Petrol d.d. proti Igorju Kršinarju in Nenadu Glücksu (Reporter)

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Jasna Tepina, Alma M. Sedlar, Nina Jerman, Davorin Koron in Lea Širok (člani), je na seji 24. februarja 2011 v primeru Petrol d.d. proti novinarjema tednika Reporter Igorju Kršinarju in Nenadu Glücksu, ugotovilo, da novinar Nenad Glücks ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije, novinar Igor Kršinar pa je kršil 2. člen.

Primer: Petrol d.d. proti novinarjema tednika Reporter Igorju Kršinarju in Nenadu Glücksu

Slovenska energetska družba Petrol d.d. (v nadaljevanju pritožnik) je na Novinarsko častno razsodišče vložila pritožbo zoper novinarja tednika Reporter Igorja Kršinarja in Nenada Glücksa, ker naj bi v članku „Stevardesin zadnji polet“, ki je bil objavljen 25. oktobra 2010, kršila 1., 2., 3. in 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).

V prispevku o okoliščinah odstopa vodje kabineta predsednika vlade, Simone Dimic, sta novinarja po mnenju pritožnika kršila 1. člen (novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakam, svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti), 2. člen (novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zahtevajo), 3. člen (ko novinar objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, mora na to opozoriti) in 4. člen (novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije) ker sta v dveh delih, ki se nanašata na Petrol, objavila neresnične, nepotrjene, napačne in zavajajoče navedbe, pri tem pa za hude obtožbe, ki družbo in njeno vodstvo prikazujejo kot negospodarno, nista poskušala pridobiti odziva s strani Petrola.

Sporna dela več strani dolgega članka naj bi tako bila:

40 penin za 40. rojstni dan

Največjo slovensko naftno družbo je prevzel Aleksander Svetelšek, ki naj bi ga podpirala prav Dimičeva. Bojan Traven je v legendarnem intervjuju v oddaji Pogledi Slovenije na TVS Dimičevo spraševal, kako lahko človek postane direktor Petrola. Dimičeva mu je sicer odgovorila, da „verjetno z znanjem in izkušnjami. To morate pa vprašati gospoda Svetelška, kako je pristal tam.“ Očitno ji je prvi človek Petrola zelo hvaležen, saj naj bi ji po naših virih za njen 40. rojstni dan, ki ga je praznovala lani (natanko leto dni pred odmevnim intervjujem na TVS), podaril 40 penin, seveda na stroške družbe, ki jo vodi.

Dejstvo je, trdi pritožnik, da Aleksander Svetelšek Simoni Dimic ni nikoli ničesar podaril.

Poslovni interes za nakup vozovnic pri Escapu so začutili tudi pri državnem Petrolu na čelu s predsednikom uprave Aleksandrom Svetelškom, menda zaradi „ugodnih cen“. Med tremi turističnimi agencijami, s katerimi poslujejo, je Escape daleč najmanjša.

Pritožnik pojasnjuje, da družba Petrol pri nakupu letalskih vozovnic sodeluje z vrsto ponudnikov, odločitev glede nakupa pa je vedno vezana na najugodnejšega. Drži pa dejstvo, nadaljuje, da je družba Petrol, prav na podlagi načela najboljše ponudbe, preko družbe Escape v letu 2010 kupila dobrih 9 odstotkov letalskih vozovnic.

Iz prilog k pritožbi je razvidno, da je tednik Reporter 2. 11. 2010 objavil popravek z naslovom „Aleksander Svetelšek ni Simoni Dimic nikoli ničesar podaril“, pod katerega se je podpisal predstavnik družbe Petrol za odnose z javnostjo.

Novinarja Igor Kršinar in Nenad Glücks zavračata obtožbe kot neutemeljene.

Novinar Nenad Glücks navaja, da je avtor dela članka, ki je bil objavljen v okvirju z naslovom „Poslovna gazela Escape s pomočjo države“. V njem je opisal poslovno rast družbe Escape v solastništvu Romana Horvata, partnerja Simone Dimic. Podatke o naročnikih letalskih vozovnic pri Escapu in zneske zanje je pridobil od državnih organov, informacijo o Petrolovih naročilih pri tej družbi pa na podlagi že napisanih člankov o tem v drugih medijih. Očitno so te navedbe točne, poudarja Glücks, saj jih Petrol niti v pritožbi ne demantira. Zato trdi, da njegove navedbe v članku v zvezi s Petrolom nikakor zato niso „hude obtožbe“, temveč dejstva, ki pa prav tako niso obremenjujoča za Petrol.

Novinar Igor Kršinar pojasnjuje, da je v članku med drugim pisal tudi o tem, kolikšen vpliv na kadrovanje so Simoni Dimic pripisovali dobro obveščeni ljudje znotraj vladne koalicije in zunaj nje.

Viri, ki so, kakor trdi novinar, želeli ostati imenovani, naj bi trdili, da je Dimičeva podprla tudi imenovanje Aleksandra Svetelška za predsednika uprave Petrola. Zato navedba, da naj bi ji za 40. rojstni dan poslal 40 penin, po njegovem mnenju pomeni le, da sta (bila) Svetelšek in Dimičeva „v dobrih prijateljskih, vsekakor pa spoštljivih odnosih in gre torej za zelo izvirno darilo, ne pa za ‘hude obtožbe’, zaradi katerih bi nujno moral pridobiti odziv ‘hudo obtoženega’“.

Kršinar še navaja, da Svetelšku zaradi darila ni očital kaznivega dejanja, ker to po njegovem ne more biti podkupnina, prav tako pa naj mu ne bi očital, da je s tem oškodoval družbo. Obenem je dogodek postavil v pogojnik in navedel, da je informacijo dobil od svojih virov, ki pa jih ni dolžan, kakor pravi, razkriti niti po 4. členu kodeksa. Kršinar še dodaja, da je revija Reporter Petrolu omogočila takojšnjo objavo pisma, v katerem je družba informacijo o ‘40 šampanjcih za 40. rojstni dan Simoni Dimic’ zanikala. Zato je novinar pričakoval, da se je zadeva s tem tudi zaključila.

SKLEP:

Novinar Nenad Glücks ni kršil 1., 2., 3. in 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, novinar Igor Kršinar je kršil 2. člen, ni pa kršil 1., 3. in 4. člena.

Obrazložitev:

NČR ugotavlja, da novinar Nenad Glücks ni kršil 1. in 2. člena kodeksa, saj ni navajal napačnih informacij in hudih obtožb na račun Petrola. Ob navajanju vsot, ki so jih za nakup letalskih vozovnic pri Escapu porabili kabinet predsednika vlade in druga ministrstva, je namreč navedel še, da so »poslovni interes za nakup vozovnic začutili tudi pri državnem Petrolu na čelu s predsednikom uprave Aleksandrom Svetelškom, menda zaradi ‘ugodnih cen’«. To pa trdi tudi sam pritožnik. V pritožbi na NČR in v objavljenem popravku v Reporterju namreč pojasnjuje, da je Petrol v letu 2010 preko družbe Escape kupil nekaj več kot devet odstotkov vrednosti vseh nakupov letalskih vozovnic, njihovo glavno vodilo pri nakupih pa je vedno najugodnejši ponudnik.

Novinar Glücks ni kršil 3. člena kodeksa, saj ni objavil nepotrjenih informacij ali ugibanj. Informacijo o sodelovanju Petrola z Escapom je namreč povzel po člankih iz drugih medijev, kjer je Petrol kot razlog navajal ‘ugodne cene’, teh navedb pa ni zanikal ne prej ne v pritožbi na NČR.

Prav tako ni kršil 4. člena. Podatek o nakupih letalskih vozovnic je namreč potrdila sama družba Petrol, zato NČR meni, da navajanje virov, ki bi javnosti omogočilo oceniti pomen in verodostojnost informacije, v tem primeru ni bilo potrebno.

Novinar Igor Kršinar ni kršil 1., 3. in 4. člena kodeksa, je pa kršil 2. člen.

NČR dopušča možnost, da je novinar verjel svojim nerazkritim virom, da naj bi Aleksander Svetelšek Simoni Dimic na stroške Petrola podaril 40 šampanjcev. Poleg tega je podatek o 40 šampanjcih za 40. rojstni dan zapisal v pogojniku. NČR zato ni prepoznalo kršitve 1. člena kodeksa.

Informacija vira pa je huda obtožba, zato je novinar kršil 2. člen kodeksa, saj ni poskušal pridobiti odziva predsednika uprave Petrola Svetelška, ki ga je v svojem članku dejansko obtožil podkupovanja visoke državne uslužbenke. V kontekstu napisanega je namreč mogoče razumeti, da je bil prvi človek Petrola očitno zelo hvaležen Simoni Dimic, ker je tudi s pomočjo njene podpore prevzel vodenje družbe, za kar naj bi ji »po naših virih za njen 40. rojstni dan […] podaril 40 penin, seveda na stroške družbe, ki jo vodi«.

Novinar ni kršil 3. člena, saj je z rabo pogojnika v članku opozoril, da objavlja nepotrjene informacije, ki jih je dobil od svojih virov.

Prav tako ni kršil 4. člena, saj je navedel, da je informacije dobil od svojih virov, tako da je javnost lahko ocenila njihov pomen in verodostojnost.

Novinarsko častno razsodišče ob tem ugotavlja, da je raba pogojnika v novinarskih prispevkih pogosto le izgovor za objavljanje nepotrjenih informacij, ki vsebujejo tudi hude obtožbe na račun posameznikov ali skupin.

NČR zato opozarja, da mora novinar trditve preveriti tudi v primerih, ko gre za informacije neimenovanih virov.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 10. marca 2011

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča