9. 12. 2013

Jernej Pavlin proti Živa Trček, Radio Slovenija

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nada Ravter, Nina Jerman, Lea Širok in Davorin Koron (člani), je na seji 26. novembra 2013 v primeru Jernej Pavlin proti Živa Trček, Radio Slovenija, ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Jernej Pavlin proti Živa Trček, Radio Slovenija

Jernej Pavlin (v nadaljevanju pritožnik) se je 19. aprila 2013 pritožil zoper 9 časopisnih, radijskih in spletnih novinarjev in novinark ter 2 televizijski voditeljici in 1 voditelja (v nadaljevanju novinarji). Pritožba zadeva novinarske prispevke in napovedi, ki so se nanašale na razglasitev sodbe v primeru Riedl na dunajskem deželnem sodišču, in sicer na del vsebine v ustnem izreku sodbe. Snemanje ni bilo dovoljeno. Ker se očitki zoper posamezne novinarje razlikujejo, je NČR primere obravnavalo posebej, v obrazložitvi primerov pa je dodalo skupni uvod.

5. aprila 2013 je sodnica Marion Zöllner na dunajskem deželnem sodišču razglasila obsodilno sodbo zoper Wolfganga Riedla. Pritožnik navaja, da so o tem poročali skoraj vsi slovenski mediji in da so Zöllnerjevi pripisali izjavo, ki je ni nikoli izrekla. Ta, po mnenju pritožnika neresnična izjava se je glasila: »Sodnica je dejala še: Ni dvoma, slovenski politiki so bili podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie.« Domnevno neresnično izjavo naj bi (prvi) zapisal Urban Červek, objavljena pa je bila na spletni strani Dela 5. aprila 2013 ob 16.46.

Pritožnik zatrjuje, da sodnica Zöllnerjeva ni tega nikoli izjavila. V resnici naj bi dejala, da »obstaja verjetnost, da je bil nekdo v Sloveniji podkupljen«. Tiskovna predstavnica sodišča Christine Salzborn naj bi namreč po poročanju tednika Demokracija (12. aprila 2013 na spletni strani ob 10.33) izjavila, da ne držijo navedbe, da bi sodnica med izrekom sodbe dejala, da so bili slovenski politiki podkupljeni, temveč da obstaja verjetnost, da je bil nekdo v Sloveniji podkupljen.

Pritožnik ob tem navaja, da so istega dne, torej 5. aprila 2013, o odločitvi sodišča pisali tudi avstrijski mediji. Die Presse je povzel članek avstrijske tiskovne agencije APA in med drugim zapisal: Es gibt ausreichend Beweismittel, dass eine Bestechung stattgefunden hat, und das Ausschreibungsverfahren in Slowenien damit beeinflusst wurde, sagte Richterin Zöllner in ihrer Urteilsbegründung.« V prevodu: »Obstaja dovolj dokazov, da je prišlo do podkupovanja, ki je vplivalo na razpisne postopke v Sloveniji, je dejala sodnica Zöllner v obrazložitvi razsodbe.” Tudi Der Standard, navaja pritožnik, ni omenil, da »ni dvoma, da so bili slovenski politiki podkupljeni«. Navaja tudi zapis iz Mladine, ki se glasi: »Der Senat ist der Meinung, dass eine Bestechung stattgefunden hat und dass das Ausschreibungsverfahren in Slowenien beeinflusst wurde.« Ob izreku sodbe v primeru Patria na Dunaju sta bila, še navaja pritožnik, prisotna dva avstrijska novinarja, dopisnik avstrijske tiskovne agencije Štefan Vospernik in graški novinar Herwig g. Holler. Ker je bilo snemanje prepovedano, sta si sodničine besede zapisovala. Oba sta po zapisu v Mladini slišala iste besede v sodbi, /…/ in sicer da senat sodišča meni, »da je prišlo do podkupovanja in da se je vplivalo na razpisni postopek v Sloveniji« (Mladina, 12. april 2013). Po mnenju pritožnika navedeno neizpodbitno dokazuje, da sodnica ni nikoli dejala, da »ni dvoma, slovenski politiki so bili podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie«.

