26. 11. 2012

Biotehniška Fakulteta UL proti publicistu Antonu Komatu in odg. ur. Jane Meliti Berzelak


Prispevek_Komat


Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slo-venije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Mojca Ramšak, Nada Ravter, Neža Kogovšek Šalamon, Lea Širok, Alma M. Sedlar, Nina Jerman (čla-nice), je na seji 17. 10. 2012 v primeru Biotehniška fakulteta UL, zanjo prof. dr. Mihael Jožef Toman, proti publicistu Antonu Komatu in odgovorni urednici Jane Meliti Berzelak, sklenilo, da je publicist kršil Kodeks novinarjev Slovenije, urednica pa Kodeksa ni kršila.

Članica NČR Alma M. Sedlar se je glasovanja vzdržala.


Primer: Biotehniška Fakulteta UL, zanjo prof. dr. Mihael Jožef Toman, proti publicistu Antonu Komatu in odgovorni urednici Jane Meliti Berzelak

Biotehniška fakulteta se je 13. 2. 2012 pritožila zaradi kolumne »Trgovski potniki ali univerzitetni profesorji«, objavljene v Jani 10. 1. 2012. Meni, da sta Anton Komat, avtor omenjene kolumne, in Melita Berzelak, odgovorna urednica Jane (v nadaljevanju urednica), z neresničnimi in žaljivimi navedbami prizadela ugled Univerze v Ljubljani, Biotehniške fakultete, njenega dekana prof. Mihae-la Jošta Tomana, prof. Boruta Bohanca in prof. Branko Javornik. Anton Komat naj bi kršil 1., 2., 3. in 5. člen. Iste člene kodeksa naj bi kršila tudi urednica, saj po mnenju pritožnikov ni preverila (Komatovega) pisanja, katerega vsebina je bila delno povzeta iz članka »Ne, hvala« Žane Kapetano-vič, ki je bil objavljen v Jani 2. 6. 2009 in bil demantiran v Jani 7. 7. 2009. V članku Kapetanovičeve je bil objavljen del pisma »študentke Mance«. Pritožnica ob tem opozarja, da odgovorna urednica popravka niti prvič (po objavi članka »Ne, hvala«) niti drugič (po objavi članka »Trgovski potniki ali univerzitetni profesorji«) ni objavila v skladu z zakonom o medijih.

Prvi člen (Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti.) naj bi avtor in urednica kršila z več nepreverjenimi navedbami, poleg tega naj ne bi uredništvo niti po objavi popravka storilo dovolj, da bi napako pop-ravilo, objave popravkov pa ni uvrstilo na strani, na katerih sta bila objavljena oba sporna članka. Anton Komat naj bi v kolumni dekana BF neupravičeno obdolžil, da se namerno ni odzval na elek-tronsko sporočilo, v katerem ga je Ekocivilna iniciativa 21. 12 2011 zaprosila, če bi jim lahko 25. 1. 2012 odstopila eno od predavalnic za organizacijo konference o (samo)oskrbi Slovenije s hrano. Na podlagi te neupravičene obtožbe naj bi avtor diskvalificiral Oddelek za agronomijo BF, ki ga vodi prof. Bohanec, pa tudi prof. Bohanca in prof. Javornik osebno. Poklicne diskvalifikacije, navaja pri-tožnik, je Komat podkrepil z objavo spletnega pisma »študentke Mance«.

Pritožnica pojasnjuje, da dekan dopisa sploh ni prejel, na dopis, posredovan na tajništvo fakultete, pa naj zaradi novoletnih praznikov v »tako kratkem času« ne bi mogli odgovoriti. Po navedbah prito-žnice so se tudi avtorji elektronskega dopisa Ekocivilne iniciative strinjali, da Komatove obtožbe niso bile korektne. Pritožnica nadalje meni, da sta Jana oziroma Komat vnovič objavila že demanti-rano »zlonamerno« klevetanje, in sicer z objavo spletnega pisma »študentke Mance«, katere identi-teta ne prvič (v članku Žane Kapetanovič) ne drugič (v sporni kolumni) ni bila preverjena. Domnevna »študentka Manca« se v spornem pismu pritožuje zaradi »nasilnega« in »zelo usmerjenega« reklami-ranja GSO na BF. Zatrjuje, da prof. Bohanec in prof. Javornik žalita študente, ki imajo pomisleke o GSO, in se sprašuje, kdo te profesorje plačuje (»Pri takem ravnanju profesorjev se res lahko vpra-šamo, kdo jih plačuje. Ali imamo na fakultetah trgovske potnike ali profesorje?« Zadnja misel je bila tudi podlaga za naslov kolumne.) Uredništvu posebej očitajo, da je v okviru Komatove kolumne dovolilo objavo pisma, tokrat v celoti (to sicer ne drži, objavljen je le del), čeprav je že po prvem članku objavilo popravke, v katerem sta profesorja Bohanec in Javornik napisala, zakaj je pismo po njunem mnenju zlonamerna laž.

Avtor kolumne pa tudi avtorica članka »Ne, hvala« Žana Kapetanovič naj bi kršila 2. člen (Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.), ker sta bila žaljiva in sta diskvalificirala najuglednejše pedagoško znanstvene institucije v državi in izpostavlje-ne posameznike. Prof. Bohanca je Komat označil kot zapriseženega in gromoglasnega zagovornika genske tehnologije, oddelku, ki ga vodi, pa je pripisal neizvajanje področja »ekološke pridelave«.

Kršila naj bi 3. člen (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih je informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogo-če. Enako mora storiti tudi, ko povzema hude obtožbe iz drugih medijev ali arhivov.). Pritožnica poudarja, da je bilo uredništvo na več načinov opozorjeno, da objavlja informacije, ki vsebujejo hude obtožbe ter da navedbe slonijo na povsem izmišljenih dejstvih. »Uredništvo je torej odziv pre-jelo, vendar ni storilo ničesar, da bi zapisano korigiralo, obvestilo bralce o neresnicah in se prizade-tim opravičilo,« so zapisali.

5. člen (Ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti.) naj bi avtor in urednica kršila, ker da ni v članku nobene navedbe, da gre za zapis nepotrjenih informacij. Ta člen naj bi kršila tudi z navedbo, da obstoja več podobnih pisem domnevnih študen-tov, in da je objavljeno le eno od njih, kar naj bi bilo oboje polna izmišljotina.

Anton Komat je na pritožbo odgovoril, Melita Berzelak ni odgovorila. (Po telefonu je povedala, da Komatov odgovor velja tudi zanjo.) Komat je v pismu med drugim zapisal, da dekanat oziroma dekan na prošnjo Ekocivilne iniciative ni odgovoril in znova poudaril, da je prof. Bohanec »zaprise-ženi in gromoglasni zagovornik« genske tehnologije. Zatrjuje, da to ni osebna diskvalifikacija, tem-več njegovo osebno prepričanje. V potrditev tega je priložil daljši intervju, v katerem je prof. Bohanec izjavil, da je nasprotovanje gentehu »znak dekadentnosti trenutne evropske kulture« in da je razprava o tveganjih genteha »z več vidikov škodljiva«, kar po mnenju Komata dokazuje upravi-čenost uporabljene označbe. (NČR ob tem opozarja, da dr. Bohanec v priloženem intervjuju obširno pojasnjuje, zakaj je lahko razprava škodljiva, na primer zato, ker zaradi nasprotovanja GSO ni mogoče uvesti v prehrano riža s povečano vsebnostjo provitamina A, posledica tega pa je, da pol milijona otrok oslepi… Navaja tudi številne argumente za zavračanje kritik uvajanja GSO, saj mnoge niso znanstveno dokazane.) Komat tudi zatrjuje, da je v več televizijskih soočenjih osebno izkusil »aroganco in cinizem« prof. Bohanca in da so mu študentje ljubljanske agronomije povedali, kako »nasilen in grozeč« zna biti proti vsem, ki si drznejo podvomiti v nespornost genteha. Prav zato, je zapisal, je objavil odlomke pisma anonimne študentke Mance, ki že od leta 2009 kroži po spletu, in dopisana mnenja drugih. V odgovoru navaja tudi spletno mnenje, podpisano z Benka Pulko, ki pravi: »Iz izkušenj in (diplomo) z iste fakultete, ukvarjanje z istimi dogmami in pomisleki, bi vam rada predlagala, da pojdite študirat kam drugam! Kjer je polemiziranje študentov in preseganje profesor-jev le-tem v čast. Ko imate še čas. Eni smo ga zamudili – Srečno!«

Antona Komata je NČR dodatno zaprosilo za pojasnilo, kaj naj bi pomenilo, da po spletu kroži več anonimnih pisem študentov, ki opisujejo stanje na ljubljanski agronomiji – pritožnica namreč trdi, da ne obstaja več takih pisem -, in ali gre morda le za dopisane komentarje pod pismom »študentke Mance«. Komat nam je odgovoril, da mu ostalih anonimnih pisem na spletu in v svojem računalniku ni uspelo najti. Kot pravi, so se taka pisma vedno pojavljala po nastopih prof. Bohanca v medijih, nekaj jih je prejel tudi sam, a je po tem zamenjal svoj računalnik in jih ne hrani več.

SKLEP:

Anton Komat je kršil 1. člen, ni pa kršil 2., 3. in 5. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. Melita Berzelak ni kršila Kodeksa.

Obrazložitev:

NČR je v tej zadevi lahko presojalo le morebitne kršitve kodeksa v kolumni Antona Komata in ne tudi v članku »Ne. Hvala!« Žane Kapetanovič iz leta 2009, saj je rok za prijavo domne-vnih kršitev v tem članku že potekel. Prav tako NČR ne more razsojati o tem, ali je bil popravek objavljen v skladu z zakonom, to je namreč stvar zakona oziroma z zakonom predvidenega postop-ka. NČR le ugotavlja, da je odgovorna urednica Melita Berzelak v obeh primerih odgovor prizadetih objavila. NČR tudi ugotavlja, da Kapetanovičeva in Komat nista objavila enakih citatov iz pisma domnevne študentke, skupno jima je – poleg odklonilnega odnosa do GSO – le navajanje, da se štu-dentje pritožujejo zaradi »nasilnega« in »zelo usmerjenega« propagiranja GSO, kot je zapisano v pismu »študentke Mance«.

Melita Berzelak bi po mnenju NČR preveč posegla v kolumnistično svobodo, če bi avtorju kolumne prepovedala navajanje odlomkov pisma, ki izrecno še niso bili zavrnjeni kot netočni. Odgovorna urednica tudi ne more preverjati točnosti navedb v kolumnah. Pa tudi v primeru že prepoznanih netočnih navedb se lahko kolumnist odloči drugače – in za to nosi polno odgovornost. Melita Berze-lak zato ni kršila kodeksa.

NČR ugotavlja, da Anton Komat ni bil dovolj previden pri navajanju vsebine pisma domnevne štu-dentke Mance, na katerem je utemeljil svojo kritiko ravnanja fakultete oziroma njenih profesorjev. Spletna pisma so namreč lahko lažna: njihovi avtorji niso nujno tisti, ki so pod njimi podpisani, na kar sta profesorja BF v Jani že opozorila. Ali po spletu krožijo tudi druga anonimna pisma študentov ali teh sploh ni, kot zatrjuje pritožnica, NČR ni moglo ne potrditi ne zanikati. Dejstvo pa je, da je negativna mnenja o BF najti tudi v spletnih komentarjih na pismo, da Komat zagotavlja, da je govo-ril z več študenti agronomije, ki da so bili kritični do prof. Bohanca, in da je imel tudi sam negativ-ne izkušnje z njim. Ali to drži, kot rečeno, NČR ne more ugotoviti, zato v tej točki ne more dokazati kršitve.

Avtor kolumne je svojo kritiko utemeljil tudi na podlagi neodziva vodstva BF na prošnjo Ekocivilne iniciative. V tej točki je NČR prepoznalo kršitev 1. člena. Komat namreč ni preveril, zakaj na proš-njo dekan(at) ni odgovoril, ali so bili morda vzrok za to prazniki, kot zagotavlja vodstvo BF. Prošnja je namreč po elektronski pošti prispela v tajništvo 21. decembra 2011, kolumna, zgrajena na dom-nevi, da je neodziv izraz dekanovega negativnega odnosa do civilne družbe, pa je bila objavljena 10. 1. 2012. Povsem mogoče je torej, da dekan v tem času prošnje ni dobil. Komatove trditve, da se dekanu ni zdelo vredno niti uradno zavrniti prošnje in da je izbral molk kot način komunikacije s civilno družbo, so zato v tem primeru neutemeljene. Če bi avtor svoje navedbe preveril, bi se lahko neupravičenemu obtoževanju izognil.

Kršitve drugega člena v Komatovi kolumni ni ugotovilo. Ostra kritika fakultete in njenih članov je morda neutemeljena ali pristranska (v kolumni avtor izraža svoje osebne poglede na obravnavano tematiko), ni pa osebno žaljiva. Označbi »zapriseženi« in »gromoglasen zagovornik« nista osebno žaljivi. Po SSKJ izraz gromoglasen, tudi gromek ali gromovit, ni slabšalen. Sporne navedbe v pismu »študentke Mance« je Komat le citiral; tiste, ki jih je citirala Kapetanovičeva, je izpustil.

3. člena Komat ni kršil. Napačna navedba, da vodstvo BF namenoma ni odgovorilo na dopis Ekocivil-ne iniciative, ni huda obtožba. (Ker Komat ni preveril, zakaj se na pismo dekan ni odzval, je kršil 1. člen.) Pritožnica v utemeljitvi domnevne kršitve tega člena navaja, da je uredništvo odziv na Koma-tov članek prejelo, a da ni storilo ničesar, da bi zapisano korigiralo, obvestilo bralce o neresnicah in se opravičilo. To drži le delno, uredništvo je odgovor dekana BF, v katerem je ta opozoril na neres-nične in žaljive navedbe, objavilo tako po spornem članku kot po sporni kolumni.

5. člena Komat ni kršil, saj je bralcem jasno, da so anonimna spletna pisma, ki jih omenja Komat, lahko le nepotrjene informacije.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 14. 11. 2012

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča

Gradivo primera
Obravnavani členi
Medij
Akterji
Povezane vsebine
Arhiv razsodb