I.
Leta 2007 je NČR prejelo 30 vlog, leta 2008 41 vlog, leta 2009 (do srede novembra) 42 vlog, od lanskega 18. novembra do letošnjega 19. novembra pa 44 vlog; v tem obdobju smo razrešili 48 pritožb. Z razsodbami ali stališči je NČR postopke sklenilo v 37 primerih, 12 jih še nismo rešili. Kaže torej, da ostaja število pritožb še naprej visoko.
Delo NČR je bilo v letošnjem letu še nekoliko bolj zahtevno od dela v lanskem. Še v večji meri so pritožbe in odgovore pisali odvetniki, več pritožb pa je bilo zelo zahtevnih in obsežnih. Tak je bil primer pritožbe dveh ekonomistov proti trem novinarkam Financ v petih različnih člankih zaradi vsebinsko enakih domnevnih kršitev.
Značilnost obravnavanega obdobja je tudi povečano število pritožb državnih organov in firm (Splošna plovba, Lafarge Cement d.d….), kar je glede na to, da so jih praviloma izgubili, mogoče razumeti tudi kot svojevrsten pritisk na novinarje. Zaradi člankov v Večeru se je na primer pritožila direktorica mestne uprave Maribor, pritožila sta se podžupan in mestna svetnica v Mariboru, pa direktor Snage in Javni medobčinski sklad; kršitev kodeksa smo ugotovili le v zadnjem primeru. Splošna plovba se je dvakrat pritožila čez Dnevnikovega novinarja, obakrat izgubila, dvakrat pa čez TV SLO in v enem primeru dobila. Omenjena ekonomista sta po mnenju NČR kršitve kodeksa dokazala le eni novinarki Financ v enem članku. V večini primerov, kjer novinarje razrešimo obtožb, dobimo obsežne in zelo utemeljene odgovore, tak je bil denimo odgovor dveh Dnevnikovih novinark v primeru Luka Vesnaver proti Dnevniku, v katerem sta za mnoge ugotovitve, ki jih je pritožnik označil kot neresnične, priložili nesporne dokaze. Iz odgovorov teh novinarjev je razvidno, da kdaj pa kdaj hodijo tudi po robu, vendar pa informacije preverjajo, kolikor je pač mogoče.
Na splošno statistika pokaže, da je pomanjkljivo preverjanje še vedno ena od največjih slabosti slovenskega novinarstva. 1. in 2. člen, ki zapovedujeta preverjanje točnosti informacij, previdnost, popravljanje napak in preverjanje hudih obtožb pri prizadetih, je kršilo največ novinarjev, prvega 45 in drugega 38 (tretjega 21 novinarjev). Ukvarjali smo se tudi s primeri, ko je novinar in/ali urednik razpolagal s točno informacijo, a je vseeno objavil napačno. Tak primer je bil primer „predsednik države proti Žurnal 24“. Novinarki so v uradu predsednika Türka pojasnili, da z roko napisano ime na sodbi ne zadeva sodelavke predsednika (izkazalo se je, da se je ta enako imenovala kot sodelavka sodišča), kljub temu je novinarka to domnevo zapisala kot dejstvo. Drugi primer: na Kanalu A so dokazano razpolagali z oprostilno sodbo sodišča o krivdi Bolnišnice Celje v nekem primeru, vendar so ugotovitve gladko ignorirali, ker pač niso potrjevale zgodbe bolnika.
Tako kot prejšnje leto se je tudi po novembru 2009 na NČR obrnil urad varuha človekovih pravic, in sicer v dveh pomembnih in odmevnih primerih. Prvega smo končali 10. 12. 2009, osnova za pritožbo pa je bil članek Sosedje v hiši groze, objavljen januarja 2009; primer zdaj epilog dobiva na sodišču. Varuhinja je dvema novinarjema in dvema urednikoma očitala, da so v članku razkrili številne osebne podatke kršitelja, hkrati pa tudi otroka, čeprav to ni bilo v javnem interesu. V prispevku so objavili, kje je družina živela, polno ime in priimek očeta, njegove poklicne dejavnosti, okoliščine žrtvinega šolanja, sliko družinske hiše; s tem so po mnenju varuhinje kršili člene, ki zapovedujejo varovanje zasebnosti in posebno obzirnost do otrok. Toženi so objavo osebnih podatkov zanikali, za objavo imena pa so se odločili, ker so bile informacije, ki so razkrivale identiteto oseb, objavljene že prej. Vse, kar so objavili, so zapisali, so objavili zato, da bi učinkovito vplivali na javno mnenje. Sklicevali so se tudi na poročanje o primeru Fritzl, ki da je postalo mednarodni standard pri poročanju o spolnih zlorabah otrok.
Razsodišča argumenti toženih niso prepričali. Menili smo, da javni interes v tem primeru ni prevladal nad pravico žrtev do zasebnosti, da bi bilo mogoče učinkovit članek napisati tudi brez objave imena in priimka osumljenca ter fotografije družinske hiše in da primer Fritzl ne more in tudi ni postal pravilo. Drugi primer (varuhinja človekovih pravic proti POP TV) je bil morda še zahtevnejši. Skrbniki mladoletnega sina umorjene natakarice s tujim državljanstvom so novinarko POP TV sami povabili na pogreb. Sinu je namreč grozil izgon. Novinarka je pripravila prispevek (vanj je vključila posnetke s pogreba), ki je otroku v resnici koristil, saj ga niso deportirali. NČR je pri tehtanju škode in koristi, povzročene mladoletniku z objavo prispevka, pritrdilo toženi strani, da je prispevek vendarle v večji meri koristil kot škodil, in kršitve 20. člena zato ni ugotovilo. Ugotovilo pa je kršitev 22. člena. Novinarka je po našem mnenju mejo neetičnega poročanja prestopila s snemanjem izjav na pogrebu matere, s čimer je sina izpostavila radovednosti na kar se da netakten način – nekaj minut zatem, ko so pokopali njegovo mater.
Kanal A je bil v tem letu medij, zoper katerega smo dobili največ pritožb, 8, bil pa je tudi največkrat obsojen (v vseh primerih, a ne za vse očitane kršitve). Po številu pritožb sledijo Dnevnik s sedmimi pritožbami, Večer s petimi, Delo s tremi, in TVS s tremi. Tu naj poudarim, da je bil časnik Delo v vseh treh primerih oproščen, Dnevnik v petih, Večer v štirih in TVS v dveh primerih. Po mojem mnenju lahko iz tega sklepamo, da t. i. resni mediji kodeks vendarle spoštujejo oziroma da gre ob kršitvah bolj za zdrse posameznikov.
Primera, ki sta morda najbolj odmevala v javnosti sta en neposredno, drugi posredno, povezan s predsednico. Prvi zadeva primer Roman Kuhar proti Barbara Kastelec, Družina. Šlo je za zlorabo izsledkov mednarodnih raziskav o istospolnih, na kar sem opozorila kot novinarka v Dnevniku. Drugi pa zadeva primer Cvelbar, Drobnič, Stanovnik proti Ranka Ivelja, Dnevnik, zaradi označbe Katoliške akcije kot klerofašistične. Oba primera sta spodbudila odmeve v Družini, ki razsodbe NČR ni nikoli objavila, v Objektivu, Reporterju, Financah in morda še kje. Podpredsednik NČR je odgovoril Družini, sama sem v Objektivu polemizirala z dr. Petrom Lahom. Sicer pa se držimo pravila, da o postopkih pred NČR javno ne govorimo do zaključka obravnav.
Česa nam še ni uspelo premakniti? Razsodb in stališč NČR zlasti sistematični kršilci kodeksa ne objavljajo, novinarji in uredniki v teh medijih pa praviloma na pritožbe ne odgovarjajo. Res pa je, da smo v zadnjem času dobili odgovore dveh novinarjev Kanala A in Reporterja, kar je novost in spodbuden precedens.
II.
Veliko delo, ki smo ga letos opravili poleg obravnav prispelih vlog, zadeva lansko zavezo, sprejeto na skupščinah DNS in SNS. Po osmih letih veljave smo prenovili Kodeks novinarjev Slovenije. Osnutek dajemo danes v javno razpravo. Dela smo se lotili tako, da smo o ne dovolj jasnih, pomanjkljivih ali manjkajočih določilih kodeksa najprej opravili temeljito razpravo v okviru NČR, nato smo gradivo posredovali članom skupine za prenovo kodeksa, sestavljene iz novinarjev in novinark, deloma članov in članic NČR, ter strokovnjakov in strokovnjakinj s področja družboslovja, prava in humanistike (Jerneja Rovška, Sandre Bašič Hrvatin, Borisa Vezjaka, Melite Poler Kovačič, Gojka Bervarja, Matije Stepišnika in Ranka Ivelja). Srečali smo se petkrat. Pomagali smo si tudi z izbranimi tujimi kodeksi (nemškim nizozemskim, angleškim…). Rezultat našega dela je po moji oceni jasnejši, sodobnejši pa tudi profesionalnoetično zaostreni kodeks.
