6. 3. 2014

Jože Novak proti Igor E. Bergant, Metka Majer, Lojze Kos, TV SLO

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik) Lea Širok, Mario Belovič, Davorin Koron, Nina Jerman, Nada Ravter in Jernej Rovšek (člani) , je na seji 11. februarja 2014 v primeru Jože Novak proti Igorju E. Bergantu, Metki Majer in Lojzetu Kosu, vsi RTV SLO, ugotovilo, da novinarji Kodeksa novinarjev Slovenije niso kršili. Gojko Bervar se je glasovanja vzdržal.

Primer: Jože Novak proti Igor E. Bergant, Metka Majer, Lojze Kos, TV SLO

Voditelj Odmevov Igor E. Bergant naj bi po mnenju pritožnika 5. aprila 2013 v oddaji Odmevi (v napovedi poročila o sodbi dunajskega sodišča v zadevi Patria) kršil 1., 2., 3., 4., 5., 15., 18. in 25. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, in sicer z izjavo: »da ni nobenega dvoma, da so neimenovani slovenski politiki zaradi podkupnine priredili razpis v korist Patrie«. Dopisnik RTV SLO z Dunaja Lojze Kos naj bi iste člene v omenjenem poročilu kršil z izjavo »so podkupnine vsekakor prejeli slovenski politiki, kajti kdo bi naj prejel podkupnino, če ne tisti, ki so pravzaprav odločali o nakupu patrij«. Metka Majer pa naj bi iste člene v istem prispevku prekršila s tem, da je navajala besede sodnice, ki jih, tako je prepričan pritožnik, ni izrekla (Majerjeva naj bi izjavila: »ni dvoma o tem, da so bili v Sloveniji nekateri politiki podkupljeni«.) Pritožnik Kosu ob tem očita, da v celotnem prispevku namiguje na konkretne slovenske politike in da s svojim »pristranskim, tendencioznim in lažnivim poročanjem sistematično izkrivlja« njegovo demokratično voljo, izraženo na volitvah. Enako formulirana očitka nameni tudi Majerjevi in »celotni oddaji« (tu Berganta posebej ne omenja). Pritožnik vsem trem novinarjem očita, da so povzročili mednarodni škandal, da so svoj komentar »ali intimna čustva« položili v usta sodnici, zahteva, da NČR ugotovi kršitve, s tem seznani novinarje, njihove delodajalce in poslušalce in da delodajalec trojici prekine delovno razmerje. NČR ob tem še pouči, da bi moral ob množičnih kršitvah kodeksa »samostojno reagirati« in ne »križem rok« čakati na državljana, »ki se mora izpostaviti proti novinarski mašineriji«.

Pritožnik se je pritožil tudi zoper Herwiga G. Höllerja (Dnevnik), Urbana Červeka (Delo), Aleša Kocjana (Včer), Tomaža Celestino (Radio Slovenija), Gregorja Trebušaka (Kanal A), Jasno Vrečko (STA), Petro Kerčmar (POP TV), S.S. in G.G. (24ur.com), Živo Trček (Radio Slovenija) in Vlasto Jeseničnik (TV Slovenija), vendar pa NČR pritožbe v delu, ki se nanaša na navedene novinarje, ni obravnavalo, ker pritožnik vloge kljub večkratnim pozivom k dopolnitvi ni ustrezno dopolnil. Nepopolnih vlog NČR v skladu z 11. členom Pravilnika o delu NČR ni dolžno obravnavati.

Na pritožbo so odgovorili vsi trije novinarji.

Metka Majer je v odgovoru opozorila, da se njena domnevno sporna poved v prispevku glasi drugače: »Avstrijska sodnica je sicer danes med drugim dejala, da ni dvoma o tem, da so bili v Sloveniji pri nakupu oklepnikov Patria nekateri politiki podkupljeni.«

Očitke v vseh točkah zavrača. Kot je zapisala, je bila 5. aprila le ena od novinarjev, ki so na TV Slovenija spremljali sodbo na Dunaju oziroma odzive nanje, na izreku sodbe pa ni bila prisotna, kar je bilo razvidno iz napovedi (voditelj Odmevov Igor E. Bergant je v najavi prispevka dejal, da »sodbo na Dunaju in odzive pri nas povzema Metka Majer«) in iz podpisa v prispevku, kjer je navedeno, da je prispevek pripravila Metka Majer (v primeru, da bi sodbo spremljala na Dunaju, bi bilo v skladu s stalno prakso zapisano Z Dunaja Metka Majer). Zbirno pripravljanje prispevkov je stalna in neizogibna novinarska praksa, to pa pomeni, da se mora novinar zanesti na svoje novinarske kolege in druge dostopne vire informacij, pojasnjuje novinarka. Za izrek domnevno sporne povedi je kot primaren vir uporabila poročanje kolega Lojzeta Kosa, ki je sojenje na Dunaju spremljal in – kot je razvidno iz napovedi njegovega prispevka v televizijskem Dnevniku, oddaji, ki je bila na sporedu tri ure pred televizijskimi Odmevi istega dne, in samega prispevka – poročal, da je sodnica ob izreku sodbe dejala, da ni nobenega dvoma, da so bili slovenski politiki s strani (obsojenega) Riedla nedvomno podkupljeni, da so priredili razpis v korist Patrie. Novinarka dodaja, da ji je za potrditev te informacije služila Slovenska tiskovna agencija, ki je istega dne prav tako poročala, da je sodnica Marion Zöllner ocenila, da »ni dvoma, da so bili slovenski politiki podkupljeni in da so priredili razpis v korist Patrie.« Zanašala se je torej na tedaj dostopne vire informacij, ki jih je ocenila kot zanesljive.

V zvezi z očitki pritožnika, da napake ni priznala, popravila in se zanjo opravičila (po 1. členu mora novinar preverjati zbrane informacije in se izogibati napakam, svoje napake – četudi nenamerne – pa mora priznati in popraviti), novinarka odgovarja, da je pritožnik v zahtevi za popravek kot dokazilo, da izjava ni bila izrečena, navajal nekatere druge slovenske medije, ki pa še niso bili zadostni dokaz za to, da izjava ni bila izrečena. Pritožnik ni zapisal, ali je bil prisoten pri izreku sodbe, da bi lahko z gotovostjo trdil, da sodnica omenjenih besed ni izrekla.

O zahtevi za popravek Jožeta Novaka je kljub vsemu obvestila odgovorne v uredništvu. Ti popravka po njenem vedenju niso objavili, ker zahteva ni bila vložena v skladu z zakonom o medijih. Ob tem navaja (na kar je opozorilo tudi Novinarsko častno razsodišče v razsodbah, ki jih je zoper 11 novinarjev vložil Jernej Pavlin), da naj bi avstrijsko sodišče nekaj dni kasneje za nekatere slovenske medije sporočilo, da je avstrijska sodnica zanikala, da bi rekla, da so bili nekateri v Sloveniji podkupljeni. »Ker je toliko drugih virov na dan sodbe in kasneje navajalo drugačno izjavo, smo o zadevi, a z distanco do (ne)izrečene izjave, spet poročali 19. aprila v televizijskem Dnevniku. Napoved prispevka se je glasila takole: “So bili v Sloveniji podkupljeni politiki, funkcionarji ali le ljudje? Vse od avstrijske razsodbe v zadevi Patria se pojavljajo različne razlage besed sodnice ob izreku obsodbe.”” Tako so po mnenju novinarke gledalcem dali vedeti, da je sodnica morda rekla kaj drugega, kot so poročali. Navaja še, da je Lojze Kos, ki je kot dopisnik sodbo spremljal na sodišču, poskušal pridobiti stenogram izreka sodbe, a ta po njegovih navedbah ne obstaja, prav tako do zdaj sodišče še ni posredovalo pisne obrazložitve sodbe, da bi zagato razjasnili.

V zvezi z očitki o kršitvi 2. člena (po katerem se mora novinar izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev) je zapisala, da pri navajanju domnevno sporne povedi ni bila nekorektna, saj je informacijo preverila v vseh dosegljivih virih. Prav tako ni bila osebno žaljiva, saj v povedi ni vrednostnih pridevnikov, v svojem temelju pa je ta splošna in ni naperjena proti nikomur osebno.

Glede 3. člena kodeksa (po katerem mora novinar, ko gre za hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo) je novinarka zapisala, da iz obrazložitve pritožnika ni jasno, zakaj bi morala pridobiti izjavo sodnice: »Prej bi bilo smiselno, da bi, če je sporna vsebina izjave, iskala odziv tistih, o katerih je sodnica to rekla. Zaradi splošnosti izjave (nekateri politiki) pa bi bilo to praktično nemogoče. Je pa odvetnik enega od obtoženih politikov v Sloveniji v mojem prispevku prav po tej, domnevno sporni povedi, imel priložnost povedati, da je njegov klient nedolžen.«

Glede 4. člena kodeksa (po katerem novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme) novinarka poudarja, da ob objavi prispevka ni imela razloga, da bi v resničnost izjave dvomila, tako tudi ni mogla zamolčati, da bi bila izjava izmišljena.

