1. Kaj je sovražni govor? Kakšne so njegove pojavne oblike in posledice?
V zvezi s sovražnim govorom obstaja vrsta dilem, ki se začenjajo že pri sami opredelitvi. Najbolj splošna definicija sovražni govor opredeljuje kot govor, katerega namen je degradirati, zastraševati ali spodbujati nasilje oz. škodljiva dejanja proti določenim osebam ali skupinam ljudi. Razlogi za takšno sovraštvo temeljijo na njihovi rasi, spolu, starosti, etnični pripadnosti, narodnosti, religiji, spolni usmerjenosti, spolni identiteti, mentalnih ali jezikovnih sposobnostih, moralnih ali političnih stališčih, ekonomskem položaju, poklicu ali videzu. Izraz se nanaša tako na pisno kot ustno izražanje, pa tudi na nekatere oblike vedenja v javnosti.
Vendar ta definicija ne odgovarja na vprašanja kot so, ali lahko nek govor kot sovražen opredelimo zaradi same vsebine oziroma namena govornika ali zaradi posledic oziroma škode, ki jo lahko povzroči. Tako namen določene vrste govora kot tudi posledice je sploh v pravnem smislu težko dokazati, zato je te vrste govora tudi težko kazensko preganjati. Obenem razmišljanje o kazenskem pregon ali prepovedi katere koli vrste govora hitro trči ob pravico do ustavno zagotovljene pravice do svobode izražanja.
1.a Posledice sovražnega govora
Sovražni govor lahko ima za predstavnike ranljivih skupin, v katere je uperjen, pogosto usodne posledice, škodo pa posledično utrpi celotna družba. Sovražni govor podpira ali spodbuja nestrpnost, predsodke, diskriminacijo in sovraštvo do »ciljne skupine«, jo stigmatizira z opisovanjem »značilnih lastnosti«, ki so večinsko nepriljubljene. Zaradi takega širjenja predsodkov začne večina dojemati manjšinsko skupino kot nezaželeno in kot legitimni objekt sovraštva; prej ali slej »večinska« javnost takšno skupino izloči. Sovražni govor znižuje raven javne razprave, zmanjšuje moralno občutljivost družbe in šibi kulturo vzajemnosti ter spoštovanja, ki predstavlja bistvo zrelih demokratičnih družb.
Na žrtve sovražnega govora začne družbena večina sčasoma gledati kot na »notranje sovražnike«, odklanja da bi jih sprejeli kot enakopravne člane družbe, kar med drugim ogroža tudi njihov socialni in družbeni položaj. To ustvarja omejitve zaupanja in sovražnosti med posamezniki in skupinami, spodbuja strah, kvari kakovostne odnose med ljudmi, povzroča njihovo utišanje in ima uničujoče posledice za sobivanje in življenje v neki družbi. Napad na dostojanstvo predstavnikov ranljive skupine s stigmatiziranjem le tem onemogoča da bi živeli kot odgovorni člani družbe ter ignorira njihovo individualnost in razlike.
Reducira jih na »uniformirano vrsto«, pri kateri naj bi bili za vse predstavnike značilne enake lastnosti ter značilni rasistični, etnični ali verski predsodki, ki jih s takim govorom širimo (kot so, da so leni, živijo od socialne pomoči, nočejo delati, si ne zaslužijo urejenega statusa ali odškodnin, so bili proti osamosvojitvi Slovenije, kradejo, zasedajo nam službe, stanovanja, socialno pomoč …). Zaradi vse bolj utrjenih stereotipov, predsodkov in izločanja s strani večinske skupine je predstavnikom ciljne skupine sčasoma onemogočeno, da bi v družbi živeli polno življenje in tudi prispevali v skupno družbeno dobrobit. To vodi k getoiziranju in izoliranju, zelo pogosto ima usodne posledice na možnosti šolanja in poklicnih karier za otroke.
Primer:
V Veliki Britaniji se temnopolti ali Azijci dolgo niso udeleževali nogometnih tekem zaradi strahu pred »rasističnimi« navijači. Številni so se odrekli vstopu v politiko ali celo sodelovanju na volitvah zaradi strahu pred rasističnimi izpadi.
Dolgoročnejše posledice sovražnega govora:
spodbuja klimo, kjer po daljšem času utrjevanja predsodkov ciljna skupina postane demonizirana, sovražno in odklonilno vedenje do nje pa je sprejeto kot samoumevno in normalno. Žrtvam to jemlje dostojanstvo, jih ponižuje, jih prikrajšuje za možnosti izobraževanja, kandidiranja za službe ter jim omejuje številne druge pravice, ki jih je deležna večina v neki družbi. Rezultat je, da se čutijo odtujene od družbe, v kateri živijo, to pa vodi v izolirano in »skrito« življenje, stran od večinske družbe in javnih prostorov.
Žrtve trpijo tudi številne (še precej neraziskane) psihološke posledice. Zmanjša se jim samozavest, ne uresničujejo svojih ambicij in sposobnosti. Ena izmed posledic sovražnega in nestrpnega govora pa je, da začnejo žrtve sčasoma celo sami verjeti v stereotipe in predsodke, ki jih o njih širijo predstavniki večine (pogosto so to politiki).
Pogosto tako širjenje sovraštva in nestrpnosti pripelje tudi do nasilja oziroma do zločinov iz sovraštva. Eden najbolj znanih primerov pri nas, ki je kot eden redkih, če ne edini, doživel celo sodni epilog in obsodbo zaradi javnega spodbujanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti, je bil junija 2009 napad na lokal Open.
Glede na izkušnjo z nacizmom in holokavstom v Evropi (to sta najskrajnejši, a tudi najbolj očitni in usodni posledici sovražnega govora) je v državah EU toliko več razlogov za občutljivost na tovrstne pojave – pa tudi za zakonsko omejevanje, ko gre za zaščito predstavnikov najbolj ranljivih in ogroženih skupin.
Še ena pomembna posledica sovražnega govora je: ko kot predstavniki večine dopuščamo širjenje sovraštva in nestrpnosti do katerekoli od ogroženih manjšinskih skupin, se ne zavedamo, da lahko kaj hitro pademo v katero od ogroženih skupin (brezposelni, migranti, socialno ogroženi, invalidi, bivši politiki …) in s tem člani izločene, zasmehovane, brezpravne žrtve enakega sovraštva in nestrpnosti, kakršnega smo do pred kratkim dopuščali ali ga celo širili, postanemo sami.
2. Ali je pojave javno izraženih žalitev, sovraštva in nestrpnosti sploh mogoče omejiti in na kakšen način?
O tem obstajajo zelo nasprotujoča si mnenja. Katerokoli vrsto govora je sicer mogoče omejiti – vprašanje je, ali in če, kdaj je to upravičeno, da ne bi prišlo do omejevanja svobode izražanja ter zlorab s strani države oziroma oblasti.
V pogledih na to vprašanje je tudi velika razlika med EU in ZDA. V ZDA prvi amandma k ustavi zagotavlja skoraj absolutno svobodo izražanja (določene vrste govora so sicer tudi v ZDA zakonsko prepovedane, a ne sovražni govor).
Bolj stroga pravila glede omejevanja sovražnega govora veljajo v EU, in to predvsem zaradi izkušnje z nacizmom in holokavstom. V EU (in tudi v Sloveniji) je, recimo, tako prepovedano zanikati holokavst – v več primerih so bili tisti, ki so trdili, da holokavsta ni bilo ali so skušali zmanjšati njegov pomen, obsojeni na zaporne kazni (najbolj znan je primer britanskega revizionista Davida Irwinga).
V državah, kjer so med 2. svetovno vojno simpatizirali z nacizmom, so zelo občutljivi na razne simbole tega režima, pa tudi na govor oziroma izražanje simpatij in idej raznih skupin v zvezi s tem. V navedenih državah je to urejeno s precej strogo zakonodajo.
Mnogi teoretiki menijo, da je veliko bolj učinkovita od zakonske prepovedi samoregulacija (kot je recimo nedopustnost spodbujanja k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora, ki ga opredeljuje 21. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Kodeks določa, da novinar navedenih vrst izražanja ne sme dopustiti, če pa to ni mogoče, se mora nanje nemudoma odzvati oziroma jih obsoditi.) oziroma javna obsodba sovražnega govora s strani civilne družbe.
Žrtve so običajno predstavniki manjšinskih, ranljivih skupin, ki že tako nimajo dostopa do večinskih medijev in do sodelovanja v javnem diskurzu ali dostopa do večinskih medijev in se običajno tudi zato ne morejo braniti same.
V več državah, kjer zakonodaja sicer omejuje sovražni govor, le te večinoma niti ne uporabljajo, saj je bolj učinkovita »obsodba« s strani civilne družbe – ki pa mora biti za sam pojav in njegove posledice dovolj občutljiva. Veliko bi bilo že, če bi se ob napadih na ranljive skupine, oglasili volivci, uporabniki medijev, novinarji, samoregulativni organi kot je Novinarsko častno razsodišče, varuh človekovih pravic, pa tudi predstavniki raznih nevladnih organizacij in tak govor javno obsodili. A kot opozarja nekdanja varuhinja človekovih pravic dr. Zdenka Čebašek – Travnik, takšna civilna obsodba po njenih izkušnjah ni dovolj, saj jo tisti, ki sovražni govor širijo, pogosto doživijo kot stimulus za nadaljevanje.
3. Ali je zakonska podlaga za sankcioniranje sovražnega govora ustrezna?
Ne.
4. Zakaj sodne prakse v zvezi s sovražnim govorom ni? Kako je s tem v tujini?
Nekaj, čeprav zelo mało, primerov v zvezi s preganjanjem sovražnega govora pri nas vendarle je, obstajata tudi vsaj dve pogojni obsodbi zaradi spletnih zapisov proti predstavnikom romske skupnosti ter obsodba napadalcev na lokal Open.*
Več o tem vedo povedati kriminalisti in tožilci, ki se s tem področjem sploh v povezavi s spletom precej ukvarjajo – večinoma žal neuspešno.
*
Kot je med razpravo v DZ pojasnil vrhovni državni tožilec Aleš Butala, sta bili v letu 2010 od treh kazenskih razsodb v zvezi z 297. členom KZ RS, ki prepoveduje javno razpihovanja sovraštva, nasilja in nestrpnosti, dve obsodilni, leto kasneje pa jih je bilo od devetih osem. (op. avtorice)
5. Kako bi se lahko javno spodbujanje sovraštva nasilja ali nestrpnosti dodatno sankcioniralo kot prekršek?
Pomembno je, kako je tak predlog opredeljen – koncept sovražnega govora kot prekršek je dobro opredelil namestnik varuhinje človekovih pravic Jernej Rovšek.
6. Kaj lahko stori civilna družba pri preprečevanju sovražnega govora in kako bi jo pri tem lahko podprle državne in lokalne institucije?
Ogromno – tudi ob podpori državnih in drugih institucij ter civilne družbe. Če bi politiku, ki širi sovražni ali drug nestrpni govor neodobravanje pokazali s tem, da ga ne bi več volili; če mu ne bi več odmerjali toliko prostora v medijih; če ga ne bi povabili v lokalno knjižnico na okroglo mizo …
A v praksi je večinoma ravno obratno – in politiki, sploh tisti, ki jim je blizu populizem, imajo pogosto status „medijskih zvezdnikov”. Politik, ki večinsko prebivalstvo – s tem pa volivke in volivce – uspe prepričati, da so za njihovo nesrečo krivi “drugi” (to je običajno ena od že tako ogroženih manjšinskih skupin), s tem večinoma zelo uspešno nabira volilne glasove in simpatije pri “večini”. Pomembno vlogo imajo pri tem tudi mediji, saj prav takim populističnim politikom pogosto namenjajo veliko časa in prostora (npr. nastop Zmaga Jelinčiča v oddaji Vroče na TV Paprika in v oddaji TV Slovenija Piramida leta 2006 ter številni drugi podobni primeri).
Predstavniki civilne družbe, ki poskušajo napadeno skupino braniti, imajo (če sploh) medijskega prostora na voljo manj – sami predstavniki ogrožene skupine pa ga običajno sploh nimajo oziroma so, če že, v medijih pogosto predstavljeni negativno, kar lahko predstoke in stereotipe samo še okrepi (primer družine Strojan pred leti ali poročanje o Romih v medijih na splošno).
Več ljudi kot je v času krize brez službe ali socialno ogroženih, prej bodo verjeli, da je tako zato, ker jim službe ali socialno pomoč “odžirajo” Romi, begunci, migrantski delavci, izbrisani, medtem ko bi ureidtev položaja istospolno usmerjenih „predstavljal napad na tradicionalne vrednote in družino …”
Prej bodo predstavniki večinskega prebivalstva tudi prepričani, da je treba skupino, ki da je “kriva” za njihove težave, izločiti, jo “poslati domov”, jo tako ali drugače degradirati in jih prikrajšati še za tisto malo temeljnih pravic, ki jih imajo.
