Željka Augustinovič proti Ireni Dolschon (POP TV)

NČR je razsodilo, da je novinarka Irena Dolschon kršila 7. člen Kodeksa novinarjev Slovenija, ni pa kršila 1., 2., 3., 8., 11., 12., 15., 19., 20. in 21. člena Kodeksa novinarjev Slovenija.

Obrazložitev:

Ob ponovnem presojanju na podlagi novih dejstev, in sicer dodatnega gradiva (novinarkinega izpisa vseh posnetih izjav), ki ga je predložila pritožnica, ter javnega soočenja med pritožnico in novinarko je NČR presodilo, da je novinarka kršila 7. člen Kodeksa novinarjev Slovenija. Kot se je izkazalo na javnem soočenju in v dodatnem gradivu, je namreč novinarka po mnenju NČR v prispevku zamolčala del informacij, ki jih je izvedela ob snemanju prispevka, ki pa so lahko vplivali na gledalčevo interpretacijo zgodbe.

Novinarka je bila v času snemanja prispevka seznanjena s hudo obtožbo dveh udeleženk (M. in F.) na račun pritožnice, da je udeleženki hujšanja M. svetovala, naj preneha z jemanjem antidepresivov, in da je M. pozneje, v času, ko ni obiskovala šole hujšanja, poskušala storiti samomor. Novinarka v prispevku takšnega zaporedja dogodkov ni omenila, čeprav je bilo za zgodbo ključno. V prispevku je novinarka zgodbo strnila: »Toda M. je depresivna in po polletnem hujšanju je doživela tako hudo duševno stisko, da si je skušala vzeti življenje.« S takšnim navajanjem in zamolčanjem informacije, da udeleženka v času poskusa samomora ni bila v pritožničini šoli hujšanja, je novinarka ustvarila vtis, da je za poskus samomora odgovorna pritožnica.

Novinarka je bila seznanjena tudi s tem, da je udeleženka M. po poskusu samomora klicala pritožnico in jo prosila, če se lahko hujšanja znova udeleži, saj da ji to psihično pomaga, in da jo je pritožnica sprejela nazaj. Vendar tega v prispevku ni povedala.

Novinarka je bila prav tako že ob pripravljanju prispevka seznanjena, da je pritožnica udeleženki M. svetovala tudi post in da naj o njem drugim udeleženkam ne govori. Vedela je tudi, kako je bilo glede nasveta o prenehanju jemanja zdravil. Čeprav je imela posnete trditve udeleženk in odgovore pritožnice, pa je objavila tiste, iz katerih ni jasno razvidno, da je bil nasvet o molčanju namenjen zgolj postu. In tako je razumeti, da naj bi udeleženka molčala o vsem, tudi o nasvetu glede prenehanja jemanja zdravil.
Po mnenju NČR bi bilo za razumevanje dogajanja nujno tudi, da bi novinarka povedala, da so udeleženke v šolo vstopile prostovoljno, da bi lahko tudi izstopile, vendar bi v tem primeru izgubile denarni depozit, ki so ga kot varščino za uspešno opravljeno hujšanje položile ob začetku šole hujšanja in naj bi jim bil po koncu šole vrnjen. Čeprav je novinarka vse to vedela, med drugim tudi to, da so se udeleženke hujšanja na POP TV obrnile prav zaradi spora s pritožnico, ker jim ta ni predčasno vrnila denarja za »brezplačno« šolo hujšanja, iz prispevka to ni povsem jasno razvidno. Ob koncu je zgolj prikazan spor med pritožnico in udeleženkami hujšanja, ki naj bi nastal zaradi dodatnih stroškov šole hujšanja (nakupi knjig…).

Po mnenju NČR pa novinarka ni kršila 1. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, po katerem mora novinar preverjati točnost zbranih informacij in biti previden, da se izogne napakjam. Po mnenju NČR je novinarka točnost zbranih informacij preverjala neposredno pri viru – zgodbo so ji pripovedovale udeleženke hujšanja, prav tako je pridobila tudi odziv voditeljice šole hujšanja. Zaradi zapletene zogdbe pa je poiskala še strokovno pojasnilo – komentar zdravnice, ki se ukvarja s prehrambenimi motnjami. Po mnenju NČR novinarka v prispevku glede preverjanja točnosti informacij ni ravnala napačno.
NČR je presodilo tudi, da novinarka ni kršila 2. člena kodeksa, da mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, poskušati pridobiti odziv tistega, ki ga te hude obtožbe zadevajo. Novinarka je namreč pridobila odziv pritožnice. Zaradi teže hudih obtožb (gre za izjavi dveh udeleženk, M. in njene sestre F. o tem, da je M. svetovala prenehanje jemanja antidepresivov, v katerih lahko gledalec napačno razbere namig, da je lahko pritožnica odgovorna za poskus samomora M.) pa bi po mnenju NČR morala novinarka pri pridobivanju odziva pritožnic bolj jasno vprašati glede hude obtožbe, ki sta jo zagovarjali udeleženki. V izpisu posnetih izjav v vprašanjih pritožnici sicer teh direktnih navedb obeh udeleženk na račun pritožnice ni. A kot rečeno, novinarka je z njimi posredno seznanila pritožnico, pritožnica pa je nanje odgovorila.

Prav tako ni prišlo do kršitve 3. člena kodeksa (objave nepotrjenih informacij in ugibanj), saj v prispevku novinarka takšnih nepotrjenih informacij ni objavila. Vse informacije, tudi ugibanja, so v svojih izjavah navajale udeleženke Šole hujšanja.
Po mnenju NČR novinarka ni kršila 8. člena Kodeksa novinarjev Slovenije, ki govori o tem, da montaža, napovedi, naslovi ne smejo ponarejati vsebine. Čeprav je pritožnico snemala dvakrat, ponovno na pritožničino zahtevo, češ, da je šele ob prvem snemanju izvedela, da je udeleženka M. ob postu bruhala kri, in je na vprašanje o tem želela odgovarjati znova. Novinarka je v prispevku objavila pritožničino popravljeno, v drugo posneto izjavo glede bruhanja krvi.

Do kršitve 11. člena kodeksa ni prišlo, saj novinarka ni mešala komentarja in poročila.

Novinarka po mnenju NČR tudi ni kršila 12., 15. in 19. člena Kodeksa novinarjev Slovenije. Novinarka ni bila v konfliktu interesov, ki bi lahko kompromitiral njeno dobro ime ali novinarsko skupnost, ali konfliktu interesov, zaradi katerih bi se morala iz poročanja izločiti.

NČR je presodilo tudi, da novinarka ni kršila ne 20. in ne 21. člena kodeksa, saj nikjer ni posegala v zasebnost udeleženk Šole hujšanja, kot je v pritožbi očitala pritožnica. Udeleženke so namreč prostovoljno nastopile pred kamero in pojasnile potek hujšanja, v katerega so prav tako prostovoljno privolile. Prav tako ni šlo za poročanje s področja pravosodja. Senzacionalizem, o katerem je govora v 20. členu, je predvsem povezan z razkrivanjem zasebnosti. Čeprav se NČR strinja, da je bil prispevek naravnan senzacionalistično, pa nedopustnega poseganja v zasebnost ni bilo, saj so udeleženke zgodbo o šoli hujšanja same želele spraviti v javnost.

Ločeno mnenje Gojka Bervarja

Prepričan sem, da je bila prva razsodba NČR, ki v prispevku Irene Dolschon o šoli hujšanja ni prepoznalo nobene kršitve kodeksa, ustrezna in pravilna. Nova razsodba, ki v prispevku ugotavlja kršitev 7. člena novinarskega kodeksa, je po mojem prepričanju zgrajena na napačnih ali premalo pretehtanih predpostavkah. Preden pojasnim, zakaj je po moje razsodba nepravična, bi rad opozoril, da je nevarna praksa, da je NČR v presojo sprejelo prepis celotnega delovnega gradiva, kar telo, ki se ukvarja s profesionalno etiko in standardi, spreminja v uredniški odbor, ki presoja, ali je novinarka iz gradiva izbrala prave ali napačne stvari. Po drugi strani pa k sreči prav prepis gradiva dokazuje, da je novinarka svoj posel opravila profesionalno neoporečno, čeprav kajpak ne v skladu z željami pritožnice, ki je pričakovala oddajo, ki bo govorila v prid njene poslovne dejavnosti.

O razsodbi: prva nedoslednost, ki se po moji presoji pojavlja v razsodbi, se začne že v delu, ki opisuje primer. Irena Dolschon ni nikoli, ne v prispevku, niti na javni obravnavi, trdila, da je ena od udeleženk ZARADI hujšanja padla v tako globoko krizo, da je poskušala narediti samomor, niti tega, da je šlo za nekaj, kar bi se zgodilo MED tečajem, pač pa to, da je poskus samomora nastal PO šoli hujšanja, kar je precejšnja pomenska razlika, ki hkrati demantira očitek, da novinarka ni povedala, da je bilo dejanje storjeno, medtem ko udeleženka ni obiskovala šole hujšanja. Ista površnost se pokaže tudi v razsodbi, kjer novinarki NČR očita, da ni pojasnila zaporedja dogodkov. V resnici, in to je novinarka v prispevku povsem ustrezno pojasnila, tudi zaporedje dogajanj v tem primeru ni pomembno. Ne glede na dejstvo namreč, da je voditeljica šole – kar priznava sama – udeleženki, za katero je vedela, da je že prej poskušala izvršiti samomor, namignila, da bi, če se tako odloči, lahko za nekaj dni opustila antidepresive, ta tega ni naredila, ampak je zdravila jemala še naprej. Torej vzročne povezave med nasvetom in poskusom samomora ni, kar je iz prispevka tudi razvidno. Je pa – in to je razsodišče prepoznalo že v svoji prvi odločbi – povsem neprimerno, da človek, ki za to ni usposobljen, hkrati pa ima na udeleženke svoje šole nedvomno vpliv, posega z nasveti na polje šolanih strokovnjakov (Augustinovičeva ima izobrazbo medicinske sestre in ne psihiatrinje ali psihologinje). Prva razsodba NČR je po moje pravilno ugotovila, da je ključni problem, ki ga je novinarka obravnavala, ta, da je bilo polje tako imenovanih alternativnih metod zdravljenja v času nastanka prispevka tako neurejeno, da se je tega početja lahko lotil kdorkoli. V tem kontekstu je potem zgodba o ponovljenem samomoru za javnost poučna. Kljub temu da nima zveze z nasvetom o opustitvi zdravil, je pomembno, da si nekdo, ki za to nima ustrezne izobrazbe pri poslu, ki ga opravlja, sploh lahko privošči, da – čeprav blago – nasprotuje odločitvi psihiatra.

