9. 6. 2014

Boris Zakrajšek, zanj odvetnik Milan Pavlin, proti novinarju Aleksandru Lucuju in odgovornemu uredniku Nedeljskega Dnevnika Zlatku Šetincu

Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Neža Kogovšek Šalamon, Davorin Koron, Nada Ravter, Nina Jerman in Lea Širok (člani), je na seji 20. 5. 2014 v primeru Boris Zakrajšek, zanj odvetnik Milan Pavlin proti novinarju Aleksandru Lucuju ter odgovornem uredniku Nedeljskega Dnevnika Zlatku Šetincu ugotovilo, da je novinar kršil Kodeks novinarjev Slovenije, urednik pa kodeksa ni kršil.

Primer: Boris Zakrajšek, zanj odvetnik Milan Pavlin, proti novinarju Aleksandru Lucuju in odgovornemu uredniku Nedeljskega Dnevnika Zlatku Šetincu

Pritožnik meni, da je Aleksander Lucu v članku Nagačeni medved v Frankfurtu, v rubriki Šepet kršil 2., 3., 5., 6. in 15. člen Kodeksa novinarjev Slovenije, saj naj bi objavil neutemeljene in nepreverjene obtožbe o razsipnem in razkošnem poslovanju LHB Frankfurt v času, ko jo je vodil Boris Zakrajšek, ne da bi ob tem poskušal dobiti odziv pritožnika.

2. člen naj bi Aleksander Lucu kršil s trditvami v temle navedku: »Od nesorazmernega razkošja v banki do pravih nastopaških domislic, kako še zapravljati denar. Ker sta bila Boris Zakrajšek in član nadzornega sveta LHB Igor Bavčar strastna lovca z največjo željo upleniti čim več medvedov (oba sta si dala za odstrel medvedov izdelati puško po naročilu), je Zakrajšek v preddverju LHB dal postaviti velikanskega nagačenega medveda, ki naj bi bil dobrodošlica Bavčarju, kadar je prihajal v Frankfurt.«

Pritožnik meni, da je s tem zapisom novinar osebno žalil tako Borisa Zakrajška kot Igorja Bavčarja. Pisanje, v katerem očita razsipno poslovodstvo in zapravljanje za lastne potrebe ter omenja »nastopaške domislice« naj bi bilo vljudno rečeno nekorektno. Prav tako je žalitev to, da pritožniku pripisuje postavitev nagačenega medveda v preddverje LHB in neokusno opisovanje nenavadnega in tesnega prijateljskega odnosa z Igorjem Bavčarjem, kar meji na namigovanja, da je imel ta odnos ključno vlogo pri nedoslednem poslovanju in razsipnem zapravljanju finančnih sredstev banke LHB. Tudi zapis pod fotografijo: Boris Zakrajšek ljubi luksuz je neprimeren, ker nosi s seboj negativno konotacijo. Zaradi osebne žaljivosti je v članku kršen 2. člen kodeksa (Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.).

3. člen (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče. Enako mora storiti tudi, ko povzema hude obtožbe iz drugih medijev ali arhivov. Če novinar odziva ni mogel pridobiti, mora to javnosti pojasniti.) naj bi Aleksander Lucu kršil z zapisom: »Vsi naši zapisi o poslovanju LHB so bili pospremljeni s posmehom (pišite, kar hočete, saj nimate nobene moči, so nam sporočali kot sedaj lobisti v zdravstvu), Boris Zakrajšek je celo rahlo zagrozil, prišlo pa je tudi sporočilo, naj povemo, kaj si želimo in potem damo mir za vedno.« Po mnenju pritožnikovega odvetnika očitanje povsem nekonkretiziranih in pavšalnih groženj predstavlja izredno hude obtožbe, zaradi česar bi moral avtor pridobiti tudi odziv pritožnika, česar ni storil, tega tudi ni pojasnil, zaradi česar je bil kršen 3. člen kodeksa. Zapis, da je pritožnik rahlo zagrozil, poslal sporočilo, naj avtor pove, kaj želi, po tem pa ponudil mir za vedno, bi lahko vzbudilo pri bralcu vtis, da ponuja novinarju tudi podkupnino, kar da je laž. Poleg tega pa je ta zapis povsem nepreverjen.

Borisa Zakrajška je zmotil tudi del članka, v katerem piše: »Deset let dokazujemo s pisanjem in kažemo s prstom v banko LHB, ki jo je do skrajnih meja razmetavanja in zapravljanja državnega premoženja prignal Boris Zakrajšek, kar je nedavno potrdil tudi sedanji upravnik (uradno predsednik uprave) NLB Janko Medja, ko je moral zaradi pritiskov javnosti končno izdahniti, kje je nastala še ena velika bančna luknja, ki pa niti slučajno še ni raziskana. Od kupovanja razkošnih avtomobilov, konj, ur, oblek, nakita, športne opreme, eksotičnih zimskih in poletnih družinskih bankirskih počitnic, vstopnic za prestižne nogometne tekme, do najemanja razkošnih stanovanj v središču Frankfurta, najema bogataških bungalovov med griči Taunusa za zabave z razigranimi bančnimi dekleti iz Ljubljane in gradnje razkošnih zasebnih vil in posestev Sloveniji je šel denar iz LHB.« Lucujev zapis, da je Janko Medja potrdil njegova desetletna namigovanja o razmetavanju državnega denarja v NHB, je po mnenju pritožnika neutemeljen in vzročno nepovezan z Borisom Zakrajškom. Gre za ugibanja in manever, kako pritožnika očrniti. Ugibanje je tudi navajanje številnih luksuznih dobrin, ki naj bi so jih pritožnik privoščil na račun banke oziroma državnega premoženja. Teh navedb avtor z ničemer »ne dokaže«. Gre lahko le za nepotrjene govorice, v tem primeru za slaba ugibanja, s čimer je novinar prekršil 5. člen kodeksa (Ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti.). Namigovanja bi lahko potrdil le, če bi navedel vire informacij, česar pa ni naredil, s čemer je kršil tudi 6. člen (Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije.).

Z navedbo: »Bi pa moral Kramar sedaj javno povedati, zakaj je tako naglo odstranil Zakrajška, kajti njegovo pričevanje bi lahko razkrilo prava imena, ki so v ozadju za svoje žepe barantala z državnim denarjem,« novinar ugiba, da je za domnevno razsipno delovanje banke LHB odgovoren prav pritožnik. Gre potemtakem zgolj za ugibanje, zaradi česar je tudi v tem primeru Aleksander Lucu po mnenju pritožnikovega odvetnika kršil 5. člen kodeksa, saj na to, da gre za ugibanja, bralca ni opozoril.

Pritožnik meni, da je Aleksander Lucu kršil tudi 15. člen kodeksa, saj navedeni prispevek niti v enem delu ne loči dosledno med komentarji in informacijami.
Ker je za objavo odgovoren tudi odgovorni urednik Nedeljskega Dnevnika, pritožnik meni, da je tudi Zlatko Šetinc odgovoren za novinarjeve kršitve kodeksa.
Pritožnik je pritožbi priložil tudi svoje pismo za zahtevo po popravku, ki ga je poslal uredništvu Nedeljskega Dnevnika, v katerem opozarja, da vse redne revizije monetarnih oblasti ZR Nemčije in Republike Slovenije v času njegovega mandata niso odkrile nobenih nepravilnosti. Lucujeve trditve označuje za laži. Zapiše, da je ta »nekatere resnične dogodke priredil tako, da z manipulacijo poskuša diskreditirati in kriminalizirati mene in banko«.

»Nagačeni« medved v preddverju LHB je v resnici skulptura Medved – Kurent, delo umetnika Marjana Kekca Ograndija in ne lovska trofeja. Zgodbe o nakupih razkošnih avtomobilov, konj, ur, oblek, nakita itd., trdi pritožnik v zahtevi uredništvu, so laži. Kot je laž, da je Kramar odslovil Zakrajška. Kot trdi pritožnik, sam ni sprejel ponudbe za nadaljevanje mandata.

Novinar Aleksander Lucu je na pritožbo odgovoril, Zlatko Šetinc ni odgovoril. Kot pravi, je problematika LHB stalnica na zaslišanjih parlamentarne preiskovalne komisije o nepravilnostih v bančnem poslovanju. Pri tem je poslanec Brane Golubovič posebej opozoril na delo Borisa Zakrajška v Frankfurtu, o LHB pa so vprašali tudi predsednika uprave NLB Janka Medjo. »Odgovore torej šele pričakujemo«, pravi Lucu »če zaradi višje sile ne bodo zadržani«. Trdi tudi, da Zakrajšek nikoli ni skrival svojega premoženja in je redno nastopal tudi na družabnih prireditvah. Kot dolgoletnega predsednika nadzornega sveta Dela so ga tudi po odhodu s te funkcije mediji ščitili. Sam z Zakrajškom dolga leta ni imel sporov. Preden se je ta pritožil na NČR, je dobil od bivših zaposlenih v Stolu Kamnik, kjer je bil Zakrajšek direktor, dolgo pismo, v katerem naj bi se razkrivale nove razsežnosti delovanja LHB in vpliva na javnost prek sorodstvenih medijskih povezav. Odgovoru je novinar pripel članke drugih avtorjev , ki naj bi potrjevali njegove navedbe. Med njimi je izjava Marka Voljča, da se Zakrajšek« rad vozi s hitrimi avtomobili, nosi drage obleke in ima rad določene nepremičnine, pa hkrati seva veliko človeške topline« (članek Petre Sovdat in Suzane Kos, Finance), zgodba o Zakrajškovem milijon evrov vrednem »dvorcu« na Blokah, zgodba o dobrih odnosih z Igorjem Bavčarjem, pripoved o visokih nagradah vodstvom NHB (Monika Weiss, Finance). Novinar je poslal tudi dokazila o preiskavi KPK o domnevno sporno dodeljenemu kreditu Janku Zakeršniku, kar ni predmet te pritožbe. NČR se s tem ni ukvarjalo.
Aleksander Lucu tudi navaja, da je imel o Zakrajšku številne pogovore z nekdanjim predsednikom uprave NLB Markom Voljčem. Sestal se je tudi z Borisom Zakrajškom, ki naj bi se mu zahvalil, ker se ne piše o njegovem zasebnem življenju (ki sicer poudarja njegov življenjski stil), se je pa razgovoril o svojih lovskih strasteh. Generalna sekretarka NLB Mojca Osolnik mu je nazadnje poslala SMS, če bi se bil pripravljen sestati z Zakrajškom. Vabilo je sprejel, a potem ni bilo nič. O delovanju LHB Frankfurt je opravil pogovor z tam zaposleno Slovenko pa tudi z zaposlenim uslužbencem nemške narodnosti ter enim od vodilnih v LHB. Po tem se do Zakrajška ni dalo več priti. Pri tem je zastavil tudi tri vprašanja, na katera ni dobil odgovora. Na eno – tedanjemu finančnemu ministru Andreju Bajuku o nadzoru nad LHB – na seji DZ ni dobil odgovora, drugi dve s pritožbo (tako meni NČR) pa nimajo neposredne povezave oziroma se pritožnik na ta del vsebine članka ni pritožil.

SKLEP:

Aleksander Lucu ni kršil 2., 3., 6. in 15. člena kodeksa, kršil pa je 5.člen. Odgovorni urednik Zlatko Šetinc ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:

NČR opozarja, da gre za rubriko, ki že z naslovom (Šepet) opozarja, da gre za govorice – in je kot taka poseben žanr medijskega izražanja. Bralcem je jasno, da gre za govorice, ki pa jih je težko preveriti, ker so viri praviloma vpleteni ali povezani z zgodbo. Če gre za javni interes, je mogoče tolerirati anonimnost vira, vendar to ne pomeni, da novinarju tako pridobljenih informacij ni potrebno (dodatno) preverjati.

NČR se ni ukvarjalo z vprašanji posojil Janku Zakeršniku in domnevnega pranja denarja ob tem, saj to ni bil predmet pritožbe.

Razsodišče ne vidi, v čem bi bila za pritožnika osebno žaljiva trditev, da sta Igor Bavčar in Boris Zakrajšek strastna lovca, ki želita upleniti čim več medvedov. V tem delu članka tudi ne vidi namigov o nenavadnem odnosu med obema, ki naj bi imel ključno vlogo pri razsipnem zapravljanju finančnih sredstev LHB. To, da je vodstvo postavilo (kar zadeva novinarjevo sicer res napačno sklepanje o nagačenem medvedu) umetniško skulpturo Medved Kurent v čast Igorju Bavčarju, pa po mnenju NČR ni osebna žalitev, kvečjemu napačna interpretacija fotografije skulpture. Zato kršitve 2. člena kodeksa ni prepoznalo.

Prav tako NČR v navedku: »Vsi naši zapisi o poslovanju LHB so bili pospremljeni s posmehom (pišite, kar hočete, saj nimate nobene moči, so nam sporočali kot sedaj lobisti v zdravstvu), Boris Zakrajšek je celo rahlo zagrozil, prišlo pa je tudi sporočilo, naj povemo, kaj si želimo in potem damo mir za vedno«, ne najde elementov hude obtožbe, zaradi česar bi bilo treba poiskati odziv pritožnika. Morebiti bi sicer hudo obtožbo lahko našli v trditvi, da je Boris Zakrajšek novinarju zagrozil, vendar je Lucu trditev omilil z »rahlo zagrozil«. Bi se pa NČR zdelo čudno, če bi novinar iskal odziv o grožnji pri tistem, ki mu je domnevno sam zagrozil. Prav tako v stavku: » …prišlo pa je tudi sporočilo, naj povemo, kaj si želimo, in potem damo mir za vedno,« razsodišče ni prepoznalo istega kot pritožnikov odvetnik – da bi namreč avtor trdil, da so mu ob grožnjah nedvoumno ponujali podkupnino, prej željo, naj novinar vendarle že pove, kaj želi doseči s svojim pisanjem. Zato po mnenju NČR kršitve 3. člena v tem delu besedila ni bilo.
NČR se ne zdi sporno, da novinar ni navedel vira informacij, saj viri, kadar razkrivajo nepravilnosti (četudi to morda počno zaradi osebnih nagibov in interesov), le redko pristanejo na javno razkritje. Avtor trdi, da so bili viri trije in jih ni razkril niti razsodišču, kar dopušča 8. člen kodeksa. Zato po mnenju NČR ni kršil 6. člena kodeksa. Je pa treba v takih primerih s tako pridobljeno informacijo ravnati s skrajno previdnostjo in trditve dodatno preverjati in poiskati vsaj posredne potrditve informacij, pridobljenih od anonimnih virov. Tega, da bi novinar Aleksander Lucu kakorkoli še dodatno preverjal izpovedi virov iz objavljenega besedila, ki je za pritožnika zares obremenjujoče, ni mogoče razbrati, niti bralec ni opozorjen, da gre za govorice, zato NČR meni, da je novinar kršil 5. člen kodeksa.

NČR ni moglo preveriti, ali izjava predsednika uprave NLB Janka Medje o nastali bančni luknji v LHB, ki da še ni raziskana, resnično ni vzročno povezana z mandatom Borisa Zakrajška, kot trdi pritožnik. Čeprav je Janka Medjo pisno zaprosilo za pojasnilo o tem, ni dobilo odgovora. Niti ni s strani Aleksandra Lucuja ohlapno povzete Medjine izjave našlo v dostopnih virih. Po Zakrajškovih besedah pred preiskovalno komisijo Državnega zbora, v času, ko je sam vodil LHB, izgub ni bilo in so se pojavile šele kasneje. Deloma to potrjuje tudi priloženi članek Karla Lipnika v Financah, v katerem je zapisano, da se je bilančna vsota LHB banke med Zakrajškovim vodenjem povečala za 40 odstotkov, kapital pa za četrtino.
Kot je navedeno v začetku obrazložitve, je članek izšel v rubriki Šepet, v kateri avtor v svojem slogu komentira aktualno dogajanje, zato NČR meni, da kršitve 15. člena ni bilo.

NČR meni, da odgovorni urednik ni kršil 2., 3., 6. in 15. člena kodeksa, saj teh členov ni kršil niti novinar. 5. člena pa ni kršil, ker je informacije dolžan preverjati, in kot nepreverjene označevati, novinar.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeležence v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.