Novinarka Živa Trček naj bi 1. člen kodeksa, po katerem mora novinar preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam, svoje napake, četudi nenamerne, pa priznati in popraviti, kršila s tem, da je v oddaji Druga jutranja kronika 6. aprila 2013 prebrala neresnično izjavo: »Ob razglasitvi sodbe so bile pomenljive besede sodnice. Dejala je, da ni dvoma o tem, da so slovenski politiki zaradi podkupnine priredili razpis v korist finske Patrie.« 1. člen naj bi kršila, ker pred objavo ni preverila točnosti zbranih informacij. 2. člen, ki določa, da se mora novinar izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev, naj bi tako kot vsi drugi navedeni novinarji kršila, ker da »objava izmišljene izjave je milo rečeno nekorektno predstavljanje podatkov«. 11. člen, ki določa, da sta plagiatorstvo in ponarejanje dokumentov nedopustna, naj bi tako kot vsi drugi navedeni novinarji kršila, ker da »zapis in objava izmišljene izjave pomenita ponarejanje«. 25. člen, po katerem je nedopustno prepletati ali združevati novinarska in oglaševalska ali politično propagandna besedila, nedopustni pa so tudi hibridi med politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami, naj bi kršila, ker je kot vsi drugi novinarji, navedeni v pritožbi, sledila »politično propagandnim namenom ustvariti vtis »podkupljenih politikov v Sloveniji«, ki naj bi razpis zaradi podkupnin v Sloveniji tudi dejansko, sedaj podkrepljeno z izmišljeno izjavo sodnice Zöllnerjeve, priredili.«

Novinarka Živa Trček je na pritožbo odgovorila. Pojasnjuje, da je omenjeni prispevek v celoti njeno delo in da ji pri njegovem nastajanju nihče ni dajal navodil ter uredniško ali kakorkoli drugače vplival nanjo. Nastal je na večer po razglasitvi sodbe v prostorih Radia Slovenija v Ljubljani, saj na izreku sodbe ni bila navzoča, niti ni tistega dne dogajanja kako drugače spremljala na Dunaju. Zato se je morala pri nastajanju prispevka zanesti na informacije, ki so jih posredovali drugi. Kot poudarja, se je zanašala na informacije verodostojnih virov. Med njimi so predvsem novinarji in dopisniki RTV (v tem primeru poročevalec z Dunaja Lojze Kos) in tudi agencija STA. Tako omenjeni dopisnik kot STA sta tisti večer poročala o (zdaj spornih) besedah sodnice, »da ni dvoma, da so bili slovenski politiki podkupljeni in da so priredili razpis v korist Patrie«. Ker je šlo za pomembno in (kot se je pozneje tudi izkazalo) občutljivo izjavo, je poročanje o sojenju v izogib pomoti ali zavajanju preverila še pri drugih zaupanja vrednih medijih. Slovenski mediji (Delo, Večer, 24ur, …) so na svojih spletnih straneh tistega dne, trdi novinarka, poročali enako. Razloga, da bi besede sodnice postavila v pogojnik ali da jim celo ne bi verjela, torej nikakor ni bilo, in »ne predstavljam si, kaj več bi lahko nekaj ur po koncu sojenja še storila«. Novinarka dodaja, da bi morda lahko preverila informacije na dunajskem sodišču oziroma prosila za natančen prepis izjav sodnice, kar so pozneje storili nekateri, a te informacije bi prišle prepozno. Prispevek s temeljnimi informacijami je namreč moral biti objavljen že jutro po razglasitvi sodbe. Tudi tednik Demokracija je uradno pojasnilo s sodišča o besedah sodnice na spletu objavil šele čez teden dni, 12. aprila 2013. Po mnenju novinarke je iz povedanega jasno, da v času, ko je pisala prispevek, ni mogla storiti več in da ni imela razlogov za dvom.

Novinarka ob tem še meni, da je očitek, da novinarji niso natančno citirali besed sodnice, neupravičen in nerazumen Ker snemanje izreka sodbe ni bilo dovoljeno, so vsa pojasnila sodnice, ki so prišla v javnost, temeljila na spominu oziroma na zapiskih novinarjev. »Zapiski po spominu – še zlasti o dalj časa trajajočih in kompleksnih zadevah, kot je denimo izrek sodbe – pa seveda nikoli ne morejo biti enaki citatu, ker je to preprosto nemogoče. Zato je za razumevanje izjav pomemben predvsem kontekst, v katerem so bile izrečene.« Če je nekdo podkupnino dal, jo je pač po logiki stvari na drugi strani verige moral nekdo vzeti, je zapisala novinarka, kar po njenem dokazuje, da je razlika med povzeto in citirano izjavo sodnice, »oziroma z besedami g. Pavlina med neresnično in resnično izjavo«, v resnici zgolj kozmetična. Stavek »ni dvoma, slovenski politiki so bili podkupljeni« se namreč od stavka »obstaja verjetnost, da je bil nekdo v Sloveniji podkupljen« po njenem mnenju razlikuje zgolj v stopnji verjetnosti. Kar se tiče tega, kdo je bil podkupljen v Sloveniji, pa je na osnovi že prej omenjene preproste logike mogoče sklepati, da se je podkupovalo tiste, ki so imeli vpliv in moč odločanja. Torej politike. V tem primeru je zato, še zatrjuje, popolnoma nesmiselno trditi, da je šlo za zavajanje, manipulacijo ali celo laganje o tem, kaj je v resnici povedala sodnica.

Med drugim še ugotavlja, da se tudi sam g. Pavlin pri teh očitkih nekoliko zaplete. Najprej namreč trdi, da so s sodišča za Demokracijo potrdili navedbe sodnice, da »obstaja verjetnost, da je bil nekdo v Sloveniji podkupljen«, nato pa v nadaljevanju kot podkrepitev svoje teze o tem, da smo nekateri zmanipulirali besede sodnice, navaja – kot sam pravi – ugledni Die Presse oziroma njegov članek, povzet po APA, da »obstaja dovolj dokazov, da je prišlo do podkupovanja, ki je vplivalo na razpisne postopke v Sloveniji«. V primerjavi z navedbami, ki jih je objavila Demokracija, se je torej stopnja verjetnosti podkupovanja z »obstaja verjetnost« zvišala že na »obstaja dovolj dokazov«. V nadaljevanju poleg tega omenja celo članek Mladine, v katerem pa ni več govora niti o verjetnosti podkupovanja niti o dokazih zanj, temveč je postavljena že kar trditev o mnenju senata sodišča, »da je prišlo do podkupovanja in da se je vplivalo na razpisni postopek v Sloveniji«. Celo g. Pavlin, ki nekaterim novinarjem očita nenatančno povzemanje besed sodnice (oziroma zavajanje, manipulacijo in plagiatorstvo), je torej o njenih izjavah našel več resnic. Katera je prava, se sprašuje novinarka, in »kako je mogoče, da ob vsem tem, ko med vrsticami sam priznava, da o izrečenih besedah obstaja več variacij na isto temo, drugim očita, da besed nismo natančno povzeli. »Avstrijska sodnica seveda ni razsojala o slovenskih politikih, temveč o obtoženih. Je pa glede na njene besede v zvezi s podkupovanjem v Sloveniji, ki je vplivalo na razpisne postopke, jasno, da je šlo za podkupovanje tistih, ki so na te postopke lahko vplivali. To pa je, kot že rečeno, po logičnem sklepanju lahko le politika. Sicer pa v svojem prispevku za Drugo jutranjo kroniko v povezavi s podkupovanjem in avstrijsko sodbo ne omenjam imen – ne imen strank, ne imen ljudi – tako da prispevek oziroma moje besede nikakor ne morejo biti osebno žaljive do nikogar, prav tako niso propagandne, kar mi očita g. Pavlin.« Novinarka meni, da na podlagi povedanega ni kršila ne 1. ne 2. člena. Zavrača tudi očitek,da je kršila 11. člen kodeksa, saj ni šlo za nikakršne dokumente, in da je kršila 25. člen kodeksa. »Očitek o hibridu in politično-propagandnih motivih je popolnoma nesmiseln in v celoti neresničen,« je zapisala. Zatrjuje, da pri pripravi prispevka razen ažurnega in korektnega obveščanja poslušalcev ni imela nikakršnega drugega namena.

SKLEP:

Novinarka ni kršila 1., 2., 11. in 25. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Razsodišče ugotavlja, da lahko o tem, kaj je sodnica izjavila v ustnem izreku sodbe, ki ga ni bilo dovoljeno snemati, sklepa zgolj na podlagi posrednih dokazil. Na znanje je vzelo zapis v Demokraciji (12. april 2013), po katerem naj bi jim tiskovna predstavnica sodišča Christina Salzborn po telefonu povedala, da ne držijo navedbe, da bi avstrijska sodnica med obrazložitvijo sodbe rekla, da so bili slovenski politiki podkupljeni, temveč le to, da obstaja verjetnost, da je bil v Sloveniji nekdo podkupljen. Pridobilo pa si je tudi odgovor PR dunajskega sodišča (s pomočjo dopisnika RTV SLO Lojzeta Kosa, ki je tudi poročal o razsodbi Riedlu), ki se glasi: »Ich habe nochmals mit Mag. Marion Zöllner Rücksprache gehalten, diese kann sich an den genauen Wortlaut der Urteilsbegründung nicht mehr erinnern, kann aber nicht ausschließen, dass der Begriff Entscheidungsträger gefallen ist. V prevodu: »Še enkrat sem govoril(a) z mag. Marion Zöllner. Ta se natančnega besedila obrazložitve ne more več spomniti, ne more pa izključiti, da je uporabila izraz odločevalci (ali nosilci odločitev, op. NČR).«

NČR na podlagi dokazil, ki jih ima na voljo, ugotavlja, da sodnica ni uporabila sintagme ‘slovenski politiki’. Hkrati ugotavlja, da je izraz odločevalci pomensko odprt. Da je sodnica uporabila prav ta izraz, je zatrdilo več novinarjev, pisnega dokaza, kaj je dejansko izjavila, pa ni.

Sklep, po katerem bi sodnica z izrazom odločevalci lahko imela v mislih politike, je glede na kontekst (vse, kar je povedala sodnica, obtožnico, v kateri so omenjena imena določenih politikov, in celotno dogajanje v zvezi z nakupom osemkolesnikov) razumen in logičen. Seveda pa sodnica, kot rečeno, dobesedno takšnega sklepa ni oblikovala. Izjava, ki jo je v Drugi jutranji kroniki 6. aprila 2013 prebrala novinarka, je zato glede na dostopna dokazila neresnična. Sodnica, kot rečeno, ni dejala, da ni dvoma o tem, da so slovenski politiki zaradi podkupnine priredili razpis v korist Patrie. Kljub temu NČR glede na specifične okoliščine tega primera (časovno stisko, napačno poročanje običajno kredibilnih virov, prepoved snemanja in dejstvo, da pisnega dokazila o tem, kaj je rekla sodnica, še vedno ni na voljo) meni, da novinarka ni kršila 1. člena. Iz njenega odgovora je razvidno, da je točnost informacij preverjala, kolikor je bilo v danih okoliščinah to mogoče, saj pisnega, verodostojnega dokazila o tem, kaj je sodnica izjavila, v nekaj urah ni mogla pridobiti. Poleg tega novinarka ni imela razloga, da bi podvomila v poročila svojih kolegov. Novinarka je sicer nesporno naredila napako, kajti ni le sklepala o tem, kaj je sodišče odločilo, temveč je ta sklep pripisala neposredno sodnici. Naredila pa jo je očitno v dobri veri, da so novinarji, ki so osebno spremljali proces, poročali pravilno. NČR ob tem vseeno opozarja, da bi morali novinarji, ki so zaradi načina dela posameznega medija odvisni od posrednih virov, bralcem, gledalcem, poslušalcem te bolj jasno predstavljati, pa četudi več virov poroča enako ali podobno. Novinarka ni kršila niti 2. člena kodeksa, saj ni imenovala nikogar, zato ni mogla biti osebno žaljiva, izjave pa si ni »izmislila«, saj je verjela, da je resnična. 11. člen govori o nedopustnosti plagiatorstva in ponarejanja dokumentov. Pritožnik ni z ničemer utemeljil, s čim oziroma kako naj bi novinarka zagrešila plagiatorstvo ali ponaredila kakšen dokument. Kršitve 11. člena zato razsodišče sploh ni ugotavljalo. Novinarka ni kršila niti 25. člena. Dokazov, da bi novinarka z navedbo, ki je zmotila pritožnika, združevala novinarsko in politično propagandno besedilo oziroma ustvarila v tem smislu hibridno besedilo, NČR ni našlo. Kot rečeno: novinarka je oblikovala sporno trditev, ker je verjela, da so kredibilni viri, dopisniki in novinarji, ki so osebno spremljali proces na Dunaju, poročali pravilno. Sodnici torej ni vede in hote pripisala neresnične navedbe.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.