Razsodba NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Mario Belovič, Lea Širok, Nina Jerman, Neža Kogovšek in Nada Ravter (člani), je na seji 3. julija 2013 v primeru Ivan Simič proti novinarju Večera Vasji Jagru ugotovilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije. Vasja Jager se je izločil iz obravnave in odločanja o primeru.
Primer: Ivan Simič proti novinarju Vasji Jagru (Večer)
Pritožnik Ivan Simič novinarju Vasji Jagru (Večer) očita, da je v članku “Otok zakladov za slovenske pirate”, objavljenem 21. marca, kršil 1. in 2. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).
V članku je novinar predstavil, kako so slovenski podjetniki, pa tudi državna podjetja, Ciper kot davčno oazo odkrili že v času Jugoslavije, slamnata podjetja slovenskih lastnikov pa so razcvet na Cipru doživela v obdobju slovenske privatizacije. Med številnimi podjetniki, ki so ustanavljali družbe na Cipru, je novinar omenil tudi Ivana Simiča, ki je kljub lastništvu podjetja v davčni oazi pozneje postal “kar šef Davčne uprave”.
Po mnenju pritožnika je novinar kršil 1. člen (novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam) z navedbo, da so “v letih privatizacije čare Sredozemlja odkrili tudi slovenski poslovneži. Eden prvih je bil Ivan Simič, ki je kljub lastništvu firme Cayo Holding v davčni oazi kasneje postal kar šef Davčne uprave (Durs). Kmalu so se iz Slovenije na Ciper pričele pretakati velike vsote; slovenski tajkuni so prek ciprskih nabiralnikov prevzemali podjetja in pred domačimi dacarji skrivali svoje zaslužke.” Prvi člen naj bi kršil tudi, ker naj bi v članku pritožnikovo ime omenjal v povezavi z besedo “pirat”.
Pritožnik pojasnjuje, da novinarjeve navedbe ne držijo, saj naj bi Slovenci podjetja na Cipru ustanavljali že v 80-ih letih prejšnjega tisočletja, sam pa je ciprsko podjetje prevzel leta 2008. Nadalje zanika, da bi sodeloval pri privatizaciji in pojasnjuje, da je bil generalni direktor Dursa od 1. 1. 2006 do 17. 7. 2008, posredni lastnik ciprske družbe pa je postal šele 15. septembra 2008. Ob tem dodaja, da je deleže v slovenski družbi Ivan Simič d.o.o. zaradi “nenormalnega pritiska medijev” 2. 7. 2007 prodal ciprski družbi Cayo Holdings Limited, danes Cayo d.o.o. Posredni lastnik ciprske družbe pa je postal z nakupom družbe Flomboyant Capital Limited iz Britanskih deviških otokov, ki je bila 100-odstotna lastnica družbe Cayo Holdings Limited. Nakup tega deleža je v zakonitem roku prijavil v davčni register pri Dursu. Kot dokaz navedb je pritožnik priložil dokumente s podatki iz Davčnega registra, odločbe o odmeri dohodnine za leti 2011 in 2012 ter podatke o delovnem razmerju.
Prav tako se mu zdi nizkotno, da ga nekdo razglaša za pirata, “to je osebo, ki v Sloveniji ne plačuje davkov ali ki se skriva po sredozemskih otokih”, potem ko vse dohodke, ki jih ustvari kjerkoli na svetu, prijavlja Dursu. Na enak način prijavlja tudi svoje zaposlitve, naložbe in bančne račune v tujini. Argumente o poštenem plačevanju dohodnine pritožnik podkrepi s konkretnimi številkami o višini dohodnine (64.000 evrov) za leto 2012. Ob vsem tem pritožnik meni, da Ciper, kot članica Evropske unije, ni davčna oaza, saj ima višje davke kot nekatere druge evropske države.
Drugi člen kodeksa (novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev) naj bi novinar kršil, ker bi moral resničnost informacij, ki vsebujejo hude in lažne obtožbe, preveriti “v uradnih evidencah Republike Slovenije”. Po mnenju pritožnika so hude obtožbe navedbe, da je sodeloval v privatizaciji, da je tajkun in da je kljub lastništvu firme Cayo Holding v davčni oazi kasneje prevzel vodenje Davčne uprave.
Novinar je na očitane kršitve odgovoril. Kot pojasnjuje, poročanja ni zasnoval okoli pritožnika. Njegovo poslovanje preko Cipra je v tekst vključil le kot ponazoritev paradoksalnosti dejstva, da ima posameznik, čigar ključna zadolžitev je še do nedavnega bila pobrati kar največ davkov, podjetje v državi, ki (neformalno) velja za davčno oazo.
Podatek o lastništvu družbe na Cipru (ali katerikoli davčni oazi), meni novinar, ne predstavlja hude obtožbe, saj sam po sebi ne implicira, da je lastnik podjetja zagrešil kaznivo ali moralno sporno dejanje. Ne nazadnje preko omenjene države posluje tudi vrsta državnih podjetij, kar je v tekstu posebej izpostavil. Razen pritožnika, dodaja novinar, nihče od navedenih v članku ni prepoznal hudih obtožb. Obenem pa Simič Cipra ne dojema kot davčno oazo, zato ni razloga, nadaljuje novinar, da bi ga poročanje o njegovem lastništvu v ciprski gospodarski
družbi lahko posebej prizadelo.
Podatke o tem, da ima Simič že več let v lasti družbo na Cipru, je v neformalnem pogovoru dobil od novinarske kolegice, ki že leta pokriva področje davkov in je vrsto pogovorov opravila tudi s Simičem. Zato ni imel razloga, da ji ne bi zaupal. Navedb sodelavke pa ni mogel uradno preveriti, ker so ciprski poslovni registri tajni in je iz te države praktično nemogoče pridobiti uradne informacije o dejanskem lastništvu posameznih firm. Prav tako je ocenil, da pri tem ne gre za hude obtožbe in zato ni poiskal Simičevega odziva nanje. Ob vsem tem je bila pritožnikova vloga v tekstu zgolj obrobna.
Glede dokumentov, ki jih je kot dokazni material priložil pritožnik, novinar dodaja, da ti ne dokazujejo očitane nepravilnosti navedb, da je bil Simič v ciprski družbi udeležen že v času, ko je vodil Durs. Dokumenti prikazujejo zgolj stanje lastništva na določen datum, navaja novinar, ni pa med njimi ključnih dokumentov, kot so ustanovitveni akt, potrdila o morebitnem skritem lastništvu, ki je značilno za mnoga uradno “ciprska” podjetja. Pogreša pa tudi kronološki pregled sprememb lastništva pred izbranimi datumi. Da se tudi Slovenci skrivajo za slamnatimi lastniki na Cipru, kaže tudi primer Jureta Jankoviča, ki je, kot so razkrili na POP TV, zaključuje novinar, nastopal kot skriti lastnik družbe na Cipru.