Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slo-venije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Mojca Ramšak, Neža Kogovšek Šalamon, Lea Širok, Alma M. Sedlar, Mario Belovič in Davorin Koron (člani), je na seji 14 . novembra 2012 v primeru Dekan Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Dušan Šuput proti Sabina Obolnar (Ona) ugotovilo, da novinarka in odgovorna urednica revi-je Ona ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije. Nada Ravter je glasovala proti stališču. Mojca Ramšak pa je k stališču napisala obsodilno ločeno mnenje.
Primer: Dekan Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani prof. dr. Dušan Šuput proti novinarki in odgovorni urednici revije Ona, Sabini Obolnar
Dekan Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani (MF UL) prof. dr. Dušan Šuput se je pritožil zaradi prispevka v zvezi z izživljanjem študentov zadnjega letnika medicine in dentalne medicine nad štu-denti prvega letnika (bruci) v Oražnovem domu v Ljubljani (21. št. revije Ona 29. 5. 2012) ter zaradi zavrnitve objave popravka, poslanega na uredništvo 27. 6. 2012, pri čemer naj bi avtorica prispevka Sabina Obolnar kršila 1., 2., 3., 4., 5. in 15. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
1. člen kodeksa (Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake — četudi nenamerne — mora priznati in popraviti.) naj bi novinarka kršila, ko je zapisala: »da poniževanja in maltretiranja bodočih zdravnikov ne želi nihče ustaviti«, »da je povsem normal-no, da dekanat Medicinske fakultete dolgoletne izprijenosti (op. šikaniranja starejših študentov nad mlajšimi študenti, nastanjenimi v Oražnovem domu) ne reši radikalno, ter da je njegovo postopanje razumljivo, ker naj za dekanat navedeno očitno ne bi bil problem«, »da naj bi Pelhat (op. zobozdra-vnik) potrdil, da naj bi bilo psihofizično nasilje v Oražnovem domu dolgoletno in zrelo za klinično psihologijo«. Avtorica naj bi kodeks, kot pritožnik navaja v uvodu, kršila tudi zato, ker naj bi vods-tvu MF očitala, »da naj nepravilnosti , ki naj bi se dogajale v Oražnovem domu, niti ne bi poskusilo preprečiti oziroma, da naj bi jih (kot povsem jasno izhaja iz »retoričnih razmišljanj« avtorice član-ka), celo namerno dopuščalo kot del dolgoletne uveljavljene tradicije Oražnovega doma«.
Pritožnik meni, da je s temi izjavami kazala na namerno pasivnost vodstva MF UL, za katero je tudi zapisala, da je odgovorno za dogajanje v Oražnovem domu, ter da so bile razmere v času objave članka za nastanjene študente neznosne in da na fakulteti niso storili ničesar za zagotovitev ustrez-nih razmer.
Prav tako naj bi po mnenju pritožnika novinarka kršila 1. člen kodeksa, ko ni želela popraviti svoje napake, saj je naslednji dan po objavi prispevka z dekanata MF UL prejela dopis s prilogami, ki jo je opozoril, da je nekritično in enostransko opisala nepravilnosti v Oražmovem domu. V dopisu jo dekanat opozarja, da je večino informacij povzela iz oddaje Tednik (RTV Slovenija 21. 5. 2012). V dopisu urednici, še navaja pritožnik, vodstvo fakultete ni zanikalo nepravilnosti v Oražnovem domu, pač pa jo je v prilogah seznanilo z ukrepi za odpravo nedopustnih dogodkov v Oražnovem domu, sprejetimi 23. 3. 2012, novim hišnim redom Oražnovega doma, sprejetim 30. 3. 2012, s katerimi je seznanilo tako zaposlene, študente kot javnost (na spletni strani Medicinske fakultete in prek obja-ve, poslane na STA 18. 4. 2012), torej skoraj dva meseca pred objavo spornega članka. Novinarka je, tako pritožnik, objavo popravka zavrnila, ker naj bi bil po njenem mnenju žaljiv in predolg, v rubriki pisma bralcev pa je 5. 6. 2012 objavila samovoljno pripravljeno »pismo bralca« dekana prof. dr. Dušana Šuputa, s čimer naj bi po mnenju pritožnika bralce revije Ona zavedla, da gre res za pismo, ki naj bi ga pripravil in poslal dekan MF UL, čeprav to ne drži.
Pritožnik meni, da omenjena dejstva niso bila objavljena v popravku izključno iz razloga, ker novi-narka ni poskušala pridobiti relevantnih informacij in se prepričati o resničnosti obtožb na račun vodstva MF UL.
2. člen kodeksa (Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podat-kov in dejstev.) naj bi novinarka kršila, ko naj bi v članku zapisala sledeče nekorektno in osebno žaljivo predstavljene podatke, ki so sočasno tudi neresnični: da so posamezniki spregovorili »o mučenju, nedostojnosti in poniževanju domnevne elite, cvetobera slovenskih študentov, bodočih in potencialnih Hipokratovih učencev, ki svoje bolne iluzije in frustracije izživljajo nad mlajšimi kolegi in bruci«, ob tem pa dodala dostavek »In ostali smo odprtih ust«, s čimer naj bi na izjemno žaljiv, poniževalen in podcenjujoč način opisovala študente medicine; ravnanje študentov medicine je opi-sovala s kratkimi stavki: »Sadistične igre bodočih zdravnikov. Poniževanje in maltretiranje, ki ga nihče noče ustaviti. Igre bolnikov.«, s čimer da je pri bralcih revije na slabšalen in žaljiv način pos-kušala ustvarjati vtis, da gre pri študentih medicine za duševno motene osebe; starejšim študentom medicine oz. dentalne medicine, nastanjenih v Oražnovem domu, je na žaljiv in sočasno poniževa-len način očitala izprijenost in strahopetnost, ko je zapisala da: »starejši Oražnovci, izvajalci vaj v vojni, seveda ne vidijo problemov in zanikajo kakršnokoli nasilje, se prepričujejo, da gre pri tem za tradicijo, vendar si sirote pred kamero ne upajo, česar naj tudi ne bi bilo težko razumeti«; dekana-tu MF UL je očitala, da ničesar ne stori za integriteto študentov, nastanjenih v Oražnovem domu, in da v članku opisane izprijenosti ne reši na radikalen način ter da »je takšno postopanje razumljivo, ker očitno to za njih ni problem«; še enkrat je na žaljiv način pisala o študentih medicine, ko se je retorično spraševala »v kakšne zdravnike bodo zrasli oražnovci« in »kakšna patologija je v njih«. Pritožnik meni, da gre za izjemno ponižujoče in slabšalno pisanje o študentih, zdravnikih ter vods-tvu MF, ki temelji na nepreverjenih informacijah in ki odražajo osebno čustveno prizadetost avtori-ce članka, doživljano ob razgovorih z nekdanjimi študenti, in nikakor ne odraža realnega stanja v Oražnovem domu.
3. člen kodeksa (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče. Enako mora storiti tudi, ko povzema hude obtožbe iz drugih medijev ali arhivov. Če novinar odziva ni mogel pridobiti, mora to javnosti pojasniti.) naj bi novinarka kršila v zvezi z očitki na račun vods-tva MF UL (navedeni so že pod kršitvami 1. člena), ker pred objavo članka ni poskušala pridobiti odziva vodstva fakultete, prav tako se ni poskušala prepričati, ali očitki o šikaniranju prvih študen-tov letnikov, ki so nastanjeni v Oražnovem domu in ki jih novinarka opisuje v članku, držijo oz. ali vodstvo fakultete resnično ničesar ne naredi, niti noče narediti za preprečitev šikaniranja študen-tov. S tem naj bi novinarka izrekala hude obtožbe na račun vodstva MF, saj zatrjuje, da le to namenoma nič ne naredi za preprečitev domnevnih ekscesnih ravnanj, ki naj bi imele za študente, nastanjene v Oražnovem domu, tako hude posledice. Prav tako novinarka v članku ni navedla, da naj odziva vodstva MF ne bi mogla pridobiti, iz česar, je zapisal pritožnik, izhaja, da informacij s strani vodstva fakultete pred objavo niti ni poskušala pridobiti.
4. člen kodeksa (Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme.) naj bi novinarka kršila, ker je po mnenju pritožnika popolnoma nekritično povzela komentarje intervjujanih študentov medicine in zdravnikov iz televizijske oddaje Tednik (TV Slovenija, 21. 5. 2012), ne da bi sočasno povzela tudi ukrepe, ki jih je v zvezi s tem sprejelo vodstvo fakultete in so bili tudi predstavljeni v Tednikovem prispevku, in ne da bi navedla, da je fakulteta o ukrepih za zagotovitev ustreznih razmer v Oražnovem domu seznanila STA 18. 4. 2012 ter jih v istem mesecu objavila na spletni strani fakultete pod naslovom Ukrepi za odpravo nedopustnih dogodkov v Oraž-novem dijaškem domu na Wolfovi 12 in sprejete odločitve. Novinarka je po pritožnikovem mnenju omenjene ukrepe vodstva MF, čeprav so bili sprejeti skoraj dva meseca pred objavo njenega prispe-vka, zamolčala, da bi lahko na šokanten in navidezno aktualen način pisala o dogajanju v Oražno-vem domu kot o aktualni in žgoči problematiki. Ključno zamolčano dejstvo je, da v nasprotju z novinarkinim prispevkom konec maja 2012, do takih ekscesov v Oražnovem domu ni več moglo priti, ker je vodstvo MF sprejelo ukrepe za njihovo preprečitev že skoraj dva meseca pred objavo prispev-ka Sabine Obolnar (sankcija konkretnemu študentu, ki je zaradi objektivne odgovornosti za nastale razmere izgubil pravico do bivanja v Oražnovem domu, spremenjen hišni red Oražnovega doma, javne objave na spletni strani MF, pri STA in obvestila študentom Oražnovega doma).
5. člen kodeksa (Ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opo-zoriti.) naj bi novinarka po pritožnikovem mnenju kršila s tem, ker je o nepravilnosti iz Oražnovega doma pisala v trdilni obliki in vodstvo MF UL neposredno obtoževala pasivnosti pri reševanju prob-lematike, ne da bi pri tem opozorila, da gre za nepreverjene in zastarele informacije oz. zgolj za njena ugibanja in njene subjektivne čustveno obarvane zaključke.
15. člen kodeksa (Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejs-tvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stali-šči novinarja) naj bi novinarka kršila s tem, ko je v članku prepletla informacije, ki naj bi jih prejela od treh zdravnikov oz. študentov medicine, ki opisujejo načine neprimernega ravnanja v Oražnovem domu, z lastnimi komentarji o zavrženosti ravnanja starejših študentov medicine, njihovim dušev-nim stanjem in očitani pasivnosti vodstva fakultete. Po mnenju pritožnika povprečen bralec revije Ona, ki s problematiko Oražnovega doma ni podrobneje seznanjen, ne more razbrati, ali gre pri zapisih v smeri domnevne izprijenosti in očitane duševne nezrelosti študentov medicine oz. dental-ne medicine, kakor tudi zapisih o očitani pasivnosti vodstva fakultete za osebna stališča novinarke same ali za povzetke komentarjev, ki naj bi jih novinarka pridobila s strani vseh treh zdravnikov oz. študentov, ki jih omenja v članku.
