Pri Novinarskem častnem razsodišču smo v zadnjih letih prejeli nekaj pritožb, v katerih pritožniki novinarjem očitajo tudi širjenje sovraštva in nestrpnosti. Da bi ta pojav v medijih omejili, smo od leta 2006 kar dvakrat spremenili Kodeks novinarjev Slovenije v tem delu.
Prva takšna sprememba se je zgodila 20. novembra 2006. Neposreden povod za to je bila oddaja Vroče na TV Paprika. V njej je Zmago Jelinčič Plemeniti podal več nestrpnih izjav, uperjenih proti pedofilom, Romom in predstavnikom nekaterih drugih manjšinskih skupin.
NČR takrat sicer ni prepoznalo kršitev Kodeksa novinarjev Slovenije (gl.: Primer Varuh človekovih pravic proti TV Paprika, 28.11.2006), je pa objavilo izjavo, v kateri je zapisalo, da sta po mnenju NČR voditeljica oddaje, ki je sogovorniku nekritično pritrjevala in odgovorna urednica oddaje z izbiro voditeljice, ki ni bila dorasla temi in sogovorniku, ravnali v nasprotju z novinarsko etiko in profesionalnimi normami novinarskega poklica.
NČR je že v tej izjavi opozorilo na pojav “vse številnejših radijskih in televizijskih talk-šovov, v katerih se novinarji-voditelji in vabljeni gostje družbeno relevantnih tem lotevajo nekompetentno in brez potrebne etične občutljivosti …”. Poudarilo je, da “se medij, ne da bi se jasno distanciral od izjav, ki spodbujajo k nasilju, ampak se voditeljica z njimi celo strinja, ne more izogniti odgovornosti za njihovo nekritično širjenje”.
Kmalu zatem je NČR predlagalo dopolnitev 23. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. Ta je že prej prepovedoval širjenje diskriminacije (Novinar se mora izogibati rasnim, spolnim, starostnim, verskim, etničnim in geografskim stereotipom in stereotipom, povezanimi s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom in socialnim položajem. Diskriminacija zaradi spola, pripadnosti etnični, verski, socialni ali narodni skupnosti, žalitev verskih čustev in običajev ter netenje mednacionalnih trenj niso dopustni.), po spremembi pa je tudi spodbujanje k nasilju in nestrpnosti opredelilo kot nedopustno.
V novem Kodeksu novinarjev Slovenije, ki je v uporabi od decembra 2010, nedopustnost širjenja sovraštva in nestrpnosti opredeljuje 21. člen. Ta v kodeks prvič vnaša tudi nedopustnost širjenja sovražnega govora in pravi:
“Spodbujanje k nasilju, širjenje sovraštva in nestrpnosti ter druge oblike sovražnega govora so nedopustni. Novinar jih ne sme dopustiti, če pa to ni mogoče, se mora nanje nemudoma odzvati oziroma jih obsoditi.”
Izogibanje stereotipom ter prepoved diskriminacije na podlagi različnih osebnih okoliščin zapoveduje 20. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
Zaradi množičnega pojava sovražnega govora na spletnih forumih je NČR v novi Kodeks dodalo tudi člen, ki govori o elektronskih publikacijah. 16. člen kodeksa pravi, da “odgovorni urednik odgovarja za vsebino komentarjev in drugega avdio–vizualnega materiala bralcev, poslušalcev ali gledalcev. Odgovorni urednik oblikuje pravila za izbiro in vključitev komentarjev. Komentar, ki ni v skladu z objavljenimi pravili, mora biti v najkrajšem času umaknjen.”
Podoben člen je Društvo novinarjev Slovenije predlagalo tudi ob pripravi nove medijske zakonodaje, vendar je predlagani medijski zakonik padel.
Naj navedem še nekaj primerov pritožb v zvezi s širjenjem sovraštva in nestrpnosti v medijih, ki jh je v minulih letih obravnavalo NČR.
1.
V primeru Društvo ŠKUC proti uredniku glasila Maturant/ka, Gorazdu Suhadolniku (24.3.2003), ki je objavil pesem anonimnega avtorja “Sestre: samo bolezen” je Razsodišče pritrdilo pritožniku, da to “eksplicitno diskriminatorno besedilo neposredno spodbuja k sovraštvu in nestrpnosti na osnovi spolne usmerjenosti” ter prepoznalo kršitev.
2.
V primeru Matej Kovačič proti novinarju Radia Glas Ljubljane Mitji Urbančiču (29.6.2004) NČR sicer ni ugotovilo kršitve 23. člena kodeksa, je pa ugotovilo, da “RGL in novinar Mitja Urbančič nista ravnala častno, kot od novinarskih profesionalcev pričakuje javnost”.
