Andrej Perdan proti novinarju Dela Samu Petančiču – Novinarsko častno razsodišče

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Mojca Ramšak, Vasja Jager, Mario Belovič in Nada Ravter je na seji 21. marca 2012 v primeru Andrej Perdan proti novinarju Dela Samu Petančiču ugotovilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije.

Primer: Andrej Perdan proti novinarju Dela Samu Petančiču

Pritožnik Andrej Perdan meni, da je novinar v članku »Stanovalci prepričani, da je sodišče kršilo zakon« kršil 1., 3. in 4. člen Kodeksa slovenskih novinarjev. Sporno se mu zdi besedilo, v katerem novinar trdi, da »je leta 1998 do stanovalcev in lastnikov stanovanj na Kebetovi pristopil moški, ki se je predstavil kot Andrej Perdan, lastnik podjetja Ataurus. Ponudil je, da v zameno za manjše plačilo zanje opravi vpis v zemljiško knjigo. Ker tega več let ni storil, so leta 2004 lastniki zahtevali, da jim izročeno dokumentacijo vrne, a se je s papirji takrat menda pomujal na sodišče. Podatki, ki jih je sodišču predložil Perdan, so bili po navedbah stanovalcev povsem napačni in ti so – namesto, da bi bili v ZK vpisani kot lastniki svojih stanovanj – postali lastniki zemljišča v Ilovi Gori.«

Sporen naj bi bil tudi zapis, da so »devet tisočakov stanovalci doslej plačali za odvetnike. Andrej Perdan jih namreč toži.«

Andrej Perdan trdi, da novinar informacije ni nikoli preveril pri njem in že s tem kršil tako 1. kot 3. člen kodeksa. Če bi namreč preveril, bi ugotovil, da s stanovalci ni govoril on, ampak njegov oče, ki se ni predstavil kot Andrej Perdan. Kar da je nebistveno, saj so etažni lastniki tako ali tako v razmerju s podjetjem Ataurus Andrej Perdan s. p., kar poskušajo zdaj s to dezinformacijo spodbijati. Ni res, trdi pritožnik, da bi etažni lastniki postali lastniki zemljišča v Ilovi gori. To ni nikoli veljalo, čeprav je res, da je prišlo do napake pri zapisu številke katastrske občine. Toda ta napaka ni vplivala na pravilnost vpisa etažne lastnine, saj je vložnik (njegovo podjetje) navedel pravilne parcelne številke in tudi na prvo stan zapisal z besedo pravo katastrsko občino. Na podlagi te vloge je sodišče izvršilo pravilen vpis v zemljiško knjigo. Za večino lastnikov je bilo to opravljeno že v letih 2005/2006.

Ko gre za plačilo odvetnikom (9.000 evrov) in napačno evidenco, po kateri da je razsojalo sodišče, pritožnik opozarja, da gre za tožbo njegovega podjetja proti nekaterim lastnikom, ki niso plačali njihovih storitev, tako kot je določeno v pogodbi. Do danes je bilo izdanih 11 sodb prvostopenjskega sodišča in 3 sodbe višjega sodišča, ki so vse dale prav tožniku. To, da je šlo za sodbe na podlagi napačnih evidenc, bi pomenilo, da sodišče ne zna brati zemljiške knjige. Torej bi ob 14 sodbah to pomenilo, da 14 sodnikov in sodnic ne zna brati zemljiške knjige. Te sodbe so ključne za razumevanje obravnavane teme, a o njih v besedilu ni govora, s čemer je novinar kršil 4. člen KSN.

Res je, pravi pritožnik, postopki so dolgi, a medtem se je temeljito spremenila nepremičninska zakonodaja. Opozarja pa, da njegovo podjetje od etažnih lastnikov od leta 1998 do 2005, ko je končno izdalo račun za nevalorizirani znesek, ni vzelo denarja. Pooblaščenka etažnih lastnikov pa naj bi mu grozila, da bo uničila njegovo firmo, če ne bo pristal na zunajsodno poravnavo.

Novinar Samo Petančič v odgovoru na pritožbo trdi, da ni v ničemer kršil kodeksa. Kot je že razvidno iz naslova, je šlo za kritiko oziroma preučitev delovanja Okrajnega sodišča v Ljubljani, ki da je z dolgotrajnimi postopki in nenavadnimi odločitvami – po oceni prizadetih – delovalo v škodo državljanov. Ker se je članek ukvarjal predvsem s sodiščem, je ocenil, da je vpletanje omenjenih strank v postopek nepotrebno, celo neprimerno. Točnost informacij, pravi novinar, je preverjal na sodišču, kjer jasno odgovarjajo, da se z razlagami občanov ne strinjajo. Njihovi odgovori so bili merodajni in suvereni. Spor med Ataurusom in stanovalci Kebetove je bil v drugem planu. Dejstvo pa je, da občani stojijo za svojimi trditvami. Uredništvo je tudi objavilo Ataurusovo dopolnitev članka. Zato po njegovem 1. člen ni bil kršen. Zanika tudi kršitev 3. člena saj meni, da v članku, ki se je ukvarjal predvsem z neučinkovitostjo in nekakovostjo dela javne ustanove, komentar gospoda Perdana ni bil potreben. Zanj je bil kredibilen vir in avtoriteta predvsem sodišče. Po mnenju novinarja ni bil kršen niti 4. člen, saj ni bila nobena informacija zamolčana, odgovor sodišča, ki je bil za članek ključen, pa je bil objavljen v celoti.