Novinarka Sabina Obolnar je na pritožbo odgovorila. Trdi, da je uvodnik Dr. Oražen napisala po vseh profesionalnih standardih, upirajoč se na pričanja treh sogovornikov, ki so svoje trpljenje izpovedali že pred njeno objavo uvodnika za revijo Obrazi, v oddajah Preverjeno in Tednik, torej v dokumenti-ranih in vsem dostopnih virih. Trdi, da je bila objektivna in da vsi vemo, da je zgodba o nemogočih razmerah v domu dr. Oražna stara že najmanj dve desetletji in da vsake toliko izbruhne v javnosti, ko si kakšen varovanec upa spregovoriti. Navaja, da so se ji po objavi uvodnika oglasili trije bivši stanovalci, danes mladi zdravniki, a si nihče od njih ne upa spregovoriti v javnosti, ker jih je strah za službe oz. se bojijo šikaniranja nadrejenih, njihove kontakte pa ima spravljene. Študent Marko (op. edini, ki je razkril svojo identiteto) je jasno povedal celotni Sloveniji, da ukrepi MF niso zalegli, da niso bili učinkoviti, zato se je izselil. Novinarka trdi, da je uvodnik napisala po vseh novinarskih standardih, a da je zaskrbljujoče, v kakšnem strahu živijo bivši stanovalci, današnji mladi zdravniki, ker je več kot očitno, da so ustrahovani in ne upajo povedati svoje resnice. Po njenem mnenju je ta ustrahovalni odnos Medicinske fakultete in medicinskega ceha zaskrbljujoč; očitno naj bi bilo tudi to, da je tudi ona ena izmed tarč ustrahovanja in utišanja. Na koncu dodaja seznam prilog (pismo bralcev, pri čemer pripiše, da je Medicinska fakulteta nanj v pritožbi pozabila (op. kar ne drži, ker ga navaja pri kršitvi 1. člena Kodeksa), je pa bilo objavljeno 5. 6. 2012. Svojemu odgovoru je novi-narka priložila še elektronsko dopisovanje z MF ter uradno zavrnitev zahteve za objavo popravka).
Sklep: Sabina Obolnar ni kršila 1., 2., 3., 4., 5. in 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Obrazložitev:
Urednica One je v svojem uvodniku komentirala dogajanje v Oražnovem domu. Svoje mnenje si je, kot je razvidno iz njenega odgovora, ustvarila na podlagi izpovedi treh bivših stano-valcev doma, objavljenih v reviji Obrazi, v oddajah Preverjeno in v Tedniku. S tremi bivšimi stano-valci naj bi se tudi pogovarjala. Resničnosti izpovedi, na katere se je oprla avtorica uvodnika, prito-žnik ne postavlja pod vprašaj – opisovanje ekscesov se mu zdi le pretirano – , tudi zato NČR meni, da se je komentatorka oprla na verodostojne vire. Očitanih netočnosti ali napak pri navajanju dejstev NČR ni potrdilo; do tega, ali je njeno subjektivno mnenje na podlagi slišanega neobjektivno, preti-rano ali nejasno napisano, pa se NČR ne opredeljuje, saj bi s tem poseglo v komentatorsko svobodo. Po mnenju NČR pa ne drži, da je avtorica uvodnika vodstvu Univerze v Ljubljani ali vodstvu Medicin-ske fakultete očitala, »da naj nepravilnosti, ki naj bi se dogajale v Oražnovem domu, niti ne bi pos-kusilo preprečiti oziroma, da naj bi jih (…) celo namerno dopuščalo kot del dolgoletne tradicije Ora-žnovega doma«. Prav tako ne drži, da obema vodstvoma očita »popolno brezbrižnost do ekscesnih ravnanj«. Sabina Obolnar se do odgovornosti vodstva UL v svojem uvodniku sploh ne opredeljuje, vodstvu MF pa je očitala le premajhno radikalnost, nujno za izkoreninjenje problema, in sicer s trditvijo, da »normalno ni, da dekanat medicinske fakultete te dolgoletne izprijenosti ne reši radi-kalno«, zaradi česar te »neverjetne zgodbe« vsake toliko izbruhnejo s še večjo silovitostjo«. Ob tem opozarjamo, da pritožnik ni zanikal, da se neljuba dogajanja v Oražnovem domu ponavljajo.
Pritožnika je zmotilo tudi navajanje »šokantnih naslovov«. Sabina Obolnar je zapisala: »Šokantni naslovi. Sadistične igre bodočih zdravnikov. Poniževanje in maltretiranje, ki ga nihče noče ustaviti. Igre bolnikov. Ipd.« Po mnenju NČR iz samega navajanja naslovov ni mogoče sklepati, da avtorica uvodnika zatrjuje, da poniževanja in maltretiranja nihče noče ustaviti, kot ji očita pritožnik. Tako so pač menili tisti, ki so omenjene naslove zapisali. Glede trditve avtorice, da se je v razreševanje vključila tudi varuhinja človekovih pravic, a »bila je samo spomladanska sapica, ki je pojenjala , še preden so se pričeli resni pogovori«, se NČR ni moglo opredeliti, ali gre za neresnično trditev, saj jo je mogoče interpretirati različno: tudi v smislu, da je moral »študent Marko« iz doma, ker se ukrepi oziroma »resni pogovori« do njegovega odhoda niso izkazali za dovolj učinkovite (podčrtalo NČR). Tudi trditve avtorice, da se »problem ni razrešil in Marko je odšel«, ni mogoče razumeti kot očitka vodstvu MF, da nepravilnosti »ni poskusilo preprečiti«, ali da jih je »namerno dopuščalo«, ali da mu očita »popolno brezbrižnost«, temveč le kot ugotovitev stanja. Raba t. i. dramatičnega sedanjika v trditvi, da otroški zobozdravnik in bivši stanovalec doma Pehant »potrdi, da je psihofizično nasilje v Oražnovem domu dolgoletno in zrelo za klinično psihologijo«, je dopustna; iz konteksta je namreč razvidno, da je govoril o minulem dogajanju v domu. NČR meni, da bi lahko bil problematičen drugi del trditve avtorice, ki se v celoti glasi: »Normalno ni, da dekanat medicinske fakultete te dolgolet-ne izprijenosti ne reši radikalno. Je razumljivo, kajti očitno to za njih ni problem (sem poslušala dr. Sama Fakina, ki je svoj čas tudi bival v domu, pozna »obrede«, a jih razumsko tolmači). Da dogajan-je v Oražnovem domu je problem, je vodstvo MF dokazalo s številnimi ukrepi, ki jih je sprejelo takoj, ko je bilo o zadnjih dogajanjih obveščeno. Vendar pa NČR dopušča sklepanje avtorice, da vodstvo MF tega dolgoletnega problema radikalno ni rešilo. NČR načelno soglaša s pritožnikom, da samovoljna objava dela pisma vodstva MF Oni kot pisma bralcev, ki naj bi ga napisal dekan MF, ni bila korektna. Vendar pa NČR poudarja, da objavo popravkov in prikazov nasprotnih dejstev ureja zakon o medijih in ne kodeks.
Drugega člena kodeksa avtorica ni kršila, saj ni nikogar osebno žalila, kar sankcionira ta člen. Ostri-na nekaterih trditev, na primer trditve, da je Markova izpoved »zatresla bele halje«, ne presega meja dopustnosti. Prav tako po mnenju NČR avtorica ne piše poniževalno in žaljivo in podcenjujoče o vseh študentih medicine ali vseh zdravnikih, ko jim očita izprijenost ali strahopetnost, temveč je ostra do tistih, ki so sodelovali pri izživljanju nad kolegi ali pa tega niso preprečili, kar je jasno raz-vidno iz celotnega konteksta. Do takšnega mnenja ima Sabina Obolnar pravico. Morebitno neupravi-čenost ali zamolčanje nekaterih ključnih trditev za razumevanje celotnih dogajanj pa sankcionirajo drugi členi, zato jih je NČR obravnavalo posebej. K temu NČR še dodaja, da je do Sabine Obolnar nespoštljiv pritožnik, saj jo je v pritožbi kar dvakrat napačno imenoval Vesna Obolnar.