In še o domnevnem zamolčanju dejstva, da je voditeljica šole odločneje, kot je to prikazano v prispevku, zanikala, da bi depresivni pacientki odsvetovala jemanje zdravil, kar se zdi ključni del tokratne razsodbe.

Prepis delovnega gradiva kaže, da gre za dve stvari, a v tem primeru so najpomembnejši antidepresivi. Novinarka je Željko Augustinovič namreč v prvem delu vprašala o odsvetovanju zdravil na splošno, na kar je voditeljica šole odgovorila, da tega ne bi svetovala nikomur, da pa ljudje po hujšanju na priporočilo zdravnika opustijo tablete proti visokemu pritisku. Tega dela novinarka res ni objavila. Je pa zato objavila ključnejši del, kjer pa Augustinovičeva ni več tako odločna – ko gre namreč za antidepresive. Tam namreč voditeljica šole odgovori, kot je na to opozorila novinarka, tako »da« kot »ne«. »Da« v temle delu: »Jaz sem komentirala njeno terapijo v toliko, da sem rekla, če ji škodi, kajti bila je zamenjava antidepresiva in se je veliko slabše počutila…da bi morda zanjo bilo smiselno, da bi probala videti, kako gre brez…« In »ne« v delu, kjer pravi: »Ampak to še ne pomeni, da je bilo moje eksplicitno navajanje k temu, naj neha.«. Zamolčanje prvega dela zanikanja – tistega o tabletah proti visokemu pritisku – ki ga novinarki očita razsodba, je Irena Dolschon povsem ustrezno pokrila z drugim, sicer neprepričljivim zanikanjem, ki ga je objavila. Bistvo prispevka je namreč prav v tem, da je voditeljica šole s priporočilom o antidepresivih posegla na področje, na katerega ne bi smela. Tudi če bi novinarka ob morebitnem obilju časa, ki je ob takih prispevkih pač omejen, objavila obe zanikanji, se gledalec ne bi mogel izogniti občutku, da voditeljica šole hujšanja nekaj prikriva, saj ta nasveta o začasnem prenehanju jemanja antidepresivov ni prepričljivo zanikala.

Ne drži (ali vsaj pričevanja tega ne dokazujejo), da je novinarka zamolčala to, da se je nasvet Željke Augustinovič udeleženki, naj drugim ne pripoveduje o nasvetih, nanašal samo na post, saj je iz prispevka in delovnega gradiva razvidno, da je novinarki sogovornica jasno potrdila, da je šlo za namig, naj molči O POSTU IN OPUSTITVI ANTIDEPRESIVOV.

Iz prispevka je tudi povsem očitno,da so se udeleženke pritožile zaradi denarja – zaradi stroškov za šolo, ki naj bi bila sicer brezplačna (na kar naj po mnenju NČR novinarka ne bi opozorila), torej si je gledalec lahko sam ustvaril mnenje, ali naj udeleženkam, ki so mediju poslale protestno pismo zaradi tega, verjame.
Menim, da je novinarka delo opravila korektno, kar je NČR ugotovilo že v prvi razsodbi. Jasno je, da je pismo udeleženk, ki namigujejo na vrsto nepravilnosti, opredelilo njen odnos do problema, toda iz delovnega gradiva je razvidno, da je poskušala prispevek oblikovati tako, da bi zajela tudi druge vidike. Očitno pa je, da so informacije, ki jih je dobivala, usmerjale poanto njenega prispevka. To je seveda sestavni del novinarskega poklica in nobenega razloga ne vidim, zakaj se novinar ne bi napotil po sledi, ki se mu nakazuje. Sicer svojega dela zares ne bi opravil do konca.

V Ljubljani, 23. aprila 2014

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča