Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Vasja Jager, Jernej Rovšek, Lea Širok (člani), je na seji 7. maja 2014 v primeru Robert Biček proti Sebastjanu Morozovu (Dnevnik) ugotovilo, da novinar ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Robert Biček proti Sebastjanu Morozovu (Dnevnik)
Pritožnik Robert Biček novinarju Sebastjanu Morozovu očita, da je v članku “Sod molči, če Biček odleti”, objavljenem 9. avgusta 2013 v Dnevniku, kršil 1., 2., 3., 5., 6., 10., 17., 18., 24., 25. in 26. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).
I.
Po mnenju pritožnika je novinar z navedbami v podnaslovu članka, ki naj bi namigovale, da je podpisal sporno svetovalno pogodbo za prodajo Adrie Airways, da opravlja popoldansko delo v zasebnem podjetju in da je proti pritožniku sprožena odškodninska tožba v višini 1,1 milijona evrov, kršil 1. člen (Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake — četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa.), 2. člen (novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev) in 10. člen kodeksa (Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.). Pritožnik pojasnjuje, da bi novinar ime podpisnika ‘domnevno sporne’ svetovalne pogodbe zlahka preveril pri pritožnikovem delodajalcu, Slovenski odškodninski družbi ali pri Adrii Airways, pa tega ni storil. Navedba, trdi pritožnik, ni resnična, saj kot upravljavec naložb nima pooblastil za podpisovanje tovrstnih pogodb. Moti ga, da novinar ni pojasnil trditve o spornosti pogodbe. Navedba v podnaslovu je bila po njegovem mnenju neresnična, nekorektna in zlonamerna.
II.
Z navedbo »da se z Bičkom ukvarja tudi komisija državnega zbora za nadzor javnih financ pod vodstvom Andreja Vizjaka« naj bi novinar kršil 1., 2. in 3. člen (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče.). Pritožnik trdi, da navedeno ne drži, dejstva pa bi novinar lahko preveril tako pri njemu osebno kot pri komisiji DZ, vendar tega ni naredil. Kakor navaja, se je 4. julija 2013 udeležil seje komisije javnih financ pri obravnavi točke o problematiki državne dokapitalizacije družbe Adrie Airways, kjer je podal pojasnila na vprašanja članov komisije. Seje se je udeležil na podlagi povabila Ministrstva za javne finance in ob izrecnem napotilu člana uprave Soda. Novinarjeve navedbe naj bi namigovale, da ima pritožnik status preiskovanca, kar naj bi predstavljalo hujšo kršitev omenjenih členov. Dejstva pa bi lahko preveril tudi v članku, ki ga je objavil Dnevnik (»Prekinili razpravo o Adrii Airways. Po denar pridejo vsi, odgovorov ne da nihče«).
III.
Z navedbo o tem, da »ni znano, ali je vodstvo Soda seznanjeno, da naj bi Biček kot izvršni direktor na nekdanji Agenciji za upravljanje kapitalskih naložb (AUKN) zahteval in na koncu tudi dosegel podpis pogodbe s švicarsko svetovalno družbo Barons Financial Services za svetovanje pri privatizaciji Adrie Airways«, naj bi novinar grobo kršil 2., 3., 5. (Ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti.), 6. (Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije.) in 10. člen kodeksa (Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika.). Pritožnik navaja, da glede na organiziranost AUKN, kjer je nastopal kot upravljavec naložb in ne odločevalec, kaj takšnega niti ne bi mogel zahtevati brez soglasja komisije AUKN za prodajo družbe Adria Airways in uprave AUKN.
IV.
Prav tako naj ne bi držala navedba, da bo »Barons ne glede na to, ali bo prodajni postopek uspešno zaključen, prejel 500.000 -600.000 evrov, za pripravo razpisne dokumentacije pa naj bi že dobil 250.000 evrov«. Pritožnik pojasnjuje, da je pogodba poslovna skrivnost, sam pa je na komisiji državnega zbora 4. julija 2013 glede tega povedal, »da je v njej določeno fiksno plačilo za pripravo dokumentacije in izvedbo prodajnega postopka, v primeru uspešne prodaje pa tudi odstotek od kupnine«. Na osnovi te izjave, nadaljuje pritožnik, ni mogoče zaključiti, da bi Barons tudi v primeru neuspešne prodaje prejel znesek, višji od fiksnega zneska za pripravo dokumentacije in izvedbo prodajnega postopka. Obenem naj bi bile dejanske številke nižje od navedenih v članku. Novinar naj bi s to izjavo kršil 1., 2. in 5. člen kodeksa, saj naj bi objavljal nepotrjene informacije, ne da bi na to opozoril. S to izjavo naj bi kršil tudi 17. člen kodeksa (Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti.), ker naj bi senzacionalistično prirejal javno dostopna dejstva, namesto da bi denimo pridobil posnetek seje Komisije DZ, objavljen na spletni strani DZ, ali članke iz Dnevnika, v katerih so navedene številke in dejstva o tem primeru. Takšno pisanje naj tudi ne bi bilo v interesu javnosti, saj naj bi bila prodaja Adrie Airways in postopek Evropske komisije ugotavljanja o državni pomoči zelo občutljiva za vsako zlonamerno in neresnično pisanje, pri tem pa naj bi škodo trpela država in konzorcij prodajalcev.
V.
Poročanje o »popoldanskem delu« pritožnika v družbi Antima naj bi predstavljalo kršitev 17. člena, ker novinar ni razkril, koliko prihodkov od prodaje je imela družba v letu 2012, prav tako pa ni preveril dejstva, ali je bil Sod (in pred njim AUKN) kot delodajalec pritožnika obveščen o morebitnih konfliktih interesov. Ker na nepravilnosti namiguje z vprašanji »kakšna je politika Soda glede tega, da so zaposleni direktorji ali lastniki podjetij, ali morajo svoje poslovanje razkriti in kako v paradržavnem skladu ugotavljajo morebiten konflikt interesov pri upravljanju državnega premoženja«, naj bi novinar kršil tudi 2. člen kodeksa.
VI.
Tri člene, 1., 2., in 3., naj bi kršil z navedbo, da »je Ferport leta 2009 brez kakršnekoli cenitve kupljenega lastniškega deleža odštel 1,1 milijona evrov«. Po mnenju pritožnika novinar teh trditev ni preveril, saj naj bi v nasprotnem primeru ugotovil, da je bila transakcijska vrednost podprta z ustrezno cenitvijo. Cenitev bi našel tudi v tožbeni dokumentaciji, do katere naj bi imel dostop.
VII.
Novinar naj bi kršil 1., 2., 3. in 5. člen z navedbo, »da se je Biček v odgovoru na tožbo skliceval na interne dokumente nadzornega sveta Ferporta«, nato pa je pojasnjeval, kako naj bi pritožnik kot zaposleni na Sodu izkoristil notranje informacije. Pritožnik pojasnjuje, da novinar navaja napačna dejstva. Že v enem od predhodnih člankov naj bi namreč napisal, da je o vložitvi tožbe odločala skupščina družbe Ferport in sklep zavrnila. V zadnjem članku pa navaja, da se pritožnik sklicuje na interne dokumente nadzornega sveta Ferporta, kar pomeni, da jih je dobil protipravno in kot notranje informacije. Pritožnik pojasnjuje, da je informacije o skupščini dobil na portalu Ajpes (dodana povezava na stran, številka dokumenta, datum 28. maj 2013 in navedba, da je informacija na četrti strani omenjenega dokumenta). Na podlagi teh informacij je na lastno zahtevo dobil zapisnik skupščine.
VIII.
Novinar naj bi grobo kršil 18. člen (Ko novinar poroča s področja pravosodja, upošteva, da nihče ni kriv, dokler ni pravnomočno obsojen), ker naj bil namen članka vplivati na sodišče in ker naj bi članek posegal v pritožnikovo čast in dobro ime, kar naj bi mu škodilo poslovno in karierno.