SKLEP:

Samo Petančič je kršil 1. člen, ni pa kršil 3. in 4. člena KSN

Obrazložitev:

Novinarsko častno razsodišče se ne strinja z avtorjem, da se njegov članek ukvarja zgolj z delom okrajnega sodišča, saj je izhodišče članka zgodba, v kateri je predstavljena zgolj plat nezadovoljnih etažnih lastnikov, pomemben del celotnega besedila. Tudi če je bil namen članka usmerjen v kritiko dela sodišča, mora izhodišče kritike temeljiti na preverjenih dejstvih. Zato bi od avtorja pričakovali, da bi zgodbo preveril tudi pri drugi strani, vpleteni v spor, preden je začel spraševati sodišče. Pritožnik ima prav, ko opozarja, da 14 dosedanjih razsodb sodišč, ki so dale prav podjetju Ataurus, postavlja trditve nezadovoljnih stanovalcev vsaj pod velik vprašaj. Tega, kolikokrat je sodišče razsodilo v prid Ataurusa, pa bralec iz članka ne more izvedeti, oziroma izve iz mimogrede omenjene opombe, da je sodišče v razsodbah (razlika je, če bi bili razsodbi dve ali pa jih je bilo štirinajst) dalo prav tožniku, ki je želel izterjati pogodbeni znesek. Sodbe sodišč tako dajejo prav pritožniku, saj priznavajo, da je delo, za katere nezadovoljni stanovalci trdijo, da jiih ni opravil, dokončal. In jih je zato lahko tudi zaračunal. Res pa je, da novinar sam ni postavljal nobenih trditev, vselej je opozoril, da to trdijo nekateri etažni lastniki, posredno torej pove, da sam stvari ni preverjal, kar sicer po mnenju NČR ne more biti opravičilo. Poleg tega bralec iz članka ne more izvedeti, ali je bilo nezadovoljnih etažnih lastnikov več kot tistih, ki so se z Ataurusom sporazumeli, kar je v tem primeru pomembno dejstvo. Ker novinar sam tega ne v besedilu ne v odgovoru na pritožbo ni omenil, NČR sprejema pritožnikovo razlago, da je šlo pri nezadovoljnih za manjšino. Vsa ta dejstva bi lahko in bi moral preveriti vsaj pri pritožniku, že zato, da bi bila slika jasnejša. S tem bi bralcu omogočil tudi presojo o upravičenosti spora in s tem tudi o ravnanju sodišč. Zato NČR meni, da je novinar v tem delu kršil 1. člen kodeksa. To, da je časnik objavil popravek, je obveznost, ki izhaja iz zakona. Novinarjeva kršitev pa obstaja, saj napake ni priznal.

NČR pritrjuje novinarju, da so bili odgovori sodišča, tako kot so zapisani, neprepričljivi in v nekaterih primerih nezadostni. Toda povprečen bralec iz novinarjevega besedila ne more ugotoviti, ali je sodišče na nekatere hude obtožbe, kot so tiste, da sodišče redno izdaja sklepe o neobstoječih premičninah, fiktivne izpiske, plombe pa vpisuje po domače, pa ta, da je sodišče kršilo 133. člen zakona o zemljiški knjigi, sploh odgovorilo, ali je morda novinar zgolj zapisal svoja vprašanja, ne pa tudi odgovorov. Toda ker sodišče ni pritožnik, Andrej Perdan pa tega novinarju ne očita, se NČR s tem ni ukvarjalo.

NČR meni, da v članku ne gre za hude obtožbe avtorja na račun pritožnika, zaradi katerih bi moral novinar poiskati njegov odziv. 3. člen kodeksa torej ni bil kršen, je pa neustreznost nepreverjanja dejstev razsodišče prepoznalo že ob kršitvi 1. člena.

Prav tako meni, da novinar ni namenoma zamolčal, ampak zgolj (iz malomarnosti?) spregledal za članek pomembna dejstva, ki zadevajo spor med etažnimi lastniki in podjetjem Ataurus, čemur bi se izognil, če bi stvari ustrezno preveril. Tudi to je ugotovilo že z omenjeno kršitvijo 1. člena.

Pač pa sodišče ni ugotovilo kršitve 1. In 4. člena v delu besedila, ki govori o Andreju Perdanu in ne o podjetju Atarus, Andrej Perdan s. p., saj gre za okrajšavo, ki je v takem besedilu dopustna. Prav tako meni, da dejstvo, kdo je ponudil stanovalcem storitve podjetja Ataurus, oče ali sin, za vsebino članka ni odločilno.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 21. marca 2012

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča