12. 7. 2013

Zavod AIPA proti Biserki Karneža Cerjak in Silvestru Šurli (Reporter)

Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Lea Širok, Alma M. Sedlar, Neža Kogovšek Šalamon, Davorin Koron, Nada Ravter in Nina Jerman (člani), je na seji 3. julija 2013 v primeru Zavod AIPA, ki ga zastopa direktor Gregor Štibernik (v njegovem imenu Odvetniška družba Grčar) proti Biserki Karneža Cerjak, novinarki tednika Reporter, in Silvestru Šurli, uredniku revije Reporter, ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije, urednik pa ni kršil kodeksa.

Primer: Pritožnik Zavod za uveljavljanje pravic avtorjev, izvajalcev in producentov avdiovizualnih del Slovenije (Zavod AIPA), zanj Odvetniška družba Grčar, proti novinarki Biserki Karneža Cerjak in uredniku Silvestru Šurla (Reporter)

Pritožnik novinarki očita, da je v člankih “Aipa, pralnica stricev iz ozadja?” objavljenem 4. 12. 2012 v reviji Reporter in v članku “Z virtualnimi ustanovitelji do pralnice denarja”, objavljenem 17. 12. 2012 v reviji Reporter, kršila 2., 4., 10., 15., 24. in 25. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Urednik Silvester Šurla naj bi 15. člen KNS kršil, ker je prsipevek “Z virtualnimi ustanovitelji do pralnice denarja” objavil.

2. člen kodeksa (Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.) naj bi novinarka kršila, ko je v naslovu članka “AIPA, pralnica stricev iz ozadja?” objavljenem 4. 12. 2013 in v članku “Z virtualnimi ustanovitelji do pralnice denarja”, objavljenem 17.12. 2013, Zavod AIPA označila kot “pralnico denarja”. Pri tem je po mnenju pritožnika nepomembno, da je naslov v prvem članku “AIPA, pralnica stricev iz ozadja?” zastavljen kot vprašanje. V nadaljevanju namreč nikjer ni navedene niti ene okoliščine, ki bi pojasnjevala razloge, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je Zavod AIPA “pralnica denarja”. Iz članka samega po navedbah pritožnika ni razvidno, na podlagi katerih dejstev bi lahko zaključili, da je Zavod AIPA hudodelska združba, ustanovljena z namenom pranja denarja; namen novinarke je bil pri tem po mnenju pritožnika “izključno povzročanje škode na ugledu zavoda in očitanje kaznivega dejanja, pri čemer vsebina članka očitno kaže na namen zaničevanja”.

4. člen KNS (Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme.) je novinarka po mnenju pritožnika kršila, ker v članku “Zavod AIPA, pralnica stricev?” problematizira domnevno ustanovitev Zavoda AIPA, ki naj bi ga ustanovile “neobstoječe osebe”. Novinarki so predstavniki zavoda pred objavo odgovorili na vsa vprašanja in ji posredovali vso želeno dokumentacijo oz. so ji le to ponudili – bistvena informacija pa je po navedbah pritožnika na voljo javno, v dostopnih virih (sodni register).

V pravnem smislu sta novinarki po navedbah pritožnika podala vse relevantne informacije tako direktor zavoda Gregor Štibernik kot pooblaščenec, odvetnik Borut Bernik Bogataj – slednji ji je v dveh telefonskih pogovorih pojasnil celotno proceduralno pravno zgodovino ustanoviteljstva ter dodeljevanja dovoljenja zavodu, prav tako ji je podal vsa pravno pomembna dejstva in okoliščine, ki jih je novinarka po navedbah pritožnika v članku povsem prezrla oziroma zamolčala, s čemer naj bi kršila 4. člen kodeksa.

Kot navaja pritožnik, so Zavod AIPA ustanovile osebe, ki jih je sodišče “prepoznalo” kot obstoječe, saj neobstoječih oseb sodišče ne vpisuje v sodni register, ki je javno dostopna evidenca. Sodišče je s pravnomočnim in dokončnim sklepom v sodni register vpisalo Zavod AIPA, v postopku pa so bile predložene vse zahtevane listine, na podlagi katerih sodišče vpis tudi opravi. Iz sodnega registra je razvidno, da so ustanovitelji zavoda obstoječe osebe, ki da so bile “obstoječe” že takrat in so še danes.