Prav tako naj bi 18. člen kršil z navedbo, da »naj bi bilo po pravnem mnenju, ki ga je naročil Feršped, nesporno dokazano, da sta Biček in Bonin ravnala protipravno.« Čeprav je novinar uporabil pogojnik, dodaja pritožnik, ga to ne odvezuje skrbnega preverjanja informacij in upoštevanja dejstva, da ni nihče kriv, dokler ni pravnomočno obsojen.
IX.
Novinar naj bi kršil 24. (Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti.), 25. (Prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno.) in 26. člen (Da bi se novinar izognil dejanskim ali navideznim konfliktom interesov, se mora odreči darilom, uslugam, nagradam in drugim ugodnostim. Izogniti se mora delu zunaj novinarskega poklica, ki zmanjšuje njegovo verodostojnost ali verodostojnost novinarske skupnosti.), ker ni razkril domnevnega konflikta interesov. Pritožnik meni, da je iz članka razviden novinarjev interes poseči v njegovo čast in dobro ime, pri čemer naj bi informacije dobil iz skupine ACK, v kateri imata družbi Mercata in Steklarstvo Spectrum navzkrižna lastništva z družbami, ki so povezane s skupino DZS, tej pa pripada Dnevnik, pri katerem je zaposlen novinar.
Novinar je odgovoril na pritožbo in zavrača vse očitane kršitve. Ob tem poudarja, da naj bi bile pritožniku, kakor je poročalo Delo, odvzete pristojnosti na Sodu (»Biček ni več skrbnik logističnih naložb, 14. avgust 2013, priloga št. 2) oziroma logistika (SŽ, Adria Airways in Luka Koper) in del energetike, na Sodu pa niso nikoli konkretno odgovorili na njegova vprašanja o tem, s katerim premoženjem je še upravljal. Novinar pojasnjuje, da je članek »Sod molči, če Biček odleti« nastal kot sinteza več dejstev: odškodninske tožbe v višini 1,1, milijona evrov, o kateri je pisal v predhodnem članku »Sod molči, če Biček leti«, in ugotovljenih dejstev, da pritožnik dolguje več sto tisoč evrov z naslova nakupa nepremičnine in plačila 1,1 milijona evrov odškodnine. O tem dolgu in nekaterih drugih poslih pa je nameraval pisati po objavi članka »Sod molči, če Biček odleti«.
Novinar pojasnjuje, da je za vse navedbe poskušal pridobiti odziv pritožnika, ki je v odgovorih pozornost preusmerjal drugam oziroma na osebo, pri kateri je bil več let zaposlen, ali pa je zapisal, da so novinarska vprašanja o višini dolga in prenosu premoženja na soprogo v času oškodovanja Ferporta »plod insinuacij« drugih oseb in jih zato ni želel komentirati.
Pri pripravi članka »Sod molči, če Biček odleti« je vprašanja naslovil na Sod, ki je pristojen za podajanje odgovorov, saj je pritožnik tam zaposlen. Tudi od Soda je dobil zgolj načelne odgovore na številna konkretna vprašanja, povezana z Adrio Airways in domnevnim Bičkovim konfliktom interesov, ko je bil predlagan za člana uprave letalske družbe in ko naj bi kot izvršni direktor na AUKN zahteval, in na koncu dosegel podpis pogodbe s svetovalno družbo Barons Financial Services za svetovanje pri privatizaciji Adrie Airways. Spornost te pogodbe je razjasnjevala tudi parlamentarna komisija za nadzor proračuna in drugih javnih financ. Odgovorili so mu, da zadevo preučujejo in da so sprejeli določene interne ukrepe za zaščito lastnih interesov in premoženja, ki ga upravljajo. Prav tako ni dobil konkretnega odgovora na vprašanje o tem, za katere državne naložbe je še odgovoren pritožnik. Delo je namreč objavilo informacijo, da »Biček ni več skrbnik logističnih družb«, navaja novinar.
Podrobno je odgovoril tudi na očitane kršitve posameznih členov.
I. Kršitev 1., 2. in 10. člena
Novinar navaja, da je trditve o tem, kdo je podpisal domnevno sporno svetovalno pogodbo, preveril na Sodu in prejete skope odgovore vključil v članek. Pri tem je uporabil informacije iz članka svoje kolegice »O spornih vozovnicah poslanci še brez odgovora«, v katerem je poročala, da se pritožnik pred komisijo za nadzor javnih financ ni spomnil, kdo je v imenu AUKN podpisal svetovalno pogodbo z družbo Barons, predsednik uprave Adrie Airwaysa pa naj bi po besedah Marka Pogačnika potrdil, da so jo podpisali na AUKN.
Točnost teh podatkov je novinar Morozov v telefonskem pogovoru ponovno preveril pri predsedniku komisije za nadzor javnih financ, Andreju Vizjaku, in pri Pogačniku. Vizjak jih ni želel komentirati, Pogačnik pa mu je povedal, da so bili podatki v objavljenem tekstu točni. Novinar ugotavlja, da se pritožnik pred komisijo ni spomnil, kdo je podpisal pogodbo, v pritožbi na NČR pa se tega spomni. Po mnenju novinarja je pritožnik zavajal parlamentarno komisijo, kar je v članku tudi izpostavil. Svoje trditve utemeljuje s pojasnilom, da je pritožnik v imenu države imel glavno besedo pri upravljanju Adrie Airways in ključno vlogo pri izbiri Baronsa za svetovalca v prodajnem postopku letalske družbe. Izbiro svetovalca so namreč septembra 2011 pri več kot desetmilijonski dokapitalizaciji družbe zahtevali AUKN, državno podjetje PDP in pet bank upnic. Na prvi seji odbora vlagateljev so za predsednika odbora izbrali pritožnika kot predstavnika AUKN. Vodstvo Adrie Airways je za svetovalca že izbralo podjetje Airconomy Aviation, vendar so na podlagi pritožnikovega predloga ponovili postopek izbire svetovalca pri iskanju strateškega partnerja in izbrali Barons Financial Services. AUKN, ki ga je zastopal pritožnik, je zaradi razmerja glasov edini lahko onemogočil izbiro svetovalca, ki ni bil po njegovi volji, navaja novinar. Da bi sprejeli zavezujoč sklep, so Barons nato podprle tudi banke in PDP, ki so sicer podpirale Airconomy Aviation. Pritožnik je torej pri izboru svetovalca za prodajo imel vse niti v svojih rokah.
Prav tako ni napačna trditev o spornosti pogodbe, nadaljuje novinar. Sporna je že zato, pojasnjuje, ker se pred parlamentarno komisijo niti v vodstvu Adrie Airways niso spomnili, kdo jo je podpisal.
Novinar je prepričan, da je kočljivo tematiko predstavil korektno, da ni na žaljiv način predstavljal podatkov in dejstev ter da navedba v podnaslovu ne potvarja vsebine članka.
II. Kršitev 1., 2. in 3. člena
Pritožnik je bil pred komisijo državnega zbora zaslišan kot ena najpomembnejših oseb v primeru Adrie Airwaysa, pojasnjuje novinar. Na AUKN in nato na Sodu je bil odgovoren za upravljanje državne naložbe v Adrii, pri čemer je imel na strani države, ki obvladuje 70-odstotni lastniški delež, ključno vlogo. Vodil je odbor vlagateljev Adrie, usmerjal je ključne aktivnosti v družbi, vključno s podpisom pogodbe z Baronsom. Pritožnikove trditve, da se je seje komisije udeležil na povabilo ministrstva za finance in ob napotilu člana uprave Soda, novinar zavrača kot poskus zniževanja teže pritožnikovega zaslišanja pred Komisijo. S trditvijo, da se z Bičkom ukvarja komisija državnega zbora, je v članku mislil na to, da je bil pritožnik pred komisijo zaslišan glede Adrie Airways. Navedba pa ne namiguje, da ima pritožnik zato status preiskovanca. Iz nadaljevanja teksta je namreč razvidno, navaja novinar, da je bil v postopku le priča.
