Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Alma M. Sedlar, Davorin Koron, Lea Širok , Jasna Tepina, Nada Ravter, Nina Jerman (člani), je na seji 2. junija 2011 v primeru Tine Prevec proti Vitomirju Petroviču in Nuši Lesar, novinarjema Kanala A, ter Gregorju Trebušaku, odgovornemu uredniku, ugotovilo, da so kršili Kodeks novinarjev Slovenije.
Primer: Tine Prevec proti Vitomirju Petroviču, Nuši Lesar in Gregorju Trebušaku (Sveta na Kanalu A)
Vsi trije so po mnenju pritožnika kršili kodeks v dveh oddajah Svet na kanalu A, 31. 1. 2011 in 3. 2. 2011.
31. 1. 2011 naj bi bil novinarja in urednik kršili 2., 3., 5. in 10. člen Kodeksa novinarjev Slovenije(poslej kodeksa), ker je po zatrjevanju pritožnika v prispevku navajal laži in ni pridobil odziva pritožnika, čeprav gre po njegovem za hude obtožbe. V obeh prispevkih novinarja trdita, da je bil ob dogodku, o katerem poročata, pritožnik vinjen, pri tem se pa – tako pritožnik – opirata na izjavo priče, ki je bila v postopek neposredno vpletena, zato po mnenju pritožnika njeno pričanje ne more biti objektivno. Hude obtožbe na svoj račun prepozna pritožnik v novinarjevih trditvah, da je »počenjal vragolije«, »sprožil alarm na varovanem območju«, da je »s pajdašema (?) na vsak način želel na varovano območje, kar je prepovedano«, da »se na opozorila varnostnika ni odzval ne on in ne njegova dva prijatelja«, »da se je postopek zaključil brez preizkusa alkoholiziranosti voznika Prevca«.
2. člen kodeksa, po katerem se mora novinar izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev, naj bi kršil z namigovanjem, da je bil pritožnik vinjen, kar naj ne bi bilo res, s trditvijo, da je skušal vstopiti na varovano območje, kar naj prav tako ne bi bilo res, s trditvijo, da se ni odzival na opozorila varnostnika, kar prav tako naj ne bi bilo res, ter s trditvijo, da je nadaljeval »nočni pohod«. Pritožnik za neresnično navaja tudi trditev novinarja, da je sprožil alarm na varovanem območju, saj da tam ni nobenega alarma.
3. člen kodeksa, po katerem mora novinar pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče, je po mnenju pritožnika kršil, ker kljub hudim obtožbam pred objavo prispevka ni niti poskušal dobiti njegovega odziva, ampak je sledil izjavam varnostnika, ki je bil neposredno vpleten v dogodek in zato po pritožnikovem mnenju neobjektiven.
5. člen, po katerem mora novinar opozoriti, ko objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, naj bi bil novinar prekršil, ker v prispevku ni opozoril, da objavlja nepotrjene informacije, kakršne so po pritožnikovem mnenju izjave varnostnika.
10. člen, po katerem mora biti primerno označena simbolna ali arhivska slika, naj bi bil prekršil, ker pri prikazu policista motorista, ki je očitno prikaz ene od demonstracij dela policije, ni opozoril, da gre za simbolno ali arhivsko sliko, ob njej pa je navedel, da »na Policijski upravi Ljubljana vedo za vragolije njihovega motorista, a da ga še obravnavajo«.
Pri objavi prispevka 3. 2. 2011 pa očita istima novinarjema in odgovornemu uredniku kršitev 2., 3. in 5. člena kodeksa v trditvi novinarke »… ko je policist Tine Prevec, očitno vinjen, kar dokazujejo posnetki«, v novinarjevi razlagi »nočno delo policistom takole začini njihov kolega iz ljubljanske prometne policije Tine Prevec, ki skuša dvigniti zapornico«. Pritožnik trdi, da ni niti poskušal dvigniti zapornice, da je informacija nepreverjena in da informator, ki je bil vpleten v dogodek, ne more biti objektivna priča.
