Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nina Jerman, Lea Širok, Nada Ravter, Alma M. Sedlar, Davorin Koron in Jasna Tepina (člani), je na seji 9. decembra 2010 v primeru Miroslav Zelko proti Andreju Bedeku odločilo, da novinar Andrej Bedek ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Miroslav Zelko proti novinarju časopisa Vestnik Andreju Bedeku
Miroslav Zelko je na NČR vložil pritožbo zoper novinarja Andreja Bedeka, zaradi članka »Zelko je čist«, objavljenega 9. 9. 2010 v časopisu Vestnik. Novinar naj bi po mnenju pritožnika kršil 2., 3., 11., 20. in 21. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
2. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (Novinar mora pri objavi informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo) naj bi novinar kršil, ko je zapisal, da so »uslužbenci specializiranega oddelka za pregon policistov na vrhovnem državnem tožilstvu preverjali tudi domnevno sporno kadrovanje Miroslava Zelka, vodje službe direktorja tukajšnje policije Draga Ribaša, ki je menda brez razpisa in mimo pravil kot čistilko zaposlil svojo zunajzakonsko partnerico«.
Pritožnik meni, da gre za posebej hude obtožbe, ki bi jih novinar moral pri njem preveriti, zlasti zato, ker da se osebno poznata in se srečujeta v gostinskem lokalu stavbe, v kateri je časopisna hiša Vestnik, ter se pozdravljata. Pritožnik je prepričan, da bi novinar, če bi informacijo preveril pri njem, vedel, da je njegova partnerka zaposlena v podjetju »Mura in partnerji«.
Novinar naj bi, pravi pritožnik, kršil 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (ko novinar objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, mora na to opozoriti). Zapisal je namreč, da so s tožilstva na njegovo poizvedovanje odgovorili, da je »v zadevi Zelko predkazenski postopek zaključen s poročilom in je zadeva končana, ker niso bili ugotovljeni elementi kaznivega dejanja«. Pritožnik trdi, da je Vrhovno državno tožilstvo Policijski upravi Murska Sobota poslalo dopis, v katerem je sporočilo, da v obravnavanem primeru niso ugotovili zakonskih znakov kaznivega dejanja. Zato so zadevo vložili v arhiv, kar naj bi v praksi pomenilo, da niso našli niti razlogov za sum storitve kaznivega dejanja ( kar naj ne bi bilo isto, kot da bi postopek zaključili »s poročilom«). Iz članka, pravi, lahko vsakdo razbere, da je partnerica Miroslava Zelka zaposlena v Policiji kot čistilka, kar pa da ni res, saj da je zaposlena v podjetju »Mura in partnerji«, pred tem (januarja in februarja 2010) pa da je bila prijavljena na Zavodu za zaposlovanje, kar bi lahko novinar preveril, a tega ni storil, vsaj pri prizadetem ne.
Po mnenju pritožnika naj bi novinar kršil tudi 11. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (novinar mora ločiti informacije od komentarjev, razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti jasno razvidna). Novinar naj tega ne bi naredil, saj lahko bralci iz članka kot dejstvo (in ne kot komentar) razberejo, da je pritožnikova partnerica zaposlena v Policiji kot čistilka, kar da ni res in kar naj bi njegovi partnerki škodilo.
Novinar naj bi kršil tudi 20. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti; poseg v posameznikovo zasebnost je dovoljen le, če za to obstaja javni interes; pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščanja širša; novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij in fotografij škoditi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti).
Prijavitelj trdi, da javni interes za njegovo partnerico ne obstaja, saj ni javna osebnost, zato naj bi bilo razkrivanje njene zasebnosti senzacionalistično in neupravičeno.
Mnenje pritožnika je še, da je novinar kršil 21. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (ko novinar poroča s področja pravosodja upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen; novinar mora biti pazljiv pri omembi imen in objavi slik storilcev, žrtev ter njihovih svojcev v poročilih o nesrečah in predkazenskih postopkih), saj je objavil priimek pritožnika, čeprav naj bi ga, po mnenju pritožnika, pridobil od nezanesljivih virov in naj bi bil plod novinarjevih namigovanj.
Novinar je na obtožbe odgovoril in jih v celoti zavrača.
Pravi, da 2. člena kodeksa ni kršil, saj je informacije o domnevni zaposlitvi partnerke Miroslava Zelka dobil iz zanesljivega in preverljivega vira, čigar identitete pa ne bo razkril. Pri Miroslavu Zelku svojih informacij ni preverjal, saj ve (in Zelko tudi), da odgovore na vprašanja novinarjev dajejo le predstavniki odnosov z javnostmi na policijskih postajah ali predstavnik za odnose z javnostmi na generalni policijski postaji. Zelkovega odgovora pa v lokalu seveda ni iskal, saj da bi bilo to skrajno neprofesionalno. Informacije je preverjal tudi na vrhovnem državnem tožilstvu pa tudi na generalni policijski upravi, ki jih nista zanikala. Vrhovno državno tožilstvo je na njegova kasnejša poizvedovanja (za članek, ki je bil objavljen 9. 9. 2010) odgovorilo, da gre za Miroslava Zelka in da je predkazenski postopek zoper njega zaključen.