13. 12. 2011

Pomorski muzej Sergej Mašera Piran proti novinarki Evgeniji Carl in voditelju Janku Šoparju (TV Slo)

Razsodba in stališče novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Alma M. Sedlar, Neža Kogovšek Šalamon, Mojca Ramšak, Mario Belovič in Nada Ravter, je na seji 25. oktobra 2011 v primeru Pomorski muzej Sergej Mašera Piran (zanj direktorica Martina Gamboz) proti novinarki RTV Slovenije Evgeniji Carl in voditelju RTV Slovenija Janku Šoparju ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije, voditelj pa kodeksa ni kršil.

Primer: Pomorski muzej Sergej Mašera Piran proti novinarki Evgeniji Carl in voditelju Janku Šoparju (TV Slovenija)

Pomorski muzej Sergej Mašera Piran (zanj direktorica Martina Gamboz), v nadaljevanju Pomorski muzej, novinarki RTV Slovenija Evgeniji Carl v prijavi očita, da je v prispevku »Solinarske zdrahe«, objavljenem 6. junija 2011 v oddaji Tednik na RTV Slovenija, storila 12 kršitev 1. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, v nadaljevanju kodeksa (Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake — četudi nenamerne — mora priznati in popraviti.) eno kršitev 10. člena kodeksa (Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.) in dve kršitvi 15. člena kodeksa (Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.). Voditelju Tednika Janku Šoparju, kjer je bil omenjeni prispevek novinarke objavljen, pa pritožnik očita dve kršitvi 1. člena kodeksa, kršitev 5. člena kodeksa (ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti) in kršitev 6. člena kodeksa (novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije).

Direktorica Pomorskega muzeja Martina Gamboz kršitve 1. člena kodeksa novinarke Evgenije Carl vidi v njenih naslednjih izjavah: „Solinarski muzej že tri leta kaže tako klavrno in razrito podobo, kot nikoli prej.“ Za Gambozovo so takšne navedbe novinarke „neprimerne, predvsem pa nepotrebne in nesmiselne“, saj je iz dokumentov ministrstva za kulturo razvidno, da se je obnova začela kmalu po njenem imenovanju. Drugo očitano kršitev 1. člena Gambozova vidi v navedbi „Čeprav znesek krepko presega sto tisoč evrov, izvajalca del, gre za izključno gradbena dela, muzej ne izbere ne javnem razpisu. Odločijo se za več manjših naročil.“ Ob tem Gambozova pravi, da „glede na višino ocenjene vrednosti del, zavod ni bil zavezan postopati po določbah zakona o javnih naročilih in izvesti postopkov javnega naročanja.“ Tretjo kršitev Gambozova vidi v navedbi novinarke, da „tudi, če je tako, bi bilo logično tudi, da bi se na deloviščih izmenjalo več izvajalcev.“ To je po mnenju Gambozove kršitev kodeksa zato, ker je „komu bo oddano delo za obnovo solinarske hiše, odvisno od ponudbene cene.