let vse bolj razvijal v smeri klerofašizma, tako da je bilo leta 1944 v njem že več totalitarnih klerofašističnih kot pa izvorno avtoritarnih klerokatoliških elementov«.