Miran Čeh in Peter Emeršič proti novinarki TV Slovenija Slavki Brajovič Hajdenkumer


Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Lea Širok, Neža Kogovšek Šalamon in Uroš Gramc (člani), je na seji 3. junija 2014 v primeru Miran Čeh in Peter Emeršič proti novinarki TV Slovenija Slavki Brajovič Hajdenkumer ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije.


Primer: Miran Čeh in Peter Emeršič proti novinarki TV Slovenija Slavki Brajovič Hajdenkumer

Pritožnika menita, da je novinarka Slavka Brajović Hajdenkumer v prispevku Terme Gaja – občinska kraja v tedniku 17. marca 2014 kršila več določil kodeksa slovenskih novinarjev. Prepričana sta, da je populističen in senzacionalističen že sam naslov: Terme Gaja – občinska kraja, saj v prispevku ne izveš nič o razkritih tatovih. Torej je novinarka tako kršila 10. člen kodeksa, ki govori o tem, da novinar pri montaži, napovedi, naslovih in podnapisih ne sme potvarjati vsebine. Naslov pa govori o kraji, ko še nihče ni obsojen, mnenje komisije za preprečevanje korupcije, na katero se sklicuje novinarka, pa je zgolj mnenje, odloča in sodi pa lahko samo sodišče. Zato je po mnenju pritožnikov novinarka kršila tudi 18. člen kodeksa (Ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen.) Prispevek sicer govori o spremembi namembnosti zemljišča, ki je ob pripravah na novi nepremičninski davek bistveno povišala njihovo vrednost. Vendar je »navadni gozd«, o katerem govori novinarka, namembnost spremenil že s spremembo prostorskega načrta v letu 1984, ko pritožniki s tem še niso imeli nobene zveze, o čemer da je bila novinarja s posebnim elektronskim sporočilom seznanjena že pred objavo prispevka. Zato naj bi kršila tudi 4. člen kodeksa, ki pravi, da novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme. Prispevek, tako pritožnika, se začne zelo senzacionalistično: ženska stopi v gozdu iz avtomobila in gledalce pozdravi: Dobrodošli v Termah Gaja. Gledalci pozneje izvedo, da je to mama 21-letnika, ki je v bistvu lastnik gozda in bi moral plačati novi nepremičninski davek. Pritožnikoma se zdi čudno, da novinarka ni opravila intervjuja z dejanskim lastnikom, ki mu ni bila odvzeta opravilna sposobnost, ampak z njegovo mamo, ki je govorila kot lastnica, dajala pobude in ponudbe za prodajo. Obisk lastnika Tadeja in njegove mame pri aktualnem županu, ki da je po mnenju pritožnikov trosil nesmisle, naj bi župana prikazal kot nekakšno žrtev. Župan, ki trdi, da mora prej preveriti, ali je bilo za parcelo izdano gradbeno dovoljenje pred spremembo namembnosti, bi moral vedeti, da lahko gradbeno dovoljenje dobi samo lastnik parcele in ne njegova mama. S tem naj b bil kršen 5. člen kodeksa (Ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti).

V prispevku so večkrat omenjeni Peter Emeršič in njegova podjetja. Na njegov račun je izrečenih tudi nekaj hudih obtožb. In zakaj se Peter Emeršič ne pojavi v prispevku? S tem, ko ga ni, naj bi novinarka kršila 3. člen kodeksa (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče. Enako mora storiti tudi, ko povzema hude obtožbe iz drugih medijev ali arhivov. Če novinar odziva ni mogel pridobiti, mora to javnosti pojasniti.). Govorjenje o sumljivem pridobivanju poslov in govorjenje o višini sklenjenih poslov je po prepričanju obeh pritožnikov huda obtožba. Gospoda Pukšič in Čeh sta govorila, da nihče ni dobil poslov brez javnega razpisa. Doslej nobena sodba še ni ovrgla, da bi bili kakšni posli oddani brez javnega razpisa. Kljub temu novinarka brez dokazov in razsodb v prispevku zatrdi: »Občina je namreč podjetju Petra Emeršiča posle oddajala tudi precej po domače«. Ker se postavi v vlogo sodnika, je po prepričanju pritožnikov kršila 18. člen kodeksa. Po njunem tudi v vsem prispevku ni razvidna meja med informacijo in komentarjem, zato naj bi bil prekršen tudi 15. člen (Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja).

V pritožbi je tudi zapisano, da novinarka kljub dodatnim pojasnilom v elektronskem sporočilu, poslanim pred objavo prispevka, ni odreagirala in popravila napak. Elektronsko sporočilo Mirana Čeha je priloženo pritožbi, v njem pa ta zatrjuje, da so bila v prispevku omenjena območja že ob spremembi prostorskih aktov v letu 1984 (torej pred nastankom občine Destrnik) namenjena za območje glinokopa, to pa je bilo kasneje določeno za odlaganje komunalnih odpadkov, ki pa so ga na zahtevo občanov spremenili v območje za turistične namene. V času, ko je bil direktor občinske uprave, torej niso spreminjali (povečevali ali zmanjševali) območja – le spremenili so ga iz območja, namenjenega odlaganju komunalnih odpadkov, v območje za turistične namene. Iz tega po njegovem jasno izhaja, da so bili lastniki s tem seznanjeni. sam pa, da je že več kot leto dni na drugem delovnem mestu.

Slavka Brajović Hajdenkumer je na pritožbo odgovorila. Navedbe, pravi, v celoti zavrača, saj da je vse informacije temeljito pregledala in preverila. Naslov prispevka se je rodil na terenu v Destrniku, ko je jeza zaradi dogajanja okoli nepremičninskega davka ljudi pripravila, da so Terme Gaja preimenovali v občinska kraja. Tej domislici je sama dodala ločilo – vprašaj: torej Terme Gaja – občinska kraja? O spremembi namembnosti so ji tako nekdanji župan občine Destrnik Franc Pukšič kot sedanji Vladimir Vindiš in dolgoletni direktor občinske uprave Miran Čeh posredovali tri različne letnice, saj o tem ni bil nobeden od njih povsem prepričan. Zato se je točni letnici v prispevku izognila. O spremembi namembnosti leta 1985 jo je sicer na dan prevajanja prispevka 17. marca 2014 po telefonu obvestil Franc Pukšič, predvsem zato, da bi dokazal, da sam nima nič s težavami občanov z nepremičninskim davkom. A dejstvo je, da se je šele s predvideno gradnjo Term Gaja v času Franca Pukšiča zemljišče spremenilo v površino za turistično dejavnost. Ko je bila oddaja že zmontirana, je isto dopoldne dobila tudi Čehovo sporočilo o letnici spremembe prostorskega plana – toda ta za prispevek ni bila več relevantna. Informacije torej ni bila ključna za razumevanje teme, torej s tem, meni novinarka, ni mogla kršiti 4. člena kodeksa. Izbira sogovornikov je stvar novinarjeve presoje, povrh vsega sta pred kamero nastopila oba, tako dejanski lastnik Tadej kot njegova mati Lucija. Sodni spori nekdanjega in sedanjega župana občine, v katere je verjetno vpleten tudi bivši direktor občinske uprave, je kot avtorico prispevka ne zadevajo, za prispevek pa tako ali tako niso relevantni. Je pa vsem trem omogočila, da so pojasnili svoje videnje precej zapletenega položaja, v katerem so se zaradi ravnanja lokalne politike znašli krajani Destrnika. Aktualni župan ni napovedal, da bo poskušal dobiti gradbeno dovoljenje za Tadejevo parcelo, ampak le to, da bo preveril kam ta parcela oziroma gozd sodi. Tudi z enim od pritožnikov se je dogovarjala za pogovor. Z njim je govorila po telefonu, ga seznanila s pripravo prispevka in njegovo vsebino. V telefonskem pogovoru 14. marca ni zanikal nobenih okoliščin, ki jih je kot novinarka predvidela v zgodbi, zgodbe tudi v ničemer ni dopolnil. Res Emeršiča ni povabila k sodelovanju, saj se je z vsemi okoliščinami seznanila na terenu v Destrniku 11. marca – te je, pravi, seveda preverjala. Sicer pa Emeršič v telefonskem pogovoru tudi sam ni izrazil želje, da bi dajal izjavo pred kamero ali zgodbo kakorkoli dopolnil. Nasprotno, prosil naj bi jo, naj njegovo podjetje in ime iz prispevka izvzame, česar ni mogla narediti, saj je njegovo podjetje več let tvorno sodelovalo z občino Destrnik. Pred montažo in objavo prispevka ga je torej poklicala po telefonu, kar je mogoče preveriti prek telefonskega izpisa klicev, ki pa ga ni priložila.

O poteku poslov pri nakupu poslovnih prostorov v občini Destrnik, je, trdi novinarka, povzemala ugotovitve KPK, poročilo z dne 24. 2. 2014 je priložila odgovoru na pritožbo. Iz njega je razvidno, da je menjalna pogodba o menjavi zemljišč med občino in Emeršičevim podjetjem EM GRAD nastala pred uradno cenitvijo obeh zemljišč in da je zaradi tega prišlo do večjih odstopanj. Po poročilu KPK je bila menjalna pogodba sklenjena 8. 3. 2014, cenilno poročilo pa šele 9 dni kasneje. Iz pojasnila Mirana Čeha nadzornemu odboru je razvidno, da naj bi mu cenilec cenitev sporočil, še preden je zaključil poročilo, toda iz cenilčevega poročila izhaja, da si je ta navedena zemljišča ogledal ob navzočnosti Mirana Čeha šele 16. 3. 2014 – torej osem dni po sklenitvi menjalne pogodbe. (Razlika v cenilčevi oceni in oceni GURS za občinsko parcelo, ki je del menjave, znaša več kot 20.000 evrov je mogoče razbrati iz poročila KPK).

SKLEP:

Novinarka Slavka Brajovič Hajdenkumer je kršila 10. člen, ni pa kršila 3., 4., 5., 15. in 18. člena kodeksa.


Obrazložitev:

NČR ugotavlja, da naslov, četudi zapisan z vprašajem, v ničemer ne odraža vsebine članka. Če bi novinarka vsaj vpletla v prispevek trditev, da domislica kroži med prebivalci Destrnika, kar je zapisala v odgovoru na pritožbo, bi pokritje za naslov morda tudi dobila. Tako pa je zgodba o spremembi namembnosti zemljišč, ki bi ob uveljavitvi nepremičninskega zakona lastnike nekaterih parcel krepko udarila po žepu, prej pripoved o megalomanstvu občinskih politikov, poslovanju po domače, nikakor pa v njej ni mogoče najti namigov ali novinarkinih spraševanj ali celo dokazov o kraji. Zato je novinarka po mnenju NČR kršila 10. člen kodeksa. Vendar pa naslov ne govori o neki določeni kraji, niti nikogar posebej ne obtožuje, saj je postavljen v obliki vprašanja, zato NČR v njem ne prepozna elementov kršitve 18. člena kodeksa.

Pritožnika v začetku prispevka vidita senzacionalistični pristop. NČR ga ne. Gre pač za avtoričino odločitev, kako bo takoj na začetku pritegnila gledalce. Ironija je eden od mogočih in povsem dopustnih pristopov. Izbira pristopa je prav tako kot izbira sogovornika suverena pravica vsakega avtorja.

Razsodišče v prispevku ni prepoznalo kršitve 4. člena, saj dejstvo, da je bila namembnost zemljišča prvič spremenjena že v času, ko občine Destrnik sploh še ni bilo (iz gozda v glinokop), za zgodbo ni pomembna. Pomembna pa je sprememba namembnosti zaradi načrtov občine, ki sta ji tedaj načelovala župan Pukšič in direktor občinske uprave Čeh, o gradnji termalnega središča, torej sprememba namembnosti v zemljišče, namenjeno turizmu, kar bi ob uveljavitvi nepremičninskega davka krepko denarno obremenilo lastnike zemljišč. To pa je tema, ki ji je sledila novinarka.

NČR ni ugotovilo kršitve 5. člena kodeksa, ker je pritožnika nista razumljivo utemeljila.

V zvezi s podjetjem Emeršič tudi KPK ugotavlja, da gre za podjetje, ki je bilo zadnjih deset let edini izvajalec poslov za občino Destrnik. Tudi NČR se zdi, da so, vsaj ob zamenjavi parcel med občino in Emeršičevim podjetjem, stvari potekale precej po domače, saj je cenilec delo opravil šele osem dni po tem, ko je bila predpogodba o menjavi zemljišč že sklenjena, in osem mesecev po tem, ko je občinski svet na predlog župana Pukšiča že sprejel sklep o menjavi zemljišč. Domnevati je mogoče, da so svetnikom že tedaj predstavili oceno vrednosti zemljišč, ki naj bi jih zamenjali, in da o taki transakciji niso sklepali na slepo. Kakšno oceno so jim predstavili tedaj, ni jasno, pač pa danes razlika med GURS-ovo oceno vrednosti občinskega zemljišča in zapoznelo oceno cenilca znaša več kot 20.000 evrov v škodo občine.

Novinarka je govorila s Petrom Emeršičem in NČR ji verjame, da ob takih ugotovitvah KPK ni želel, da bi v prispevku omenjali njegovo podjetje oziroma, da je to novinarko izrecno prosil. Njegovo odziv pa je poiskala, le da ga v teh okoliščinah ni objavila. Poleg tega je v prispevku objavila odzive prejšnjega župana Pukšiča in nekdanjega direktorja občinske uprave Čeha, ki sta oba zatrdila, da je Emeršič dela dobil na javnih razpisih. Zato NČR ni ugotovilo kršitve 3. člena. Novinarkino oceno, da je občina posle oddajala po domače, s čemer naj bi se postavila v vlogo sodnika in s tem kršila 18. člen kodeksa, potrjuje tudi poročilo KPK, torej je novinarkina odločitev, da uporabi ta izraz, upravičena. NČR v novinarkinih besedah ne vidi postavljanja v vlogo sodnika pač pa zgolj logično sklepanje na podlagi informacij, ki jih je imela. Pri tem ne prepoznava kršitve 18. člena. Prav tako v prispevku ne vidi kršitve 15. člena, saj gre pri Tednikovih zgodbah nedvoumno za komentirano zvrst prispevkov.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 17. junija 2014

Gojko Bervar, podpredsednik Novinarskega častnega razsodišča