Razsodba NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Neža Kogovšek Šalamon, Alma M. Sedlar, Nina Jerman, Mario Belovič in Lea Širok (člani), je na seji 3. julija 2013 v primeru Univerzitetni klinični center Ljubljana proti Juretu Bračku (Pop TV) ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije. Nada Ravter se je glasovanja vzdržala. Mojca Ramšak ima k razsodbi ločeno mnenje.
Primer: Univerzitetni klinični center Ljubljana proti Juretu Bračku (Pop TV)
Univerzitetni klinični center Ljubljana (UKCL) se je pritožil zaradi dveh prispevkov novinarja Jureta Bračka »UKC še vedno ščiti Peterlina«, objavljenega 7. 3. 2013 v oddaji 24 ur, in »Tudi Peterlin brez sankcij«, objavljenega 5. 3. 2013 v oddaji 24 ur. Bračku očitajo pristransko poročanje o sodelovanju UKCL s podjetjem Medgen, d.o.o., pri čemer naj bi avtor prispevka Jure Bračko kršil 1., 2., 12. in 13. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).
Pritožnik meni, da je novinar kršil 1. člen kodeksa (Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake – četudi nenamerne – mora priznati in popraviti) in 2. člen kodeksa (Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev), s tem, da je, potem, ko je notranja revizija Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko pokazala, da v zvezi s preiskavami Downovega sindroma, ki jih je v letu 2012 izvajal Medgen d. o. o., UKCL ni bil oškodovan, (s čimer je bil novinar seznanjen), prispevek 7. 3. 2013 začel z neresnično in žaljivo navedbo, da »vrana vrani ne izkljuje oči« in da vodstvo »še naprej ščiti svojega zaposlenega Boruta Peterlina.« »Ta da je potem, ko je bil v konfliktu interesov zaradi zasebnega podjetja,« trdi novinar, »celo lagal vodstvu in medijem.« Pritožnik pravi, da novinar ponavlja navedbe o konfliktu interesov, četudi mu je bilo celo na dan pred objavo prispevka s strani službe za odnose z javnostmi pojasnjeno, da »prof. dr. Borut Peterlin izrecno zanika, da bi imel kot posameznik poslovni odnos z Medgenom, prav tako pa tudi to, da bi pri tem imel kakršno koli poslovno korist.« 7. 3. 2013 so novinarju iz UKCL znova zagotovili, da »nikakor ni šlo za osebno poslovno sodelovanje prof. dr. Peterlina. Dogovarjal se je,” pravi pritožnik, »v imenu najvišje strokovne institucije za področje medicinske genetike z namenom uvajanja novih metod, ki še niso vključene v obvezno zdravstveno zavarovanje.« Novinar, piše, ima tudi zagotovilo kitajskega inštituta BGI, da se prof. dr. Peterlin nikoli ni predstavljal kot Medgen ali deloval za Medgen, kar je upoštevala tudi revizija. Kljub temu je po mnenju pritožnika novinar v prispevku vztrajal pri neresničnih navedbah.
Jure Bračko naj bi kršil 1. člen kodeksa tudi z navajanjem neresničnih dejstev (v prispevku 7. 3. 2013), da je prof. dr. Peterlin »zavrnil opravljanje donosnih testov za Downov sindrom in jih prepustil zasebniku Medgen.« UKCL ni ničesar zavrnil in se ni ničemur odpovedal. Pojasnjuje, da je neinvazivni genetski test za Downov sindrom nova, inovativna diagnostična metoda za odkrivanje Downovega sindroma s preprostim odvzemom krvi nosečnice. Ta diagnostična metoda je po svetu še v razvojni fazi, zato še ni v rutinski strokovni uporabi in tudi še ni financirana iz javnih zdravstvenih sredstev. Vsaka inovativna metoda diagnostike ali zdravljenja mora pridobiti pozitivno mnenje najvišje zdravstvene stroke (pri nas Zdravstvenega sveta Ministrstva za zdravje RS), šele nato se lahko na podlagi zdravstveno – ekonomskih kriterijev ZZZS opredeli predlog za financiranje iz javnih sredstev. Dokler ni tako, je mogoče tovrstne inovativne zdravstvene storitve zagotavljati zgolj samoplačniško.
Po mnenju pritožnika je novinar kršil 1. člen kodeksa tudi z izjavo, da je prof. dr. Peterlin »v delovnem času za Medgen dogovarjal posle« in »da se je Borut Peterlin v delovnem času pogajal z BGI-jem za ceno pri Medgenu« (prispevek 7. 3. 2013). Trditvi, pravi pritožnik, ne držita, na kar je bil novinar večkrat opozorjen, nazadnje na dan objave. Novinar v prispevku tudi trdi, da je prof. dr. Peterlin »sodelovanje z Medgenom zanikal«. Toda novinar ga je spraševal o njegovem osebnem poslovnem sodelovanju – tega sodelovanja pa ni bilo. Pač pa je dr. Peterlin sodeloval z Medgenom v imenu UKC
Tudi s trditvijo »Za Medgen je opravljal tudi laboratorijsko delo v Kliničnem centru.« naj bi novinar v istem prispevku kršil 1. člen kodeksa. Vztraja namreč pri neresnični navedbi, čeprav je bil seznanjen, da prof. dr. Peterlin kot predstojnik ne opravlja laboratorijskega dela. S to navedbo pa po mnenju pritožnika Jure Bračko želi utrditi vtis, da gre za neke zasebne posle dr. Peterlina z Medgenom. Ob tem je bil novinar seznanjen z dejstvom, da je UKCL na podlagi naročilnic za Medgen opravil izolacijo DNK za 19 primerov in en odvzem krvi. Za opravljene storitve je Medgen UKCL plačal po ceniku UKCL. Poslovno sodelovanje je torej potekalo med Medgenom in UKCL in ne med Medgenom in prof. dr. Peterlinom osebno. Po mnenju pritožnika so očitki o konfliktu interesov neosnovani, saj je prof. dr. Peterlin strokovno sodeloval z Medgenom kot predstojnik Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko in ne kot zasebnik.
Trinajsti člen kodeksa (Novinar mora pojasniti namen zbiranja podatkov) naj bi po mnenju pritožnika novinar kršil s tem, ker se je na prof. dr. Boruta Peterlina obrnil kot na predstavnika Združenja za medicinsko genetiko, s katerim se želi pogovarjati o njegovem predavanju o neinvazivni diagnostiki, ki ga je imel v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Šele med snemanjem se je izkazalo, da so vsa vprašanja vezana na funkcijo predstojnika Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko – da torej novinarja ne zanimajo niti predavanje niti strokovna stališča predstavnika Združenja za medicinsko genetiko, pač pa želi v pogovoru s predstojnikom problematizirati sodelovanje UKCL s podjetjem Medgen d.o.o. in vlogo prof. dr. Peterlina. Ker je pri tem uporabil nedovoljena sredstva zbiranja podatkov, naj bi kršil tudi 12. člen.
Z neresničnim navajanjem vsebine pogovora in funkcije, v kateri je nastopil sogovornik Peterlin, je novinar predstojniku odvzel možnost, da se ustrezno pripravi na predmet pogovora. Obenem pa je novinar, ker se na prof. dr. Peterlina ni obrnil kot na predstojnika v UKCL, zavestno obšel Službo za odnose z javnostmi UKCL, ki v tem primeru ni mogla zagotoviti strokovne podpore, kot je sicer v okviru medijskih nastopov zagotovljena vsem zaposlenim v UKCL. Novinarjevo zavajanje glede teme pogovora je povzročilo zbegan odziv predstojnika – ta odziv je novinar, da bi sogovornika diskreditiral brez pojasnitve konteksta, ponavljal v svojih prispevkih 5. 3. in 7. 3. 2013, meni pritožnik.
Pritožnik tudi meni, da je bilo z objavo navedb, ki so v nasprotju z dejanskim stanjem, močno poseženo v interes, ugled in pravice UKCL ter tam zaposlenega prof. dr. Peterlina. Objava prispevka javnost utrjuje v prepričanju, da v UKCL potekajo zasebni posli, javni zdravstveni zavod pa takšno delovanje podpira in ščiti. Novinar je s sistematičnimi kršitvami kodeksa nadaljeval tudi potem, ko se je izkazalo, da v zvezi s preiskavami Downovega sindroma, ki jih je izvajal Medgen d.o.o. v letu 2012, UKCL ni bil oškodovan. Pritožnik še navaja, da tudi Nacionalni preiskovalni urad, ki je na podlagi novinarjevih navedb in objav začel s predkazenskim postopkom, v kriminalistični preiskavi ni potrdil oškodovanja javnih sredstev, niti ne navedb novinarja, da je pri poslovanju medicinskega inštituta prišlo do nenamenske uporabe pri razpolaganju z javnimi sredstvi, o čemer je NPU 17. 4. 2013 obvestil tudi javnost.
Novinar Jure Bračko je na pritožbo odgovoril.
Na očitke glede 2. člena novinar odgovarja, da je UKCL kot dokazilo priložil prepis oddaje 24ur. Pri tem naj bi UKCL spregledal, da očitanih podatkov ni izrekel on, temveč voditeljica oz. voditelj: »Da vrana vrani ne izkljuje oči, pa dokazuje vodstvo naše največje bolnišnice, to je Kliničnega centra, ki se utaplja v rdečih številkah, še naprej pa ščiti svojega zaposlenega Boruta Peterlina«, je v prispevku rekla Petra Kerčmar. Jani Muhič pa: »Ta je potem, ko je bil v konfliktu interesov zaradi zasebnega podjetja, celo lagal vodstvu in medijem, a se mu šef Simon Vrhunec ne bo odrekel, ravno nasprotno.« Novinar trdi, da se očitki UKCL glede kršitve 2. člena ne nanašajo nanj, temveč na voditelja oddaje. Zoper njiju se UKCL ni pritožil.
Jure Bračko trdi, da je prof. dr. Peterlin lagal tako vodstvu in medijem, saj mu je prof. dr. Peterlin pred pričo (Janom Konečnikom, novinarjem RTV, op.) večkrat zatrdil, da z Medgenom ne sodeluje. Novinar trdi, da je sodelovanje z Medgenom zanikal tudi UKCL, po objavi prispevka pa ga tam niso več zanikali, je pa od tedaj sodelovanje potekalo na podlagi naročilnic. Novinar navaja, da hrani vse odgovore UKCL, a jih ni priložil.
Zanika kršenje 1. člena kodeksa (preverjanje točnosti zbranih informacij) v zvezi s trditvijo: »da je prof. Peterlin zavrnil opravljanje donosnih testov za Downov sindrom in jih prepustil zasebniku Medgen.« Meni, da je v nadaljevanju predstavnik UKCL g. Simon Vrhunec njegovo domnevno kršitev posredno celo potrdil: »Navedba ne drži, UKCL ni ničesar zavrnil in se ni ničemur odpovedal.« Zanikanje gospoda Vrhunca se mu zdi nelogično, pravzaprav se po njegovem mnenju g. Vrhunec s povedanim v bistvu strinja. Sam ni trdil, da je UKCL zavrnil teste, temveč da jih je zavrnil prof. dr. Peterlin. Novinar meni, da je G. Vrhunec prispevek pogledal premalo natančno. UKCL je v korespondenci, s katero razpolaga novinar, potrdil, da do decembra 2012 vodstvo UKC ni bilo seznanjeno o možnostih opravljanja testov neposredno s kitajskim inštitutom BGI. Kot predstojnik KIMG je to možnost predhodno zavrnil prav prof. dr. Peterlin. Po novinarjevem mnenju je logično, da je bila s tem, ko testov ni opravljal UKCL, storitev prepuščena Medgenu, ki je praktično edini tovrstni ponudnik na trgu.
Novinar prav tako pravi, da je preveril točnost zbranih informacij. Meni, da so se v UKCL odločili secirati vsak njegov stavek, pri tem pa so izpuščali dejstvo, da se sklicuje na realne dokumente, uporabljal je dokumente in dejstva, ki jih UKCL ni zavrnil. (S temi dokumenti NČR ni seznanjeno).
Jure Bračko pravi, da trditev, da je »v delovnem času za Medgen dogovarjal posle« in »da se je Borut Peterlin v delovnem času pogajal z BGI-jem za ceno pri Medgenu«, drži. V uredništvu razpolagajo z dokumentacijo, ki vse to potrjuje, kar so pojasnili v več prispevkih, tudi s sliko. Za vse trditve so v več prispevkih dokumentacijo tudi pokazali.
Dokumenti kažejo, da je prof. dr. Peterlin elektronsko pošto pošiljal v delovnem času, česar UKCL niti ne zanika, temveč se s to problematiko v reviziji niso ukvarjali, kot so pojasnili v prijavi. UKCL se po novinarjevem mnenju selektivno sklicuje na en stavek iz dokumenta, ki so ga novinarji sami poslali vodstvu bolnišnice: »Peterlin never officially introduce him as a representative of Medgen« (»Peterlin se nikoli ni uradno prestavil kot predstavnik Medgena«). Toda novinar navaja, da v uredništvu razpolagajo s precej več dokumentacije o tem, prav tako pa so informacije in podatke, ki jih UKCL naj ne bi imel, delili tudi s kolegi na RTV Slovenija. UKCL je bil, po mnenju novinarja, seznanjen z navedkom, ki ga revizija ni upoštevala, UKCL pa ga je ves čas selektivno izpuščal: »We also got to know that Peterlin would work as a genetic counseling for Medgen« (»Vedeti moramo, da bo Peterlin delal kot svetovalec za genetiko za Medgen). In še: »Meanwhile, he was not satisfied that the price for the service is a little higher than the one he got for pilot study and he wanted us to choose MEDGEN as the exclusive partner of BGI.« (»Medtem ni bil zadovoljen, da se je cena za storitve malo zvišala od časa, ko je delal pilotsko študijo, hotel pa je tudi, da izberemo Medgen za ekskluzivnega partnerja BGI«).
Iz korespondence je po novinarjevem mnenju jasno, da je predstojnik Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKCL prof. dr. Peterlin hotel, da kitajski inštitut kot poslovnega partnerja izbere Medgen, da prof. dr. Peterlin ni bil zadovoljen s ponujeno ceno Medgenu, prav tako pa so predstavniki kitajskega inštituta sporočili, da bo opravljal genetsko svetovanje za Medgen.
Iz tega in iz drugih dokumentov je sklepal, da je šlo pri tem za dogovarjanje za posel, pri čemer je več dni preverjal točnost informacij pri kitajskem inštitutu BGI. Meni, da je kot novinar preveril dokumente in poročal o njihovi vsebini ter o nasprotujočih pojasnilih ter to objavil v prispevku 7. 3. 2013. Novinar komentira tudi ugotovitev revizije, ki ni ugotovila nepravilnosti v poslovanju UKCL pri obravnavanem primeru, in trdi, da četudi revizija zaključuje, da večjih nepravilnosti ni, ključnih dejstev ni pregledala, česar pa ne obrazloži bolj podrobno. Novinar trdi, da je to, kar je navedel v prispevku, le del dokumentov, ki razkriva, da se je prof. dr. Borut Peterlin v delovnem času pogajal z BGI-jem za ceno pri Medgenu, s čimer se revizija ni ukvarjala.
Jure Bračko trdi, da je prof. dr. Peterlin zanikal kakršnokoli sodelovanje z Medgenom. Zanikal je osebno sodelovanje in poslovno. O tem se je prof. dr. Peterlin pogovarjal tudi z novinarjem RTV Janom Konečnikom, ki je novinarju Bračku potrdil, da je tudi njemu Peterlin zanikal sodelovanje UKCL z Medgenom.
Novinar trdi, da je UKCL zamolčal ključno dejstvo, da do prve objave prispevka o poslih prof. dr. Peterlina uradno ni obstajalo nikakršno sodelovanje med Medgenom in UKCL in da do prve objave novinarjevega prispevka ni bila plačana nobena naročilnica niti jih ni nihče, razen prof. dr. Peterlina, do objave oz. poizvedovanja videl, čeprav je prof. dr. Peterlin laboratorijsko delo za Medgen v UKCL opravljal štiri mesece prej, kar je prav tako v nasprotju z notranjimi akti UKCL. Novinar trdi, da je UKCL po objavi prispevkov popolnoma spremenil zgodbo in pojasnila. Po objavi so se pojavile naročilnice, ki jih do takrat ni videl nihče, plačane pa so bile po medijskih objavah.
Novinar omenja, da je vse objavljene navedbe in trditve pregledal urednik in da te izhajajo iz dokumentov, odgovorov UKCL, pogovora s prof. dr. Peterlinom, virov tudi znotraj UKCL, ZZZS in MZ.
UKCL je prijavo na častno razsodišče podal s sklicevanjem na to, da NPU ni potrdil oškodovanja javnih sredstev in nenamenske uporabe javnih sredstev. Bračko meni, da tožilske/policijske ugotovitve v ničemer ne izključujejo pravilnosti njegovega poročanja. Vsako ravnanje še ni kaznivo, čeprav je lahko moralno sporno. Predvsem pa se policija ne ukvarja s konfliktom interesom, temveč je to delo KPK. Postopek na KPK pa po besedah novinarja še ni zaključen.
UKCL, pravi Bračko, v prijavi NČR ni omenil, da je bil prof. dr. Peterlin seznanjen s temo pogovora in ključnimi pravnimi (in fizičnimi) osebami v zgodbi, tudi o tem, da bo vprašan tudi o Medgenu, saj da je pred tem novinarja celo napotil na Anamarijo Brezigar (Medgen) in mu celo pomagal tudi z njeno telefonsko številko. Gospo Brezigar je novinar intervjuval teden dni prej, preden je naredil intervju s prof. dr. Peterlinom, s čimer je bil ta seznanjen, saj je povedal, da sta se o tem z Brezigarjevo pogovarjala. Torej je vedel za ključne akterje zgodbe, Medgen, BGI, Anamarija Brezigar, neinvazivni testi za Downov sindrom. Namen zbiranja podatkov je bil po novinarjevem mnenju prof. dr. Peterlinu pojasnjen.
Novinar trdi, da je ekipo prof. dr. Peterlin povabil na snemanje v prostore UKCL, torej je moral biti tako tudi seznanjen, da ga snemajo v funkciji predstojnika Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko. Po novinarjevem mnenju pa sta funkciji prof. dr. Peterlina kot predstojnika Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko UKCL in predstavnika Združenja v tem primeru neločljivo povezani. Prav to je bil eden glavnih kazalcev, da je prof. dr. Peterlin v konfliktu interesov. Na očitek UKCL, da je zavajal glede teme pogovora in povzročil zbegan odziv predstojnika, Jure Bračko odgovarja, da novinarju ni treba predhodno razkriti vseh vprašanj. Omenja, da uredništvo razpolaga tudi s 45-minutnim posnetkom, v katerem je tema pogovora ves čas ista, le da na nekatera vprašanja prof. dr. Peterlin ni znal/želel odgovoriti. Če bi bil problem trema, bi lahko prof. dr. Peterlin to tudi pojasnil in bi snemanje ponovili, k čemur naj bi ga novinar celo sam pozval.
Novinar zavrača očitek o kršenju 1. člena in netočnosti zbranih informacij, na katerega leti največ očitkov. Meni, da je dejansko poročanje temeljilo na točnem in dolgotrajnem zbiranju informacij, ki so ga začeli že sredi meseca decembra, kar mesec dni pred objavo prispevka. Prvi pogovor z gospo Anamarijo Brezigar je bil posnet že decembra 2012, tri tedne pred objavo. Za kršenje 2. člena trdi, da se sploh ne nanaša nanj, očitek o kršenju 12 . in 13. člena pa je zanj nesmisel, saj UKCL nikjer ne pojasni, kaj naj bi bil npr. nedovoljen način zbiranja podatkov. Meni, da je kot novinar poročal točno, na podlagi dejstev in resnicoljubno, in da ni dolžan dokazati »oškodovanje javnih sredstev«, na kar se sklicuje UKCL, ker je to stvar organov pregona.
Sklep: Novinar Jure Bračko ni kršil 1., 2., 12. in 13. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Obrazložitev:
NČR je obravnavalo domnevne kršitve v obeh prispevkih, na katera se nanaša pritožba. Ker UKC ni specificiral natanko, v katerem od dveh prispevkov (5. 3. 2013 in 7. 3. 2013) naj bi bil kršen posamezen člen kodeksa, pa tudi zato, ker so nekatere navedbe v obeh prispevkih identične, je razsodišče odločanje o tem združilo.
Pri tem je mnenja, da novinar Jure Bračko ni kršil 1. člena Kodeksa, ko je v prispevku 7. 3. 2013 navajal, da se je dr. Peterlin v delovnem času pogajal za ceno pri Medgenu, saj to, da je poskušal znižati ceno, potrjuje tudi kitajski partner Medgena. Dogovarjanje za ceno pa seveda tudi pomeni, da je šlo za posel Medgena, pri katerem NČR sprejema kot verjetno dejstvo, da je poskušal dr. Peterlin doseči ugodnejšo ceno predvsem za samoplačnice, ne da bi se osebno okoristil. Da je šlo za osebno okoriščanje, pa novinar v obeh prispevkih niti ne trdi. Kot tudi ne trdi, da je šlo za nenamensko rabo denarja in s tem za oškodovanje UKC, ali prek tega za kaznivo dejanje. V tem delu torej ni mogel kršiti 1. člena kodeksa.
UKCL je opravil notranjo revizijo, ki je pokazala, da v zvezi s preiskavami za ugotavljanje Downovega sindroma, ki jih je izvajal Medgen d.o.o. v letu 2012, UKCL ni bil oškodovan. To je novinar, ob siceršnjem izražanju lastne skepse do tega, česa revizija ni obravnavala, tudi povedal. Poleg tega je objavil tudi izjavo direktorja UKC Simona Vrhunca, ki je dejal, da je sam skoraj prepričan, da dr. Peterlin poslov ni urejal v delovnem času za koga drugega. NČR sicer meni, da ni toliko pomembno, ali je dr. Peterlin pisma kitajskemu BGI pošiljal med delovnim časom, kot pa vprašanje, zakaj ni kot vodja kliničnega inštituta za medicinsko genetiko zagovarjal možnosti, da bi teste opravljali znotraj kliničnega centra. Glede trditve, da je Peterlin »zavrnil opravljanje donosnih testov za Downov sindrom in jih prepustil zasebniku Medgen«, razsodišče ne more ugotoviti, ali ta trditev drži, dejstvo pa je, da jo je novinar preverjal in v prispevkih objavil odgovore UKC, zato ocenjuje, da ni kršil 1. člena.
Pripravo vzorcev za Kitajce je opravljal Medgen. Da bi jih lahko v obstoječi ureditvi kljub temu, da jih zdravstveno zavarovanje ne plačuje, opravil tudi UKC, se je izkazalo v 19 primerih, ko je bilo to, na podlagi naročilnic Medgena, vseeno opravljeno v kliničnem centru. Novinar Jure Bračko je ob tem poiskal tudi mnenja ekonomistov, ki so potrdili, da je zaradi tega, ker je jemanje vzorcev za kitajsko podjetje BGI opravljal Medgen, nastala oportunitetna izguba (ko neko dejavnost opustiš). Po mnenju predavatelja na Ekonomski fakulteti in nekdanjega člana sveta zavoda UKC dr. Maksa Tajnikarja je bila taka poslovna odločitev napačna. Je pa res, da novinarjevo trditev, da so naročilnice začeli izstavljati šele, ko so mediji opozorili na domnevne nepravilnosti, podre ugotovitev revizije, da je Medgen prve naročilnice izstavil že 1. oktobra 2012, torej vsaj dober mesec dni pred tem, ko so se novinarji sploh začeli ukvarjati z zadevo. Toda ker se pritožnik na ta del trditve ni pritožil, NČR o tem ni odločalo.
Trditve, da je dr. Peterlin opravljal laboratorijsko delo za Medgen, ne kaže jemati dobesedno. Kot predstojnik inštituta je imel vse možnosti, da to delo naloži podrejenim – in ga je, upoštevaje naročilnice, tudi naložil. Zato niti v tem navedku ni kršitve 1. člena kodeksa.
Korespondenca v angleščini z BGI, ki jo je UKCL predložil NRČ, in iz katere izhaja, da se prof. dr. Peterlin nikoli ni predstavljal za Medgen, in izsledki revizije, v katerih se je izkazalo, da nobena od nosečnic ni bila s strani zdravnikov UKCL napotena oz. usmerjena na samoplačniško neinvazivno prenatalno diagnostiko za Downov sindrom v Medgen, NČR niso prepričali. Drugi del korespondence, ki govori, da je bil dr. Peterlin nezadovoljen s ceno, kaže tesnejšo povezanost. Poleg tega izbira Medgena kot edinega ponudnika v tej navezi nosečnicam, ki take storitve niso mogle dobiti v okviru rednega zavarovanja, tako ali tako ni puščalo druge možnosti kot odhod k Medgenu, za kar niso bila potrebna nobena priporočila osebja. Zanj pa se je kot kaže korespondenca, na katero se sklicuje UKC, dr. Peterlin zavzemal, saj je zahteval, naj kitajska stran izbere Medgen za ekskluzivnega partnerja v Sloveniji. To vzbuja dvome v zatrjevanje pritožnika, da vodja inštituta za medicinsko genetiko ni poskušal vplivati tudi na poslovni del sodelovanja.
NČR na podlagi dokaznega gradiva ne more ugotavljati, ali je Medgen d.o.o. oškodoval UKCL Ljubljana ali Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije (revizija je manjše škode celo odkrila), vendar tega novinar sploh ni trdil. Vse, kar je skušal ugotoviti, je bilo, ali je predstojnik inštituta v konfliktu interesov ali ne. Odgovora na to pa ne od dr. Peterlina ne od pristojnih ni dobil. Avtorjeve dvome je upravičeno spodbudilo dejstvo, da so sprva na UKC Peterlinovo sodelovanje z Medgenom povsem zanikali, potem pa se popravljali, da sodelovanje ni potekalo na osebni, ampak na dogovorjeni ravni. Zaradi vsega navedenega NČR meni, da je imel novinar dovolj argumentov, da je iz njih lahko upravičeno sklepal tako, kot je, inr da je svoje trditve tudi preverjal, zato ni kršil 1. člena kodeksa.
Novinar Jure Bračko je sicer morda res vedel, pa zamolčal, da je diagnostična metoda za odkrivanje Downovega sindroma s preprostim odvzemom krvi nosečnice povsod po svetu še v razvojni fazi, zato tudi v Sloveniji še ni v rutinski strokovni uporabi, in torej še ni financirana iz javnih zdravstvenih sredstev. Ali je bil o tem zares obveščen, NČR na podlagi prejetih dokazil ne more ugotoviti. Poleg tega pritožniki niso zahtevali ugotavljanja kršitve 4. člena kodeksa.
Novinar ni kršil 2. člena kodeksa, ker sta trditvi, da »vrana vrani ne izkljuje oči« in da vodstvo »še naprej ščiti svojega zaposlenega Boruta Peterlina« v prispevku izrekla voditelja oddaje Petra Kerčmar in Jani Muhič, ki ju pritožba ne omenja. Trditev je po mnenju NČR žaljiva, ko je osebno žaljiva, ne pa uperjena proti instituciji. Ugotovitvi, ki izhajata iz prispevka, zato nista žaljivi.
Novinar ni kršil 12. člena kodeksa, saj pritožnik v pritožbi ni pojasnil, na kakšen nedovoljen način naj bi novinar zbiral podatke. Zato NČR o tem ni moglo razsojati.
NČR glede pritožbe, da novinar sogovorniku ni pojasnil namena pogovora, razpolaga z diametralno nasprotnima trditvama: medtem ko novinar dokazuje, da je to storil, na UKC trdijo, da ni. NČR sicer meni da je praksa, v kateri novinar sogovorniku ne pojasni pravega namena pogovora, sporna, čeprav so tudi tu dovoljene izjeme. Ocenjuje pa, da je bolj pomembno, da je imel sogovornik možnost, da na vprašanja, če meni, da ga lahko odgovor kompromitira, ne odgovori, kar je tudi storil. Zastavljeno vprašanje tudi ni bilo tako, na katerega dr. Peterlin kot vrhunski strokovnjak za genetiko in vodja Kliničnega inštituta za medicinsko genetiko ne bi mogel odgovoriti brez priprave. Zato NČR v tem ni prepoznalo kršitve 13. člena kodeksa. To, da je novinar obšel Službo za odnose z javnostmi UKCL, je tehnično vprašanje, ki zadeva notranjo ureditev UKC. Če naj zdravniki in raziskovalci brez posredovanja Službe ne bi odgovarjali na novinarska vprašanja, morajo v UKC to urediti z notranjimi akti. Dr. Peterlin je na pogovor, ki ni bil dogovorjen s to službo, pristal sam.
