4. 1. 2013

Sekcija dimnikarjev pri GZS, Zbornica komunalnega gospodarstva, proti novinarki Dela Marjani Hanc


Prispevek_Hanc


Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Davorin Koron, Neža Kogovšek Šalamon, Le Širok in Alma M. Sedlar (člani), je na seji 19. decembra 2012 v primeru Sekcija dimnikarjev pri Gospodarski zbornici Slovenije, Zbornica komunalnega gospodarstva, proti novinarki Dela Marjani Hanc ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije.


Primer: Sekcija dimnikarjev pri Gospodarski zbornici Slovenije, Zbornica komunalnega gospodarstva, proti novinarki Dela Marjani Hanc

Sekcija dimnikarjev pri Gospodarski zbornici Slovenije (pritožnik) novinarki očita, da je z navedbami v članku, objavljenem v Delu dne 7. 7. 2012, z naslovom »Dimnikarji na leto poberejo najmanj 47 milijonov evrov«, kršila 1. člen Kodeksa novinarjev Slovenije – KNS (1. člen: novinar mora preverjati točnost zbranih informacij). Kršitev naj bi bila v tem, da iz naslova prispevka ni razvidno, ali naj bi šlo za promet ali dobiček. Kršitev naj bi bila tudi v tem, da naj bi bil podatek o 47 milijonih evrov pretiran in da naj bi zbujal vtis o neupravičeno velikih zaslužkih. Pritožnik namreč trdi, da je skupni letni promet dimnikarske dejavnosti okoli 11 milijonov. Napačna pa naj bi bila tudi podatka, da je v Sloveniji 700.000 enot, ki da jih obiskujejo dimnikarji, in da je najmanjše plačilo za enkratni obisk dimnikarja 27 EUR. Pritožnik novinarki nadalje očita, da je kršila 6. člen KNS (6. člen: novinar mora navesti vir informacij), saj da bralcem ni sporočila, od kod je dobila navedene informacije. Pritožnik novinarki očita še kršitev 3. člena KNS (4. člen: novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo) in sicer z navedbami:

• »Dimnikarski koncesionarji obračajo velike vsote denarja, zato se tako borijo proti spremembi dimnikarske zakonodaje.« Ta navedba naj bi bila napačna, saj da dimnikarji ne obračajo velikih vsot denarja.

• »Prvi očitek VCP Dimnik je, da so se z zakonodajo, s katero se je dimnikarska dejavnost prenesla z občin na državno raven, pod okrilje takratnega ministrstva za okolje in prostor, povezali dimnikarski lobi in birokrati v politiki.« Ta navedba naj bi predstavljala obtožbo, za katero bi morala novinarka pridobiti odziv.

• »Po naših podatkih je 350.000 kurilnih naprav na trda goriva … in s tem zaslužijo 28 milijonov. Skupaj tako poberejo najmanj 47 milijonov, velika verjetnost pa je, da so ti zneski večji, koliko davka plačajo državi, pa ni jasno.« Ta navedba naj bi bila napačna in zavajajoča, saj naj bi bilo v Sloveniji samo 150.000 kurilnih naprav, napačna pa naj bi bila tudi navedba, da dimnikarji ne plačujejo davkov.

• »Zaslužki dimnikarjev so v 80 odstotkih pridobljeni iz nedimnikarskih storitev – meritve in pregledi so najbolj donosne postavke.« Ta navedba naj bi bila prav tako napačna in zavajajoča.

• »Bojan Brenčič iz sekcije dimnikarjev pri OZS je lastnik ABD dimnikarstva … žena predstavnika ministrstva v komisiji (Jožeta Kaplarja) pa ima dimnikarsko podjetje Eko dimnik. Tako ABD dimnikarstvo kot Eko dimnik sta dobila koncesijo.« Po mnenju pritožnika naj bi ta navedba vsebovala hudo obtožbo, po kateri naj bi podjetji prišli do koncesije s pomočjo korupcije.

• »Postavili so takšna pravila za podeljevanje … izločili vse male dimnikarje.« Ta navedba naj bi bila neresnična in naj bi vzbujala pri bralcih vtis, da so dimnikarji zaradi koristoljubja namerno prizadeli male izvajalce.

• »Ne glede na opravljeno storitev serviserja pa moramo plačati ‘rento’ dimnikarju, ker so si napisali takšen zakon.« Ta navedba pa naj bi bila zavajajoča, ker sta servisna in dimnikarska storitev ločeni dejavnosti.

Novinarka je na pritožbo odgovorila. Navedla je, da je članek napisala na podlagi podatkov Vseslovenske civilne pobude (VCP) Dimnik in ministrstva za kmetijstvo in okolje. Njune trditve je povzela in to z namenom, da bi bralcem pojasnila, zakaj tečejo prizadevanja za spremembo dimnikarske zakonodaje. Navedba, da so bili štirje člani komisije za podeljevanje dimnikarskih koncesij lastniki dimnikarskih podjetij, naj bi bila resnična, saj da je o tem pridobila tudi dokumente. Podatek, da je v Sloveniji 770.000 gospodinjstev, je potrdilo ministrstvo, dimnikarji pa da obiske zaračunavajo vsem gospodinjstvom, če ne direktno, pa prek upravnikov. Glede zneska 47 milijonov evrov je navedla, da ta znesek predstavlja promet in ne dobiček ter da ta znesek najbrž ni čisto točen, ampak da je precej višji, navedba, da naj bi bil promet 11 milijonov, pa naj bi bila neresnična. Dimnikarji naj bi sami priznavali, da je kurilnih enot 150.000, kar da pomnoženo s štirimi obiski letno po 25 evrov znaša 15 milijonov evrov. Preostalih 627.000 gospodinjstev naj bi plačalo 30 evrov letno, kar znese še 18,8 milijona evrov, stroški prevoza pa naj bi znašali dodatno še 3,8 milijon evrov. Glede na navedene zneske naj bi bil skupni znesek 47 milijonov torej pravilen. Novinarka glede navedbe o utaji davkov navaja, da je pridobila dokument, iz katerega je razvidno, da je ABD dimnikarstvo protipravno zaračunalo 46.248 EUR, saj da je račune z isto serijsko številko z različnimi zneski izdajal različnim uporabnikom. Glede navedbe o izločanju malih dimnikarjev je pojasnila, da pozna dva dimnikarja, ki ju je sistem podeljevanja koncesij izločil, na sodiščih pa naj bi bilo 50 tožb dimnikarjev, ki da so ostali brez službe. Glede navedbe o razmerju med serviserji in dimnikarji je pojasnila, da je treba dimnikarsko storitev plačati tudi po tem, ko je serviser že opravil isto meritev, to pa da pomeni dimnikarsko rento, ki jo zagotavlja zakonodaja.

SKLEP:

Novinarka Dela Marjana Hanc je z eno navedbo kršila 1. in z eno navedbo 3. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, ni pa kršila 6. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. 1. in 3. člena kodeksa ni kršila z drugimi navedbami.

Obrazložitev:

Glede navedbe o višini prometa dimnikarskih storitev NČR ugotavlja, da se podatki novinarke, pritožnika in podatki v članku razlikujejo. Novinarka v naslovu članka navaja 47 milijonov evrov, kar je podatek Vseslovenske civilne pobude Dimnik. V besedilu članka je ta številka nekoliko podrobneje razdelana, a ne dovolj, da bi NČR lahko ugotovilo, kako je vsota posameznih zneskov lahko 47 milijonov evrov. Pritožnik po drugi strani zatrjuje štirikrat nižji promet (11 milijonov), novinarka pa v odgovoru na pritožbo navaja podatke, po katerih promet znaša 37,6 milijona evrov. Ne iz članka ne iz odgovora novinarke ne izhaja, da bi novinarka podatek preverila, v odgovoru pa je z izračunom utemeljila le en del tega zneska. Nobena od strani pritožbi oziroma odgovoru ni predložila nikakršnih dokazov, iz katerih bi NČR moglo sklepati o dejanskem znesku prometa. Ker novinarka tudi v odgovoru ni pojasnila zneska 47 milijonov, NČR ugotavlja, da je navedba vseslovenske pobude Dimnik, ki jo povzela novinarka, pavšalna in nepreverjena ter da je z njo novinarka kršila 1. člen kodeksa.

NČR pa ni ugotovilo kršitve glede navedb, da je v Sloveniji 700.000 enot in da je najmanjše plačilo za enkratni obisk dimnikarja 27 EUR. Novinarka je pojasnila, da je podatek o 770.000 gospodinjstvih preverila pri ministrstvu. Iz navedb pritožnika in novinarke sicer ni razvidno, ali so enote in gospodinjstva ista stvar, vendar to vprašanje za odločitev o kršitvi ni bistveno. NČR v tem pogledu kršitve 1. člena ni ugotovilo. Očitek pritožnika o najnižjem plačilu za enkratni obisk pa je pavšalen, saj pritožnik niti ne navaja nobenega nasprotnega dejstva. Zato kršitev 1. člena tudi glede te navedbe ni bila ugotovljena.

NČR nadalje ugotavlja, da novinarka s trditvami v prispevku, za katere naj ne bi navedla vira informacij, ni kršila 6. člena kodeksa. Iz članka je jasno razvidno, da je informacije o izračunih prometa in stroških storitev pridobila od Civilne pobude Dimnik, govorila pa je s predsednikom pobude Matijo Kramarjem.

V zvezi z očitanimi kršitvami 3. člena kodeksa NČR ugotavlja, da je med navedbami, s katerimi naj bi novinarka kršila kodeks, ena huda obtožba. Gre za navedbo »Bojan Brenčič iz sekcije dimnikarjev pri OZS je lastnik ABD dimnikarstva … žena predstavnika ministrstva v komisiji (Jožeta Kaplarja) pa ima dimnikarsko podjetje Eko dimnik. Tako ABD dimnikarstvo kot Eko dimnik sta dobila koncesijo.« Po oceni NČR ta navedba vsebuje hudo obtožbo, saj napeljuje na koruptivnost, ta pa je lahko tudi predmet kazenskega pregona. Ne iz članka ne iz odgovora novinarke ne izhaja, da bi pridobila odziv tistih, na katere se navedbe nanaša, zato je novinarka po mnenju NČR s to navedbo kršila 3. člen kodeksa.

Ni pa novinarka kršila 3. člena kodeksa z ostalimi navedbami, glede katerih ji to očita pritožnik, saj v njih ne gre za hude obtožbe. Navedbe, ki ne vsebujejo hudih obtožb, so: »Dimnikarski koncesionarji obračajo velike vsote denarja, zato se tako borijo proti spremembi dimnikarske zakonodaje.« »Prvi očitek VCP Dimnik je … povezali dimnikarski lobi in birokrati v politiki.« »Po naših podatkih je 350.000 kurilnih naprav na trda goriva … in s tem zaslužijo 28 milijonov. Skupaj tako poberejo najmanj 47 milijonov, velika verjetnost pa je, da so ti zneski večji, koliko davka plačajo državi, pa ni jasno.« »Zaslužki dimnikarjev so v 80 odstotkih pridobljeni iz nedimnikarskih storitev – meritve in pregledi so najbolj donosne postavke.« »Postavili so takšna pravila za podeljevanje … izločili vse male dimnikarje.« »Ne glede na opravljeno storitev serviserja pa moramo plačati ‘rento’ dimnikarju, ker so si napisali takšen zakon.«) Pritožnik navedenim navedbam nasprotuje z različnimi argumenti, bodisi da podatki niso pravilni ali da gre za napačne trditve, vendar se 3. člen kodeksa ne nanaša na točnost podatkov, temveč na obveznost novinarja, da v primeru hudih obtožb pridobi odziv tistega, na kogar se obtožba nanaša. Glede na navedeno NČR ugotavlja, da novinarka z navedenimi navedbami ni kršila 3. člena kodeksa.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 21. decembra 2012

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča

Gradivo primera
Obravnavani členi
Medij
Akterji
Povezane vsebine
Arhiv razsodb