Avtorica ni kršila 3. člena kodeksa, saj »izprijenosti«, »sadističnih iger« itd. ni obtožila vseh študen-tov medicine, vodstvu pa ni očitala »popolne brezbrižnosti za dogajanje« ali da »poniževanja ali maltretiranja študentov ne želi nihče ustaviti« itd. Kot rečeno, vodstvo MF je obtožila le, da ni dovolj radikalno ukrepalo, da bi izkoreninilo nasilje, in sklepala, da tega ni storilo zato, ker to nasil-je zanje ni problem, saj ga tako kot dr. Fakin »razumejo« kot obred. NČR z avtorico ne deli njenih pogledov – za vodstvo MF nasilje v domu očitno je problem, zato je ukrepalo – toda vseeno meni, da ne gre za tako hudo obtožbo, da bi morala nujno poiskati odziv vodstva MF, še posebej, ker gre za avtoričino subjektivno stališče, ne za (domnevno) dejstvo. NČR tudi nikakor ne more pritrditi stališ-ču pritožnika, navedeno kot utemeljitev za kršitev 3. člena, da »novinarka jasno zatrjuje, da vods-tvo fakultete namenoma ničesar ne naredi za preprečitev domnevnih ekscesnih ravnanj, katera naj bi imela za študente, nastanjene v Oražnovem domu tudi hude posledice.« Tega avtorica ni trdila.
Sabina Obolnar ni kršila 4. člena kodeksa. V svojem komentarju opisuje dogodke v Oražnovem domu, do katerih je prihajalo do izpovedi študenta Marka, potrdila pa sta jih tudi študentka Iva in zobozdravnik Pehant. Fakulteta do teh razkritij očitno ni učinkovito ukrepala, čeprav so se po priče-vanju prizadetih nepravilnosti vrstile dolga leta in so zgodbe prihajale tudi v javnost. Fakulteta je torej ukrepala šele, ko je vse skupaj sodu izbilo dno in je bilo na primer za študenta Marka prepozno in je zapustil dom. Da je dekanat fakultete potem ukrepal, je bilo pričakovano in nujno in je bilo v javnosti znano. Novinarka ukrepov ne zanika, nasprotno, da je prišlo do »resnih dogovorov«, sporo-či, ko zapiše: »Markova izpoved je zatresla bele halje, v razreševanje se je vključila tudi varuhinja človekovih pravic, a bila je samo spomladanska sapica, ki je pojenjala, še preden so se pričeli res-ni pogovori (podčrtalo NČR). Poleg tega je treba upoštevati, da gre za komentar, v katerem novi-narka izraža svoje mnenje o nečednih dogodkih z določenimi posledicami in nič je ne zavezuje, da mora nadaljevati z navajanjem ukrepov, ki sledijo. S tem se dejstva o dogajanju, ki ga novinarka opisuje, v ničemer ne bi spremenila. Iz objavljenih člankov pa je tudi razvidno, da se razmere v Oražnovem domu res niso uredile tudi po izvedenih ukrepih, ki že prizadetim niso prinesli zadoščen-ja.
5. člena avtorica ni kršila, saj se je, kot rečeno, oprla na dovolj zanesljive vire – javno objavljene izpovedi bivših stanovalcev doma, z njimi naj bi tudi govorila. Tudi tu trditev pritožnika v utemeljit-vi za kršitev 5. člena – da avtorica vodstvo MF obtožuje »pasivnosti pri reševanju problematike« – ni točna: avtorica vodstvo obtožuje le, da ni dolgoletnega problema rešilo radikalno, zaradi česar se nasilje ponavlja.
15. člena avtorica kodeksa ni kršila, saj je uvodnik vrsta komentarja, ta pa dovoljuje večjo mero subjektivnosti kot članek, kot pritožnik na več mestih zmotno imenuje prispevek. Razlika med dejs-tvi in stališči avtorice je dovolj razvidna.
Ločeno mnenje Mojce Ramšak
Sklep: Novinarka Sabina Obolnar odgovorna urednice revije Ona je kršila 1., 2., 3. in 4. člen, ni pa kršila 5. in 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Obrazložitev:
Ocenjujem, da je bil uvodnik v reviji Ona pripravljen enostransko in senzacionalistično, pri čemer novinarka ni preverila informacij obeh vpletenih strani, pač pa povzela izjave iz že objavljenih oddaj (Preverjeno, Tednik) in članka (Obrazi), pri čemer je izpustila ukrepe MF za izboljšanje stan-ja, ki so bili sprejeti in objavljeni skoraj dva meseca pred njenim člankom. Novinarka tudi ni upoš-tevala dopisa iz dekanata MF UL, ki ga je prejela dan po objavi njenega prispevka in jo je seznanil z ukrepi o prepovedi motenja hišnega reda, fizičnega in psihičnega nadlegovanja ter šikaniranja bru-cev, ki jih je že skoraj dva meseca pred njenim prispevkom pripravila in objavila MF UL za prepreči-tev podobnih dogodkov v Oražnovem domu ter za sankcioniranje objektivno odgovornega študenta. Ta dopis s prilogami je, v nasprotju s prošnjo MF UL za objavo popravka, novinarka zlorabila na način, da je v rubriki pisma bralcev objavila krajši prispevek, podpisan s »pismo bralca dekana prof. dr. Dušana Šuputa«. NČR se ne sme spuščati v presojo o tem, ali je bilo utemeljeno, da popravka ni objavila, menim pa, da ne bi smela v rubriki pisma bralcev objaviti prispevka, ki ga je sama povzela po dokumentih, ki jih je dobila dan po objavi njenega prispevka, in pod tem kot avtorja podpisati dekana MF UL.
Menim, da je novinarka s tem kršila 1. člen, saj ni preverila točnosti zbranih informacij, 2. člen, ker je o dogodkih poročala žaljivo do vseh študentov iz Oražnovega doma in vodstu MF UL, ki da naj bi storilo malo za odpravo nastalih razmer, 3. člen, ker ni preverila hudih obtožb pri vodstvu MF UL, 4. člen, ker je zamolčala informacije, ki so bile znane že skoraj dva meseca pred objavo njenega pris-pevka in objavljene tudi v virih, iz katerih je povzemala. 15. člena ni kršila, ker je njen prispevek uvodnik, v katerem je načeloma dovoljena večja mera subjektivnosti oz. prepletanja komentarjev in informacij. Prav tako iz podobnih razlogov ni kršila 5. člena.
Menim, da je novinarka pod vtisom izpričanih nasilništev med nekaterimi študenti višjih letnikov nad bruci MF, ki bivajo v Oražnovem domu, resda orisala poniževalne razmere in pokazala na visok prag družbene tolerance, je pa hkrati z neomembo druge plati zgodbe, torej ukrepov MF UL za razrešitev problema, preohlapno predstavila celovito informacijo in s tem zavedla bralce revije Ona: s tem ko je vse študente medicine oz. dentalne medicine, ki bivajo v Oražnovem domu, predstavila kot ekscesne in sprevržene, MF UL pa kot institucijo, ki dopušča takšne oblike mučenja in poniževanja brucev.
Obnova postopka:
Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vpli-vajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.
v Ljubljani, 5. decembra 2012
Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča