Nada Pernek Kostanjevec proti novinarju Nedeljskega dnevnika Cirilu Brajerju

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Jasna Tepina, Alma M. Sedlar, Davorin Koron in Lea Širok (člani), je na seji 12. maja 2011 v primeru Nada Pernek Kostanjevec proti novinarju Nedeljskega dnevnika Cirilu Brajerju ugotovilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Nada Pernek Kostanjevec proti novinarju Nedeljskega dnevnika Cirilu Brajerju

Pritožnica očita Cirilu Brajerju, da je v članku V kraljestvu zvez in poznanstev kršil 1. in 2. člen Kodeksa novinarjev Slovenije s tem, ko je zapisal: »Postopek, v katerem je treba dokazati, da je obdolženi Boris Kostanjevec (mož pritožnice, op. NČR) kradel davkoplačevalski denar, ni prioriteta, na drugi strani pa je temu istemu sodišču prioriteta predmet, v katerem je vpletena žena Borisa Kostanjevca, bivša tožilka, zdaj državna pravobranilka Nada Pernek Kostanjevec. Ona zlahka zlorablja murskosoboško državno tožilstvo, da bi preganjala svoje nasprotnike. Boris Kostanjevec si je kot finančnik na Univerzi v Mariboru organizirano, s prevaro, prilaščal davkoplačevalski denar, primer čiste korupcije pa je vodila kar njegova žena. Gospo, ki jo ona preganja, privede policija iz Litije.«

Vse to, trdi pritožnica, je laž. Neresnične naj bi bile tudi navedbe v odstavku Beg pred sodniki, v katerem je zapisano, da je bil Boris Kostanjevec pogojno obsojen, ker si je protipravno prilastil denar prek študentske napotnice, zaradi podobnega primera pa da ga preganjajo tudi v Murski Soboti. Boris Kostanjevec, trdi pritožnica, ni bil nikoli kaznovan, niti mu zaradi takšnega dejanja ne sodijo v Murski Soboti. Gospa, ki so jo privedli iz Litije, še pravi Nada Pernek Kostanjevec, je njena nasprotnica Boža Plut, obsojena zaradi žaljive obdolžitve (gospa Kostanjevec je bila v tej zadevi tožilka, op. NČR), ki da je, kot izhaja iz sodbe, sama pogojevala svoj prihod na sodišče s prisilno privedbo, češ, da denarja za pot nima. (Sodišče je to zahtevo zavrnilo, torej trditev pritožnice drži le delno, op. NČR). Pritožnica pravi, da je iz elektronske pošte med njo in avtorjem članka razvidno, da so navedbe izbrane iz raznih pisanj Radeta Šobota, ki naj bi bil po neuradnih virih Brajerjev prijatelj. Nada Pernek Kostanejvec je NČR poslala tudi kopijo sodbe, ki kaže, da sta bili družini Kostanjevec in Šobot v sosedskem sporu, ki ga je Rade Šobot izgubil.

Opozarja, da novinar pri tem članku iz novembra 2010 ni poiskal njenega in moževega odziva, je pa v njem objavljen v okviru z naslovom Ni res, kar je njun komentar na obtožbe iz leta 2009. Pritožnica je priložila kopije sodb v primeru sosedskega spora, kopijo sodbe, s katero je murskosoboško sodišče Borisa Kostanjevca oprostilo v zadevi ponarejanja listin, kopijo pogojne obsodbe Kostanjevca na mariborskem krožnem sodišču zaradi zlorabe položaja pa tudi kopijo njene potrditve na višjem sodišču v Mariboru. Na NČR je poslal tudi zavrnitev pritožbe Bože Plut na Višjem sodišču v Mariboru, sklep Inšpektorata za okolje, prostor in energetiko o izločitvi gradbenega inšpektorja ob sosedskem sporu, policijski zapis ustne ovadbe Radeta Šobota in druge dokumente, ki zadevajo sosedski spor.

Novinar Ciril Brajer pojasnjuje, da je članek nastal na podlagi pisanja in prijav, ki jih je zoper Nado Pernek Kostanjevec in njenega moža Borisa Kostanjevca na različne institucije pošiljal Rade Šobot. Zavrača, da bi bila prijatelja, z njim se je srečal šele, ko se je ta kot »zvesti bralec« želel srečati z njim. Tedaj je v Ljubljano prinesel kovček dokumentov, po tem pa sta se videla ob novih dokumentih le še dvakrat. Sicer pa je o tem pisal v treh člankih in že v prvem sta bila Kostanjevčeva seznanjena z vsemi očitki na njun račun. Pri drugem članku jo je prosil za komentar – in ta je bil objavljen. V tretjem (predmetu pritožbe) je ni, ker v njem odgovarjajo prejšnji in sedanji nadrejeni Nade Pernek Kostanjevec. Sicer pa Nadi Pernek Kostanjevec ni pošiljal svojih vprašanj, pač pa (ob soglasju avtorja) izjave Radeta Šobota natanko takšne, kot so bile zapisane in potem objavljene. Trditve v članku so v bistvu Šobotovi citati. Podatke o korupciji in Kostanjevčevem prilaščanju denarja je Brajer, kot trdi, preveril pri protikorupcijski komisiji, tožilstvu in pravodosodnem ministrstvu. Brajer je poslal tudi Šobotovo pisno različico dogajanj ob Kostanjevčevi zlorabi uradnega položaja. Takole pravi: »Že v prijavi na KPK Dragu Kosu, 6. 6. 2006, sem podal izjavo, da je Nada Pernek Kostanjevec na moji parceli Borisu Kostanjevcu predlagala, naj uredi delo za moje sinove preko študentskega servisa na Univerzi Maribor, da bi nekaj zaslužili… V isti prijavi sem povedal tudi, da je Nada Pernek Kostanjevec glede dela mojega otroka na UM z mano komunicirala skoraj v celoti sama. Povedal sem tudi, da sem denar, nakazan s strani UM Borisu Kostanjevcu. vrnil, on pa je 5.000 SIT dal mojemu otroku, ostanek 95.000 SIT pa svoji ženi Nadi Pernek Kostanjevec.« V zvezi s tem dejanjem je bil Kostanjevec na Mariborskem okrožnem sodišču tudi pogojno obsojen, obsodba pa je bila potrjena tudi na višjem sodišču. Tudi muskosoboško sodišče je v podobni zadevi, potem ko je na prvi stopnji Kostanjevca oprostilo, po pritožbi izreklo pogojno obsodbo. (NČR nima podatkov, ali je ta že pravnomočna.)

Tudi Ciril Brajer in njegov informator Rade Šobot sta NČR predložila vrsto dokumentov, prevdsem kopij ovadb in odzivov nanje.

SKLEP:

Ciril Brajer ni kršil 1. člena, je pa kršil 2. člen kodeksa.

Obrazložitev:

Pritožnica in avtor sta NČR zasula z vrsto dokumentov, ki zgodbo razširjajo in oddaljujejo od predmeta pritožbe. Kažejo sicer na ozadje spopada med Radetom Šobotom in Nado Pernek Kostanjevec – gre za sosedski spor, ki je sprožil poznejše sovražnosti in ovadbe, med dvema, pred tem očitno prijateljskima družinama. Toda sosedski spor ni predmet pritožbe razsodišču. NČR se je zatorej odločilo, da se striktno ukvarja samo z navedki v pritožbi in z novinarjevim profesionalnim ravnanjem in odzivanjem. Pri tem je upoštevalo, da je novinar trditve prepustil izključno drugim – Radetu Šobotu in uradnim organom, sam pa se do njih ni opredeljeval. Dejstvo je, da so sodišča v dveh primerih ugotovila nezakonitost ravnanja soproga Nade Pernek Kostanjevec, Borisa Kostanjevca. Čeprav NČR ne ve, ali je zadnja obsodba Borisa Kostanjevca pravnomočna, ugotavlja, da je imel Ciril Brajer utemeljene razloge, da je svojemu viru, ki ga citira, pri tem verjel. Ta morda ni bil povsem natančen, ko zlorabo pooblastil pri poslovanju s študentskimi napotnicami imenuje krajo davkoplačevalskega denarja. Trditvi, da Nada Pernek Kostanjevec zlorablja muskosoboško državno tožilstvo, da preganja svoje nasprotnike (Božo Plut) in da je vodila korupcijo, za katero je odgovoren njen soprog, sta precej nedoločni in v članku sicer nista dokazani, vendar je iz njega jasno razvdno, da so zapisane v pismu Radeta Šobota pravosodnemu ministru Zalarju in da ga novinar zgolj citira. Glede na to, da je državno tožilstvo proti Nadi Pernek Kostanjevec uvedlo disciplinski postopek (ki se je z njenim odhodom s tožilstva sicer ustavil), je novinar lahko verjel, da njegov vir ne govori na pamet, poleg tega pa ga je Šopot seznanil še z vrsto drugih dokumentov, ki so dopolnjevali njegovo pripoved. Trditev Nade Pernek Kostanjevec, da njen soprog ni bil nikoli kaznovan, je v tem primeru sprenevedanje, saj novinar tega tudi ni zapisal, pač pa je prek navajanja besed svojega vira opozoril, da je bil v Mariboru obsojen, v Murski Soboti pa mu je bila o ponovitvi procesa dosojena še druga pogojna kazen, kar je za novinarja pomembno dejstvo, tudi če morda sodba še ni pravnomočna.

Vendar pa se NČR ne strinja z novinarjem, da mu v tem primeru ni bilo treba poiskati odziva družine Kostanjevec, ker da je pisal zgolj o ravnanju in odzivh državnih organov. Ne glede na to, da je tema zgodbe sicer slabo delo tožilstev, je novinar prav primer zakoncev Kostanjevec, o katerem je pred tem že pisal, uporabil kot kronski dokaz za svoje trditve. Njuna zgodba in hude obtožbe na njun račun zajemajo vsaj štiri petine vsega besedila, zato bi bilo iskanje odziva tudi v drugem članku nujno. Tega ne odvezuje niti jasna uporaba navedkov Radeta Šobota, ki sicer za svoje trditve nosi tudi odgovornost, toda obtožbe so tako hude, da zahtevajo odziv prizadetih – in novinar bi ga moral pridobiti tudi v tem primeru in objaviti v članku. Objava leto dni starega nedoločnega zanikanja, za katerega niti ne vemo, na kaj natančno se nanaša, tega pač ne rešuje. Novinar je zato kršil 2. člen kodeksa.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 2. junija 2011

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča