Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Jasna Tepina, Alma M. Sedlar in Lea Širok (člani), je na seji 16. septembra 2010 v primeru Splošna plovba, zanjo predsednik uprave Egon Bandelj, proti novinarju Dnevnika Sebastjanu Morozovu ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Splošna plovba, zanjo predsednik uprave Egon Bandelj, proti novinarju Dnevnika Sebastjanu Morozovu
Po mnenju pritožnika je novinar v članku Izredna revizija Splošne plovbe kaže na friziranje bilanc v več navedkih kršil 1. in 2. člen kodeksa, poleg tega pa tudi 4. člen, saj ni navedel vira informacij, ki jih je zapisal. V Splošni plovbi trdijo, da je bilo vodstvo pripravljeno sodelovati z novinarjem in mu omogočiti preverjanje točnosti informacij. Egon Bandelj spodbija novinarjevo trditev, da sta SOD in KAD na skupščini podjetja zahtevala izredno revizijo, češ da so se družbeniki na skupščini dogovorili, da skupščina imenuje revizijsko hišo KPGM Slovenija, ki naj zaradi preveritve vodenja nekaterih poslov opravi revizijo, ki pa ni bila izredna. Z izrazom izredna revizija novinar pri bralcu vzbuja sum, da je podjetje nepravilno pripravljalo letna poročila, kar pa ne drži. S tem je kršil 1. člen, ker pa navedba pomeni hudo obtožbo, pa tudi 2. člen kodeksa, saj pri prizadetih ni poskušal pridobiti odziva. 1. in 4. člen kodeksa naj bi kršil tudi s trditvijo, da je izredna revizija ugotovila, da je Splošna plovba še pred prevzemom v velikem obsegu sodelovala s podjetjem Döhle. Egon Bandelj pravi, da ne gre za revizijo poslovanja Splošne plovbe temveč za Poročilo o dejanskih ugotovitvah na podlagi opravljenih dogovorjenih postopkov, kar pa ni revizija, poleg tega pa poročilo koristi izključno naročniku in ne more biti uporabljeno za druge namene. Revizije drugih revizijskih hiš pred tem v Splošni plovbi niso ugotovile nepravilnosti v poslovanju in evidentiranju poslovnih dogodkov. Da Splošna plovba sodeluje z družbo Peter Döhle že več kot trideset let, pa je splošno znano dejstvo. Pritožnik ne vidi razloga, zakaj novinar pri tem ni navedel vira informacij. Spodbija tudi trditev, da posli niso bili evidentirani na ustrezen način, kar naj bi onemogočalo trasparentnost poslovanja in pomembno vplivalo na bilance. S tem naj bi kršil 1. in 2. člen kodeksa. Trditve, tako pritožnik, so napačne; bareboat pogodbe, sklenjene med obema družbama, so bile ves čas pravilno evidentirane. Vse družbe v skupini Splošna plovba so bile v letih, ki jih je zajelo Poročilo o dejanskih ugotovitvah, revidirane s strani različnih mednarodnih in slovenskih revizijskih družb; po njihovem mnenju so bili računovodski izkazi resničen in pošten prikaz finančnega stanja in v skladu z računovodskimi standardi. Konec leta 2005, na dan cenitve, ki jo navaja novinar, v skupini Splošna plovba niso imele družbe nobene ladje v najemu bareboat ali v lizingu. Vse so bile zavedene v poslovnih knjigah kot sredstva podjetja.