Ker ga je na oddaji opozoril prijatelj, sam ju pa ni videl, je pritožnik 8. 2. 2011 na elektronski naslov Kanala A poslal prošnjo, da mu posredujejo posnetke, da bi si oddaji lahko ogledal. Odgovoril mu je novinar Vitomir Petrovič in mu rekel, da zgodbe pri njem ni mogel preveriti, ker da ni mogel dobiti njegove telefonske številke. Pritožnik navaja, da bi ga zlahka poiskal, poiskal ga bi lahko na FB, na delovnem mestu, saj ve, kje je zaposlen, vprašal bi lahko njegovo nekdanje dekle, ki ga popolnoma brez potrebe vpleta v zgodbo, saj prav tako kot pritožnik živi v novi partnerski zvezi.
Pritožnik očita kršitev kodeksa novinarjema za neresnične in žaljive trditve, odgovornemu uredniku oddaje pa za njihovo objavo.
NČR je pozvalo novinarja, naj odgovorita na očitke pritožnika, vendar nista odgovorila, pritožnik pa je na dodatna vprašanja NČR glede nekaterih nejasnosti v pritožbi (kdo je vozil črni twingo, ali je območje zapuščene tovarne varovano, ali je bil pritožnik v času incidenta v službi, neodzivanje na pozive varnostnika in dvigovanje zapornice) poslal odgovore.
V odgovoru je zatrdil, da je avto vozil samo on, da je območje nekdanje tovarne res varovano, vendar šele znotraj zapornice, medtem ko se je pritožnik nahajal zunaj nje, da je bila zapornica rahlo dvignjena že pred njegovim prihodom, da zapornice pritožnik in prijatelji niso mogli dvigovati, saj do prihoda policije niti niso izstopili iz avtomobila. Na za varnostnika spornem območju so se znašli, ker so tja pomotoma zavili, ko so to ugotovili, pa se niso mogli več umakniti, ker jih je zaparkiral varnostnik, ki je pripeljal iz nasprotne smeri, preden je pritožniku uspelo prestaviti v vzvratno prestavo in odpeljati. Varnostnik je, tako pritožnik, takoj skočil iz avta, svetil v pritožnikovo vozilo, ga obhodil po desni strani do voznikovih vrat in začel vpiti: “Mulc, kaj delaš tuki?! Odpri okno, kreten! Odpri okno kreten, sem ti rekel!« Pritožnik trdi, da varnostnik ni mogel intervenirati, kot je bilo prikazano v prispevku, saj se je znašel tam istočasno kot pritožnik. Pritožnik tudi zavrača varnostnikove trditve, da se ni odzival na opozorila varnostnika, saj da jih ta ni opozarjal, ampak nanje vpil, predstavil se pa ni, dokler ga niso začeli snemati in se je zavedel, da postopka ni vodil, kot bi ga bil moral. Z izkaznico se ni predstavil niti, ko je prišla policija, in ga je k temu pozval pritožnik.
Pritožnik je pri lastniku zapuščene tovarne preverjal varnostnikove trditve o varovanju in izvedel, da ni tam nobenih kamer ali alarmov, vezanih na zapornico ali senzorje. To je po pritožnikovem mnenju dokaz, ki postavlja na laž trditve, da se je sprožil alarm, ta laž pa da postavlja pod vprašaj kredibilnost vseh varnostnikovih navedb. Ker se je pojavil na spornem mestu le sekundo ali dve za pritožnikom, pritožnik sklepa, da (najbrž) po naključju, razen če mu ni sledil.
Da je grozil varnostniku, pritožnik ne zanika, pojasnjuje pa, da ga je ta z lažnimi izjavami policistom, žal, uspel izzvati do take mere, da je izrekel, kar je slišati na posnetku, kar pa po njegovem ni grožnja.
V odgovoru pritožnik ponovno poudarja bistvo svoje pritožbe, ki je, da novinar ni poskusil pridobiti njegove izjave, čeprav ga ne bi bilo težko najti, da je novinarka v studiu kar z video posnetka ocenila, da je bil pijan, z izrazi, kot je »pajdaši«, pa omajejo objektivnost poročanja.