”Mitja Urbančič je dopustil, da je Zmago Jelinčič Plemeniti Matevža Krivica dvakrat javno označil za kverulanta in psihičnega bolnika. Objavljena izjava ni z ničemer prispevala k boljši obveščenosti javnosti o vsebinskih vprašanjih spora ob izbrisanih. Pridobivanje dodatnih poslušalcev z objavljanjem grobih zmerljivk ni v skladu s častjo, ki jo od uredništev posameznih medijev in novinarjev zahtevajo etični standardi in javnost”.
3.
V primeru Drago Košutnik proti Urši Splichal, Slovenske novice (2004), je NČR ugotovilo, da je novinarka v članku z naslovom »Romska krogla domačina v vrat«, objavljenem 18.5.2004, ravnala v nasprotju s 23. členom kodeksa in pri tem uporabila vrsto v okolju uveljavljenih stereotipov o Romih, ki »kradejo, se naseljujejo na tuji zemlji, so nasilni in ogrožajo prebivalce«.
Novinarka pripadnike romske etnije označuje kot »vsiljivce«, »nedobrodošle prišleke« in po etnični pripadnosti. Po mnenju razsodišča je članek nekorekten in vzpodbuja nestrpnost do romske skupnosti.
4.
NČR je kršitev 23. člena kodeksa prepoznalo tudi v pritožbi Romana Kuharja proti Barbari Kastelec, novinarki tednika Družina (2009). Ta je v komentarju »Modernejša definicija družine«, objavljenem 19. julija 2009 po mnenju NČR potvarjala podatke iz neke mednarodne raziskave, da bi dokazala, da je v istospolnih partnerskih zvezah več partnerskega nasilja.
NČR je menilo, da je novinarka med drugim kršila 23. člen kodeksa, saj je z zamolčanjem pomembnih podatkov in potvarjanjem le teh ustvarjala in spodbujala stereotipe o gejevskih in lezbičnih skupnostih.
Kljub temu, da novi Kodeks novinarjev Slovenije prepoveduje tudi sovražni govor, pa na NČR dobimo zelo malo prijav oziroma smo vse od sprejema novega kodeksa leta 2010 prejeli samo eno pritožbo (Primer: Anej Sam proti novinarki TV Slovenija Mojci Blažej Cirej, 2011), v kateri je novinarki očitana kršitev 20. in 21. člena člena kodeksa novinarjev Slovenije (NČR v tem primeru ni ugotovilo kršitve).
Ko govorimo o dilemi – zakonsko omejevanje sovražnega govora ali ne – država bi morala z zakonsko omejitvijo zaščititi predstavnike najbolj ranljivih in ogroženih skupin, ki se večinoma ne morejo braniti same.
Glede dileme o občutljivem razmerju med pravico do svobode izražanja ter omejevanjem sovražnega govora: pravila, morajo biti dovolj jasno postavljena, da preprečujejo zlorabe pravice do svobode izražanja s strani oblasti in cenzuro.
Sicer pa je v javnem diskurzu pri nas še premalo občutljivosti za pojav sovražnega govora in njegove posledice. Če kje, potem se prav na področju ravni kulture razpravljanja, (ne)odprtosti za kritike in nasprotna mnenja ter precejšnji neobčutljivosti za pojav sovražnega in nestrpnega govora pozna, da smo še zelo mlada, na tem področju nezrela in tudi zato še vedno kar precej ogrožena demokracija.
Alma M. Sedlar, članica Novinarskega častnega razsodišča,
Viri:
Sedlar, A. M.: Cenzura in sovražni govor v medijih. Diplomsko delo. Filozofska fakulteta v Mariboru, 2007.
Razsodbe in poročila Novinarskega častnega razsodišča:
Društvo ŠKUC proti uredniku glasila Maturnt&ka Gorazdu Suhadolniku, 24.3.2003
http://www.razsodisce.org/razsodisce/arhiv.php?nid=40
Matej Kovačič proti novinarju Radia Glas Ljubljane Mitji Urbančiču, 29.6.2004
http://www.razsodisce.org/razsodisce/arhiv.php?nid=69
Izjava v primeru varuha človekovih pravic proti TV Paprika, 28.11. 2006
http://www.razsodisce.org/razsodisce/arhiv.php?nid=116
Drago Košutnik proti Urši Splichal, Slovenske novice, 10.2.2005
http://www.razsodisce.org/razsodisce/arhiv.php?nid=77
Roman Kuhar proti novinarki Barbari Kastelec, tednik Družina, 27.1.2010
http://www.razsodisce.org/razsodisce/arhiv.php?nid=214
Anej Sam proti Bojci Blažej Cirej, 6.7.2011
http://www.razsodisce.org/razsodisce/razsodba_2.php?id=275