Žarko Bogunovič proti novinarju Mladine Borutu Mekini

Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nina Jerman, Davorin Koron, Nada Ravter, Mario Belovič, Vasja Jager in Lea Širok (člani), je na seji 24. februarja 2014 v primeru Žarko Bogunovič proti Borutu Mekini, novinarju Mladine, ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Žarko Bogunovič proti novinarju Mladine Borutu Mekini

Žarko Bogunovič novinarju očita kršitev 1., 2., 3., 4., 5. in 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije v članku »Kdo je tu nor?«, objavljenem 22. 11. 2013, v Mladini.

Prvi člen KNS (preverjanje točnosti zbranih informacij in izogibanje napakam) naj bi novinar kršil, ker je v članku zapisal: »Ni pa povedal, da sta generalni sekretar ministrstva in minister Stepišnik v odličnih odnosih.« Novinar naj bi po navedbah pritožnika kodeks kršil, ker gre za nepreverjeno informacijo, ki je novinar pri pritožniku ni preveril, prav tako ni zapisal »po naših virih« ali pogojne oblike »naj bi«, kar bi po mnenju pritožnika moral storiti.

Prvi člen KNS naj bi novinar tudi kršil, ker je napačno navedel, da je bil pritožnik ponovno predlagan za vršilca dolžnosti generalnega sekretarja »konec avgusta«. To po navedbi pritožnika ne drži, saj je bil pritožnik za vršilca dolžnosti generalnega sekretarja ponovno predlagan sredi septembra 2013 in imenovan z odločbo Vlade RS dne 19. 9. 2013.

S tem naj bi novinar kršil tudi 5. člen KNS (Ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti.). Tega novinar po mnenju pritožnika ni storil, čeprav so navedbe »da sta generalni sekretar ministrstva in minister Stepišnik v odličnih odnosih« po navedbah pritožnika zgolj nepreverjene govorice in ugibanja.

Drugi člen kodeksa (Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.) naj bi novinar prekršil z navedbo »Formalnopravno je vse to zakonito, a neokusno«. Navedba »neokusno« naj bi bila nekorektna in osebno žaljiva do pritožnika.

Tretji člen KNS (novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo) naj bi novinar kršil, ker je z navedbo, da gre za »najbolj neverjetni, najbolj tipični in že videni del vse zgodbe«, po mnenju pritožnika ustvaril »sliko nezakonitega ravnanja pritožnika, ki ga novinar z ničemer ne utemelji, temveč le namiguje, da je na postopek dodelitve sredstev Emo-orodjarni, d.o.o. vplivalo dejstvo, da je pritožnik z ministrom »v odličnih odnosih«, in da ga je posebna natečajna komisija ocenila za neprimernega za položaj generalnega sekretarja. Navedbe o nezakonitosti dela pritožnika po mnenju slednjega predstavljajo hude obtožbe, zato bi moral novinar pridobiti odziv pritožnika, česar pa ni storil.

Četrti člen KNS (Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme.) naj bi novinar po mnenju pritožnika kršil, ker je v zvezi z izvedbo javnega natečaja za generalnega sekretarja pridobil izjavo le enega od članov posebne natečajne komisije, ne pa tudi odziva pritožnika, ki bi zavrnil navedbe člana posebne natečajne komisije in pojasnil, da je zoper odločitev posebne natečajne komisije vložil tožbo. Novinar naj bi kodeks kršil, ker je pridobil le komentar člana komisije, ne pa tudi pritožnika, s čemer bi po mnenju slednjega dosegel »veliko manj pristransko predstavitev obravnavane teme«.

Četrti člen KNS naj bi novinar kršil tudi z navedbo, da bi moral v imenu ministrstva vse uradne postopke, v katerih nastopajo ministrova podjetja, voditi »popolnoma neodvisen strokovnjak«. Čeprav je novinar dodal »formalnopravno je vse to zakonito, a neokusno«, gre po mnenju pritožnika za zavajajoče navedbe, ki »vzbujajo dvom o zakonitosti dela pritožnika«.

Petnajsti člen KNS, ki zadeva ločitev informacije od komentarja,naj bi novinar kršil, ker je v članku podal subjektivno sodbo, ki je po oceni pritožnika uvrščena v prispevek in ne objavljena kot ločen komentar. S takim poročanjem je novinar po mnenju pritožnika zakril mejo med komentarjem in informacijo.

Novinar je na pritožbo odgovoril.

V odgovoru pojasnjuje, da od pritožnika ni pridobil odziva, ker je šlo za članek o ravnanjih tedanjega ministra Stanka Stepišnika in ne pritožnika: »Glede na njun položaj in povezavo ni bilo in še vedno ni razlogov, da bi generalni sekretar povedal karkoli drugega od tega, kar je vseskozi ponavljal minister.« Novinar pojasnjuje, da je glede postopka pred posebno komisijo uradniškega sveta in ocene njegovega dela pridobil odzive dveh članov posebne natečajne komisije in ne le od enega. Kot izhaja tudi iz članka, je novinar pridobil odzive Draga Ščernjaviča, vodje sindikata javnih uslužbencev, in dr. Tineta Stanovnika z Inštituta Ekonomske fakultete.

Glede na njuna položaja v družbi in načina, na katerega sta bila imenovana v komisijo, je novinar predpostavljal, da gre za neodvisno mnenje in ne za zgolj eno stran, zaradi česar bi moral njihove informacije uravnotežiti še z mnenjem pritožnika. Slednji z dodatno informacijo v pritožbi, da je vložil tožbo proti natečajni komisiji, tudi ne bi mogel »zavrniti navedbe člana natečajne komisije«. Poleg tega je novinarjev sklep, da iskanje mnenja Bogunoviča ni bilo pomembno, sledil iz neodzivnosti samega gospodarskega ministrstva pri teh vprašanjih, za katerega poslovanje je bil sicer po navedbah novinarja odgovoren sam Bogunovič. Medtem ko bi po oceni generalnega sekretarja moral novinar v roku šestih ur, ko je članek nastajal, dobiti še iz njegov odziv, z ministrstva avtorju članka niti po sedmih dneh niso poslali najbolj osnovne informacije, to je sklepa o podelitvi sredstev ministrovemu podjetju, za katerega je novinar ministrstvo zaprosil s tremi elektronskimi sporočili. Če bi z ministrstva novinarju odgovorili, bi »na listo prioritet ob pisanju članka lahko postavil tudi odziv genralnega sekretarja glede njegove, deloma zasebne zadeve«, pojasnjuje novinar v odgovoru na pritožbo.
Kot pravi novinar, to, da Bogunovič ni prestal preizkusa pred komisijo uradniškega sveta, izhaja že iz objavljenih informacij, da je moral minister pritožnika vladi dvakrat predlagati za vršilca dolžnosti. Glede očitka, da če je vse zakonito, tudi neokusno ne more biti, novinar navaja, da so generalni sekretarji v Sloveniji najvišji »sloj« birokracije in morajo kot takšni delovati nedvomno strokovno in neodvisno.

Kot še pojasnjuje novinar, je tedanji gospodarski minister dejal, da je pooblastila glede dodelitve sredstev njegovemu lastnemu podjetju predal generalnemu sekretarju ministrstva, s čimer je hotel ustvariti vtis nepristranskosti. A v konkretnem primeru je pri imenovanju generalnega sekretarja šlo za politično imenovanje, saj je bil omenjeni vršilec dolžnosti, ki (še) ni dobil potrditve uradniškega sveta. Ko je uradniški svet nato njegovo kandidaturo zavrnil, ga je minister predlagal še enkrat.
Kot je poudarjeno že v članku – ta je po navedbah novinarja analitičen in zato ni mogoče razpravljati o razmerju med komentarjem in poročilom – to dejstvo nakazuje na njun posebni odnos, ki je verjetno »zakonit«, a nedvomno »neokusen« in vsaj obremenjen s korupcijskimi tveganji ter v tem smislu upravičen predmet javnega interesa, navaja novinar.

SKLEP:

Novinar ni kršil 1., 2., 3., 4, 5. in 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev: Prvega člena KNS novinar ni kršil, saj pritožnik nikjer ne navede, da informacija o tem, da sta bila pritožnik in tedanji gospodarski minister v odličnih odnosih, ni točna. Pri navedbi, da je bil pritožnik za v. d. generalnega sekretarja ponovno predlagan avgusta, čeprav je bil, kot navaja pritožnik, predlagan septembra, gre sicer res za napako, vendar ta v ničemer ne vpliva na domnevno sporno vsebino članka. Zato novinar po oceni NČR ni kršil 1. člena kodeksa.

Drugega člena KNS novinar ni kršil, saj je navedba »formalnopravno je vse to zakonito, a neokusno« zgolj novinarjeva ocena, ki po mnenju NČR ni osebno žaljiva do posameznika.

Novinar ni kršil 3. člena KNS, saj po oceni NČR navedbe, na katere se sklicuje pritožnik, niso hude obtožbe. Novinar ni trdil, da je pritožnik ravnal nezakonito, celo izrecno navaja, da je formalnopravno vse zakonito. Navedba, da je ravnanje neokusno, po mnenju NČR ni huda obtožba.

Novinar ni kršil 4. člena KNS, ker v članku ni navedel, da je pritožnik zoper odločitev natečajne komisije vložil tožbo. Ker odločitev sodišča v času objave članka ni bila znana, NČR ocenjuje, da gre za informacijo, ki ni ključna za obravnavano temo. Zato novinar po oceni NČR ni kršil 4. člena KNS.

Petega člena KNS novinar ni kršil, saj gre pri zapisu, da sta pritožnik in minister v odličnih odnosih, za navedbo, ki je niti pritožnik ne zanika, in torej ne za nepotrjene govorice in ugibanja, na katera bi moral novinar posebej opozoriti.

Novinar ni kršil 15. člena KNS, saj gre, kot pojasnjuje, za analitski članek (komentar), pri katerem je meja med dejstvi in komentarji manj ostra kot pri izključno informativnih člankih.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeležence v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 25. marca 2014

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča