Aljaž Pengov Bitenc proti Liana Buršič, novinarka RA SLO


Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Mario Belovič, Vasja Jager, Jernej Rovšek, Lea Širok in Nina Jerman (člani), je na seji 17. junija 2014 v primeru Aljaž Pengov Bitenc proti Liani Buršič, novinarki RA SLO, ugotovilo, da novinarka ni kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.


Primer: Aljaž Pengov Bitenc proti Liana Buršič, novinarka RA SLO

Pritožnik očita novinarki, da je 27. marca 2014 na RA SLO v Drugi jutranji kroniki kršila 4. in 10. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.

4. člen (Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme.) naj bi kršila, ker naj bi poročilo o odločitvi hrvaškega ustavnega sodišča o ustavnosti zavrnitve vpisa necepljenih otrok v vrtce na Hrvaškem oblikovala tako, da je izrazil dvom o smiselnosti in varnosti cepljenja otrok v Sloveniji. Z izbiro sogovornika Primoža Verbiča iz Društva za svobodo odločanja naj bi predstavila zgolj »anticepilski« pogled na cepljenje otrok, z dvema njegovima izjavama pa naj bi neupravičeno, nestrokovno in zavajajoče nagnila prispevek v prid nasprotnikov cepljenja. Stališča stroke z zvočnimi posnetki ni predstavila, ampak je zgolj v polovici stavka omenila, da ministrstvo za zdravje in stroka enotno podpirata cepljenje. Ker Verbiča ni predstavila kot aktivnega nasprotnika obveznega cepljenja, je ustvarila vtis, da gre za strokovnjaka s področja imunologije, zaradi česar njegove izjave, da se je cepljenje v praksi izkazalo za neučinkovito, postanejo še bolj zavajajoče.
Po mnenju pritožnika bi morala novinarka za objektivno poročanje opremiti oddajo tudi z izjavo strokovnjaka imunologa.

4. člen naj bi kršila tudi z neresnično trditvijo, da večina evropskih držav obveznega cepljenja več ne pozna. Pritožnik navede, da je cepljenje proti vsaj eni nalezljivi bolezni splošno obvezno v 13 državah članicah EU, obvezno pa za ljudi s povečanim tveganjem pa v 14, torej v polovici.
Pritožnik oporeka tudi resničnosti trditve novinarke, da je nasprotovanje cepljenju v porastu, saj da je peticijo proti njemu podpisalo 7000 staršev. Po pritožniku – ob dejstvu, da je v Sloveniji dobrih 470.000 staršev – število podpisnikov peticije nikakor ni visoko, četudi upoštevanja vredno, poleg tega pa, pravi, ni nujno, da so vsi podpisniki peticije res starši.

10. člen (Montaža, napovedi, naslovi in podnaslovi ne smejo potvarjati vsebine.) naj bi novinarka kršila v napovedi prispevka s trditvijo, da vse več staršev noče cepiti otrok zaradi stranskih učinkov cepiv in da so zgroženi zaradi finančnih učinkov te odločitve. Trditev, pravi pritožnik, je sicer relativna, saj ne pove, koliko je staršev, zato pa tudi tendenciozna. Pritožnik postreže z javno dostopnimi podatki za leto 2011na IVZ, po katerih je bilo odmerjenih 606.000 odmerkov cepiv (od tega 20 odstotkov proti gripi), vseh prijav stranskih učinkov je bilo 330, od tega pa jih je le 19 potrebovalo bolnišnično oskrbo.

Za pritožnika je še bolj zavajajoča navezava odločitve hrvaškega ustavnega sodišča na razmere v Sloveniji, saj celo Verbič pove, da gre za dve različni ureditvi, saj v Sloveniji ne velja pogoj cepljenja za vpis v vrtec. Po pritožniku je novinarka odločitev hrvaškega sodišča, ki zadeva samo hrvaške državljane, izkoristila za enostransko ali v najboljšem primeru neuravnoteženo predstavitev anticepilske agende v eni od vodilnih informativnih oddaj v slovenskem medijskem prostoru.

Novinarka je na očitane kršitve odgovorila. Pojasni, da je poročala o razsodbi Ustavnega sodišča Hrvaške, ki je razsodilo v nasprotju z interesi vlagateljev, ki so zahtevali odpravo obveznega cepljenja otrok, v poročilo pa je vključila tudi odziv interesnih skupin, ki z enakimi interesi delujejo v naši državi. Pri tem, pravi, je podajala dejstva, ni zamolčala nobene pomembne informacije, ni subjektivno izražala dvomov glede politike cepljenja v Sloveniji ali se opredeljevala do vsebine problema.
Očitek o zavajanju je zavrnila, ker da ni nestrokovno nagibala prispevka ter favorizirala sogovornika iz društva SVOOD (poslej Verbič). V prispevku je bila na prvem mestu novica, za njo pa odziv sogovornika iz dela javnosti, ki jo novica najbolj zadeva. Meni, da dogodek na Hrvaškem posredno vpliva tudi na manjšinsko interesno skupnost slovenskih staršev, ki si aktivno prizadevajo za odpravo obveznega cepljenja pri nas. Ker ustavno sodišče afirmira stanje, ki v obeh državah že obstaja, ustavna odločba ne spreminja okoliščin na Hrvaškem, še manj v Sloveniji, da bi se morala na to novico odzvati Ministrstvo za zdravje ali Nacionalni inštitut za javno zdravje. Kljub temu je poudarila njihovo javnosti dobro znano in že večkrat predstavljeno stališče slovenskega ministrstva za zdravje in stroke, da želijo ohraniti visoko precepljenost populacije tudi v prihodnje.
Zavrača očitek, da izjave ni opremila z izjavo strokovnjaka s področja imunologije, saj, pravi, se ji ni zdelo smiselno spraševati imunologov, kaj menijo o odločbi hrvaškega ustavnega sodišča.

Novinarka je zavrnila tudi očitek, da je mogoče ob poslušanju domnevati, da je Verbič strokovnjak za cepljenje ali celo imunolog, saj da ga je predstavila kot predstavnika Društva za svobodo odločanja SVOOD, iz česar lahko poslušalci sklepajo, da gre za predstavnika civilne družbe. Iz sogovornikovih besed, v svoji kritični izjavi je namreč dvakrat dejal »kot trdi stroka«, pa jasno izhaja, da on sam ni »stroka«. Zato novinarka meni, da poslušalcem ni zamolčala identitete sogovornika in jih ni zavajala.

Tudi očitke o polarizaciji t. i. anti- ali procepilnih skupin v Sloveniji zavrača, saj da ni članica ali podpornica nobene organizacije v tej zvezi, sogovornike pa izbira glede na aktualno dogajanje in interes poslušalcev.

Trdi, da je pritožnik napačno citiral njen stavek, da »večina evropskih držav obveznega cepljenja skorajda ne pozna več«, saj je v pritožbi izpustil besedo »skorajda«, pa tudi njegovi podatki da niso povsem točni. Eurosurveillance namreč pri 30 evropskih državah ugotavlja, da 16 držav ne pozna niti enega obveznega cepiva, 4 države pa imajo v sicer prostovoljnem sistemu obvezno cepljenja le pri eni do štirih boleznih, 9 držav pa ohranja obvezni sistem.

Očitano kršitev 10. člena v celoti zavrača. Navedba, da čedalje več staršev noče cepiti svojih otrok, zanjo ni tendenciozna, ampak jo je navedla zgolj kot primer in je ni izpeljala iz števila podpisnikov peticije. Ministrstvo za zdravje in Zdravstveni inšpektorat RS sta slovenski javnosti v zadnjem času že večkrat podali uradne ocene, da število staršev, ki ne cepijo svojih otrok, narašča. To so utemeljili s podatki o precepljenosti, npr. pri bazičnem cepivu DTP je v dveh letih (2011 do 2013) upadla za dve odstotni točki – s 96,6 na 94,6 odstotka. Problem je razviden tudi iz porasta vlog staršev za opustitev cepljenja, s katerimi ima zaradi bistveno povečanega števila Ministrstvo, kar javno priznava, administrativne težave. Na strokovnem posvetu, ki ga je Ministrstvo z zdravniki cepitelji organiziralo 19. marca, pa so z Zdravstvenega inšpektorata RS (kot izhaja iz uradnega povzetka posveta) povedali, da narašča problem tudi v drugi smeri: »ZIRS je izpostavil problematiko obravnav postopkov v zvezi s cepljenjem, ki potekajo v skladu z zakonodajo na področju nalezljivih bolezni in na področju pacientovih pravic. Število prijav cepiteljev se povečuje, prav tako prijave zoper zdravnike zaradi nezadostne pojasnilne dolžnosti.« Ob dejstvu, da nimamo več enega samega društva, ki si prizadeva za prostovoljno cepljenje, temveč vsaj tri take skupine, in da o tem, kot je razvidno iz javno objavljenih zapisnikov, že nekaj časa intenzivno razpravlja tudi najvišji strokovni organ v državi, Posvetovalna skupina za cepljenje, je težko trditi, da se problematika ne zaostruje.

Zavrača očitek, da je zavajala s tem, ko je predstavila odločbo hrvaškega ustavnega sodišča kot relevantnega tudi za Slovenijo. Po njenem pritožnik to odločbo očitno razume kot »prepoved vpisa necepljenih v vrtce«, vendar pa iz poročanja najpomembnejših hrvaških medijev na dan 26. marca 2014 izhaja, da je šlo za odločanje o obveznosti cepljenja, tematika vrtcev pa ni bila izpostavljena (Večernji list: »Ustavni sud odlučio: Djecu morate cijepiti; Novi list: »Ustavni sud: Roditelji ne mogu odlučivati o cijepljenju djece“; Hrvatska Radio Televizija: „Ustavni sud: Cijepljenje obavezno i nije pitanje uvjerenja“). Torej gre za enako tematiko kot pred leti v Sloveniji, tudi hrvaško sodišče je odločalo, ali je obveza cepljenja v skladu z ustavo. To je v prispevku povedal tudi Verbič, pri čemer je na koncu omenil še razliko, da gre na Hrvaškem tudi za cepljenje kot pogoj za vstop v vrtce. Kot mi je znano, tri slovenske skupine civilne družbe (v prispevku je dobilo prostor le društvo SVOOD) spremljajo razmere in se osebno povezujejo z aktivisti na Hrvaškem, zato ni mogoče trditi, da ta novica zadeva le hrvaške državljane. Radio Slovenija vsak dan objavlja številne mednarodne novice, ki imajo majhen ali večji, neposreden ali posreden vpliv na življenje v Sloveniji. Njen namen je bil seznaniti javnost s propadlim poskusom uzakonjenja neobveznega cepljenja v sosednji državi in s tem, kaj to pomeni za enako problematiko pri nas. Ne nazadnje je sprememba Zakona o nalezljivih boleznih v programu dela vlade za leto 2014, predstavniki ministrstva pa so ob tem že večkrat javno napovedali, da naj bi Slovenija odpravila kaznovalno politiko do necepljenja.