Vse to je bilo pojasnjeno novinarki, vendar je ta po navedbah pritožnika “naklepno problematizirala in celo kriminalizirala dejstva, ki so nesporna in jasna”. Članek je po mnenju pritožnika napisan žaljivo, senzacionalistično in skuša dajati vtis, da je glede Zavoda Aipa vse narobe. Ustanovile naj bi ga neobstoječe osebe, ki so se ob asistenci “stricev iz ozadja” združile v hudodelsko združbo, ki naj bi prala denar. Očitno so pri tem asistirali tudi državni organi – od sodišča, ki je zavod vpisalo v sodni register, do Urada RS za intelektualno lastnino, ki je “povsem nerazumljivo” zavodu izdalo dovoljenje za kolektivno uveljavljanje avtorskih pravic, navaja pritožnik.

24. člen (Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.) in 25. člen (Prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno …) naj bi novinarka kršila, ker naj bi pri pripravi članka “imela pri svojem delu precejšnjo pomoč Združenja SAZAS, ki je pred Zavodom AIPA začasno uveljavljalo iste pravice”. Pritožnik NČR predlaga, naj v postopku pridobi izjavo novinarke o njenih razmerjih z Združenjem SAZAS.

Ta sum po navedbah pritožnika potrjuje tudi drugi članek “Z virtualnimi ustanovitelji do pralnice denarja”, ki v ničemer ne omenja nasprotnih stališč zavoda oz. pomembnih dejstev, ki so bila novinarki predstavljana s strani več sogovornikov iz Zavoda AIPA. V drugem članku novinarka navaja le informacije, ki ji je po navedbah pritožnika očitno pridobila s strani Združenja SAZAS.

10. člen (Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine.) je novinarka po oceni pritožnika kršila, ker je z naslovi potvorila vsebino članka.

15. člen KNS (Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.) naj bi novinarka kršila, ker je kljub temu, da so ji bila že pred objavo prvega članka predstavljena vsa dejstva, po objavi zahtevane objave popravka v zvezi s prvim člankom nadaljevala z žaljivim in senzacionalističnim obračunavanjem z Zavodom AIPA in posamezniki.

V drugem članku novinarka po navedbah pritožnika nadaljuje z očitanjem zavodu, da je pralnica denarja, pri čemer spet v nadaljevanju ni nobenih okoliščin, ki bi kazale na kazniva dejanja pranja denarja.

V uvodu članka novinarka komentira objavljene popravke, ki so jih zaradi prvega članka zahtevali posamezniki iz Zavoda AIPA. Navedba “Protest vseh tistih, ki zaradi svoje lastne vpletenosti zavračajo očitke …” se po mnenju pirtožnika nanaša na legitimno zahtevane objave popravkov in prikazov nasprotnih dejstev, ki ga je zahteval zavod in omenjeni posamezniki, o katerih je bilo govora v prvem članku.

V drugem članku “Z virtualnimi ustanovitelji do pralnice denarja” novinarka komentira in na podlagi nepopolno navedenih dejstev zaključuje, da so “nepravilnosti” potrjene na podlagi pravnega mnenja strokovnjakov Inštituta za ekonomsko analizo prava iz Maribora, ki ga je naročilo Združenje SAZAS. Prav dejstvo, da je mnenje naročilo zasebno društvo oz. posamezniki po mnenju pritožnika, kaže na to, da ni mogoče trditi, da so nepravilnosti potrjene – to bi bilo mogoče trditi le na podlagi odločitve sodišča, ki je edino pristojno podajati take zaključke.

Navedeno v drugem članku po navedbah pritožnika ne drži, omenjeno mnenje je naročilo nekaj posameznikov za namene zasebne tožbe – registrskega spora, kjer so skušali spodbijati vpis Zavoda AIPA s podobnimi navedbami o “neobstoječih ustanoviteljih”, kot izhajajo iz članka, vendar neuspešno. Razen tega gre v delno povzetem mnenju za osebna mnenja avtorjev pravnega mnenja in ne za mnenje navedenega inštituta Pravne fakultete v Mariboru, kar je po navedbah pritožnika jasno navedeno na prvi oz. drugi strani mnenja.

Kot poudarja pritožnik, se o statusnih vprašanjih ne odloča s pravnimi in komercialno naročenimi mnenji, temveč s pravnomočnimi odločitvami pristojnih organov, v konkretnem primeru s sklepom sodišča.

Ob tem je novinarka po navedbah pritožnika zamolčala, da je Zavod AIPA pravnomočno in dokončno vpisan v sodni register, z jasno določenimi ustanovitelji, sodni register pa razpolaga z vsem listinami, ki so zakonska podlaga za vpis. S tem je bila novinarka seznanjena, prav tako tudi z dejstvom, da je bila tožba za izbris zavoda AIPA iz sodnega registra zavrnjena. Ta dejstva naj bi namerno zamolčala.

Odgovorni urednik Silvester Šurla je po mnenju pritožnika kršil 15. člen KNS, saj je kot odgovorni urednik revije Reporter dopustil objavo komentarja popravka in prikaza nasprotnih dejstev v isti številki revije, kar da je v nasprotju z medijsko zakonodajo (ta prepoveduje, da bi bila v isti številki objavljena zahteva po objavi popravka oziroma prikaz nasprotnih dejstev ter odziv uredništva oziroma novinarja nanjo).

NČR je pritožnika zaprosilo za dodatna pojasnila glede ustanoviteljev zavoda AIPA. Pooblaščenka pritožnika pojasnjuje, da združenja niso vedno ustanovljena oz. organizirana kot pravne osebe, saj lahko obstojijo tudi kot tvorbe oz. združbe zasebnega prava, kar je celo značilno za primere skupnega nastopa za namene ustanavljanja pravnih oseb. Kot pojasnjuje pritožnik, so »Zavod AIPA ustanovile fizične osebe, ki še kako obstajajo tudi dandanašnji«, kar da je razvidno tudi iz sodnega registra, ki je preko spleta tudi javno dostopen. Prav tako pa so vpisi teh ustanoviteljev (fizičnih oseb) v sodni register veljavni, saj so pravnomočni. »Četudi so v nekem momentu želele (še vedno obstoječe) fizične osebe, ki so ustanovile Zavod AIPA, morda ustanoviti ta zavod kot predstavniki nekih interesnih združenj, iniciativ, societas, društev ali drugih oblik združevanja, do tega v taki obliki ni prišlo. Sodišče je v posledici vpisalo kot ustanovitelje tam navedene fizične osebe, in to je vse.« Pritožnik še pojasnjuje, kar je pojasnil tudi novinarki, da so v enem od dokumentov omenjena združenja obstajala, »vendar kot oblika podjetniškega združevanja oz. družbene pogodbe na področju avtorskega prava, ki so s skupnim namenom po ureditvi tega področja začele izvajati prve korake na poti do ustanovitve kolektivne organizacije«. Razen enega, ki je bil vpisan kot pravni subjekt (Združenje ZA VAS), so tam navedena združenja delovala v okviru Gospodarske zbornice Slovenije kot sekcije, za katere pa vpis v sodni register ni potreben, oz. so delovala kot societas (torej na osnovni družbene pogodbe, ki je lahko tudi ustna in preneha, ko je namen, za katerega je ustanovljena, dosežen in katerih morebitna javna evidenca se ne vodi, ker gre za zasebno pravno sfero). Kot še dodaja pritožnik, je bila pravna narava združenj civilno-zasebne narave in je šlo za obligacijsko-pravno združbo kot obliko organiziranja s skupnim namenom doseganja nekega cilja, pri tem pa vsak posamezni subjekt, ki se združuje, lahko prispeva tako finančna ali druga sredstva kot tudi svoje delo. To da je popolnoma legalen način združevanja tudi po Obligacijskem zakoniku, še dodaja pritožnik. Ta združenja oz. njihovi predstavniki so bili določeni kot poslovodje in so kot iniciativa za ureditev kolektivnega upravljanja pravic na avdiovizualnih delih želeli pristopiti k ustanavljanju kolektivne organizacije v smislu predustanovitvene družbene pogodbe in začeli organizirati vse potrebno za ustanovitev Zavoda AIPA. Ker njihova združenja niso imela ustrezne pravne oblike (torej pravne subjektivitete), da bi lahko ustanovila pravno osebo, je sodišče štelo, da jo ustanavljajo posamezne fizične osebe – predstavniki teh civilnih združenj. Da ta združenja niso imela ustrezne statusno-pravne oblike za ustanovitev nove pravne osebe, pa še ne pomeni, da niso obstajala. Namen družbene pogodbe, ki se navzven izraža kot združenje ali iniciativa je, da tudi le z ustnim dogovorom delujejo organizirano proti skupnemu cilju – ta je bil v konkretni situaciji ustanovitev Zavoda AIPA, pojasnjuje pritožnik.

Novinarka in urednik na pritožbo nista odgovorila.

SKLEP:

Novinarka ni kršila 2., 15., 24. in 25. člena kodeksa, kršila pa je 4. in 10. člen Kodeksa novinarjev Slovenije. Urednik Silvester Šurla ni kršil 15. člena kodeksa.

Obrazložitev:

2. člena Kodeksa novinarjev Slovenije novinarka ni kršila, saj navedba, da je “AIPA pralnica denarja”, ki jo je zapisala v naslovu drugega članka in s katerim naj bi po navedbah pritožnika kršila drugi člen KNS, po oceni NČR ni do nikogar osebno žaljiva. Kot je NČR že večkrat poudarilo, je osebna žaljivost lahko uperjena v posameznika, ne pa v institucijo.

Novinarka ni kršila 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije s trditvijo, da so “Zavod AIPA ustanovile neobstoječe osebe”, kot ji očita pritožnik. Novinarka je v člankih namreč večkrat zapisala, da so Zavod AIPA ustanovila “neobstoječa združenja”, ne pa “neobstoječe osebe”, kot trdi pritožnik.

V prvem članku novinarka navaja tudi podatke iz Ajpesa (Agencije za javnopravne evidence in storitve), v katerem naj bi našla le eno registrirano združenje od več, ki naj bi ustanovili Zavod AIPA. Kot v članku navaja novinarka, je razvidno iz statuta z dne 22. 6. 2007, da so bili med ustanovitelji zavoda AIPA “Matjaž Žbontar v imenu neobstoječega Giza slovenskih filmskih producentov, Sreten Živojinović v imenu neobstoječega Zvisa – Združenja videogramske industirje Slovenije – video založniki, Janko Čretnik v imenu neobstoječega Združenja videogramske industrije Slovenije – distributerji, Sebastjan Artič v imenu neobstoječega Združenja neodvisnih producentov ter Milan Ljubić v imenu Zavasa – Združenja avtorjev avdiovizualnih del Slovenije, ki je bil v tem primeru edino obstoječe združenje, a se je čudežno ukinilo z dnem, ko je AIPA dobila za svoje delovanje dovoljenje Urada RS za intelektualno lastnino”. Pritožnik omenjenih navedb novinarke v pritožbi ni zanikal, novinarka pa je, kot je razvidno iz članka, informacije preverjala tudi pri več predstavnikih Zavoda AIPA (pri predsedniku Zavoda AIPA in režiserju Metodu Pevcu, Maji Wiess in Martinu Srebotnjaku, ki zastopajo interese soavtorjev) in je njihove odgovore tudi objavila v prvem članku.

Novinarka je kršila 4. člen kodeksa, ker je zamolčala za razumevanje zgodbe pomembno dejstvo, da je Zavod AIPA pravnomočno in dokončno vpisan v sodni register. Ker novinarka ni odgovorila, se je NČR lahko oprlo le na trditve pritožnika, da je bila novinarka s tem seznanjena, prav tako tudi z dejstvom, da je bila tožba za izbris zavoda AIPA iz sodnega registra zavrnjena.

10. člen KNS je novinarka kršila z naslovom drugega članka “Z virtualnimi ustanovitelji do pralnice denarja”. Novinarka namreč v članku nikjer ne pojasni, zakaj naj bi bil Zavod AIPA “pralnica denarja”. 10. člen KNS je novinarka kršila, ker je z naslovom potvorila vsebino članka.

15. člena KNS novinarka ni kršila. NČR je pri pripravi razsodbe sledilo izključno navedbam pritožnika, iz njih pa ni razvidno, katere navedbe novinarke naj bi bile takšne, da bi v njih šlo za komentar oz. da v njih ni ločevala komentarja od dejstev.

24. in 25. člena novinarka ni kršila, saj ni dokazov za to, da naj bi bila v “tesni povezavi z Združenjem SAZAS”, kot v pritožbi namiguje pritožnik, ki pa za to ni posredoval nikakršnih dokazov. Ni naloga NČR, da bi od novinarke zahtevala potrdila o njenih morebitnih povezavah z Združenjem SAZAS, kot je predlagal pritožnik. Prav tako iz nobenega od člankov ni razvidno, v čem naj bi v člankih novinarke šlo za prepletanje oglaševalskih in novinarskih vsebin, zato novinarka po oceni NČR ni kršila 24. in 25. člena KNS.

Urednik Silvester Šurla ni kršil 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, saj ta člen govori o ločevanju komentarjev in dejstev in ne o tem, kdaj in kje je dovoljeno objaviti odgovor na zahtevo po objavi popravka oziroma prikaz nasprotnih dejstev. Razen tega iz navedenega drugega članka ni razvidno, da naj bi šlo za odgovor novinarke na popravek, ki so ga v isti številki Reporter objavili člani Zavoda AIPA. Kot navaja že pritožnik, pravila, kdaj je dopustno objaviti odgovor oziroma komentar uredništva na zahtevo po objavi popravka, določa Zakon o medijih. Novinarsko častno razsodišče presoja le o kršitvah novinarskega poklicnega kodeksa, ne o določilih medijske zakonodaje.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen, in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeležence v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.