Ker smo, kolikor je bilo mogoče, ohranili sedanje formulacije in strukturo, se je ta kljub izboljšavam podaljšal le za dva člena (zdaj je členov 29). Preambulo smo posodobili – poudarili smo, da velja za vse oblike razširjanja medijskih vsebin – in jo ustrezneje formulirali.
Nova določila v osnutku prenovljenega kodeksa
Povsem novo je določilo, ki zadeva poročanje o samomorih. To določilo – vsebuje ga tudi več evropskih kodeksov, med njimi norveški, danski, švedski, britanski, nemški, bosanski, bolgarski – sledi smernicam za odgovorno poročanje o samomorih, ki so jih s sodelovanjem skupine novinark in urednic po tujih vzorih pripravili strokovnjaki in strokovnjakinje suicidološke stroke, predstavljene pa so bile septembra letos. To določilo novinarje zavezuje, da o samomoru in poskusu samomora poročajo le, če to narekuje javni interes, in da ne navajajo metode in kraja dejanja. Več kot 50 raziskav po svetu je namreč ugotovilo, da poročanje o kraju in načinu samomora vpliva na povečanje števila samomorov, izvedenih na enak način, v dneh oziroma tednih po objavi. To določilo novinarje tudi zavezuje, da identiteto razkrijejo le, če za to obstaja javni interes; izjema je poročanje o zgodovinskih osebnostih.
Novo je določilo, po katerem novinar ne sme razkriti identitete žrtev spolnih zlorab, družinskih tragedij in hudih kaznivih dejanj. Objaviti ne sme niti materiala, ki bi prispeval k razkritju identitete, to lahko razkrije le s soglasjem žrtve. *
To določilo je prvi odgovor NČR na vprašanja, ki so se v medijski javnosti porodila ob odmevnejših družinskih tragedijah in spolnih zlorabah, zlasti spolni zlorabi otrok(a) na Ptuju. Pobuda odgovornega urednika Žurnala, g. Gorana Novkoviča, naj NČR pripravi natančnejša pojasnila o tem, kako poročati o žrtvah spolnega nasilja, je bila s tem delno uresničena. V NČR smo se dogovorili, da bomo posebej oblikovali priporočila, kako poročati v konkretnih primerih, ki obravnavajo profesionalnoetično zahtevnejše primere. Priporočila o poročanju o spolnih zlorabah naj bi bila ena prvih.
Novost prinaša sedanji drugi člen: novinarja zavezuje, da se izogiba nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.
Povsem novo določilo je zahteval razvoj medijske tehnologije, ki smo ga umestili v novi razdelek kodeksa z naslovom Elektronske publikacije. Po tem določilu odgovorni urednik odgovarja za vsebino komentarjev in drugega avdio-vizualnega materiala bralcev, poslušalcev ali gledalcev, in oblikuje pravila za izbiro in vključitev komentarjev. Če komentar ni v skladu objavljenimi pravili, mora biti v najkrajšem času umaknjen. To določilo smo oblikovali, da bi dvignili etično raven spletnih forumov in drugih platform, ki omogočajo dvosmerno komunikacijo.
S posebnim členom smo v kodeksu sankcionirali spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva, nestrpnosti in druge oblike sovražnega govora.
Novi 7. člen zadeva poročanje o raziskavah: novinarja zavezuje, da mora pri objavi rezultatov navesti naročnika, izvajalca, čas opravljene raziskave, vzorec in metodo.
Novi 8. člen govori o zagotavljanju anonimnosti vira. Novinar se z virom lahko dogovori o anonimnosti, vendar le v primeru, da informacij ni mogel pridobiti na drugačen način.
Novi 9. člen novinarja izrecno zavezuje k izogibanju plačevanja informacij.
Dopolnitve členov v osnutku prenovljenega kodeksa:
Sedanji 10. člen je novinarja zavezoval, da se izogiba nedovoljenim načinom zbiranja podatkov, in določal, da mora v primeru, da je informacije pridobil na nedovoljen način, razloge predstaviti javnosti. Praksa je pokazala, da je ta člen pomanjkljiv. Po novem o zbiranju podatkov govorijo 12., 13. in 14. člen. Novosti: Novinar se mora vedno predstaviti kot novinar in pojasniti namen zbiranja podatkov. Fotografira ter zvočno in slikovno snema lahko le ob privolitvi osebe, privolitev te je lahko tudi tiha (če oseba temu ne nasprotuje). V obeh primerih so izjeme dovoljene, če novinar upraviči interes javnosti; v obeh primerih si mora novinar pridobiti mnenje odgovornega urednika.
Dopolnili smo tudi prvi člen, po katerem mora novinar svoje napake – četudi nenamerne – priznati in popraviti. Če novinar to stori, NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa. Doslej smo se namreč znašli v zagati v primerih, ko je novinar storil napako, a je naredil vse, da je bila popravljena, ko je zanjo izvedel. Zdaj kodeks dovoljuje, da ga tudi oprostimo.
Natančneje smo formulirali člen, ki novinarje zavezuje, da ob hudih obtožbah pridobijo odziv tistih, ki jih te obtožbe zadevajo. Veliko smo razpravljali o tem, ali bi kazalo hude obtožbe konkretizirati, vendar je prevladalo mnenje, da je bolje presojo o tem zaradi raznovrstnosti primerov prepustiti razsodišču. Smo pa členu dodali še obveznost novinarja, da si pridobi odziv tudi v primerih, ko povzema hude obtožbe iz drugih medijev. Tudi to je odgovor na novinarsko prakso. Veliko je namreč primerov, ko novinarji obtožbe povzamejo po drugih medijih ali zgolj ponovijo hude obtožbe iz preteklosti, pri tem pa se jim zdi, da v teh primerih niso dolžni pridobiti odziva druge strani.
V členu, ki govori o nedopustnosti hibridov med oglaševalskimi in novinarskimi vsebinami, zdaj izrecno piše, da so nedopustni tudi hibridi med politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami.
Jasnejši je člen, ki govori o ločevanju informacije od komentarja. Po novi formulaciji je ključno, da lahko naslovnik loči med dejstvi in stališči.
Sedanji, nekoliko konfuzen 16. člen, po katerem se mora novinar »odreči darilom, uslugam ali nagradam in se izogibati brezplačnim potovanjem in drugim ugodnostim, dodatnim zaposlitvam, delu v politiki, v državnih uradih ali drugih javnih institucijah«, smo vsebinsko strnili v obvezo izogibanja »darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim« in »delu zunaj novinarskega poklica, ki zmanjšuje njegovo verodostojnost ali verodostojnost novinarske skupnosti«.
Prenovili smo tudi Pravilnik o delu NČR. Med določbami naj omenim tri. Po novem bo NČR štel 11 članov. V primerih, ko se bo zoper enega izmed udeležencev v postopkih pred NČR začel sodni postopek, NČR praviloma prekine ali ne začne postopka. NČR se bo še naprej izrekal tudi o nečlanih novinarskega društva oziroma sindikata; v tem primeru bo izrekel stališče in ne razsodbo. V tej točki smo pravilnik prilagodili statutu DNS.
Ljubljana, 24. november 2010
Opombe: *Za nedavni 4. Memorial Leva Milčinskega, ki je bil letos posvečen temi mediji in samomor, sem analizirala pisanje šestih slovenskih časnikov o samomoru (Dnevnik, Večer, Delo, Direkt, Slovenske novice in Nedeljski dnevnik od leta 2003 do 2010), in ugotovila, da vsi našteti mediji o konkretnih primerih samomora poročajo v nasprotju z omenjenimi smernicami, večina zelo senzacionalistično. Svojega poročanja zelo pogosto ne upravičijo z javnim interesom, brez soglasja razkrivajo identiteto žrtev in njihovih svojcev, med njimi otrok. Ne upoštevajo, da so prizadeti ljudje, ki dajejo izjave za medije, v šoku in da mnogi niso vajeni medijske pozornosti. O metodi in kraju samomora in drugih okoliščinah praviloma poročajo že v naslovih. Kljub temu v vsem tem času NČR ni dobilo nobene pritožbe, ki bi zadevala neetično poročanje o samomoru.