Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Vasja Jager in Nina Jerman (člani), je na seji 19. junija 2013 v primeru Gaja Štovičej proti Petru Petrovčiču (Mladina), ugotovilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije.
Primer: Gaja Štovičej proti Petru Petrovčiču (Mladina)
Pritožnica novinarju Petrovčiču očita kršitev 1. člena kodeksa (Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake — četudi nenamerne — mora priznati in popraviti) z zapisom, da mora po novem zakonu o tožilstvu generalni direktor vrhovnega državnega tožilstva imeti opravljen pravniški državni izpit. Pritožnica navaja, da ta pogoj za zasedbo omenjenega delovnega mesta v zakonu ni predpisan.
Dodatno kršitev 1. člena Kodeksa Gaja Štovičej vidi v zapisu, da naj bi v času, ko je sama opravljala funkcijo generalne direktorice vrhovnega tožilstva (oziroma generalne sekretarke, kot je bilo delovno mesto opredeljeno po prejšnji zakonodaji), neupravičeno prejela del denarnega dodatka za povečan obseg dela, po odhodu z vrhovnega tožilstva pa denar vrnila. Pritožnica navaja, da je bila ta napaka ugotovljena že tri leta, preden je zapustila omenjeno tožilstvo, in da je takrat (leta 2009) tudi vrnila preplačilo.
Po odhodu iz tožilstva je Štovičejeva zasedla položaj generalne direktorice direktorata za tožilstvo pri ministrstvu za notranje zadeve. Ta direktorat naj bi izvedel pravosodni nadzor nad delom Boštjana Škrleca, ki je nadomestil Štovičejevo kot generalni direktor vrhovnega tožilstva. Na slednjem so se reviziji uprli, kot argument pa so v spornem članku navedli, da glede na dejstvo, da je Gaja Štovičej pred tem sama opravljala to funkcijo, kasneje pa je na javnem razpisu neuspešno kandidirala zanjo – in izgubila proti Boštjanu Škrlecu – obstajajo resni dvomi glede njene nepristranskosti v zadevi. Tako je novinar zapisal, da na tožilstvu poudarjajo, da bi „direktorica kot nadrejena položajna uradnica oseb, ki nadzor izvajajo, pridobila možnost odločanja o lastni zadevi.“
Pritožnica pa novinarju očita, da zapisanih informacij ni preveril pri ministrstvu za notranje zadeve, kjer bi mu pojasnili, da v nadzorni skupini niso zgolj uslužbenci njenega direktorata, poleg tega skupina poroča neposredno ministru, sama pa je iz postopka izločena. S tem naj bi avtor članka še tretjič prekršil 1. člen Kodeksa.
Novinar Petrovčič še navaja, da je Štovičejeva morala oditi s položaja generalne sekretarke vrhovnega tožilstva, ker je bil po sistemizaciji kot eden izmed pogojev za zasedbo te funkcije določen državni pravniški izpit. Tega pa ni imela, temveč je od zahtevanih pogojev izpolnjevala le merila za kandidata za tožilskega pripravnika. Zato se je kot edina kandidatka prijavila na razpis za direktorico okrožnega tožilstva v Mariboru in bila izbrana, vendar je imenovanje zavrnila, potem ko naj bi ji – kot navaja sporni članek – nova državna sekretarka na notranjem ministrstvu Barbara Brezigar obljubila vodenje direktorata za tožilstvo. Novinar Petrovčič v tekstu še izpostavi „odpiranje nove funkcije na okrožnem tožilstvu v Mariboru zgolj zato, da konkretna oseba dobi dobro plačano službo“ kot zadosten razlog za pravosodni nadzor nad delom Gaje Štovičej.
Ta v tovrstnih navedbah prepoznava kršenje 2. člena Kodeksa (Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev) in pojasnjuje, da je „davno presegla pripravniško dobo“ in da izpolnjuje vse zakonsko zahtevane pogoje za opravljanje funkcije generalne direktorice vrhovnega državnega tožilstva. Razpis na mariborskem okrožnem tožilstvu je bil po njenem objavljen zaradi potreb slednjega, glede pravosodnega nadzora pa zatrjuje, da „nikakor ni moja osebna zgodba“, temveč gre zgolj za izvajanje nalog, ki jih ima ministrstvo na podlagi pristojnega zakona.
Novinar je v članku kot argumente, s katerimi je vrhovno tožilstvo zavrnilo nadzor na delom Boštjana Škrleca, navedel še dejstvo, da so „o zadevi že odločili (nekateri celo večkrat) vsi pristojni organi (tudi ministrstvo in celo pristojno sodišče)…“ Pritožnica pa pojasnjuje, da je sodišče s pravnomočno sodbo ugotovilo, da je bil „v zadevi kršen zakon“, kar je argument v prid uvedbi nadzora nad delom direktorja Škrleca, vendar je novinar to podrobnost – po njenem mnenju nujno potrebno za osvetlitev celotne zgodbe – bralcem zamolčal in s tem prekršil 4. člen Kodeksa (Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme.).
V kolikor bi pred pripravo članka poskušal pridobiti še njena pojasnila, bi mu lahko lahko posredovala podatke, ki manjkajo v njegovem prispevku, ker pa po njenem novinar tega ni storil, mu Gaja Štovičej očita še kršitev 3. člena Kodeksa (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo…). V pritožbi navaja še, da naj bi novinar Petrovčič prekršil še 15. člen (Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja.) z navedbo, da je bil nekdanji vršilec dolžnosti direktorja direktorata za tožilstvo Matija Vidmar, čigar položaj je prevzela Štovičejeva, „po izobrazbi in izkušnjah primernejši kandidat za to mesto“. Novinar pa svoje ocene ni utemeljil s konkretnimi navedbami kvalifikacij kandidatov, ki jih primerja, zato gre po mnenju pritožnice za subjektivno mnenje, ki v članku ni jasno ločeno od dejstev.
Pritožnica navaja še, da je Mladina njen popravek omenjenega članka objavila med pismi bralcev in ne na enakem mestu kot besedilo, na katerega se nanaša. Poleg tega so ga opremili z drugačnim naslovom, kot mu ga je dala pritožnica.
Novinar je očitke zavrnil.
Glede pogojev za delovno mesto generalnega direktorja vrhovnega tožilstva pojasnjuje, ki bi moral imeti tudi opravljen državni pravniški izpit, pojasnjuje, da je podatek preveril pri več virih ter da se je v članku zgolj nerodno izrazil. Res je, kot pravi pritožnica, da zakon ne predpisuje tega pogoja, zato pa je bil vsebovan v aktu o sistemizaciji, ki je bil izdan na podlagi zakona in je bil pogoj za razpis. Novinar meni, da je napako pravočasno priznal in ustrezno popravil v pismih bralcev, kjer je zapisana pravilna formulacija.
Obenem zatrjuje, da je poskušal pri vrhovnem tožilstvu dvakrat preveriti – tudi po elektronski pošti – podatek o tem, kdaj natančno je bilo ugotovljeno, da je Gaja Štovičej prejela preplačilo iz naslova dodatka za delovno uspešnost in kdaj je denar vrnila. Novinar je odgovoril tudi na očitek pritožnice, da bi moral preveriti in zapisati, da v delovni skupini, ki naj bi izvedla nadzor nad delom njenega naslednika Boštjana Šrkleca, niso sodelovali zgolj predstavniki njenega direktorata. Odgovarja, da je v tem delu povzemal sporočilo za javnost vrhovnega tožilstva, ki je sodelovanje uslužbencev direktorata, ki ga vodi Štovičejeva, izpostavilo kot enega ključnih argumentov za zavrnitev omenjene revizije. Zato je novinar Petrovčič prepričan, da ni prekršil 1. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Na očitek glede kršenja 2. člena odgovarja, da tekst ne vsebuje nekorektnega in osebno žaljivega predstavljanja podatkov in dejstev. V zvezi z razpisom na mariborskem okrožnem tožilstvu, za katerega je zapisal, da je bil objavljen izrecno z namenom zaposlitve Gaje Štovičej, pa meni, da je povsem pričakovano, da pristojni to zanikajo, saj bi bili sicer ob službe. Kot argument v prid svojemu zapisu poudarja, da mariborsko tožilstvo potem, ko se je Štovičejeva odrekla imenovanju, razpisa ni ponovilo, zato meni, da ni prekršil 3. in 4. člena.
Novinar še priznava, da med pripravo članka ni poskusil pridobiti odziva Gaje Štovičej. V zagovor pojasnjuje, da je v preteklosti že večkrat pisal tekste, ki so se dotikali pritožnice, in da je vedno poskušal pridobiti še njeno plat zgodb, a zaman. Zato je, kot pravi, sčasoma obupal in nehal iskati njen odziv.
Zanika tudi očitano kršitev 15. člena, saj po njegovem pri oceni, da je bil Matija Vidmar primernejši kandidat za vodenje direktorata za tožilstvo kot Gaja Štovičej, ne gre za komentar. Priznava, da v konkretnem članku ni navedel argumentov za to stališče, da pa je to storil v enem izmed svojih predhodnih tekstov o dogajanju na tožilstvu. V svojem odzivu novinar Petrovčič podrobno primerja poklicni poti Matija Vidmarja in Gaje Štovičej in kot podlago za svoj zapis navaja Vidmarjeve delovne izkušnje in stopnjo izobrazbe. Posebej poudarja, da je Matija Vidmar od kandidature odstopil po „prijateljskem nasvetu“ Barbare Brezigar, ki mu je dejala, da bi raje sodelovala s Štovičejevo, česar slednja ne v svoji pritožbi ne v zahtevku za popravek Mladini ni zanikala. Po mnenju novinarja Petrovčiča temelj za imenovanje Gaje Štovičej na čelo direktorata za tožilstvo predvsem njen dolgoletni prijateljski odnos z Brezigarjevo (ki ga Štovičejeva odkrito priznava) in ne poklicna usposobljenost.