Po mnenju pritožnika ne drži niti trditev v članku, da je družba uporabljala tudi po 50-odstotne amortizacijske stopnje, kar je v nasprotju z zakonodajo. Tudi s to trditvijo je po mnenju Egona Bandlja novinar kršil 1. in 2. člen kodeksa, saj je bil obračun amortizacije ladij ves čas zakonit, letne amortizacijske stopnje pa določijo pristojni strokovnjaki v podjetjih na podlagi predvidene dobe koristnosti ladje. Ladje, ki so prišle v podjetje, so bile stare med 18 in 22 let in so imele kratke dobe koristnosti in zato zelo visko stopnjo amortizacije. Po »Poročilu o dejanskih ugotovitvah na podlagi opravljenih postopkov« revizorke Ažmanove, ki je bil po Bandljevem mnenju vir novinarjevih informacij, je poudarjeno, da poročilo ne daje mnenja o računovodskih izkazih družbe. Pritožniku se zdi sporen tudi zapis: Na takšen način in ker družba ni določala preostale vrednosti ladij, ki bi morale znašati najmanj toliko, kolikor znaša cena starega železa, naj bi Splošna plovba umetno vplivala na poslovni izid. Tudi tu vidijo v družbi kršitev 1. in 2. člena, saj bi novinarju, če bi se pozanimal, pojasnili, da je odpisana ladja zaradi strožjih okoljevarstvenih predpisov lahko prej strošek kot prihodek podjetja. Trditev, da predsednik uprave na poslana vprašanja ni odgovoril, Egon Bandelj označuje za laž, kar naj bi bila kršitev preambule kodeksa. Trdi, da pred objavo članka ni imel stika z novinarjem, prav tako pa mu iz časopisa Dnevnik nihče ni postavljal vprašanj. Po objavi je zahteval objavo popravka, tej zahtevi pa je sledilo 11 novinarjevih vprašanj, na katera je ta želel komentar v treh urah. Zadnji dve kažeta, da je bil novinar vnaprej prepričan, da je bil prevzem Splošne plovbe zakamufliran in da je vodstvo friziralo bilance, čeprav sicer teh dveh vprašanj ni objavil. Zaradi kratkega roka se je Egon Bandelj z novinarjem dogovoril za odgovore do naslednjega dne, na katera pa je, po informacijah NČR, novinar čakal zaman, sicer bi jih pritožnik, ki je sicer poslal vrsto dokazil, priložil pritožbi, pa jih ni.
Novinar Sebastjan Morozov zavrača vse očitke pritožnika. Opozarja, da je besedilu Izredna revizija Splošne plovbe kaže na friziranje bilanc, objavljenem 12. maja 2010, sedem dni kasneje sledil še en članek Bajuk pripravil teren za prodajo Splošne plovbe Nemcem dolgo pred razpisom, na katerega pa se ni odzval nihče od tistih, ki jih članek obremenjuje. Obe besedili sta vsebinsko povezani. Novinar navaja, da je vir, ki mu je dal del informacij o tem, da je računsko sodišče v osnutku revizijskega poročila ugotovilo, da je bila prodaja Splošne plovbe nemškemu kupcu neučinkovita in netransparentna, želel ostati neimenovan, vendar pa je pridobil druge dokumente, ki so te ugotovitve v pomembnih delih potrjevale. (Ob koncu avgusta je bilo to poročilo Računskega sodišča tudi dostopno javnosti). Po novinarjevem mnenju kršitve 4. člena torej ni bilo. Prav tako ne drži, da v družbi ni poskušal dobiti odziva, saj izpiski telefonskih klicev, ki jih je poslal tudi razsodišču, dokazujejo, da je 11. maja 2010 klical v Splošno plovbo, kjer so mu v tajništvu (novinar navaja konkretno osebo) dejali, naj vprašanja pošlje njim. Ker je novinar opozoril, da lahko gospod Bandelj odgovori tudi ustno, se mu je zdel čas treh ur, ki ga je dal na razpolago, dovolj. Nihče ne tedaj ne pozneje ni novinarja opozoril, da je Egon Bandelj kakorkoli zadržan, zato je po preteku tega časa pač sklepal, da na vprašanja ne namerava odgovarjati. Če bi gospod Bandelj to nameraval in sporočil, da za to potrebuje več časa, bi ga tudi dobil. Tako kot je pozneje, ko je po objavljenih dveh člankih pritožnik zahteval več časa, novinar rok prestavil na naslednji dan. Kljub temu pa tudi po tem Egon Bandelj na vprašanja ni odgovoril, in torej očitno zavaja NČR. Sklicevanje na 2. člen kodeksa torej po mnenju novinarja ni upravičeno.
Po mnenju Sebastjana Morozova gospod Bandelj zavaja tudi s trditvijo o izredni reviziji. Iz priloženih dokumentov je razvidno, da je SOD pred skupščino družbe 27. junija 2007 zahtevala razširitev dnevnega reda s predlogom za izredno revizijo. Primerjava dokumenta s skupščine in izvirnika kaže, da je v dokumentu, ki ga je NČR ponudil Egon Bandelj, zakrita polovica strani, na kateri je zapisan predlog SOD-a; ta se sklicuje prav na člene Zakona o gospodarskih družbah, ki govorijo o izredni reviziji. Novinar je NČR poslal celoten zapis skupščine. Družba KPGM je po reviziji opredelila pregled poslovanja Splošne plovbe zelo obširno (med drugim tudi kdo je lastnik ladij, vse pomembnejše konte, posojila za nakup ladij, račune o prodaji ladij, t. i. bareboat pogodbe…). Tudi pri trditvi, da je poročilo KPMG le informacija naročniku, je pritožnik prikazal le del dokumenta in je ta vzeta iz konteksta. Na podlagi različnih dokumentov, pravi Morozov, je lahko kot pisec sklepal, da gre za izredno revizijo. Če bi se gospod Bandelj na njegova vprašanja odzval, pa bi njegove odgovore vključil v članek.
Da obstaja sum, da je Splošna plovba nepravilno pripravljala bilance, še pravi novinar, drži. Poleg informacij neimenovanega vira o tem govori tudi uradni zaznamek o zbranih obvestilih Policijske uprave Koper, v katerem je revizorka Jovita Ažman navedla, da pri reviziji ni zasledila niti enega poslovnega dogodka, ki bi bil za Splošno plovbo pozitiven in da podjetje ni vodilo svojih knjig tako, kot to določajo slovenski in mednarodni računovodski standardi. Iz dopisa ministrstva za finance iz leta 1998 pa je razvidno, da je z manipulacijo med poslovnim in finančnim leasingom ovrednotenje ladij pred Döhlejevim nakupom postalo netransparentno in podcenjeno. Da gre za napačno evidentiranje ladij, je razvidno tudi iz kazenske ovadbe, vložene marca 2010.
Dejstvo, da Splošna plovba že tri desetletja sodeluje z Döhlejem, se novinarju ne zdi tako splošno znano kot pritožniku, zato je bilo prav opozoriti nanj.
Novinar tudi opozarja, da v tej zgodbi dejstvo, da redne revizije niso odkrile napak, ni ključno, saj se redne revizije ukvarjajo s posameznmi poslovnimi dogodki, pregledajo bilance, ne spuščajo pa se v posamezne pogodbe, kar počno izredni revizorji. V letnih poročilih Splošne plovbe so v družbi zamolčali 50-odstotno amortizacijsko stopnjo nekaterih ladij, kar je v nasprotju z zakonodajo.
Če Splošna plovba ni imela v najemu bareboat ali leasingu leta 2005 nobene ladje, še ne pomeni, da je bila cenitev podjetja izvedena na relevantnih postavkah. Stroški poslovanja Splošbe plovbe so bili pokazani mnogo previsoko, vrednost ladij pa prenizko, kar je onemogočilo primerno cenitev poštene vrednosti. Amortizacijske stopnje za ladje sicer niso navedene v zakonodaji, v nobenem primeru pa ne smejo presegati 25 odstotkov. Internega akta, ki bi urejal vrednotenje premoženja in odpise ladij, pa v Splošni plovbi niso imeli. Po novinarjevih podatkih je družba lani prodala pet ladij. Egon Bandelj pa ne pojasni, koliko kupnine je za njih dobila in kolikšni so bili stroški zaradi okoljevarstveih predpisov, na katere se sklicuje. Morozov pa sklepa: stroškov ni bilo, kupnina pa je bila izredni prihodek družbe.
Do zdaj nobena skupščina Splošne plovbe ni odločala o omenjenem poročilu revizijske družbe KPMG, zato to še ni bilo sprejeto. KAD in SOD se o njem nista izjasnila, sta pa v dogovoru z Döhlejem odločitev o odškodninski odgovornosti prepustila zunanjemu strokovnjaku ljubljanske pravne fakultete. Iz njegovih mnenj, ki jih Splošna plovba ni nikoli uvrstila na dnevni red skupščine družbe, izhaja, da bi drugačna revizija lahko pokazala tudi obstoj škode. Poleg tega pravni strokovnjak dr. Miha Juhart že v naslovu pravnega mnenja govori o reviziji, kar spodbija Bandljevo trditev, da je šlo zgolj za interno poročilo o ugotovitvah.