Ponovno pojasnjuje, da je navedbe preveril v članku svoje kolegice »O spornih vozovnicah poslanci še brez odgovora«, iz katerega je razvidno, da je predsednik uprave Adrie Airways pojasnil, da je pogodbo z Baronsom podpisal predstavnik nekdanje AUKN. Tam pa je bil za Adrio pristojen pritožnik, ki se ni spomnil, kdo je podpisal pogodbo, navedb v omenjenem članku pa ni nikoli demantiral.
III. Kršitev 2., 3., 5. in 6. člena
Novinar meni, da z navedbo, da naj bi pritožnik kot izvršni direktor na nekdanji AUKN zahteval in tudi dosegel podpis pogodbe z Baronsom, ni kršil 2., 3., 5. in 6. člena. Ponovno pojasnjuje, da je AUKN, ki je podpiral Baronsa, zastopal pritožnik. Za navedbe je poiskal odziv Soda in ni navajal nepotrjenih informacij. Vira ni navedel, ker je ta želel ostati anonimen.
IV. Kršitev 1., 2., 5. in 17. člena
Novinar pojasnjuje, da je podatek o plačilu Baronsu za pripravo dokumentacije v višini 250.000 evrov povzel iz že objavljenih člankov, na katere se nihče od zainteresirane javnosti ni odzval ali zahteval demantija. Da je Barons prejel 250.000 evrov za pripravo dokumentacije in izvedbo postopka, je Dnevnik pisal že v članku »Državni letalski prevoznik tik pred prodajo«. V tem članku je bilo navedeno tudi, da naj bi svetovalna družba preostali del plačila dobila ob zaključku postopka, neuradno pa naj bi znašal od 500 do 600 tisoč evrov. Novinar navaja, da je zato lahko utemeljeno sklepal, da so zbrane informacije točne, preveriti pa jih ni bilo mogoče, ker je pogodba poslovna skrivnost. Na Sod je posredoval tudi vprašanje o tem, ali je svetovalna pogodba še veljavna in ali bodo preverili očitke o spornosti. Na očitano kršitev pravice posameznika do zasebnosti v 17. členu pa odgovarja, da je Adria Airways družba v večinski državni lasti, v katero je država v zadnjih letih vložila 85 milijonov evrov.
V. Kršitev 2. in 17. člena
Očitke, da je z navedbami o pritožnikovem popoldanskem delu v podjetju Antima kršil 17. člen, novinar zavrača z utemeljitvijo, da je podatek o upravljavcu državnega premoženja, ki je zaposlen na Sodu in obenem še zastopnik zasebnega podjetja, zagotovo v interesu javnosti. Zakoniti zastopnik v tem podjetju je še oseba, proti kateri je bila leta 2009, tako kot proti pritožniku vložena odškodninska tožba v višini 1,1 milijona evrov.
Novinar navaja, da je vprašanja, povezana s preprečevanjem konflikta interesov zaposlenih pri upravljanju državnega premoženja, naslovil na Sod, vendar odgovorov ni prejel. Poleg tega je podatke predstavil korektno in ne na žaljiv način.
S podatkom, da je pritožnik zastopnik zasebnega podjetja, v katerem je solastnica njegova soproga, je hotel razkriti, da je pritožnik v zelo dobrih odnosih z osebo, ki je leta 2009, ko je vodila družbo Ferport, omogočila nakup 18-odstotnega lastniškega deleža podjetja Biko za 1,1 milijona evrov. To podjetje pa je v lasti družine Biček.
VI. Kršitev 1., 2. in 3. člena
Podatki o cenitvi podjetja Biko, ki jih je NČR posredoval pritožnik, niso točni, navaja novinar, saj naj bi bila vrednost podjetja po drugi cenitvi, ki jo je izvedel isti sodni izvedenec, znatno manjša. Namesto 4,14 milijona evrov, kakor navaja pritožnik, naj bi bila vrednost podjetja 31. decembra 2008 ocenjena na 1,53 milijona evrov.
Trditev, da je Ferport brez kakršnekoli cenitve kupljenega lastniškega deleža odštel 1,1 milijona evrov, ni napačna, pojasnjuje novinar. Dejstvo, da transakcija ni bila podprta z ustrezno cenitvijo, je po njegovem razvidno tudi iz cenitve, ki jo je NČR-ju predložil pritožnik in popravljeno cenitvijo istega sodnega izvedenca, ki jo je NČRju priložil novinar. Podatkov ni navajal žaljivo ali nekorektno, prav tako pa je pred pripravo svojega predhodnega članka, iz katerega je povzemal podatke in v katerem je prvič omenil cenitev, na vse mogoče načine zaman poskušal pridobiti pritožnikov odziv (telefonski klic, sms, elektronska pošta).
VII. Kršitev 1., 2., 3., 5. in 18. člena
V članku ni navedel, kar mu očita pritožnik, in sicer, da naj bi kot zaposleni Soda izkoristil notranje informacije, prav tako po njegovem ni namigoval, da naj bi dokumente nadzornega sveta Ferporta dobil protipravno. Navedba, da se je pritožnik v odgovoru na tožbo skliceval na interne dokumente nadzornega sveta Ferporta, je namreč vrednostno nevtralna, saj gre zgolj za navajanje dejstev.
Poleg tega, iz dokumenta, objavljenega na Ajpesu 28. maja 2013 pod zaporedno številko, ki jo navaja pritožnik, nadaljuje novinar, ni razvidno, da bi se omenjala skupščina, na katero se sklicuje pritožnik, in na podlagi katere naj bi dobil zapisnik.
Trditev, da se je pritožnik skliceval na interne dokumente, je točna in ne predstavlja hude obtožbe, pojasnjuje. Kljub temu je glede vložene tožbe hotel pridobiti odziv pritožnika. Objavljena informacija ni bila nepotrjena, kar naj bi pomenilo, da ni kršil 5. člena, prav tako nikjer v članku ne govori ali namiguje na kazensko odgovornost pritožnika in torej ni bil kršen niti 18. člen. Zavrača tudi pritožnikove očitke, da je s člankom poskušal vplivati na delo sodišča, saj je bil njegov namen javnost seznaniti z dejstvom, da nad upravljavcem milijardnega državnega premoženja »utemeljeno visi milijonska tožba«.
VIII. Kršitev 18. člena
Novinar meni, da ni kršil 18. člena, ko je navedel, da naj bi bilo po pravnem mnenju, ki ga je naročil Feršped, nesporno dokazano, da sta Biček in Bonin ravnala protipravno. Po njegovih podatkih je v zapisniku skupščine navedeno, da »pravno mnenje ugotavlja postavko protipravnosti«. Z uporabo pogojnika je trditev iz zapisnika v članku omilil, obenem pa nikjer ne namiguje na kazensko zadevo, saj gre v tem primeru za gospodarski oziroma civilni spor in vložitev odškodninske tožbe.
IX. Kršitev 24., 25 in 26. člena
Po mnenju novinarja je pritožnikov očitek o kršitvah 24., 25. in 26 člena popoln nesmisel. Četudi bi podatke pridobil pri skupini ACK, navaja novinar, to ne predstavlja nikakršnega konflikta interesov. Pri pisanju člankov ni imel podatka o navzkrižnih lastništvih, ki jih izpostavlja pritožnik. Pa tudi če bi bil s tem seznanjen, ta podatek ne bi imel nikakršnega pomena v nobenem od člankov, v katerih je omenjen pritožnik.