Razsodba NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Mario Belovič, Neža Kogovšek Šalomon, Davorin Koron, Nada Ravter, Alma M. Sedlar in Lea Širok (člani), je na seji 13.junija 2012 v primeru Leo Oblak, Info media d. d., proti Burutu Mekini, Mladina, ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije (KNS).
Primer: Leo Oblak, Infonet media, d. d., proti Borutu Mekini, Mladina
V 42. številki tednika Mladina, z dne 21. 10. 2011, naj bi novinar Borut Mekina v članku z naslovom Et tu, Virante? kršil 1. člen (Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti.) in 3. člen KNS (Pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, mora pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo.).
Novinar naj bi kršil člena v naslednjih trditvah:
1.
Oblak nam je namreč priznal, da je na prošnjo Rada Pezdirja soglašal, da Virantova lista lahko do konca leta uporablja njegove prostore. S tem je praktično že postal njihov prvi največji donator in prvi, ki bo lahko zahteval kakšno protiuslugo.
2.
Oblak je pred meseci s svojimi referendumskimi grožnjami že dosegel padec novega medijskega zakona, …
3.
…ki je bil usklajen s strokovno javnostjo in novinarskim združenjem, …
4.
…kasneje pa je v parlament poslal zakon, prikrojen njegovim interesom.
Ad1) Pritožnik trdi, da ni donator Virantove liste, saj da pomeni donacija, da nekaj pokloniš, kar pa v tem primeru ni res. To dokazuje s priloženim dokumentom, z aneksom št. 2 k pogodbi o najemu poslovnih prostorov, iz katerega je razvidno, da je dovolil najemniku svojih prostorov, da odda v podnajem prostore Virantovi listi in tudi zaračuna razliko v večjih stroških. Če je Virantova lista podnajem plačala, pritožnik ni donator stranke.
Ad2) Pritožnik trdi, da ni grozil z referendumom, ampak da je Radio 1 na spletu zbiral podpise proti ukinitvi Radia 1, referendum pa da je na javni razpravi kot možnost odgovora omenil le Igor Kršinar.
Ad3) Po pritožniku je napačna tudi trditev, da je bil zakon usklajen s strokovno javnostjo in novinarskim združenjem, saj, kot navaja, strokovna javnost ni »kazala nekih znakov navdušenja nad zakonom«, njena mnenja so bila deljena, proti zakonu sta na javni razpravi nastopila Igor Kršinar v imenu Združenja novinarjev in publicistov in Matija Stepišnik v imenu Društva novinarjev Slovenije. Pritožnik je priložil magnetogram razprave.
Ad4) Tudi novinarjeva trditev, da je pritožnik poslal v parlament zakon, prirejen svojim interesom, po pritožniku ne drži. Pravi, da v parlament ni poslal nobenega zakona, še manj, da bi bil prilagojen njegovim interesom, pač pa je bil v Združenju radiodifuznih medijev le eden od predstavnikov podpisnikov predloga novega zakona, ki so ga predlagala in poslala v DZ naslednja združenja: Združenje lokalnih in regionalnih TV postaj, Združenje lokalnih in regionalnih radijskih postaj, Združenje radiodifuznih medijev in Združenje radiodifuznih medijev posebnega pomena znotraj GZS. Ključna rešitev novele zakona je urejanje financiranja medijev s statusom posebnega pomena, ki pa je bilo povzeto po padlem zakonu Majde Širca, kar pomeni, da ni bil prilagojen pritožnikovim interesom.
V odgovoru na pritožbo novinar Mekina očitane kršitve zanika. Meni, da je vse zapisano resnično, večkrat preverjeno, da ni žaljivo in da ne vsebuje hudih obtožb na pritožnikov račun.
Informacijo, da pritožnik pomaga pri kampanji g. Virantu, ki so jo dobili na Mladino, je preveril pri pritožniku. Po elektronski pošti ga je vprašal, ali pomaga pri kampanji, pritožnik pa je odgovoril, da je »na prošnjo Rada Pezdirja soglašal, da se prostori Društva za pravno državo uporabijo tudi za Listo Gregorja Viranta za čas do 31. decembra 2011. Društvo za pravno državo namreč deluje na istem naslovu, kot so naši prostori«. Iz tega odgovora, pravi novinar, je pravilno sklepal, da gre za pomoč. Po novinarjevi oceni je besede »prošnjo«, »soglašal« in da se prostori »uporabljajo« težko razumeti drugače kot pomoč, sicer bi lahko pritožnik na novinarjevo vprašanje odgovoril, da ne pomaga. Po novinarju je pritožnikov odgovor zavajajoč, ker je ta v času Virantove kampanje z Virantom sodeloval, novinarji so prihajali z njim v redni stik. Na ustanovnem zboru Virantove liste je pritožnik kot Virantov predstavnik novinarje pri vhodu preverjal in jim dovolil ali ne vstop na skupščino. Novinar tudi pravi, da pritožnik v 14 dneh po objavi članka ni reagiral s popravkom ali odgovorom. Pravi tudi, da bi lahko kot novinar preverjal še naprej, ali ima pritožnik sklenjeno npr. pogodbo ne le za najem, ampak tudi za PR storitve, in ali so te cene tržne. A ker članek ni bil namenjen njemu, je ocenil, da je to dovolj. Dodaja, da v članku ni problematiziral pritožnikovih uslug za Virantovo listo. Novinar trdi, da iz pogodbe, s katero pritožnik dokazuje, da ne pomaga Virantovi listi, to ni razvidno, ker ni oddal prostorov Virantovi listi, ampak Društvu za pravno državo, ki ga vodi podpornik Virantove liste Rado Pezdir, kateremu je pritožnik dovolil, da prostore odda naprej Virantovi listi po ceni, ki ni razkrita.
Glede svoje trditve, da je pritožnik s svojimi referendumskimi grožnjami že dosegel padec novega medijskega zakona, pravi, da izhaja iz dejstva, da je pritožnikov Radio 1 na spletu začel zbirati podpise za referendum, nakar je zakon o medijih že v prvem branju padel, kot so tedaj poročali mediji in kot je bilo razvidno iz razprave. Delo je 15. 7. 2011 objavilo: »V SD in Desusu so še pred glasovanjem napovedovali, da zakona v nadaljnjih obravnavah ne bodo podprli, če ne bo doživel sprememb. Najbolj sporna se jim je zdela rešitev, ki prepoveduje ustanavljanje radijskih mrež, sporen je bil zanje tudi previsok prag, do katerega je treba priglasiti koncentracijo v medijih«, itd.
Da je bil zakon usklajen s strokovno javnostjo, pravi novinar, potrjuje cela vrsta sporočil za javnost, ki jih je DNS izdalo v tistem času in ne zgolj v prijavi citirani stavek predsednika DNS Matije Stepišnika, pritožnikovo navajanje mnenja Igorja Kršinarja pa šteje novinar za tiskarskega škrata.
Trditev, da je pritožnik kasneje poslal v parlament zakon, prikrojen svojim interesom, pa naj bi bila resnična, saj naj bi bilo jasno razvidno iz javnih objav iz tistega časa, kot je recimo pritožnikova izjava za Delo 28. 7. 2011, po padcu uradne različice zakona: »Zdaj pripravljamo nov predlog.« Če se ob tem upošteva še referendumska pobuda proti uradnemu zakonu o medijih, vlogo, ki jo je reforma radijskih mrež igrala pri padcu zakona, in dejstvo, da je potem pritožnik sodeloval pri nastanku novega zakona, ki ni vseboval reforme radijskih mrež (katere lastnik je), po novinarjevem prepričanju trditev, da je »v parlament poslal zakon, prikrojen svojim interesom«, ustreza resnici.