“ V izjavi novinarke: „Toda glej naključje, vedno je bil kot najbolj ugoden izbran podjetnik Robert Hrobat, družinski prijatelj vodje solinarskega muzeja Uroša Hribarja,“ Gambozova zatrjuje tudi četrto kršitev 1. člena kodeksa. To naj bi novinarka zakrivila, ker kot najbolj ugoden ponudnik ni bil vedno izbran Hrobat, kot trdi novinarka, temveč tudi ponudnik Draguljič &co d.n.o. Kot peto kršitev Gombozova navaja mnenji predsednika računskega sodišča Igorja Šoltesa in nekdanjega predsednika državne revizijske komisije Aleksija Mužine, objava njunih mnenj pa sta po Gambozevi kršitev zato, ker govorita o problemu na splošno in ne konkretno. V tej izjavi Gambozova vidi tudi kršitev 10. in 15. člena kodeksa. Šesto kršitev prvega člana kodeksa naj bi novinarka po mnenju pritožnika storila z izjavo: „A posla ni dobilo dobro podjetje, pač pa je direktorica na hitro izbrala povsem neustrezno podjetje Ilje Draguljiča.“ To je po Gambozovi kršitev zato, ker bilo podjetje izbrano „na podlagi zbiranja ponudb in ne na hitro“, zato so navedbe novinarke „nepreverjene, netočne in neresnične“. Sedmo kršitev naj bi novinarka storila z navedbo: „Da je bilo z izbiro izvajalca nekaj hudo narobe, dokazuje tudi tale, po treh letih še nedolžna tabla, da o tem, da so dela potekala brez gradbenega nadzora, niti ne govorimo.“ Gambozova ob tem navaja, da dela niso potekala brez nadzora, saj je „odgovorna konzervatorka, gospa Eda Benčič vseskozi nadzorovala dela.“ Osmo kršitev 1. člena Gambozova vidi v izjavi novinarke: „Zavod je svoje napake, nezakonitosti že priznal, direktorico muzeja pa za enkrat varuje tale revizija poslovanja, s katero je želela utišati javnost.“ To Gambozova utemeljuje z v izjavi novinarke omenjeno revizijo, „iz katere izhaja, da zavod posluje pošteno, pravilno in zakonito.“ Podobno pa Gambozova utemeljuje deveto očitano kršitev v izjavi novinarke: „Toda že laiku je jasno, da poročilo na enem tankem papirju bolj težko kaj dokaže.“ Deseto kršitev 1. člena kodeksa pritožnik novinarki očita v njeni izjavi, da „V vsaki normalni državi bi direktorica odstopila, ali pa bi ji pokazali vrata samo ob že zdaj v nebo vpijočih nepravilnostih, kamor sodita tudi nezakonito kadrovanje in nezaupnica.“ S to izjavo naj bi novinarka kršila tudi 15. člen kodeksa. Gambozova ob tem meni, da novinarka „zopet sama predpostavlja“, „sama revizija pa je pokazala, da nepravilnosti ni,“ v odgovoru pravi Gambozova. Enajsto kršitev prijavitelj vidi v izjavi: „Nobena skrivnost ni, da ji hrbet ščitijo v stranki Zares, brezpogojno jo javno zagovarja poslanec Franco Juri.“ Gambozova pravi, da ni članica nobene stranke, zato gre za „popolnoma neresnične in napačne navedbe“. Zadnja, dvanajsta kršitev 1. člena kodeksa pa je po mnenju prijavitelja nastala v izjavi novinarke: „V igri sta neprecenljiv biser in 300 tisoč evrov javnega denarja.“ Ob tem Gambozova pravi, da so bila javna sredstva za obnovo porabljena skladno z namenom dodelitve, gospodarno in pošteno.

Novinarka RTV Slovenija Evgenija Carl vse očitke pritožnice ostro zavrača. „Da muzej že tri leta kaže klavrno in razrito podobo, je neizpodbitno dejstvo, ki ga prikazujejo tudi posnetki.“ Ob tem se opira tudi na izjavo vodje Zavoda za naravo, ki je dejal, „da bo muzeju podaljšal rok (zaradi gnezditve ptic je ta omejen) za dokončanje gradnje samo, da že enkrat zginejo iz solin in ne naredijo še večje škode.“ Gambozova pa pri obrazložitvi te točke navaja podatke, v katere se novinarka pri poročanju ni spuščala. Glede očitane druge kršitve novinarka odgovarja, da direktorica ni izpeljala javnega naročila, zato so njene navedbe v prispevku zgolj ugotovitve, kako je direktorica ravnala. Očitana tretja kršitev prvega člena se nanaša na predhodno izjavo direktorice v prispevku: „Drobili smo naročila…, ker je šlo za različna gradbena dela in zato smo potrebovali različne izvajalce..“ Temu bi torej moral logično slediti izbor različnih izvajalcev, specializiranih za različna dela. Novinarka se ob tem sklicuje na zakon o javnem naročanju, ki pravi, da je drobljenje dopustno le, če en izvajalec ne more, ni usposobljen opraviti nekega dela, zato se ga odda drugemu. Glede očitane četrte kršitve novinarka pravi, da gre za čisto zavajanje direktorice. „Vsa obnovitvena dela so bila poverjena zgolj Robertu Hrobatu… Najprej je začelo njegovo podjetje Real Invest, ki je imelo že v začetku milijon tristo tisoč izgube, potem pa so si v sosledju glede na blokade računov sledila druga njegova podjetja. Direktorica je na te račune plačevala ne glede na to, da s temi podjetji sploh ni bilo sklenjene pogodbe ali druge pravne podlage… Trije povabljeni ponudniki so bili samo slepilni manever… Slepilni manever je tudi podjetje Draguljič. To podjetje ima dva zaposlena, ne ukvarja se z gradbeništvom, pač pa je registrirano za vodovodne napeljave. Dokopali smo se do podatkov, da je Draguljič samo posodil ime Hrobatu, ker se je na Hrobatove račune obesila davkarija,“ je v odgovoru zapisala novinarka. Navedeno je podkrepljeno z dokumenti in ne dopušča dvoma, še pravi Carlova. Na očitano peto kršitev novinarka odgovarja, da sta si oba omenjena strokovnjaka pred svojo izjavo ogledala vse dokumente, v rokah sta imela razpisno dokumentacijo, zneske, pogoje, roke…, zato se njune izjave nanašajo na konkreten primer, pravi novinarka. Navedbo (šesta očitana kršitev), da se je direktorici z izvedbo mudilo, novinarka dokazuje z roki: „Tri ponudbe je razposlala 15. 11. 2010, rok za oddajo ponudb je bil 17.11.2010,… pogodba z Draguljičem je bila podpisana dva dni kasneje, 19.11. 2010. “Novinarka zavrača tudi očitano osmo kršitev kodeksa. Dela so potekala brez gradbenega in konzervatorskega nadzora, to pa dokazujejo ne le tabla, temveč tudi dokumenti in izjave v prispevku. „Direktorica navaja nadzor ge. Benčič z Medobčinskega zavoda za varstvo kulturne dediščine… ko smo gospo ujeli na laži, so njene napake priznali tudi na zavodu (dopis imamo shranjen),“ trdi novinarka. Da ni bilo gradbenega nadzora, konkretno gradbenih dnevnikov, je novinarki potrdil tudi novi nadzornik del Alojz Zorko. Glede očitane osme in devete kršitve novinarka odgovarja, da revizijska govori zase. Ta je pomanjkljiva, ko ugotavlja namen revizije, zakonitost, namenskost obnove in postopke javnega naročanja in zbiranja ponudb. Novinarka meni, da v tabelah revizije najdemo le to, kdaj je bil denar za obnovo pridobljen in koliko in kako je muzej to knjigovodsko zabeležil. Ugotovitev revizije pa je zapisana v enem stavku. Kaj je narobe s takšno revizijo, je v izjavi v prispevku pojasnil tudi Aleksij Mužina, se sklicuje novinarka. V odgovor na očitano deseto kršitev 1. člena kodeksa novinarka odgovarja, da ne predpostavlja ona, temveč nepravilnosti dokazujejo dokumenti, ugotovitve strokovnih službe in organov. Stavek novinarke „…ob že zdaj v nebo vpijočih nezakonitostih…“ se nanaša na dotedanje ugotovitve pristojnih organov, in sicer: „da so dela potekala nestrokovno, za krajinski park škodljivo, brez gradbenega in konzervatorskega nadzora, da je bil izvajalec del izbran, ne da bi direktorica preverjala njegovo finančno in strokovno usposobljenost,“ v odgovoru zapiše novinarka. „Nezakonito kadrovanje“, o katerem v prispevku govori novinarka, se nanaša na ugotovitve glavnega republiškega inšpektorja za delo, ki je ugotovil, da je bil Uroš Hribar, vodja solinarskega muzeja, imenovan nezakonito. Dopis inšpektorja novinarka hrani, nezaupnico direktorici pa so izrekli zaposleni. „Direktorica morda res ni članica nobene stranke, nobena skrivnost pa ni, da so ji v tej zgodbi brezpogojno podporo nudili v omenjeni stranki,“ novinarka odgovarja na očitano enajsto kršitev kodeksa. To novinarka dokazuje z nastopi in izjavami poslanca Franca Jurija, “ki jo brani tudi v javnosti.“

Da je v igri neprecenljiv biser, je dejstvo, saj so soline na seznamu najvišjih naravnih in kulturnih spomenikov, varuje jih t.i. Ramsarska konvencija, novinarka odgovarja na obtožbe o dvanajsti kršitvi. „Da je v igri 300.000 evrov denarja, je prav tako dejstvo; toliko javnega denarja je namreč muzej dobil za obnovo solin,“ še odgovarja novinarka.

Direktorica Martina Gamboz v isti prijavi očita kršitve kodeksa tudi voditelju Tednika Janku Šoparju. Prvo kršitev 1. člena kodeksa naj bi voditelj storil z izjavo v napovedi prispevka Carlove, ko je dejal da, „na očitke o ugotovljenih nepravilnostih in nezakononitostih odgovorni v glavnem molčijo.“ Gambozova meni, da to ne drži, saj je 17. maja sklicala tiskovno konferenco na to temo, „zato so očitki o popolni molčečnosti neutemeljeni“. Drugo očitano kršitev prvega člena in kršitev 5. člena kodeksa naj bi Šopar storil z izjavo: „Na Obali pa se sprašujejo, ali je direktorica obnovo res popolnoma sprivatizirala.“ Gambozova meni, da gre v njej za domneve in ne za dejansko stanje, ona pa deluje „transparentno, zakonito in pošteno.“ Z izjavo „S primerom soline pa se ukvarjajo tudi že kriminalisti in protikorupcijska komisija“ naj bi Šopar po mnenju pritožnice kršil 5. in 6. člen kodeksa. Gambozova pravi, da so ji 18. julija na protikorupcijski komisiji pojasnili, da je bila prijava na komisijo oddana 24. maja in se z njo 6. junija, ko je bil objavljen prispevek, še ni ukvarjala kriminalistična policija. „Gre torej za širjenje nepreverjenih in zavodu škodljivih informacij,“ meni Gambozova.

Janko Šopar vse očitke zavrača. V odgovoru na prvi očitek pritožnika (izjava, da na očitke o ugotovljenih nepravilnostih in nezakonitostih odgovorni v glavnem molčijo) pravi, da se to “ne nanaša na odgovorne v muzeju, na direktorico torej, pač pa na odgovorne na Ministrstvu za kulturo, ki je muzeju dodelilo denar, in na ustanoviteljico muzeja, piransko občino. V obeh ustanovah nam na naša konkretna vprašanja niso podali konkretnih odgovorov. To trditev lahko podkrepimo z dokazili (elektronska korespondenca ),” pravi Šopar. Tudi na tiskovni konferenci direktorica ni podala konkretnih pojasnil na vsa vprašanja, trdi Šopar. Druga očrtana kršitev 1. člena kodeksa (stavek v napovedi “Na Obali se sprašujejo, ali je direktorica obnovo res popolnoma sprivatizirala?”) ni trditev, ampak le ugotovitev, da se na Obali sprašujejo, ali je temu tako, odgovarja Šopar. Sprašujejo pa se na podlagi znanih in preverjenih dejstev, tako Šopar, da je direktorica vse posle v zvezi z obnovo solinarskega muzeja vodila sama oz. v sodelovanju z vodjo muzeja Urošem Hribarjem. Na očitani kršitvi 5. in 6. člena (stavek: “S primerom soline pa se že ukvarjajo tudi kriminalisti in protikorupcíjska komisija”) Šopar odgovarja, da ta izjava drži in je podkrepljena z dokumenti. “Prijave smo preverili v samem vrhu kriminalistične policije. Na PU KP so prispele tri prijave o domnevno koruptivnem in nezakonitem poslovanju direktorice. Prijave so bile podane pred objavo Tednika… Odgovor, ki smo ga dobili iz urada protikorupcijske komisije in ki potrjuje prijavo suma koruptivnega dejanja, nosi datum 26. 5.2011,” pravi Šopar.

SKLEP:

Novinarka RTV Slovenije Evgenija Carl ni kršila 5., 6., 10. in 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, 1. člen Kodeksa pa je kršila le z eno navedbo. Voditelj Tednika Janko Šopar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Novinarka RTV Slovenija Evgenija Carl z izjavo „Solinarski muzej že tri leta kaže tako klavrno in razrito podobo, kot nikoli prej.“ ni kršila prvega člena kodeksa. V izjavi namreč navaja dejstva, ki jih potrjujejo posnetki na prispevku. Kdaj se je obnova začela, je v tem smislu irelevantno, muzej je imel takšno podobo v času nastajanja prispevka in v času mandata aktualne direktorice, ki za to po funkciji nosi objektivno odgovornost. Tudi z izjavo „Čeprav znesek krepko presega sto tisoč evrov, izvajalca del, gre za izključno gradbena dela, muzej ne izbere ne javnem razpisu. Odločijo se za več manjših naročil,“ novinarka ni kršila kodeks. Navaja namreč dejstva: znesek presega 100.000 vloženega javnega denarja, o katerem poroča, tudi izvajalci del so bili, kot priznava in pojasnjuje direktorica, izbrani brez javnega razpisa. Z izjavo „tudi, če je tako, bi bilo logično tudi, da bi se na deloviščih izmenjalo več izvajalcev,“ novinarka ni kršila kodeksa. Na delovišču, kot priznava tudi sama direktorica, sta formalno delovala dva izvajalca. Ob tem novinarka argumentirano in z dokazi navaja, da je bil drugi izvajalec povezan s prvim, česar ne pritožnik ne drugi izvajalec ne zanikata. Iz istega razloga novinarka tudi ni kršila kodeksa z izjavo: „Toda glej naključje, vedno je bil kot najbolj ugoden izbran podjetnik Robert Hrobat, družinski prijatelj vodje solinarskega muzeja Uroša Hribarja.“

Dejstvo, ki ga pritožnik znova ne zanika, je, da so bila za obnovitvena dela izbrana različna podjetja enega ponudnika, za drugega pa je novinarka, kot rečeno, dokazala, da je s prvim povezan. Zakaj bi bilo logično, da bi se na deloviščih izmenjalo več izvajalcev, novinarka utemeljeno pojasni s smernicami in priporočili, ki jih daje zakon o javnem naročanju, ki jih velja upoštevati, četudi dela ne potekajo po tem zakonu. Navsezadnje je to sistemski zakon, ki uvaja smernice za vse javne investicije, kar obnova solin nedvomno je. Zato je logičen sklep novinarke na takšni podlagi dopusten. Mnenji Šoltesa in Mužine nista v nobenem primeru sporni. Iz prispevka je dovolj jasno razvidno, da na podlagi predloženih dokumentov splošno komentirata konkreten primer, zato njuni mnenji nista ne napačni niti ne potvarjata vsebine prispevka, še manj pa gre za vtkan komentar novinarja, kot navaja prijavitelj. Očitek prijavitelja, da je novinarka kršila 1. člen kodeks z izjavo „A posla ni dobilo dobro podjetje, pač pa je direktorica na hitro izbrala povsem neustrezno podjetje Ilja Draguljiča,“ ne vzdrži. Temu, da je bilo podjetje izbrano „na podlagi zbiranja ponudb in ne na hitro,“ kot trdi Gambozova, oporekajo dejstva, ki jih navaja novinarka: „Tri ponudbe je razposlala 15. 11. 2010, rok za oddajo ponudb je bil 17.11.2010,… pogodba z Draguljičem je bila podpisana dva dni kasneje, 19.11. 2010.“ Tem dejstvom (celoten postopek izbire je trajal le štiri dni) pritožnik v prijavi ne oporeka, zato je sklep novinarke, da gre za „na hitro“ izbrano podjetje, dopusten. Očitek novinarki, da je z izjavo „Da je bilo z izbiro izvajalca nekaj hudo narobe, dokazuje tudi tale, po treh letih še nedolžna tabla, da o tem, da so dela potekala brez gradbenega nadzora, niti ne govorimo,“ kršila kodeks, ne vzdrži. Argument Gambozove, da dela niso potekala brez nadzora, saj je „odgovorna konzervatorka, gospa Eda Benčič vseskozi nadzorovala dela,“ novinarka namreč postavi na laž. Priznanje napak Benčičeve so novinarki priznali tudi na zavoda za varstvo kulturne dediščine, dopis ima shranjen. Da ni bilo gradbenega nadzora, kar je problematizirano v prispevku, konkretno gradbenih dnevnikov, je novinarki potrdil tudi novi nadzornik del Alojz Zorko. Novinarka ni kršila 1. člena kodeksa z izjavo „Toda že laiku je jasno, da poročilo na enem tankem papirju bolj težko kaj dokaže.“ Ta izjava ni v ničemer netočna in nepravilna. Tudi pri izjavi „V vsaki normalni državi bi direktorica odstopila, ali pa bi ji pokazali vrata samo ob že zdaj v nebo vpijočih nepravilnostih, kamor sodita tudi nezakonito kadrovanje in nezaupnica,“ novinarka ni kršila kodeksa. Nepravilnost so pristojni organi dejansko ugotovili, direktorica pa je res kadrovala nezakonito, kar novinarka dokazuje z dopisom generalnega inšpektorja za delo, ki vodi upravni postopek na prvi stopnji in ugotavlja zakonitost zaposlovanja.

S to isto izjavo novinarka tudi ni kršila 15. člena kodeksa. Prispevek je pripravila za oddajo nacionalne televizije Tednik, ki je polemična oddaja z jasno komentatorsko noto. Novinarka v prispevku operira z dejstvi, v spornem stavku pa nedvoumno in ločeno od navedenih dejstev komentira situacijo. NČR meni, da je novinarka dovolj jasno ločila dejstva, o katerih poroča, od lastnega mnenja, ki ga je tudi posredovala v istem prispevku. Gledalcu je novinarka tako omogočila, da si oblikuje lastno mnenje ne glede na njeno oceno zadeve.

Kršitve prvega člena kodeksa v stavku: „Nobena skrivnost ni, da ji hrbet ščitijo v stranki Zares, brezpogojno jo javno zagovarja poslanec Franco Juri,“ novinarka ni storila. Ali je Gambozova članica stranke ali ne, je v tem kontekstu irelevantno, saj izjava ne govori o njej, temveč o tem, da jo javno podpirajo drugi politiki, česar niti ti niti pritožnik ne zanikajo. Zato je takšno sklepanje novinarke dopustno. V izjavi novinarke „v igri sta neprecenljiv biser in 300 tisoč evrov javnega denarja“ so navedena dejstva, zato NČR ni ugotovilo kršitve 1. člena. Upravičenost besedne zveze „neprecenljivi biser“ novinarka prepričljivo in preverljivo dokazuje s tem, da so soline na seznamu najvišjih naravnih in kulturnih spomenikov. „Da je v igri 300.000 evrov denarja“, pa je prav tako dejstvo, ki ga pritožnik ne zanika.

Novinarsko častno razsodišče pa ugotavlja, da je novinarka kršila 1. člen kodeksa z izjavo: „Zavod je svoje napake nezakonitosti že priznal, direktorico muzeja pa za enkrat varuje tale revizija poslovanja, s katero je želela utišati javnost.“ Argument novinarke, s katerim zagovarja svojo trditev o nezakonitosti, ne zadošča.

Novinarka ima dovolj argumentov, ko zatrjuje, da gre za nestrokovno, za krajinski park škodljivo delo, brez gradbenega in konzervatorskega nadzora. Ni pa Zavod za varstvo kulturne dediščine priznal nezakonitosti, kot je trdila novinarka, niti ni bila ta pravnomočno dokazana.

Voditelj Janko Šopar v stavku: „Na očitke o ugotovljenih nepravilnostih in nezakonitostih odgovorni v glavnem molčijo,“ ni kršil 1. člena kodeksa. Iz konteksta prispevka je jasno, kdo so omenjeni odgovorni (ministrstvo za kulturo in piranska občina). Iz obeh ustanov pa Šoparju, kot dokazuje v svojem odgovoru, niso konkretno odgovorili, zato je trditev, da v glavnem molčijo, pravilna, voditelj pa govori o „očitkih“ ugotovljenih nepravilnostih in nezakonitostih in jih ne predstavlja kot gola dejstva. S tem pravilno dopušča dvom, dokler organi pregona in pravosodje dokončno ne odločijo o (ne)zakonitosti obnove solinarskega muzeja. Tudi v stavku: „Na obali pa se sprašujejo, ali je direktorica obnovo res popolnoma sprivatizirala,“ voditelj očitane kršitve 1. člena Kodeksa ni storil. Šopar v tej izjavi sprašuje, torej je jasno, da gre za domneve in ne za dejansko stanje, kot zmotno meni pritožnica. Voditelj z izjavo „S primerom soline pa se ukvarjajo tudi že kriminalisti in protikorupcijska komisija“ navaja dejstva, ki jih tudi argumentira. Protikorupcijska komisija je 26. 5. potrdila, da je prijavo domnevnih nepravilnosti prejela, torej se z zadevo tako ali drugače ukvarja. To je bilo potrjeno pred objavo v Tedniku. Šopar je v odgovoru ponudil tudi pojasnilo in tri potrditve Policijske uprave Koper, da so prejeli prijave zoper direktorico. Tudi to je bilo pred objavo prispevka v Tedniku. Ker je objavil potrjene uradne informacije, Janko Šopar ni kršil kodeksa.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga katerega koli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča NČR. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.