Podobno navaja glede očitkov o kršitvi 5. člena kodeksa (po katerem mora novinar, ko objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, na to opozoriti). Zaradi več virov, ki so navajali enako informacijo, ni imela razloga za dvom.

V zvezi s 15. členom kodeksa (ki pravi, da je novinar dolžan ločiti informacijo od komentarja in da mora biti razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja) je zapisala, da je domnevno sporna izjava informacija in ne komentar.

Glede 18. člena kodeksa (po katerem mora novinar, ko poroča s področja pravosodja, upoštevati, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen) je med drugim menila, da je izjava, ki jo je navajala, splošna in ne zadeva nikogar osebno ter da politiki kot kategorija ne morejo biti v nikakršnem predkazenskem ali sodnem postopku.

Glede 25. člena kodeksa (po katerem prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagadnih besedil ni dopustno) pa zagotavlja, da v prispevku ni namigovala na nič. »Da se konkretni slovenski politik, ki ga omenim, v omenjeni zadevi zagovarja na sodišču, je preverljivo dejstvo. V prispevku je dobil besedo tudi njegov odvetnik, ki je povedal, da je njegov klient nedolžen.« Prispevek ni bil oglas, ni bil plačan in ni bil politična propaganda, še v svojem odgovoru navaja novinarka.

Na pritožbo je odgovoril tudi voditelj oddaje Igor. E. Bergant. Zavrača jo kot neutemeljeno in tudi vsebinsko nekorektno, saj »ne odraža mojih dejanskih napovedi in vprašanj«. Trditev, da naj bi kršil več členov kodeksa s tem, ko je navajal domnevno sporno izjavo sodnice »… da ni nobenega dvoma, da so neimenovani politiki zaradi podkupnine priredili razpis v korist Patrie…«, po njegovem mnenju ne drži. Njegovo vprašanje kolegu Kosu se je namreč glasilo takole: »Sodnica Deželnega sodišča na Dunaju Marion Zöllner naj bi ob razglasitvi sodbe dejala, da ni nobenega dvoma, da so neimenovani slovenski politiki zaradi podkupnine priredili razpis v korist Patrie. Kako v Avstriji gledajo na slovenski del afere Patria?« Novinar meni, da je z izrecno uporabo pogojnika („naj bi“) z dolžno mero poklicne skepse in previdnosti relativiziral domnevno izjavo sodnice, ki se mu je zdela nenavadno ostra. Voditelj ob tem pojasnjuje, da je tudi zato preveril, ali so jo povzeli na spletnih straneh verodostojnih občil v Avstriji (news.orf.at, diepresse.com in derstandard.at), vendar pa so se tam zelo skopo omejili le na sodbo W. Riedlu, obrazložitve sodnice pa sploh niso povzemali. Prav zato se je njegovo vprašanje kolegu Kosu, ki je na pristojnem sodišču na Dunaju poročal o izreku sodbe, izrecno navezovalo na avstrijske odzive slovenskega dela afere Patria. Njegov odgovor je bil takšen, je v odgovoru zapisal voditelj, da njegovih dvomov in skepse ni potrdil, zato se mu – tudi zaradi omejenega časa oddaje – ni zdelo smiselno, da bi to vprašanje še dodatno odpirali. Ob tem pripominja, da sta o domnevnih besedah sodnice že pred tem poročala najmanj dva slovenska medija (spletno Delo in STA), na katera so se sklicevali tudi drugi poročevalci, v primeru TV Slovenija tudi kolegica Metka Majer. »Skratka, na temelju poročanja in odgovorov poročevalcev, ki so bili na izreku sodbe (kolega Kos, poročevalec Dela) sem v času pred in med oddajo lahko logično sklepal, da je sodnica dejansko izrekla sporno izjavo, sem pa – izhajajoč iz splošnih in osebnih poklicnih standardov – kljub vsemu uporabil pogojnik.«

Glede očitane kršitve 1. člena kodeksa navaja, da napake ni priznal, popravil ali se zanjo opravičil, ker je ni storil. Sicer pa elektronske pošte pritožnika v svoj službeni poštni predal ni prejel, ker jo je prestregel filter nezaželene pošte na službenem strežniku. Glede očitka, da ni pridobil odziva sodnice, je odgovoril, da ga kot voditelj oddaje do začetka ob 22. uri sploh ni mogel pridobiti. Znova je opozoril, da so na Dunaju imeli posebnega poročevalca in dopisnika. Glede očitane kršitve 3. člena poudarja, da je iz vsebine odgovora in priloženih prilog jasno, da je v času izvedbe oddaje velika večina informacij kazala na to, da je bila navedena utemeljitev sodnice dejansko izrečena. Zavrača tudi očitek, da je sodnici „v usta položil“ svoj komentar in intimna čustva ali da bi, glede na povedano, prispeval kakršen koli delež k domnevnemu pristranskemu, tendencioznemu in lažnivemu poročanju. V izogib nesporazumom je priložil še povezave in izpise, ki povzemajo vse, kar je v televizijskih oddajah na temo sojenja v primeru Patria izrekel 5. aprila 2013, in izpise vesti agencij, ki so tisti dan poročale o dogodku.

Dopisnik Lojze Kos je v svojem odgovoru razsodišču zapisal, da je sojenje na Dunaju spremljal zelo pozorno. Po »prvem valu napadov na poročevalce«, navaja, je še enkrat stopil na dunajsko sodišče in se »do potankosti poglobil v vsebino in (ne)upravičenost očitkov«. Na te odgovarja posredno, preko vprašanj, ki jih v odgovoru naslavlja na NČR. »Zanima me, ali ste na častnem razsodišču pridobili dokaze, da smo novinarji resnično napačno interpretirali sodnico. Mi lahko posredujete dokaze, da smo novinarji resnično napačno interpretirali sodnico. Mi lahko posredujete dokaz, da sodnica v svoji polurni zaključni obrazložitvi sodbe resnično NI zelo jasno opredelila, da je v aferi Patria šlo za očitno podkupovanje političnih nosilcev odločanja v Sloveniji. Ste na častnem razsodišču pozvali protagonista napadov na novinarje, naj predložijo konkretne dokaze oz. original, ki so ga pridobili na dunajskem sodišču (na primer stenogram obrazložitve sodbe, pisno obrazložitev sodbe ali pa zgolj vprašanja in odgovore, ki jih je pridobila Demokracija) in ali so ti dokazi dovolj za vihar, ki ruši ugled prizadetih novinarjev!?« je v svojem odgovoru med drugim napisal Lojze Kos.

SKLEP:

Igor E. Bergant, Metka Majer in Lojze Kos niso kršili 1. , 2., 3., 4., 5., 15. 18. in 25. člena kodeksa.

Obrazložitev:

Novinarsko častno razsodišče se je glede očitkov novinarjem, da so napačno poročali o tem, kaj je v resnici izjavila sodnica Marion Zöllner, izreklo že v razsodbah/stališčih o ravnanju 12 slovenskih novinarjev. Tedaj smo v obrazložitvi sklepov zapisali: »Razsodišče ugotavlja, da lahko o tem, kaj je sodnica izjavila v ustnem izreku sodbe, ki ga ni bilo dovoljeno snemati, sklepa zgolj na podlagi posrednih dokazil. Na znanje je vzelo zapis v Demokraciji (12. april 2013), po katerem naj bi jim tiskovna predstavnica sodišča Christina Salzborn po telefonu povedala, da ne držijo navedbe, da bi avstrijska sodnica med obrazložitvijo sodbe rekla, da so bili slovenski politiki podkupljeni, temveč le to, da obstaja verjetnost, da je bil v Sloveniji nekdo podkupljen. Pridobilo pa si je tudi odgovor PR dunajskega sodišča (s pomočjo dopisnika RTV SLO Lojzeta Kosa, ki je tudi poročal o razsodbi Riedlu), ki se glasi: »Ich habe nochmals mit Mag. Marion Zöllner Rücksprache gehalten, diese kann sich an den genauen Wortlaut der Urteilsbegründung nicht mehr erinnern, kann aber nicht ausschließen, dass der Begriff Entscheidungsträger gefallen ist. V prevodu: »Še enkrat sem govoril(a) z mag. Marion Zöllner. Ta se natančnega besedila obrazložitve ne more več spomniti, ne more pa izključiti, da je uporabila izraz odločevalci (ali nosilci odločitev, op. NČR).« NČR na podlagi dokazil, ki jih ima na voljo, ugotavlja, da sodnica ni uporabila sintagme ‘slovenski politiki’. Hkrati ugotavlja, da je izraz odločevalci pomensko odprt. Da je sodnica uporabila prav ta izraz, je zatrdilo več novinarjev, pisnega dokaza, kaj je dejansko izjavila, pa ni. Sklep, po katerem bi sodnica z izrazom odločevalci lahko imela v mislih politike, je bil glede na kontekst (vse, kar je povedala sodnica, obtožnico, v kateri so omenjena imena določenih politikov, ter celotno dogajanje v zvezi z nakupom osemkolesnikov) razumen in logičen.«

Glede na povedano NČR znova ugotavlja, da ni znano, kaj natančno je povedala sodnica v izreku sodbe. NČR tudi sicer ne ugotavlja, kaj se je v nekem konkretnem primeru dejansko zgodilo, saj nima raziskovalnih pristojnosti in možnosti. Na podlagi pritožb in odgovorov nanje lahko le ugotavlja, ali so novinarji pri objavi zbranih informacij ravnali s potrebno skrbnostjo, kot jo v svojih določilih operacionalizira Kodeks novinarjev Slovenije.

Metka Majer ni kršila 1. člena kodeksa, saj se je glede na to, da sojenja ni spremljala v sodni dvorani, morala zanesti na izjave dopisnika in tedaj dostopne vire informacij, ki jih je ocenila kot zanesljive. Domnevno napako (za zdaj lahko govorimo le o tem, da verjetno sodnica pripisane izjave ni izrekla) je očitno naredila v dobri veri, da so novinarji, ki so osebno spremljali proces, med njimi dopisnik TV Slovenija, poročali pravilno. NČR je ob tem v že omenjenih razsodbah/stališčih opozorilo, da bi morali novinarji, ki so zaradi načina dela posameznega medija odvisni od posrednih virov, bralcem, gledalcem, poslušalcem te bolj jasno predstavljati, pa četudi več virov poroča enako ali podobno.

Igor E. Bergant, ki se je tako kot Metka Majer moral zanesti na izjave dopisnika in tedaj dostopne vire informacij, ni kršil 1. člena kodeksa. NČR je že večkrat ugotovilo, da imajo voditelji oddaj omejene možnosti preverjanja informacij, zato jih praviloma oprosti obtožb. V primeru Igorja E. Berganta pa NČR poudarja, da je sporno informacijo tudi sam skrbno preverjal in jo kljub temu, da so sodnici sporno izjavo pripisali tudi drugi viri, previdno oblikoval v pogojni obliki ter s tem pokazal potrebno mero poklicnega dvoma.

Lojze Kos ni kršil 1. člena kodeksa. Dopisniku TV Slovenije se sicer ni zdelo potrebno, da bi razsodišču odgovoril na konkretne očitke in razjasnil, na podlagi česa je izjavil, da »so podkupnine vsekakor prejeli slovenski politiki, kajti kdo bi naj prejel podkupnino, če ne tisti ki so pravzaprav odločali o nakupu patrij«. Kljub temu pa NČR meni, da na podlagi doslej znanih informacij o vsebini izreka sodbe dopisniku ni mogoče pripisati, da je sodnici pripisal neresnično izjavo.

Novinarji niso kršili niti drugih očitanih členov. Drugega člena niso kršili, ker niso nikogar konkretno poimenovali; zato tudi niso mogli biti osebno žaljivi. Po mnenju pritožnika so novinarji kršili 3. člen – ta novinarje obvezuje, da si v primeru hudih obtožb pridobijo odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo – ker si niso pridobili odziva sodnice. Očitek pritožnika je nesmiseln, saj hude obtožbe niso zadevale sodnice, zato se razsodišče o njem sploh ni izreklo. NČR tudi ni našlo nobenega dokaza, da bi novinarji zamolčali informacijo, ključno za obravnavano temo, ali objavili nepotrjeno informacijo oziroma govorico. Novinarji so sporno izjavo po razpoložljivih podatkih objavili v dobri veri, da je resnična. Metka Majer in Igor E. Bergant nista ničesar komentirala, zato nista kršila 15. člena. Izjava Lojzeta Kosa vsebuje tudi komentar, vendar pa NČR meni, da je razlika med poročilom o dejstvih (ta so se, kot rečeno, tedaj zdela nesporna) in komentarjem dovolj razvidna. NČR prav tako ni našlo nikakršnega dokaza, da novinarji ne bi bili dovolj previdni pri poročanju s področja pravosodja (18. člen namreč zahteva, da novinarji upoštevajo, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen). Nihče od novinarjev se ni izrekel o krivdi konkretne osebe, poročali so le o sodničini izjavi. Le Lojze Kos je izrazil svoje mnenje o tem, zakaj so podkupnino sprejeli le slovenski politiki. NČR ni našlo niti dokaza, da bi novinarji s svojimi domnevno spornimi izjavami združevali novinarsko in politično propagandno besedilo oziroma ustvarili v tem smislu hibridno besedilo, zato niso kršili 25. člena kodeksa.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.