SKLEP:

Novinarka ni kršila 4. in 10. člena KNS.

Obrazložitev:

NČR je po poslušanju prispevka ugotovilo, da novinarka ni kršila 4. člena KNS, saj ni zamolčala nobene informacije, ključne za razumevanje teme. V prispevku tudi ni izražala dvoma o smiselnosti in varnosti cepljenja otrok v Sloveniji. Poročala je, kako je razsodilo Ustavno sodišče Hrvaške o pobudi nasprotnikov obveznega cepljenja otrok, informaciji pa je dodala odziv predstavnika slovenskega Društva za svobodno odločanje. Prav tako ne drži očitek pritožnika, da je z izbiro sogovornika predstavila zgolj »anticepilski« pogled na cepljenje otrok, saj je v prispevku dejala, da ministrstvo za zdravje in stroka enotno podpirata cepljenje, da ima naše Ministrstvo za zdravje jasno stališče in podporo stroke in da želi ohraniti visoko precepljenost populacije tudi v prihodnje. Zato tudi ni bilo potrebe, da bi v prispevek vključila zvočni posnetek strokovnjaka imunologa, ki ne bi mogel povedati ničesar več kot to, poleg tega pa ni šlo za polemiko cepiti v Sloveniji da ali ne, ampak samo za poročilo o odločitvi hrvaškega ustavnega sodišča. Tudi ne drži očitek pritožnika, da je ustvarila vtis, da je Verbič strokovnjak s področja imunologije, saj ga je predstavila kot predstavnika Društva za svobodo odločanja, iz česar je jasno, da gre za predstavnika civilne družbe. Poleg tega tudi iz njegove izjave – dvakrat je rekel »kot trdi stroka« – jasno izhaja, da on ni »stroka«.

Tudi pritožnikov očitek novinarki, da je neresničen njen podatek, da večina evropskih držav obveznega cepljenja več ne pozna, ne drži. Medtem ko sam navaja podatke o državah članicah EU, ki jih je 28, in sicer naj bi bilo v kakšni od oblik cepljenje obvezno v 14 državah, kar je polovica, govori novinarka v prispevku o večini evropskih držav, za kar ima osnovo v podatkih Eurosurveillance, ki zajema 30 evropskih držav, 16 od njih, torej res večina, pa ne pozna niti enega obveznega cepiva. Novinarka je še opozorila, da je pritožnik v pritožbi napačno citiral njen stavek, da »večina evropskih držav obveznega cepljenja skorajda ne pozna več, saj je izpustil besedo »skorajda«, kar je v pritožbi pomemben odtenek. NČR meni, da novinarka ni zamolčala za razumevanje teme ključnih informacij, zato ni kršila 4. člena kodeksa.

NČR tudi ni prepoznalo kršitve 10. člena. Novinarkina trditev, da vse več staršev noče cepiti svojih otrok zaradi stranskih učinkov cepiv in da so zgroženi zaradi finančnih učinkov te odločitve, ni tendenciozna in je ni izpeljala iz števila podpisnikov peticije, ampak je to uradna ocena Ministrstva za zdravje in Zdravstvenega inšpektorata RS.

Po mnenju NČR novinarka z navezavo odločitve hrvaškega ustavnega sodišča na razmere v Sloveniji ni zavajala, saj celo Verbič pove, da gre za dve različni ureditvi, saj v Sloveniji ne velja pogoj cepljenja za vpis v vrtec; odločitve hrvaškega ustavnega sodišča tudi ni izkoristila za neuravnoteženo predstavitev anticepilske agende. Poročala je o odločitvi o obveznem cepljenju otrok, ne le o prepovedi vpisa necepljenih v vrtce, kot razume pritožnik. Tudi osrednji hrvaški mediji po odločitvi ustavnega sodišča poročajo v naslovih le o obveznem cepljenju, le da gre na Hrvaškem tudi za cepljenje kot pogoj za vstop v vrtce, kar je omenil tudi Verbič. NČR meni, da novinarka v napovedi prispevka ni potvarjala vsebine, zato ni kršila 10. člena kodeksa.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe ali stališča. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

V Ljubljani, 1. julija 2014

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča