Razsodba Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Alma M. Sedlar, Lea Širok, Neža Kogovšek Šalamon, Mario Belovič, Nina Jerman in Nada Ravter, je na seji 11. julija 2012 v primeru Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor proti novinarju in uredniku Večera Aljoši Peršaku ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor, ki ga zastopa direktorica Tanja Vindiš Furman, proti novinarju Večera Aljoši Peršaku
Javni medobčinski stanovanjski sklad Maribor (v nadaljevanju stanovanjski sklad) novinarju Aljoši Peršaku očita, da je v članku z naslovom »Lepo je biti Astrid Bah«, objavljenem 24. januarja 2012, in v članku »Bahova je imela pogoje«, objavljenem 25. Januarja 2012, oba v časopisu Večer, kršil 1. In 2. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).
Novinar je v podnaslovu članka »Lepo je biti Astrid Bah« med drugim zapisal: »Mariborska podžupanja je dobila službo pri strankarski kolegici SLS v stanovanjskem skladu, čeprav ni izpolnjevala razpisnih pogojev; sklad ji je nato plačal še šolnino za pridobitev VII. stopnje izobrazbe v višini 4.642 evrov.«
V besedilu članka pa je novinar zapisal: »Ko smo v stanovanjskem skladu vprašali, kateri so bili pogoji za zasedbo tega delovnega mesta, so nam pojasnili, da “visoka izobrazba (VII/1) pravne, upravne ali ekonomske smeri, eno leto delovnih izkušenj in znanje uporabe računalnika”. Toda Bahova tedaj še ni imela zahtevane izobrazbe, na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru jo je pridobila šele septembra lani, ko je po bolonjskem programu Ekonomske in poslovne vede magistrirala z nalogo Analiza absentizma v proizvodnem podjetju X na 83 straneh. V JMSS Maribor sicer vztrajajo, da je Bahova na dan sklenitve pogodbe o zaposlitvi izpolnjevala pogoj glede dosežene izobrazbe, toda podžupanja sama nam je priznala, da je imela tedaj končano šolanje po prvi bolonjski stopnji, kar pa še ne pomeni VII. stopnje izobrazbe.«
Očitani kršitvi naj bi novinar storil z netočnimi informacijami in z nekorektnim, osebno žaljivim predstavljanjem dejstev, saj naj bi bilo navajanje, da Astrid Bah ni izpolnjevala pogojev, ko je dobila službo na stanovanjskem skladu, neresnično. Pred pripravo članka se je novinar obrnil na stanovanjski sklad in zahteval pojasnila, v zvezi s tem, stanovanjski sklad mu je dvakrat odgovoril, da je Astrid Bah izpolnjevala pogoje, a je novinar – tako pritožnik – kljub temu zapisal in objavil članek.
Kršitev naj bi po mnenju pritožnika novinar storil s tem, da je pojasnilo stanovanjega sklada, da se za opravljanje delovnega mesta, ki ga zaseda Bahova, zahteva “visoka izobrazba (VII/1) pravne, upravne ali ekonomske smeri, eno leto delovnih izkušenj in znanje uporabe računalnika”, interpretiral, kot da je za to potrebna VII. stopnja izobrazbe, ki je Bahova takrat dejansko ni imela.
Pritožnik trdi, da je novinar s tem kršil 1. člen (novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam) in 2. člen kodeksa (novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev).
Stanovanjski sklad se je na dan objave članka (24. 1. 2012) odzval in v skladu z zakonom o medijih zahteval popravek, ki ni bil objavljen, ker je bil »daljši od izvornega besedila«. Na dan objave prvega članka je stanovanjski sklad sklical tudi tiskovno konferenco, na kateri je predstavnike medijev informiral, da je Bahova 19. oktobra 2009, ko je zasedla delovno mesto, za to izpolnjevala pogoje. Dan za tem (25. 1. 2012) je novinar objavil članek »Bahova je imela pogoje«, v katerem je napako popravil, a je pri tem zapisal, da mu je stanovanjski sklad posredoval napačne oziroma pomanjkljive podatke.
Stanovanski sklad s tem ni zadovoljen, vztraja, da v odgovoru novinarju ni napisal, da je za objavljeno delovno mesto zahtevana VII. stopnja izobrazbe, ampak je ob navajanju vrste izobrazbe zraven v oklepaju napisal tarifni razred VII/7. Tarifni razred pa izraža stopnjo zahtevnosti delovnih mest in nazivov glede na zahtevano izobrazbo oziroma usposobljenost in ne pomeni stopnje izobrazbe. Na stanovanjskem skladu menijo, da bi jih novinar moral prositi za obrazložitev posredovanega odgovora, v kolikor mu ni bilo razumljivo, kaj oznaka VII/7 pomeni, a tega zaradi »pomopoznosti« članka ni storil, navaja protožnik.
Stanovanjski sklad od NČR zahteva obsodilno razsodbo zoper novinarja in po potrebi predlaga javno obravnavo z udeležbo svojih predstavnikov in novinarja. NČR razpolaga z dovolj podatki in pojasnili z obeh strani, zato se za javno razpravo ni odločilo.
Novinar Aljoša Peršak v odgovoru NČR pritožbo zavrača in jo ocenjuje kot nekorektno, saj je članek »Lepo je biti Astrid Bah« nastal na podlagi podatkov, ki jih je pridobil prav s stanovanjskega sklada in jih je večkrat skušal preveriti. Ko so se izkazali za neresnične, pa je to – v članku »Bahova je imela pogoje.« – takoj popravil, zato meni, da je izpolnil 1. točko kodeksa. Iz odgovora stanovanjskega sklada: »Pogoji za zasedbo delovnega mesta so: “visoka izobrazba (VII/1) pravne, upravne ali ekonomske smeri, eno leto delovnih izkušenj in znanje uporabe računalnika”,« je sklepal, da so zahtevali VII. stopnjo izobrazbe. Ker je Astrid Bah takrat ni imela, je stanovanjski sklad ponovno vprašal, kako je možno, da so jo zaposlili, če ni izpolnjevala izobrazbenih pogojev. Odgovorili so mu le, da je pogoje izpolnjevala, pri tem pa so po njegovem zamolčali nekaj bistvenih informacij – lahko bi ga opozorili, da so navedli tarifni razred in ne izobrazbene stopnje. To je po njegovem skrajno neobičajno pri razpisih za delovna mesta in tudi v originalnem razpisu ni nikjer zapisan tarifni razred. Celovit odgovor so podali šele kasneje v zahtevku za objavo popravka.
Novinar prav tako meni, da s svojim poročanjem ni kršil 2. člena kodeksa, saj v nobenem od člankov podatkov ni predstavljal na žaljiv način.