Ločeno mnenje Mojce Ramšak
Sklep: Novinar Jure Bračko je kršil 1. in 13. člen, ni pa kršil 2. in 12. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.
Obrazložitev:
Novinar Jure Bračko je kršil 1. člen kodeksa, ker je v svojem prispevku 7. 3. 2013 navajal neresnična dejstva, in sicer je prof. dr. Peterlina obdolžil storitve kaznivega dejanja oškodovanja javnih sredstev oz. nenamenske uporabe javnih sredstev na škodo UKCL. Na podlagi medijskih objav so bila prof. dr. Peterlinu začasno odvzeta pooblastila. UKCL je opravil notranjo revizijo, ki je pokazala, da v zvezi s preiskavami za ugotavljanje Downovega sindroma, ki jih je izvajal Medgen d.o.o. v letu 2012, UKCL ni bil oškodovan. Revizija je ugotavljala morebitno oškodovanje UKCL v zvezi s preiskavami za ugotavljanje Downovega sindroma, ki jih je izvajal Medgen v letu 2012, pravilnost delovanja Inštituta za medicinsko genetiko za leto 2012 in možnost, ali bi genetske preiskave lahko izvajal UKCL sam. Revizija je upoštevala tudi korespondenco v angleščini z BGI, ki jo je UKCL predložil NRČ, in iz katere izhaja, da se prof. dr. Peterlin nikoli ni predstavljal za Medgen, dokumentacijo (naročilnice, spremne obrazce vzorcev krvi, cenik UKCL, račune BGI, raziskovalne programe in projekte), vsebino razgovorov pacientk, pri katerih je bila opravljena izolacija DNK, s kriminalisti, pri čemer se je izkazalo, da nobena od njih ni bila s strani zdravnikov UKCL napotena oz. usmerjena na samoplačniško neinvazivno prenatalno diagnostiko za Downov sindrom v Medgen. Po reviziji so bila pooblastila prof. dr. Borutu Peterlinu vrnjena. Na podlagi medijskih objav novinarja Bračka je tudi Nacionalni preiskovalni urad opravil kriminalistično preiskavo in potrdil enako kot revizija UKCL, da ni bilo storjeno kaznivo dejanje oškodovanja javnih sredstev in da ni prišlo do nenamenske uporabe pri razpolaganju z javnimi sredstvi na škodo UKCL, torej da Medgen d.o.o. ni oškodoval UKCL Ljubljana, prav tako tudi ni oškodoval Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Novinar je s svojim prispevkom, v katerem je navajal neresnične trditve, povzročil moralno škodo in okrnil ugled UKCL, Kliničnemu inštitutu za medicinsko genetiko Ginekološke klinike UKCL in predstojniku tega inštituta, prof. dr. Borutu Peterlinu, saj je bil v medijih predstavljen kot kriminalec, njegovo strokovno delo je bilo ovirano zaradi številnih kriminalističnih preiskav, medijske objave pa so imele tudi škodljive posledice na odnos s pacienti.
Novinar Jure Bračko je poleg navajanja neresničnih dejstev tudi zamolčal, da je diagnostična metoda za odkrivanje Downovega sindroma s preprostim odvzemom krvi nosečnice povsod po svetu še v razvojni fazi, zato tudi v Sloveniji še ni v rutinski strokovni uporabi in torej še ni financirana iz javnih zdravstvenih sredstev. Ko bodo izpolnjeni pogoji za vključitev tovrstne diagnostike v javnozdravstveni program, bo tudi UKCL lahko ponudil tako zdravstveno storitev slovenskim nosečnicam. Do tedaj bo storitev samoplačniška, pri čemer pa je izvajanje te preiskave sprejemljivo le v okviru genetskega svetovanja, ki ga izvajajo specialisti klinične genetike (v skladu s sklepom RSK za medicinsko genetiko pri Ministrstvu za zdravje RS) v institucijah, ki so vključene v javno zdravstveno mrežo in so za delo na področju laboratorijske diagnostike pod nadzorom Ministrstva za zdravje RS. Novinar je prav tako zamolčal, da v dopisovanju prof. dr. Peterlin s kitajskim podjetjem, ki ga je zanimala doktrina UKCL glede uporabe njihovega testa, ni šlo za nikakršna pogajanja o cenah za Medgen d.o.o., ampak zgolj za pojasnjevanje strokovnih pogledov na testiranje, pri čemer si je prof. dr. Peterlin prizadeval za takšne pogoje nekomercialnega genetskega testiranja oz. sodelovanja, ki bodo strokovno neoporečni in cenovno dostopni slovenskim nosečnicam. Kitajsko podjetje je novinarju tudi izrecno sporočilo, da se s prof. dr. Peterlinom niso v nobenem primeru pogajali o Medgenu d.o.o in njegovih cenah, vendar je novinar ta del pojasnila, nazadnje tudi v svojem pisnem zagovoru, izpustil. Z zamolčanjem teh bistvenih informacij, ki so ključne za obravnavano temo, je novinar zavedel javnost, s čimer bi kršil tudi 4. člen kodeksa, česar pa pritožnik v pritožbi ne navaja, zato se razsodnica o tem ne more izreči, ker načeloma ne more širiti pritožbe.
Novinar ni kršil 2. člena kodeksa, ker sta žaljivo navedbo, da »vrana vrani ne izkljuje oči« in da vodstvo »še naprej ščiti svojega zaposlenega Boruta Peterlina« v prispevku izrekla voditelja oddaje Petra Krčmar in Jani Muhič, proti katerima pa UKCL ni napisal pritožbe, zato razsojanje o tem ni mogoče, saj navedenih trditev ni izrekel novinar.
Novinar ni kršil 12. člena kodeksa, saj pritožnik v pritožbi ni navedel, za kakšno kršitev gre oziroma na kak nedovoljen način naj bi novinar zbiral podatke, zato o tem razsojanje ni možno. Pritožnik je sicer glede 12. člena NČR prosil za presojo. 12. člen kodeksa novinarske etike prepoveduje uporabo nedovoljenih načinov zbiranja podatkov oz. jih dovoli v izjemnih primerih, če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, toda takrat mora novinar svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti. Nedovoljeni načini zbiranja podatkov bi bili tajno snemanje (npr. z diktafonom v žepu, z v tla obrnjeno, a vklopljeno kamero) in fotografiranje brez soglasja. Ker novinar ni uporabljal teh metod, ampak je opravil intervju s soglasjem s prof. dr. Peterlinom, ni kršil 12. člena kodeksa novinarske etike.
Ker je pritožnik tudi v zvezi s 13. členom kodeksa prosil za presojo, pri čemer pa je navedel konkretno kršitev, menim, da je novinar deloma kršil 13. člen kodeksa, in sicer v njegovem drugem delu (novinar mora pojasniti namen zbiranja podatkov), ni ga kršil v prvem delu (novinar se mora vedno predstaviti kot novinar), saj svojega statusa novinarja ni zamolčal. Za kršitev drugega dela 13. člena kodeksa gre zato, ker se je novinar na prof. dr. Boruta Peterlina obrnil kot na predstavnika Združenja za medicinsko genetiko, s katerim se želi pogovarjati o njegovem predavanju o neinvazivni diagnostiki, ki ga je imel v okviru Slovenskega zdravniškega društva. Med snemanjem pa se je izkazalo, da ga ne zanimajo niti njegovo predavanje niti strokovna stališča, ampak je v pogovoru želel problematizirati sodelovanje UKCL s podjetjem Medgen d.o.o. ter vlogo prof. dr. Peterlina. S tem, ko je zamolčal pravi namen intervjuja, z neresničnim navajanjem vsebine pogovora in funkcije, v kateri je nastopil njegov sogovornik prof. dr. Peterlin, mu je novinar odvzel možnost, da se ustrezno pripravi na predmet pogovora. Dejstvo, da je novinar Jure Bračko, ko se na prof. dr. Peterlina ni obrnil kot na predstojnika v UKCL, zavestno obšel Službo za odnose z javnostmi UKCL, ki v tem primeru ni mogla zagotoviti strokovne podpore, kot je sicer v okviru medijskih nastopov zagotovljena vsem zaposlenim v UKCL, je manj pomembno kot to, da je novinar sogovornika zavajal. Novinarjevo zavajanje glede teme pogovora pa je povzročilo zbegan odziv predstojnika – upoštevati je pač treba, da vsi ljudje, tudi če so vrhunski strokovnjaki na svojem področju, morda niso hkrati tudi enako uspešni v medijski komunikaciji, ali pa jim trenutne osebne okoliščine, v katerih se znajdejo, to začasno preprečujejo. Tega dejstva novinar ne bi smel zlorabiti. Ko je novinar rinil v prof. dr. Peterlina z vprašanji o korupciji in Medgenu d.o.o., je slednji sodelovanje zavrnil, ta odziv pa je novinar uporabil, da bi ga v prispevkih 5. 3. in 7. 3. 2013 diskreditiral, pri čemer ni pojasnil celotnega konteksta, ampak je profesorjevo reakcijo uporabljal kot dokaz za očitane nepravilnosti.
Obnova postopka:
Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.
V Ljubljani, 9. julija 2013
Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča