10. 4. 2014

Geoenergo d.o.o. proti novinarki Pop TV Evi Kobe

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nina Jerman, Davorin Koron, Nada Ravter, Neža Kogovšek Šalamon, Jernej Rovšek in Uroš Gramc (člani), je na seji 2. septembra 2014 v primeru Geoenergo d.o.o. proti novinarki Pop TV Evi Kobe ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeks novinarjev Slovenije.


Primer: Geoenergo d.o.o. proti novinarki Pop TV Evi Kobe

Pritožnik meni, da je v prispevku z naslovom „Naravno bogastvo odteka neznano kam“, ki je bil predvajan 15. januarja 2014 v oddaji 24UR, novinarka Eva Kobe kršila 1., 3., 4., 5. in 15. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

Po mnenju pritožnika je novinarka v televizijskem prispevku večkrat kršila 1. člen (Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake — četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa.) s tem, ko naj bi navajala netočne in neresnične navedbe.


1. citat:

„Navsezadnje moramo prav zato, ker Geoenergo ne zmore financirati ekološke sanacije območja, zanjo plačevati davkoplačevalci. V zadnjih desetih letih smo zanje odšteli že 20 milijonov evrov.“


2. citat:

„Nejasno je, kdo izkorišča od države ekskluzivno podeljeno rudarsko pravico za pridobivanje plina.“


3. citat:

„Delovišče stoji zaradi nepredvidenih zapletov s priklapljanjem vrtin na plinsko postajo, ki se je izkazala za premajhno.“


4. citat:

„Država od Geoenerga doslej sploh ni zahtevala, da zagotovi merjenje načrpanih količin, in tudi zato se ne ve, kam odteka naše naravno bogastvo.“


5. citat:

Direktor podjetja Geoenergov“ki je zaradi indicev, da zemeljski plin brez nadzora odteka neznano kam, moral na zagovor k ministru za infrastrukturo.“

V nadaljevanju pritožnik pravi, da je novinarko tudi že pozval, da naj objavi ustrezne popravke tako, da bodo v skladu z novinarskim kodeksom in določili 27. člena Zakona o medijih, a napak ni priznala in popravila.

Pritožnik je v pritožbi NČR le navedel, v katerih delih prispevka naj bi se pojavljale neresnice, ni pa tudi priložil argumentov za svojo pritožbo. En del je možno razbrati iz zahteve po objavi popravka, ki jo prilagam k pritožbi in je bila na oddajo 24UR na Pop TV in odgovornega urednika Tomaža Peroviča naslovljena 24.1.2014.

Ob 1. citatu pritožnik pravi, da je novinarki že večkrat pojasnil, kako poteka ekološka sanacija vrtin in da Republika Slovenija oziroma davkoplačevalci nikoli niso namenili nikakršnih sredstev za izpolnitev njihovih obveznosti v zvezi s sanacijo pridobivalnega prostora. Pri tem citatu naj bi novinarka kršila tudi 5. člen (ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti), saj naj gledalca ne bi opozorila, da gre za tovrstno informacijo, čeprav je, kot pravi pritožnik, imela pravo informacijo.

Družba Geoenergo pravi, da skladno s koncesijsko pogodbo izkorišča mineralne surovine v gospodarske namene na pridobivalnem območju Murske depresije. S proizvedenim plinom se oskrbuje lokalno gospodarstvo, surovo nafto in plinski kondenzat pa prodajajo madžarski rafineriji. Vse meritve pridobljenih ogljikovodikov se izvajajo v skladu z zakonodajo, o čemer na mesečni in letni ravni poročajo pristojnim inštitucijam (argument k 4. citatu). Pritožnik poudarja, da te niso ugotovile nepravilnosti in dodaja še, da so zaradi neresnic v prispevkih omenjene novinarke podali dodatna pojasnila in obrazložitve pristojnim inštitucijam glede izvajanja koncesijske pogodbe.

En del njihovega argumenta k 2. citatu je v zgornjem odstavku, drugi del pa spet v zahtevi za objavo popravka, kjer pritožnik navaja, da so novinarki že večkrat pojasnili, da je Geoenergo izključni nosilec pravic za gospodarsko izkoriščanje mineralnih surovin, zato naj ne bi bilo nejasno, kdo izkorišča to pravico. Družba Ascent Resources, pravijo, je le pogodbeni partner.

Pri 3. citatu pritožnik navaja, da novinarka zavestno dezinformira javnost o nepredvidenih zapletih s plinsko postajo, da ni poskušala od Geoenerga pridobiti pravih informacij in da s tem krši ob 1. še 3. člen.

Pri 5. citatu pa naj bi novinarka kršila 1. in 3. člen, saj po mnenju pritožnika ne le, da ni objavila točne informacije, poskušala ni dobiti niti odziva vodstva podjetja, namiguje pa na kazniva dejanja ter pri tem aludira na direktorja Geoenerga, ki da je moral na zagovor zaradi „indicev, da zemeljski plin odteka neznano kam.“

6. citat: „Da gre za zlorabo koncesije, sta nam že potrdila ugledni pravnik Miha Juhart in prejšnji šef Direktorata za energijo Julijan Fortunat. A tudi sedanji ima dvome o podjetju, ki spominja na poštni nabiralnik.“

S to navedbo naj bi novinarka kršila 15. člen (Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.) Pritožnik pravi, da ni ločnice med dejstvi in stališči novinarke, da je z omenjenim citatom novinarka nadaljevala v veznem tekstu, potem ko je Danijel Levičar z Ministrstva za infrastrukturo v izjavi povedal, da ni bilo ugotovljeno zlorabe. V nadaljevanju pritožnik še pravi, da je podjetje novinarka označila kot „poštni nabiralnik“, kar naj bi bilo njeno subjektivno mnenje. In da je s tem prikazala delovanje družbe in vodstva kot nezakonito ter v nasprotju z dobrimi poslovnimi praksami, kar močno posega v ugled družbe, s čimer se ji povzroča škoda na poslovnem področju.

Na očitke o kršitvah Kodeksa novinarjev Slovenije je odgovorila novinarka Eva Kobe in vse odločno zavrnila.

Ob tem je povedala, da je zgodba kompleksna in zahteva dobro poznavanje in tolmačenje rudarske zakonodaje. V tem primeru je šlo le za en prispevek v seriji številnih o dejavnostih podjetja Geoenergo, to pa je že podalo pripombe na nekatere prejšnje, a vselej brez dokazov, s katerimi bi ovrgla posamezne navedbe. Zato je nekatere navedbe ponavljala, saj da so jih utemeljevala zakonska podlaga in poročila AJPES.

Novinarka pravi, da ni kršila 1. člena in ne 5. člena, da so vsi podatki točni in preverljivi. Del naj bi jih dobila iz javno dostopnih evidenc. Podlago za 1. citat, pravi, je dobila iz razširjenih letnih poročil Geoenerga in AJPES, iz katerih naj bi bilo razvidno, da od začetka podjetje ni plačalo sanacije niti ni ustvarilo rezervacije sredstev, čeprav bi jih po zakonu in koncesijski pogodbi (11. člen) moralo. Če bi jih, bi vsaj posredno plačalo kaj za sanacijo starih vrtin, ki so se financirala iz proračuna in posebnega sklada, v katerem se zbirajo sredstva iz vseh koncesnin. Novinarka pravi, da je vsoto 20 milijonov evrov pridobila iz javno dostopnih dokumentov, vladnega programa ekološke sanacije, letnih poročil Nafte Geoterm in iz poročil o porabi sredstev nadzornih organov. Dokumente je poslala NČR.

Novinarka zavrača tudi kršitev 1. člena pri 2. citatu, saj da je pregledala vsa letna poročila vpletenih podjetij, analizirala zapisnike inšpekcijskega nadzora, iz katerih naj ne bi izhajalo, kdo je dejanski izvajalec črpanja nafte ali plina. Pravi, da Geoenergo od prejema koncesije ni imel prihodkov od prodaje mineralnih surovin, da je prejemal prihodke le od koncesnin, ki so mu jih plačevali tisti, ki so mineralno surovino dejansko izkoriščali (Ascent, Crosko, Nafta Geoterm – danes Petrol Geoterm). Pravi še, da iz letnih poročil AJPES celo izhaja, da so si posamezni izvajalci za poplačilo vlaganj sami vzeli načrpano nafto in plin ter Geoenergu plačali le koncesnino.

Pri 3. citatu novinarka pravi, da ji je podatek posredovala glavna rudarska inšpektorica Suzana Macolić, ki je v priloženi pisni izjavi to potrdila.

Novinarka pravi, da ni kršila 1. člena niti s 4. citatom, saj da je pregledala številne dokumente in ugotovila, da inšpekcija nikoli ni preverjala izčrpanih količin nafte in plina. Iz koncesijske pogodbe in iz predpisov o koncesijskih dajatvah ter tehničnih zahtevah za črpanje mineralnih surovin ni razvidno, tako novinarka, kako lahko država kontrolira izčrpane količine. Preverljivost napovedanih načrpanih količin za odmero koncesnin mora biti prisotna pri vseh surovinah, le pri nafti in plinu ne, meni novinarka. Zaradi tega naj ne bi bilo verodostojnih dokazov, koliko je bilo dejansko izčrpano vse od pridobitve koncesnine naprej.

Podlaga za 5. citat, da mora direktor Geoenerga na zagovor k ministru za infrastrukturo, je informacija Danijela Levičarja, direktorja Direktorata za energijo na Ministrstvu za infrastrukturo in prostor 18. decembra 2013, pravi novinarka, h kateremu je šla posnet izjavo prav za ta prispevek. Te potrditve novinarka ni priložila, a kasneje naj bi preverila, da je do sestanka res prišlo. Kot pravi, so ji v službi za stike z javnostmi sestanek potrdili. Novinarka v svoj zagovor še pravi, da je podala informacijo, da inšpekcijske službe niso ugotovile zlorabe.

Novinarka je zavrnila tudi očitke, da je kršila 3. člen. Zato je priložila korespondenco z direktorjem Geoenerga Miho Valentinčičem v dneh pred objavo prispevka. Ob tem je poudarila, da je pisno in sproti zastavljala vprašanja, dobivala pa večinoma pavšalne odgovore, ki jih je morala dopolnjevati z viri blizu Geoenerga. Novinarka pravi, da so skopi odgovori sprožali nova vprašanja, da se direktor ni odzival na klice, da je zavračal prošnje za srečanje in izjavo pred kamero, da bi lahko bil pri odgovorih bolj jasen in natančen. Ob tem pa je še dodala, da je bil sporni del prispevka že objavljen in v tem primeru le ponovljen.

Novinarka zavrača očitke o kršitvi 4. člena in 5. člena. Pravi, da ni zamolčala nobene informacije in da očitano ni nepotrjeno ugibanje ali govorica, ampak da gre pri tem za preverljive in točne informacije (javno dostopne evidence), zato ni bilo potrebno nobeno opozorilo.

Tudi kršitev 15. člena zavrača. Meni, da je iz prispevka jasno, da ni šlo za komentar ali subjektivno mnenje in da je pri navedbi Mihe Juharta in Julijana Fortunata šlo za ponovljeni oziroma povzeti izjavi iz predhodnih prispevkov, ponovno objavljeni zgolj zaradi relevantnosti v kontekstu. Tudi glede navedbe, da je podjetje poštni nabiralnik, zavrača, da je šlo za osebno mnenje. Meni, da to izhaja iz tega, ker nima Geoenergo nobenega zaposlenega in nobenih prihodkov od prodaje mineralnih surovin. Novinarka tudi zavrača, da bi podjetje povezovala s finančnimi malverzacijami, davčnimi utajami ali davčnimi oazami oziroma nanje kakorkoli namigovala.

SKLEP:

Eva Kobe ni kršila 1., 3., 4., 5. in 15. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

NČR ugotavlja, da pritožnik za svoje trditve, s katerimi je zanikal resničnost navedb novinarke, ni predložil dokazov, na podlagi katerih bi lahko NČR razsojalo. Nasprotno pa je novinarka svoje trditve obsežno utemeljila in zanje priložila dokaze. Pri 1. citatu: („Navsezadnje moramo prav zato, ker Geoenergo ne zmore financirati ekološke sanacije območja zanjo plačevati davkoplačevalci. V zadnjih desetih letih smo zanje odšteli že 20 milijonov evrov.) je navedla, da je podatke zbrala iz javno dostopnih evidenc. V dokaz je NČR poslala tudi dokument z navedenim zneskom. Dodala je, da je o tej zadevi že obsežno poročala, tako da je v prispevku, ki je predmet pritožbe, nekatere navedbe le povzela. Takrat je tudi bolj obširno poročala o tem, kje in kako je dobila podatke, navedla je tudi vire. NČR ugotavlja, da je novinarka prepričljivo utemeljila. od kod ji navedeni podatki, zato ni kršila ne 1. ne 5. člena, saj ne gre nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja.

Novinarka ni kršila 1. člena, čeprav je zapisala, da je „nejasno, kdo izkorišča od države ekskluzivno podeljeno rudarsko pravico za pridobivanje plina“. Koncesijo zanjo sicer ima Geoenergo, ki se potemtakem tudi smatra za tistega, ki izkorišča. A novinarka govori o drugih stvareh. Ne izpodbija koncesionarske pogodbe, temveč se sprašuje, kdo ima največ koristi od tega. Je to res Geoenergo, ki nima niti enega zaposlenega in nenavadno nizke finančne tokove, kot govori v prispevku in kot potrujejo dokumenti, ki jih je priložila. Pogodbeno razmerje „na papirju“ do koncesionarja v tem primeru ne igra bistvene vloge, hkrati pa je novinarka zapisala, da je pregledala številne zapisnike inšpekcijskega nadzora, iz katerih ne izhaja, kdo je dejanski izvajalec črpanja nafte in zemeljskega plina. V letnih poročilih AJPES je celo razbrala, da so si posamezni izvajalci za poplačilo vlaganj sami vzeli izčrpano nafto in plin ter podjetju Geoenergo plačali le koncesnino, kar takšne pravne subjekte dejansko postavlja v vlogo koncesionarja. Ob tem navaja: „Da gre za zlorabo koncesije, sta potrdila ugledni pravnik Miha Juhart in prejšnji šef Direktorata za energijo Julijan Fortunat“.

Novinarka tudi ni kršila 1. člena, ko je v prispevku objavila, da „država od Geoenerga doslej sploh ni zahtevala, da zagotovi merjenje načrpanih količin, in tudi zato se ne ve, kam odteka naše naravno bogastvo“. Pritožnik pravi, da vse meritve izvajajo v skladu z zakonodajo, o čemer mesečno in letno poročajo pristojnim institucijam. Ob tem so poudarili, da te nepravilnosti niso ugotovile. Novinarka temu ne oporeka, v svoj zagovor pravi, da je pregledala številne zapisnike inšpekcijskega nadzora, iz katerih izhaja, da inšpekcija ni nikoli preverjala izčrpanih količin. Da je ravno v nadzoru težava, ker da iz koncesijske pogodbe in iz predpisov o koncesijskih dajatvah ter tehničnih zahtevah za črpanje mineralnih surovin ni razvidno, na kakšen način to država sploh lahko počne. Za vse ostale nosilce rudarskih pravic je določeno, da morajo biti napovedane količine za odmero koncesnine preverljive, za nafto in plin pa ne, pravi novinarka, ki se zato lahko upravičeno sprašuje oziroma dvomi tudi o primernosti zakonodaje ter verodostojnosti meritev oziroma kam in v kakšnih količinah odteka „naše bogastvo“. Ker je novinarka za razliko od pritožnika navedla razloge za svoje trditve, NČR ni imelo razloga, da bi v njene navedbe dvomilo, zato meni, da ni kršila 1. člena kodeksa.

V prispevku novinarka z izjavo Danijela Levičarja sicer potrdi trditev pritožnika, da nepravilnosti pri njihovem delu niso zaznali, domneve pa še preverjajo. Ob tem povzema že v prejšnjih prispevkih objavljeni in zgoraj navedeni izjavi Mihe Juharta in Julijana Fortunata, ki govorita o zlorabi koncesije. Tudi Levičar omenja to možnost v drugi izjavi: „Pregledujemo, ker ja, ni vse popolnoma kristalno jasno, ne? In jim ne bomo dali mira, ne? Verjemite mi.“ S tem namigne, da bodo morali v Geoenergu kakšne zadeve pojasniti, kar tudi morajo početi, kot pravijo tudi v podjetju. A ti v pritožbi NČR pišejo, da pisna in ustna pojasnila pristojnim državnim institucijam in glede dejanskega stanja izvajanja koncesijske pogodbe dajejo na podlagi neresnic v prispevkih novinarke Eve Kobe, ki da namiguje na nezakonita, celo kazniva dejanja. V kakršenkoli kontekst postavimo dejanja pritožnika, je dejstvo, da mora pojasnjevati določene zadeve, tudi z obiskom na ministrstvu. Kar je novinarka kasneje tudi preverila pri službi za stike z javnostmi ministrstva, kjer so ji obisk potrdili. Novinarka je točno navedla, da mora direktor Geoenerga na ministrstvu pojasnjevati določena dejanja podjetja, zato ni kršila 1. člena. Ne gre pa za hudo obtožbo, ki bi zahtevala odziv direktorja, saj tudi na ministrstvu govorijo, da bo moral pojasniti določene zadeve, kar je objavljeno tudi v prispevku. Novinarka zato ni kršila niti 3. člena.

Pritožnik ni navedel, na katerem mestu naj bi novinarka kršila 4. člen, zato kršitve NČR ni obravnaval. Novinarka ni kršila 1. in 3. člena pri objavi navedbe: „Delovišče stoji zaradi nepredvidenih zapletov s priklapljanjem vrtin na plinsko postajo, ki se je izkazala za premajhno.“ Kot argument navaja podatek, pridobljen v telefonskem pogovoru od glavne rudarske inšpektorice Suzane Macolić, ki je na njeno prošnjo napisala to v pisni izjavi. Glede obtožb kršitve 3. člena pa je priložila obsežno korespondenco z direktorjem Geoenerga, v kateri je želela dobiti omenjene podatke. To korespondenco je poslal tudi pritožnik.

V nadaljevanju je pritožnik navedel tudi kršitev 15. člena: „Da gre za zlorabo koncesije, sta nam že potrdila ugledni pravnik Miha Juhart in prejšnji šef Direktorata za energijo Julijan Fortunat. A tudi sedanji ima dvome o podjetju, ki spominja na poštni nabiralnik.“ Novinarka po prepričanju NČR tega ni storila, saj ne gre za nejasno „mešanje“ informacije in komentarja. Dejstvo je, da sta novinarki zlorabo koncesije potrdili omenjeni osebi, prav tako je dvom o podjetju izrazila tretja – Levičar z izjavo v prispevku. V nadaljevanju je dodala, da podjetje kot tako spominja na poštni nabiralnik (brez vsaj enega zaposlenega, prihodkov od prodaje mineralnih surovin), zato ima Levičar upravičeno dvome. V novinarskem prispevku je bilo že objavljeno, da Geoenergo nima zaposlene osebe in da ima nenavadno nizke finančne tokove, da je „koncesionar le na papirju“, pa pritožnika ta dejstva niso zmotila. Ko pa je novinarka uporabila izraz „poštni nabiralnik“, ki se v slovenskem novinarstvu splošno uporablja za takšna podjetja, pa se je Geoenergo pritožil. NČR se ni ukvarjal s tem, kako je ta besedna zveza vplivala na prikaz delovanja družbe in njenega vodstva, ali je to poseglo v njihov ugled in posledično škodo na poslovnem področju, ker to ni predmet pritožbe. NČR na podlagi dejstev in argumentov sklepa, da novinarka ni kršila 15. člena.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 2. septembra 2014

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča

Gradivo primera
Obravnavani členi
Medij
Akterji
Povezane vsebine
Arhiv razsodb