Politiku, ki uspe “večino” v omenjeno najprej prepričati, potem pa jim obljubi še, da jih bo s svojim programom in dejanji “odrešil”, obenem pa je javno do napadene skupine žaljiv, nestrpen ali posmehljiv, si lahko obeta, da si bo s tem pridobil precejšnje zanimanje javnosti in medijev, posledično pa večjo priljubljenost pri volivkah in volivcih..
7. Ali je za omejevanje sovražnega govora bolj učinkovita pot vzgoje, preventive in samoregulacije, ali ostrejša kaznovalna politika?
Za omejevanje sovražnega govora bi bila najbolj učinkovita višja raven kulture razpravljanja ter odprtost za drugačna, tudi nasprotna mnenja in kritike, česar pa v Sloveniji v javnem diskurzu še nismo najbolj vajeni. Najbolj ustrezna bi bila kombinacija obojega – torej učinkovito zakonsko omejevanje, ki pa ne bi omogočalo zlorab s strani oblasti ter večja občutljivost novinarjev, politikov, javnosti in civilne družbe.
Z zakonskimi omejitvami sovražnega govora bi morala država pred posledicami le tega jasno zaščititi predvsem predstavnike najbolj ranljivih manjšinskih skupin (migrante, socialno ogrožene, istospolno usmerjene, predstavnike različnih kultur ali veroizpovedi, invalide in pri nas tudi izbrisane), v katere je tak govor najpogosteje uperjen.
Zelo učinkovita je lahko lahko tudi samoregulacija. Podobno kot je v zvezi z omejevanjem širjenja sovražnega govora in nestrpnosti opredeljena v 21. členu Kodeksa novinarjev Slovenije bi podobno omejitev oziroma prepoved širjenja sovraštva in nestrpnosti do najbolj ranljivih manjšinskih skupin tudi politiki lahko vnesli v svoj stanovski kodeks.
8. Kako preprečiti sovražni govor brez posega v svobodo izražanja ter v svobodno uporabo spleta?
Z določitvijo odgovornosti tistih, ki tak govor širijo oziroma njegovo širjenje dopuščajo (objavljajo), z učinkovitejšem prepoznavanjem anonimnih avtorjev in z dovolj jasno postavljenimi pravili.
9. Kakšna je vloga politike? Kako ločiti legitimno javno kritiko in ostro politično razpravo od razpihovanja sovraštva in nestrpnosti, ki ga ustava opredeljuje kot protiustavno?
Vloga politikov je zelo pomembna, če ne ključna. Politiki so tisti, ki imajo dostop do javnosti in medijev; so izbranci ljudstva, ki jim ljudje sledijo in jim verjamejo. Zato je škoda, ki jo politiki lahko povzročijo s širjenjem (ali dopuščanjem) sovražnega in nestrpnega govora do najbolj ranljivih skupin celotni družbi in odnosom v njej, toliko večja.
Če kje, potem se prav na področju ravni kulture javnega razpravljanja, (ne)odprtosti za kritike in nasprotna mnenja ter precejšnji neobčutljivosti s strani javnosti in tudi civilne družbe za pojav sovražnega in nestrpnega govora pozna,, da smo še zelo mlada, na tem področju nezrela in tudi zato še vedno kar precej ogrožena demokracija.
…
Alma M. Sedlar, članica Novinarskega častnega razsodišča
Viri:
»Cafe Open«: www.open.si.
Herz, M. In Molnar, P. (ur): The Content and Context of Hate Speech – Rethinking Regulation and Responses Cambridge University Press, 2011.
Kodeks novinarjev Slovenije http://www.razsodisce.org/razsodisce/kodeks_ns.php
Letna poročila Varuha človekovih pravic (različne letnice), dostopno na: www.varuh.si
Razsodbe novinarskega častnega razsodišča, dostopno na: http://www.razsodisce.org/razsodisce/arhiv.php
Sedlar, A. M. Sovražni govor in cenzura v medijih, diplomsko delo, Filozofska fakultata v Mariboru, 2007
