Peter Stefanoski proti Saši Banjanac Lubej (Žurnal)

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nina Jerman, Davorin Koron, Nada Ravter, Alma M. Sedlar, Lea Širok in Jasna Tepina (člani), je na seji 24. februarja 2011 v primeru Peter Stefanoski proti novinarki Žurnala Saši Banjanac Lubej ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Peter Stefanoski proti novinarki Žurnala Saši Banjanac Lubej

Novinarka Žurnala24 Saša Banjanac Lubej je 9. decembra 2010 objavila članek Virant: Ni higienično, katerega izhodišče je, da je imel Peter Stefanoski (pritožnik) v sklopu izobraževanj, ki jih organizira Socialna zbornica Slovenije, 9. marca in 6. aprila predavanji, za kateri je prejel plačilo. Dan pred objavo članka je novinarka pritožnika poklicala in mu zastavila vprašanje, ali se mu ne zdi sporno, da predava tistim, ki jih kot inšpektor nadzira, on ji je pa pojasnil, da ni sporno, saj predava v času dopusta. Novinarka je zapisala tudi mnenje nekdanjega ministra za javno upravo Gregorja Viranta, ki je dejal, da je tako ravnanje nehigienično, kar je novinarka izkoristila za naslov članka, in mnenje Simone Habič iz društva Integriteta. Pritožnik očita novinarki, da je v članku kršila 1., 2., 7. in 8. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).

1. člen, po katerem mora novinar preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam, naj bi bila kršila, ker je napačno zapisala naslov zakona, in sicer je namesto Zakon o inšpekcijskem nadzoru napisala Zakon o inšpekcijah.

2. člen, po katerem mora novinar pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, naj bi bila kršila, ker mu v telefonskem pogovoru ni v celoti predstavila očitkov zoper njega in mu ni ponudila možnosti, da bi preveril dejstva v zvezi z njimi, jih komentiral, pojasnil in dokazal svoje trditve.

7. člen, po katerem novinar ne sme zamolčati pomembnih informacij ali ponarejati dokumentov, naj bi bila kršila, ker je 15. členu tega zakona, ki ima sicer samo en stavek, pripisala še stavek, ki ne obstaja v nobeni uradno objavljeni verziji. Po mnenju pritožnika je to javno ponarejanje dokumenta.

8. člen, po katerem montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo ponarejati vsebine, naj bi bila kršila z vključitvijo izjav Simone Habič in Gregorja Viranta, ker sta po pritožnikovem prepričanju vzeti iz konteksta ali pa jima je bilo predstavljeno drugačno izhodiščno vprašanje in je bilo z montažo vprašanj in odgovorov doseženo ponarejanje vsebine.

V odgovoru na pritožbo je novinarka očitane kršitve zanikala.

Glede kršitve 1. člena meni, da s poenostavitvijo poimenovanja zakona ni kršila kodeksa, glede očitkov, da ni preverjala točnosti informacij, pa, da jih je preverjala na spletu, kjer sta vsem dostopni zgibanki z vsebino in z datumi pritožnikovih predavanj, in pri sekretarju Socialne zbornice Slovenije, organizatorici predavanj, povzetek njegovih pojasnil pa je objavila.

Pri glavnem inšpektorju RS za delo Bojanu Brezovarju, na katerega jo je po informacije napotil pritožnik, informacij ni preverjala, ker si sogovornike izbira sama in ker takšna – po njenem mnenju sporna – predavanja izvaja tudi Bojan Brezovar. Zadnji stavek, ki ga je sicer napisala v zanikanju kršitve 2. člena, velja smiselno tudi za 1. člen, ki zahteva od novinarja preverjanje.

Kršitev 2. člena zanika, saj je odziv pritožnika pridobila in ga objavila. Dodaja, da se je v zvezi z ravnanjem pritožnika obrnila tudi na Komisijo za preprečevanje korupcije, ministrstvo za javno upravo in društvo Integriteta, ki so poklicani za komentiranje takšnih pojavov, ter na Gregorja Viranta, ki je v svojem ministrskem mandatu določil pravila za ravnanja javnih uslužbencev. Komisija za preprečevanje korupcije je leta 2006, ko jo je vodil Drago Kos, predlagala MJU, ki ga je tedaj vodil Gregor Virant, naj sprejme akt, ki bo določal pravila glede izvajanja in plačevanja predavanj javnih uslužbencev, vendar se to ni zgodilo.

Zavrača trditve, da je kršila 7. člen, da je ponarejala dokument oziroma Zakon o inšpekcijskem nadzoru, saj da je bila njegovo ime zaradi omejenega prostora prisiljena skrajšati, priznava pa napako, da je 15. členu zakona o javnih uslužbencih zmotno dodala sporni stavek. Tiskovni predstavnik MJU ji je namreč posredoval dopis ministra Viranta o pravilih glede predavanj javnih uslužbencev, v katerem je tudi odstavek o 15. členu; prvi odstavek citira 15. člen, drugi pa tolmači, kako ga razume ministrstvo. Pri pripravi članka, pravi, je spregledala, da le-ta ni del zakona. Napako je priznala, Žurnal24 pa je objavil popravek. Svojo površnost obžaluje.

Očitek, da je kršila 8. člen, zavrača, saj po njenem ne gre za montažo, ampak za povzetke stališč več virov.

SKLEP:

Novinarka ni kršila 1., 2., 7. in 8. člena kodeksa.

Obrazložitev:

NČR meni, da napačno napisani naslov zakona ni kršitev 1. člena kodeksa, ampak res le površnost, ki jo je novinarka, priznala in popravila. Četudi je zapisala Zakon o inšpekcijah namesto Zakon o inšpekcijskem nadzoru, je bralcu jasno, za kateri zakon gre. Navsezadnje v medijih pogosto zapišemo protikorupcijska ali celo (nekoč) Kosova komisija namesto uradnega naziva Komisija za preprečevanje korupcije.

Po mnenju NČR tudi ni kršila 2. člena, saj je pritožnika poklicala, kar je v pritožbi tudi sam priznal. V pritožbi sicer pravi, da ga je klicala na zasebno telefonsko številko, njun pogovor pa je označila za telefonski klepet. Novinarka je njegove izjave zapisala. Če pritožnik ni pristojen za dajanje izjav in jo je zato napotil na glavnega inšpektorja, mu ne bi bilo treba dati nobene izjave. Novinarka tudi pravi, da je pritožnik v medijih velikokrat odgovarjal na novinarska vprašanja in s svojim mnenjem nastopal tudi v tv oddajah.

Pritožnik je pritožbi priložil dokument MUJ iz leta 2007 o predavanju javnih uslužbencev in sodelovanju pri pripravi strokovnih publikacij, ki je nastal na pobudo Komisije za preprečevanje korupcije, podpisal ga je minister Virant, iz katerega izhaja, da inšpektorji v primerih, ki jih navaja novinarka v Žurnalu24, ne kršijo ne Zakona o inšpekcijskem nadzoru ne pravil o ravnanju javnih uslužbencev, ki jih je sprejela Vlada RS leta 2004, vendar novinarka tega v prispevku tudi ne trdi. V odgovoru se novinarka sklicuje na mnenje Komisije za preprečevanje korupcije, ki ga tudi priloži, vendar ga je pridobila šele dober mesec po objavi članka, kar pa bistva ne spremeni.

NČR ni ugotovilo kršitve 7. člena, saj ni moglo ugotoviti očitanega ponarejanja dokumenta. Pritožnik ne more vedeti, ali so bila novinarkina vprašanja Virantu in Simoni Habič drugačna. Če niso bila, lahko polemizira z Virantovo oceno, da je ravnanje nehigienično, a za to ni odgovorna novinarka.

NČR tudi ni ugotovilo kršitve 8. člena kodeksa, na kar je v bistvu odgovorilo že ob utemeljitvi, da ne gre za kršitev 7. člena. NČR se ne strinja, da gre za montažo. Meni, da gre le za objavo dejansko izrečenih mnenj, pri čemer je pomembno, da je objavljeno tudi mnenje pritožnika.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 10. marca 2011

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča