Mercata proti Moniki Weiss (Finance) – Novinarsko častno razsodišče

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nina Jerman, Davorin Koron, Lea Širok in Uroš Gramc (člani), je na seji 25. marca 2014 v primeru Mercata proti Moniki Weiss (Finance) ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Mercata proti Moniki Weiss (Finance)

Pritožnik, finančna družba Mercata, novinarki Moniki Weiss očita, da je v članku “Za koga zares delajo cenilci”, objavljenem 5. septembra 2013 v časniku Finance, kršila 1. in 4. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).

Po mnenju pritožnika je novinarka kršila 1. člen (novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake — četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa) in 4. člen (novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme).

Novinarka naj bi kršila 1. člen kodeksa z napačno navedbo datuma začetka prisilne poravnave Mercate, saj ga je umestila v april 2010, postopek pa se je dejansko začel 29. novembra 2012. Z napačnim datumom naj bi zavedla bralce, da postopek traja neobičajno dolgo, napaki pa bi se lahko izognila, če bi podatek preverila na javno dostopnih objavah na Ajpesu.

Z navedbo, da »tudi upniki, ki niso zadovoljni s prisilko, niso uspešni, kar se kaže v primeru Mercate oziroma …« naj bi novinarka kršila 4. člen, ker naj bi brez vsakršne obrazložitve navedla primer Mercate kot edini primer, ki dokazuje, da upniki, ki niso zadovoljni s prisilko, niso uspešni. Mercato naj bi navajala kot tipično družbo, ki je najprej šla v prisilno poravnavo, nato pa je z dodatno izgubo končala v stečaju. Pritožnik je prepričan, da gre za zavajajoče pisanje. Namen tega naj bi bil vključiti primer Mercate v članek, kamor sicer ne sodi. Poleg tega novinarka ni razkrila razlogov za nezadovoljstvo s predlagano prisilko Mercate in ni navedla, da je ugovor zoper vodenje postopka poravnave vložil ločitveni upnik Doehle ICL. Glede na to, da so Doehlejeve terjatve zavarovane s premoženjem, ki večkratno presega njegovo terjatev, bi novinarka, meni pritožnik, morala razkriti, zakaj upnik ni zadovoljen s prisilno poravnavo. Prav tako bi morala razkriti, da je za upnika edina razlika med prisilno poravnavo in stečajem ta, da se upravljanje premoženja prepusti neodvisnemu upravitelju namesto sedanji upravi. Javnosti je namreč znan večletni spor med Mercato in družbo Doehle ICL, pojasnjuje pritožnik, iz katerega je razvidno, da je cilj Doehle ICL izločiti predsednika uprave Mercata iz vseh civilnih in kazenskih postopkov.

Četrti člen naj bi kršila tudi z navedbo »Marca letos je upnik, nemški ladjar Doehle ICL, sicer večinski lastnik Splošne plovbe, Portorož, na ljubljansko okrožno sodišče poslal zahtevo za stečaj Mercate … Doehle med drugim trdi, da Mercata nerealno visoko vrednoti četrtinski delež v Splošni plovbi (na 27 milijonov evrov).« Novinarka se ni pozanimala, na podlagi česa je bila cenitev narejena, niti pri družbi Mercata niti pri njenem zakonitem zastopniku ali pri sami cenilki, navaja pritožnik, temveč je kot dejstvo uporabila domnevno neosnovano trditev Doehleja. Kot predsednik nadzornega sveta Splošne plovbe, nadaljuje pritožnik, je prav Doehle za skupščino družbenikov, ki je zasedala 10. junija 2013, pripravil poročilo nadzornega sveta, s katerim je potrdil revidirano letno poročilo Skupine Splošna plovba. Družba Doehle ICL pa ga je na skupščini tudi sprejela. Pred manj kot tremi meseci je torej Doehle trdil, da je vrednost kapitala Splošne plovbe 210 milijonov evrov, pojasnjuje pritožnik, kar pomeni, da 24,25-odstotni delež znaša 50,9 milijona evrov. Svoj ugovor zoper prisilno poravnavo Mercate pa je nato utemeljil z oceno, da je ta delež vreden manj kot 27 milijonov evrov, na kolikor ga je v načrtu finančnega prestrukturiranja ocenila Mercata. Po mnenju pritožnika bi novinarka z navedbo teh dejstev razkrila, da bi stečaj Mercate za navadne upnike pomenil slabše poplačilo.

Novinarka naj bi kršila 4. člen, ker naj bi zamolčala informacijo, da je družba Döhle ICL predlog za stečaj vložila že julija 2012, takoj po tem, ko je Mercata napovedala izstop iz Splošne plovbe, sedaj pa ga poskuša doseči z ugovorom. Po mnenju pritožnika se želi družba Döhle ICL z vztrajanjem pri stečaju zgolj in samo izogniti poštenemu izplačilu Mercate. V primeru izplačila pa bi bili po njegovem lahko vsi upniki v celoti poplačani v deležu, kot ga predvideva načrt finančnega prestrukturiranja. Z navedbo teh informacij bi novinarka razkrila dejanski namen zahteve za stečaj.
Pritožnik kot kršitev navede tudi podnaslov članka »Družbe iz prisilnih poravnav romajo v stečaje, cenilci pa ne odgovarjajo«. Pojasni, da naj bi podnaslov bralca tendeciozno napeljeval, da članek govori o prisilnih poravnavah, kjer so cenilci potrdili načrt finančnega prestrukturiranja, družbe pa so kljub temu šle v stečaj.

Pritožnik še pojasnjuje, da je Mercata postala insolventna prav zaradi ravnanj družbe Döhle in z njo povezanih oseb. V zvezi s tem, navaja, je bila maja 2013 vložena kazenska ovadba zaradi oškodovanja upnikov in lažnega stečaja tudi proti J.T. Doehleju in družbi Doehle ICL.

Po pritožnikovem mnenju naj bi novinarka z objavljenim člankom želela vplivati na bodoče odločitve tožilstva in policije, ki se ukvarjata s sumom kaznivega dejanja oškodovanja upnikov in lažnega stečaja. Članek naj bi vplival tudi na odločanje sodnice, ki je za načrt finančnega prestrukturiranja Mercate že 6. 6. 2013 imenovala sodno izvedenko. Vplival naj bi tudi na sodno izvedenko, ki je zaključevala svoje delo, saj naj bi bil termin objave članka namenjen obravnavi ugovora zoper vodenje prisilke.

Novinarka je odgovorila na pritožbo in zavrača vse očitane kršitve.

Kakor pojasnjuje, je v članku naredila napako pri navedbi datuma začetka prisilne poravnave Mercate, vendar je napako priznala, se zanjo opravičila in popravila takoj, ko jo je ugotovila. Popravek datuma in opravičilo za napako je objavila na spletni strani Financ, 17. septembra 2013 pa še v tiskani izdaji časopisa. Ob tem dodaja, da Mercata ni zahtevala objave popravka po zakonu o medijih, prav tako pa na napako ni opozorila ne novinarke ne uredništva.
Zavrača tudi očitke glede kršitev 4. člena. Namen članka ni bil pisati o sporu med družbami in njihovimi upniki, temveč je, pojasnjuje, hotela opozoriti na odgovornost cenilcev pri ocenjevanju vrednosti podjetij in na vse več napak, ki se pri tem pojavljajo. Vse to pa lahko vpliva na trajanje in ustreznost insolvenčnega postopka – prisilne poravnave ali stečaja in s tem na položaj upnikov. Članek jasno opisuje tveganja, ki so jim izpostavljeni cenilci vrednosti podjetij, tako v odnosu do uprav in lastnikov družb kot v odnosu do upnikov družb. Opisana so tudi tveganja, ki so jim izpostavljeni upniki. V članku je izrecno navedeno, da se časopis in novinarka ne opredeljujeta glede napačne ali pravilne presoje cenilcev o vrsti insolvenčnega postopka, ki naj bi bil boljši za upnike, temveč le opozarjata na spore in njihove rezultate. Pritožnikov očitek, da je uvrstila Mercato med družbe, pri katerih je stečaj boljša rešitev za upnike od prisilne poravnave, ne drži, navaja novinarka, prav tako ni ocenjevala, ali so cenilci naredili strokovne napake.
Ne drži niti navedba pritožnika, da je kot edini primer navedla družbo Mercata, saj je v okvirju naštetih sedem primerov družb, kjer med upniki in upravami ter lastniki obstaja oziroma je obstajal spor o ustreznosti insolvenčnih postopkov. Spor pa v pritožbi na NČR priznava tudi Mercata oziroma njena uprava, še dodaja novinarka.

Mercata v članku ni prikazana kot tipična družba, ki je šla v prisilno poravnavo, nato pa končala v stečaju. V članku nikjer ne piše, da je Mercata v stečaju, pojasnjuje novinarka. Prav nasprotno, navedeno je, da ni v stečaju.
Novinarka zavrača pritožnikov očitek, da se ni pozanimala, na podlagi česa je bila cenitev narejena. Ker je za cenitev odgovoren cenilec in ne družba, je želela pred objavo članka pridobiti mnenje cenilke, vendar je ta bila na dopustu. To je tudi navedla v članku. Mnenje cenilca lahko zagovarja in je zanj odgovoren le cenilec, zato se za pojasnila ni obrnila na upravo Mercate.

SKLEP:

Novinarka Monika Weiss ni kršila 1. in 4. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

Po mnenju NČR novinarka Monika Wiess ni kršila 1. člena kodeksa, saj je napako pri navedbi datuma prisilne poravnave Mercate priznala in popravila tako na spletni strani Financ kakor v tiskani izdaji časnika in se zanjo osebno opravičila.

Novinarka ni kršila 4. člena, ker naj bi primer Mercate brez obrazložitve navedla kot edini primer, ki naj bi dokazoval pritožnikove trditve. V članku je namreč poleg Mercate v okvirju navedla še šest primerov, kjer so cenilci ocenili, da je za upnike ugodnejša prisilna poravnava, ki so jo predlagale uprave družb. Sestavni del članka je tudi opozorilo, da »se časopis in novinarka ne opredeljujeta glede napačne ali pravilne presoje cenilcev o vrsti insolvenčnega postopka, ki naj bi bil boljši za upnike, temveč le opozarjata na spore in njihove rezultate«.
NČR ugotavlja, da je novinarka Mercato dejansko navedla kot enega od primerov, kjer med upniki in upravami ter lastniki obstaja oziroma je obstajal spor o ustreznosti insolvenčnih postopkov, in da se pri tem ni opredeljevala glede enega ali drugega postopka in ni ocenjevala, ali so cenilci naredili strokovne napake. Pojasnjevanje ozadja spora med Mercato in družbo Doehle v tem članku ni bilo ključno za razumevanje obravnavane tematike, zato novinarki ni mogoče očitati, da je te informacije zamolčala.

NČR ni zaznalo kršitve 4. člena niti v navedbi »Marca letos je upnik nemški ladjar Doehle ICL, sicer večinski lastnik Splošne plovbe, Portorož, na ljubljansko okrožno sodišče poslal zahtevo za stečaj Mercate … Doehle med drugim trdi, da Mercata nerealno visoko vrednoti četrtinski delež v Splošni plovbi (na 27 milijonov evrov).« NČR meni, da informacija o različnih pogledih upnika na vrednost relativnega deleža Mercate (skupščina družbenikov Splošne plovbe naj bi ga z revidiranim letnim poročilom posredno ocenila na 50,9 milijona evrov, v ugovoru zoper prisilno poravnavo pa je znesek 27 milijonov evrov ocenjen kot previsok), ki naj bi po mnenju pritožnika razkrila, da bi stečaj Mercate za navadne upnike pomenil slabše poplačilo, ni ključna za razumevanje tematike članka o sporni vlogi cenilcev pri ocenjevanju vrednosti podjetij. Novinarka je v preglednici na podoben način opisala vsakega od sedmih primerov, kjer je med upravo in upniki nastal spor zaradi predlagane prisilne poravnave. Navedla je začetek prisilne poravnave, ime cenilca, kratek opis dogajanja. Iz preglednice je mogoče razbrati, da se je večina sporov, razen v primeru Mercate, že zaključila s stečajem družbe. Prav tako je razvidno, da je komentar o cenitvi dobila le od ene cenilke, v primeru Mercate pa je ta bila odsotna, družba, za katero dela, pa cenitve ni želela komentirati.

Novinarka ni kršila 4. člena, ker naj bi zamolčala informacijo, s katero bi po mnenju pritožnika razkrila dejanski namen zahteve za stečaj. Tudi v tem primeru NČR ugotavlja, da ozadje spora med Mercato in družbo Doehle ni bilo ključno za razumevanje obravnavane tematike, zato novinarki ni mogoče očitati, da je te informacije zamolčala.

Pritožnik je kot kršitev navedel tudi podnaslov članka »Družbe iz prisilnih poravnav romajo v stečaje, cenilci pa ne odgovarjajo«, vendar ni opredelil, kateri člen kodeksa naj bi bil kršen. Pojasnil je le, da naj bi podnaslov bralca tendeciozno napeljeval, da članek govori o prisilnih poravnavah, kjer so cenilci potrdili načrt finančnega prestrukturiranja, družbe pa so kljub temu šle v stečaj. Ker pritožnik ni navedel člena, ki naj bi ga novinarka kršila, se NČR do teh očitkov ni opredeljevalo.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 23. aprila 2014

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča