Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Alma M. Sedlar, Vasja Jager, Nina Jerman in Lea Širok, je na seji 22. oktobra 2013 v primeru Združenje upravnikov nepremičnin pri GZS (zanj Karmen Stariha) proti Barbari Smajila (Dnevnik) ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Združenje upravnikov nepremičnin pri GZS (zanj Karmen Stariha) proti Barbari Smajila (Dnevnik)
Barbara Smajila naj bi v prispevku »V postelji z vsiljivcem«, objavljenem 13. 6. 2013 v časniku Dnevnik, kršila 2., 3., 5., 6., 10., 15., 21. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
2. člen KNS (Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev) naj bi novinarka kršila, ker je po mnenju pritožnice žaljiv in nekorekten že naslov članka »V postelji z vsiljivcem«, ki sodelovanje etažnih lastnikov z upravnikom popolnoma neupravičeno in neutemeljeno poistoveti z vsiljivci.
Članek naj bi bil žaljiv, pritožnica pri tem kot posebej žaljive med drugim navaja navedbe, kot je »Predstavljajte si, da imate podrejenega, ki vam iz meseca v mesec izmika denar, ponareja vaš podpis in na račun izčrpavanja vašega podjetja debeli lastno denarnico. Kaj bi storili v tem primeru?« Po mnenju pritožnice je takšna navedba brez kakršnih koli utemeljitev ali konkretnih podatkov žaljiva in nekorektna do večine upravnikov.
3. člen KNS (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo.) naj bi novinarka kršila, ker je upravnika primerjala »s podrejenimi, ki v podjetjih izvajajo huda kazniva dejanja, in z navedbami, kot so: »Upravniki imajo namreč sklenjene dogovore z izvajalci določenih del, od katerih pobirajo provizije, v zameno pa jim zagotavljajo stalno delo – nemalokrat tudi fiktivno – in, jasno, stalen dotok denarja (…)«. Novinarka naj bi 3. člen KNS kršila, ker »si pri tem nizanju obtožb ni pridobila odziva niti enega od upravnikov niti katerega od interesnih reprezentativnih združenj upravnikov«.
5. člen KNS (ko novinar objavlja nepotrjene informacije ali ugibanja, mora na to opozoriti) naj bi novinarka kršila, ker v zvezi z več navedbami v članku ni navedla, ali gre za govorice, nepreverjene informacije ali ugibanja.
6. KNS (Novinar mora, kadar je mogoče, navesti vir informacije) je novinarka po mnenju pritožnice kršila, ker ne navaja vira informacij oziroma ne pove, »od kod je vzela podatke, na osnovi katerih za kazniva dejanja obtožuje praktično vsa podjetja upravnike v Sloveniji«.
10. člen KNS (Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine) naj bi novinarka kršila, ker po mnenju pritožnika naslov, ki poudarja »vsiljeno partnerstvo« (vsiljeni spolni partner ali celo nasilnež), čeprav sam članek govori o domnevnih kaznivih dejanjih upravnikov, potvarja vsebino članka. Upravniki po navedbah pritožnika namreč etažnim lastnikom niso vsiljeni, ampak so jih ti svobodno izbrali »in ne s posteljo niti s spolnim nasiljem ali vsiljevanjem nimajo nobene povezave«.
15. člen KNS (Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja) naj bi novinarka kršila, ker v članku ni mogoče ločiti med poročanjem o dejstvih ter komentarji in stališči novinarke. Novinarka po mnenju pritožnika obtožbe upravnikov »podaja kot dejstva in z njimi suvereno obtožuje celotno panogo – vsa podjetja«. Pri tem po oceni pritožnice iz članka ni mogoče razbrati, ali gre za dejstva ali samo za stališče novinarke.
21. člen KNS (nedopustno je širjenje sovraštva in nestrpnosti) naj bi novinarka kršila, ker ima po oceni pritožnice »članek tudi elemente sovražnega govora, saj širi sovraštvo in nestrpnost proti upravnikom«. Tako pisanje pri bralcih spodbuja negativno mnenje o vseh upravnikih na splošno; s tem ko ne posreduje nobene konkretne informacije, pa novinarka bralcem prepreči, da bi obsojali le kazniva dejanja slabih podjetij, ter namesto tega vzbuja nezaupanje in nestrpnost do vseh upravnikov.
Novinarka je na pritožbo odgovorila.
Novinarka pojasnjuje, da njen prispevek ni bil novinarski oziroma informativni članek, temveč komentar, ki ni bil namenjen predstavljanju dejstev, temveč komentiranju le teh. Namen takšnega komentarja je, da novinar izrazi stališče o problematiki, ki jo sicer spremlja oziroma o njej piše.
Novinarka pojasnjuje, da je pred objavo navedenega komentarja objavila več informativnih člankov na to temo dela upravnikov, a da se Združenje upravnikov nanje ni niti enkrat odzvalo. Odzvalo pa se je na navedeni komentar, njihov odziv pa je bil tudi objavljen v Pismih bralcev.
Ker naj bi kar tretjina Slovencev živela v večstanovanjskih stavbah in bila v pogodbeneem razmerju z upravnikom, je očitno v javnem interesu, da se sporne prakse izpostavi in obsodi, kar je novinarka tudi storila. Navajanje Združenja, da jim je njeno pisanje povzročilo škodo, je po mnenju novinarke neutemeljeno, saj ne pojasnijo, kakšna naj bi ta škoda bila.
Novinarka zavrača očitek, da je kršila 2. člen KNS. Kot pojasnjuje, je tekst »V postelji z vsiljivcem« komentar, ki je nastal na podlagi pred tem objavljenih prispevkov o neustrezni praksi in delu upravnikov večstanovanjskih zgradb, kjer so bila dejstva in podatki korektno predstavljeni z več različnih vidikov. Podlaga za komentar pa je bila tudi vrsta drugih, še neobjavljenih primerov o domnevno spornih poslih upravnikov, pa tudi pogovorov s pristojnimi predstavniki nadzornih in pravosodnih organov.
Novinarka pojasnjuje da v komentarju ni nikogar poimensko napadla, zato ni šlo za osebno žaljivo pisanje, razen tega pa jo je pri pisanju komentarja vodilo prepričanje, da so upravniki kot pravne osebe, ki jih zakon predpisuje vsem stanovalcem večstanovansjkih stavb, bolje pravno podkovani in zaščiteni od stanovalcev kot drugega pogodbenega partnerja. Stanovalci pa lahko, če se morebitnih pasti v takšnem pogodbenem razmerju ne bodo zavedali, utrpijo veliko ekonomsko škodo.
Novinarka zavrača očitke o kršenju 3. člena kodeksa, saj je komentar nastal na podlagi predhodno objavljenih člankov, kjer je vedno pridobila odziv vseh vpletenih, in drugih neuradnih informacij dobro obveščenih oseb. Smisel komentarja je, da avtorju ne le dovoljuje lastno mnenje, temveč je avtor to tudi dolžan narediti. V primeru mnenjskih člankov pa avtor po mnenju novinarke ni dolžan pridobiti odziva tistih, ki jih informacije zadevajo. Se pa ti lahko na komentar odzovejo z lastnim prispevkom, kar se je v tem primeru tudi zgodilo, saj je bil odziv pritožnika na komentar objavljen med pismi bralcev.
Novinarka zavrača očitke o kršenju 5. člena kodeksa, saj je komentar natal na podlagi predhodno objavljenih člankov, v katerih je prikazala dejstva, in pogovorov z zanesljivimi viri.
V zvezi s kršitvijo 6. člena kodeka novinarka pojasnjuje, da je vir informacij potrebno navesti v informativnih člankih, v mnenjskih, ki nastanejo na podlagi informativnih, pa ne. Razen tega v komentarju ni obtoževala vseh podjetij – upravnikov v Sloveniji, temveč je želela zgolj pokazati na sporne prakse.
Novinarka zavrača očitek o kršenju 10. člena KNS. Kot pojasnjuje, gre za komentar, kjer so dovoljene in celo zaželene metafore in druge jezikovne figure.
Očitek o kršenju 15. člena novinarka zavarača, saj je bil celoten prispevek objavljen na mnenjski strani in jasno označen kot komentar.
Novinarka zavrača tudi navedbo pritožnice o širjenju sovraštva in nestrpnosti proti upravnikom in pojasnjuje, da bi to potemtakem lahko očitali vsem novinarjem, ki pišejo o kakršnih koli nepravilnostih. Opozarjanje na sporne prakse določenih ekonomskih subjektov in pravnih oseb po mnenju novinarke ne ustreza definiciji sovražnega govora. Še več, gre za javni interes, saj naj bi tretjina Slovencev živela v večstanovanjskih stavbah in naj bi torej posledično bila v pogodbenem razmerju z upravniki, kar pomeni, da sporne prakse, četudi le določenih pravnikov, zanimajo zelo širok krog ljudi.