Andrej Gruden in Zdravko Štor proti fotografu Mateju Povšetu in odgovorni urednici Dnevnika Suzani Rankov


Prispevek_Dnevnik.pdf


Razsodba/Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Uroš Gramc, Nada Ravter, Vasja Jager, Lea Širok in Jernej Rovšek (člani), je na seji 8. julija 2014 v primeru Andrej Gruden in Zdravko Štor proti fotografu Mateju Povšetu in odgovorni urednici Dnevnika Suzani Rankov ugotovilo, da novinar in urednica nista kršila Kodeksa novinarjev Slovenije. Ranka Ivelja se je izločila iz razprave in odločanja.


Primer: Andrej Gruden in Zdravko Štor proti fotografu Mateju Povšetu in odgovorni urednici Dnevnika Suzani Rankov

Pritožnika Andrej Gruden in Zdravko Štor menita, da sta Matej Povše, kot avtor in Suzana Rankov kot odgovorna za objavo njune fotografije pred bankomatom v Univerzitetnem kliničnem centru v spletnem članku Igra številk pri 167-milijonskih popoldanskih zaslužkih zdravnikov, objavljenem 28. marca 2014 na portalu Dnevnik Online, kršila 10., 14. in 17. člen kodeksa slovenskih novinarjev.

10. člen (Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine. Primerno mora biti označena tudi simbolna ali arhivska slika), naj bi kršila, ker fotografija nikakor ni povezana z novinarskim prispevkom. (Ta govori o zadnjem poročilu »Klemenčičeve« komisije za preprečevanje korupcije, to pa zadeva zasebno prakso zdravnikov, ki so sicer zaposleni v javnih ustanovah, popoldne pa so z delom v zasebnih podjetjih zaslužili v seštevku še 167 milijonov evrov. op. NČR). Po mnenju pritožnikov simbolnost fotografije ni primerno označena, prav tako pa ne obstaja niti simbolična povezava med osebama na sliki in vsebino prispevka.

14. člen (Novinar lahko zvočno in slikovno snema ter fotografira le po privolitvi snemane oziroma fotografirane osebe. Privolitev je lahko tudi tiha – če oseba ne nasprotuje. Izjemoma sme novinar snemati, fotografirati brez privolitve, kadar utemeljeno meni, da bo na ta način razkril informacije, ki so v interesu javnosti), naj bi fotograf in odgovorna urednica kršila, ker ni bilo soglasja obeh fotografiranih oseb, objava pa tudi ne izpolnjuje razkritja informacije v javnem interesu.

17. člen (Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti ), pa naj bi bil kršen, ker že sama fotografija pomeni poseg v zasebnost pritožnikov. Ne gre za javni osebnosti, fotografija pa tudi ni povezana z delom, ki ga opravljata, niti nima podlage v posebnem javnem interesu. Oba naj bi bila deležna številnih zbadanj in drugih oblik posmeha znancev, ki so ju prepoznali na objavljeni fotografiji. Ta je bila objavljena v okviru novinarskega prispevka, ki obravnava perečo in v javnosti izpostavljeno temo, kar kršitvi dodaja še posebno težo in poudarja njeno senzacionalistično naravo. Pritožnika trdita, da nista javni osebnosti in nista vajena medijske pozornosti.

Matej Povše in odgovorna urednica Dnevnika Suzana Rankov sta na pritožbo odgovorila. Povše pravi, da gre za fotografijo simbole narave, kar je s podpisom »Dokumentacija Dnevnika« nedvoumno označeno. Prepričan je, da ni kršil 10. člena kodeksa. O vsebinski povezanosti slike in prispevka ne more govoriti, saj so se za objavo prav te fotografije odločili v uredništvu in ne on, ker gre za izključno pristojnost uredništva, ki tudi oblikuje napovedi, naslove, podnaslove in za to prevzema odgovornost. Sam je zgolj ujel nek trenutek v življenju dveh ljudi, ki opravljata zdravniški poklic v javni ustanovi, kar je prepoznavno po belih delovnih haljah. Posnetek je zgolj eden od serije, ki jo je pred štirimi leti posnel po naročilu uredništva, ki je potrebovalo več ilustrativnih prikazov javnega zdravstva. Besedilo, ki sicer ni njegovo delo, ne obravnava nobenih konkretnih imen,iz česar je tudi jasno, da je slika simbolna.

Domnevno sporna fotografija je nastala marca 2010. Člen, na katerega se sklicujeta pritožnika je v kodeksu od decembra istega leta ( torej osem mesecev pozneje). Prejšnji kodeks te zahteve po soglasju fotografiranih oseb ni vseboval. Ne glede na to, pa je uredništvo, ne fotograf, tisto, ki mora presoditi ali fotografija vsebuje pogoje za objavo. Toda tudi sedanji kodeks vsebuje možnost, da je privolitev lahko tiha ( če fotografirani človek ne nasprotuje). Tedaj, ko je slikal, je bil, trdi Povše, na vidnem mestu, ni se posluževal skritih tehnik – in fotografiranju nihče ni nasprotoval. Zato meni, da 14. člena ni kršil.

Prav tako je prepričan, da ni kršil 17. člena kodeksa. Fotografiranje ljudi brez njihove privolitve, če to ne posega v njihovo zasebnost in osebnostne pravice, in če je ob tem posneto na javnem mestu, je dejanje, ko morajo ljudje pričakovati večji vdor v svojo zasebnost. Fotografija je bila posneta v avli UKC, ki je javna institucija, tudi javno dostopna, Bankomati so postavljeni na mestih ki so javno dostopna in že zaradi storitve ne predvidevajo visoke zaščite zasebnosti. Matej Povše meni, da s fotografijo ni posegel v zasebnost obeh pritožnikov, niti ji ni mogoče očitati senzacionalističnosti. Prav ta fotografija je bila v Dnevnikovih edicijah pred tem objavljena že večkrat, pa tedaj obeh pritožnikov objave niso zmotile. Sam ne more prevzeti odgovornosti za to, da se jima zdi to pot uredniško neustrezno plasirana, saj je to stvar uredništva. Poleg tega z Dnevnikom ne sodeluje več, materialne avtorske pravice pa pripadajo tej časopisni hiši, ki lahko z njimi ravna glede na svojo uredniško politiko.

Odgovorna urednica Dnevnika Suzana Rankov meni, da so očitki obeh pritožnikov neutemeljeni. Pravi, da gre pri objavi fotografije za sliko iz arhiva Dnevnika. Sporna fotografija je bila skupaj s še dvema drugima pripeta k besedilu za tiskano izdajo Dnevnika. Vendar so v uredništvu pred objavo ocenili, da bi se lahko fotografirani osebi na siki prepoznali, zato je tiskani izdaji tudi niso objavili. Na spletu pa se je fotografija znašla pomotoma, zaradi tehnološkega avtomatizma, da se vse fotografije pripete za tiskano izdajo samodejno izvozijo na spletno stran www.dnevnik.si. Objavo na spletu bi lahko preprečili samo, če bi urednik v t.i desku fizično izbrisal sporno fotografijo, kar se, pravi Suzana Rankov, žal ni zgodilo. Fotografijo so s spleta umaknili takoj po tem, ko je na spornost fotografija opozoril odvetnik Rok Čeferin, ki je na dan objave klical že dopoldne okoli devetih. Poleg umika s spletne strani, je Dnevnik fotografijo izbrisal tudi iz svojega arhiva in je v njem ni več. Pozneje je, pravi odgovorna urednica, z njo stopil v stik tudi dr. Gruden in zahteval odgovor na vprašanje, kako je do objave sploh prišlo in na kakšen način nameravajo povrniti oziroma zmanjšati škodo. Obema pritožnikoma se je pisno opravičila in predlagala objavo opravičila. Na zahtevo dr. Grudna v opravičilu imeni in priimka pritožnikov nista bila objavljeni. V pregled mu je poslala tudi besedilo opravičila, ob tem je zahteval, naj izraz »tehnična napaka« zamenjajo z izrazom »kršenje etičnih pravil novinarskega poklica«. Opravičilo, v katerem so izpustili izraz »zaradi tehnične napake«, je bilo objavljeno 5. 4. 2014 v takem besedilu:

»Opravičilo
V petek, 28 marca smo ob članku Igra številk pri 167-milijonskih popoldanskih zaslužkih zdravnikov na spletni strani pomotoma objavili fotografijo, ki je bila sicer uredniško izločena iz izbora zaradi neprimernega konteksta in možnega posega v zasebnost ter v tiskani izdaji tudi ni bila objavljena. Fotografijo smo takoj po opozorilu umaknili s spleta, vsem prizadetim pa se zaradi nenamerne napake iskreno opravičujemo. Uredništvo Dnevnika«

Besedilo opravičila je še vedno objavljena na spletu, res pa ne vsebuje zapisa o neprofesionalnosti in kršitvah Kodeksa, saj je, pravi Suzana Rankov, prepričana, da to ne drži. Poleg tega napaka ni bila namerna.

Pritožnika kršitev desetega člena utemeljujeta z argumentacijo, da fotografija ni vsebinsko povezana z novinarskim prispevkom, da zasebni opravki obeh pritožnikov (dvig denarja na bankomatu) niso povezani z opravljanjem zdravniškega poklica, ter da bi morala biti fotografija, če je šlo za simbolno sliko, ustrezno označena, prav tako pa bi morala obstajati vsebinska povezava (simbolika) med osebami in vsebino prispevka. Suzana Rankov se s tem ne strinja. Vsebina prispevka se nanaša na tveganje sistemske korupcije v slovenskem zdravstvenem sistemu. Simbolen prikaz dviga denarja na bankomatu s strani oseb, ki opravljajo zdravniški poklic, je nedvomno povezan z omenjeno temo. Pod sliko je bilo besedilo: »Foto Matej Povše /dokumentacija Dnevnika/ Očitek, da slika ni označena kot arhivska torej ne drži. Fotografija nima podpisa oziroma besedila, ki bi pojasnjevalo vsebino fotografija, torej ne aplicira, da bi bila prav ta dva zdravnika popoldanska zaslužkarja. Prav to, da ni vsebinskega podpisa kaže tudi na to, da gre za simbolno oziroma zgolj ilustrativno sliko. Da gre zgolj za simbolno sliko, je povsem mogoče jasno sklepati tudi iz dejstva, da članek ne obravnava nobene konkretne osebe (zdravnika) katere ravnanje naj bi bilo sporno.

Urednica je prepričana, da ni kršila 14. člena kodeksa. Avtor je Matej Povše, sama pa nima možnosti, da bi za vsako sliko v dokumentaciji preverjala ali je fotograf pridobil privolitev fotografirane osebe.
Zavrača tudi kršitev 17. člena, po katerem naj bi že fotografija sama po sebi predstavljala poseg v zasebnost. Objava fotografij je načeloma prepovedana, če z njimi posežemo v intimno sfero posameznika, torej vse kar se dogaja z njegovim telesom, zasebna sfera pa se nanaša na, v prenesenem pomenu, vse kar se dogaja v zasebnikovi hiši in na njenem vrtu. V tem smislu fotografija dveh oblečenih mož, stoječih ob bankomatu v javnem prostoru UKC, ne more posegati v njuno intimno sfero. Pričakovano zasebnost pri poslovanju prek bankomatov dodatno zmanjšuje dejstvo, da je večina bankomatov iz varnostnih razlogov opremljenih s kamero. Pri dvigu z bankomata torej ne moremo pričakovati zasebnosti. Fotografija, trdi Suzana Rankov, tudi ni senzacionalistična, saj je, kot je že navedla, iz članka jasno, da predmet obravnave niso konkretne osebe, ampak sistemsko tveganje korupcije. Fotografije potemtakem ni mogoče razumeti kot prikaz dveh konkretnih zdravnikov pri spornem dejanju, pač pa je izrazito simbolična. Povrh vsega pa je po njeni oceni sploh zelo težko razbrati, kdo je na fotografiji. Dr. Grudna pa je sploh težko prepoznati na njej.

SKLEP:

Matej Povše in Suzana Rankov nista kršila 10., 14. in 17. člena kodeksa.

Obrazložitev:

Glede na to, da je bilo besedilo Igra številk pri 167-milijonskih popoldanskih zaslužkih zdravnikov opremljeno s fotografijo izpred štirih let in da fotograf Matej Povše ni imel vpliva na njeno objavo, pač pa je fotografij iz arhiva izbralo uredništvo, ta ni mogel kršiti 10. člena kodeksa. NČR je sprejelo kot verodostojne Povšetove razlage, zakaj ni bilo niti kršitve 14. člena. V času, ko je slika nastala, določilo o pristanku fotografiranih še ni bilo zapisano v kodeksu. Toda: tudi če bi to določilo že bilo, oba zdravnika ob očitnem fotografiranju v avli UKC nista nasprotovala, kar je mogoče razumeti kot tihi pristanek. Fotografiranje človeka, ki dviguje denar na bankomatu se NČR ne zdi pretiran poseg v zasebnost, ki bi utegnila fotografiranemu in njegovi zasebnosti povzročiti kakršnokoli osebnostno škodo. Če bi NČR, oziroma kodeks zapovedala prepoved kakršnegakoli fotografiranja ljudi na javnih mestih, bi v medijih uzakonili slikovno podobo sveta brez ljudi, saj bi smeli fotografi snemati zgolj tiste, ki bi slikanje izrecno dovolili, kar bi bila za tovrstno medijsko delo nevzdržna praksa. Kaj bi to za fotografe, snemalce in medije nasploh pomenilo, na primer, pri fotografskem ali video zaznamovanju množičnih prireditev, si ni težko predstavljati. Prav tako v vsebini fotografije NČR ne vidi nobenega senzacionalizma, saj ni posneta tako, da bi razburjala, zbujala umazano radovednost ali kakorkoli postavljala objekt fotografiranja v položaj, ki bi to dopuščal. Zato Matej Povše ni kršil 17. člena kodeksa.

Pri presojanju o tem, ali je kodeks kršilo uredništvo, oziroma prek njega odgovorna urednica Dnevnika Suzana Rankov, ki je fotografije, v skladu s pogodbeno pridobljenimi materialnimi pravicami objavilo brez soodločanja fotografa, je najprej odločalo o tem, ali fotografija povezuje oba pritožnika s tematiko članka v taki meri, da bi bralec lahko sklepal, da besedilo govori prav o njiju. Uporabljena arhivska fotografija je bila v Dnevniku z vidika stroke ustrezno označena kot simbolna (Dokumentacija Dnevnika). Ker so take oznake reden način uredništev, da povedo, da je slika zgolj simbolna, NČR meni, da v tem primeru uredništvo ni kršilo 10. člena kodeksa. Slika ima s pritožnikoma, ob besedilu, ki govori o splošnih ugotovitvah KPK, ne navaja pa nobenih imen, zgolj simbolno povezavo: v belih zdravniških haljah in denarju (bankomat) , ne pa v obrazih obeh pritožnikov. Prav zaradi opozorila, da gre za sliko iz arhiva, ne spodbuja k misli, da članek govori prav o njiju. Nevarnost, da bi ju povezali z besedilom, bi se sicer morda lahko pojavila, toda šele v primeru, ko bi poročilo KPK naštevalo tudi konkretne primere z imeni, kar bi morda lahko bralca zapeljalo k razumevanju, da sta v zgodbo pletena tudi pritožnika, sploh če bi bila še navedena v podpisu pod sliko – pa nista bila. Tako pa NČR ne verjame, da je bila pritožnikoma z objavo fotografije povzročena škoda, saj je očitno, da tesne povezave med besedilom in fotografijo ni.

Poleg tega je uredništvo že samo ugotovilo, da bi utegnila objava fotografije vseeno sprožiti nesporazum in je zato v tiskani izdaji sploh ni objavilo. NČR verjame odgovorni urednici, da je do napake na spletu prišlo zaradi tehnološkega avtomatizma, ko so slike, ki so bile pripravljene za tiskano izdajo, samodejno prenesene na splet, čeprav potem v tiskani izdaji sploh niso izšle, ker so bile tam pravočasno umaknjene. Je pa, čeprav kratkotrajna, objava slike na spletu tudi plod premajhne pozornosti urednika spletne izdaje. Uredništvo je po opozorilu odvetnika Čeferina fotografijo, ki bi utegnila sprožiti napačno razumevanje, umaknilo s spleta še dopoldne, torej je bila tam le nekaj nočnih in jutranjih ur. Naredilo pa je še več: obema zdravnikoma se je pisno opravičilo, opravičilo pa je objavilo tudi na spletni strani, kjer je še danes. Skratka ukrenilo je vse da bi nenamerno napako popravilo takoj, ko je bilo nanjo opozorjeno, in z opravičilom dalo zadoščenje tudi obema zdravnikoma (ki bi se, če sta zaradi tega imela nevšečnosti, kot pravita, tudi lahko sklicevala na objavljeno opravičilo medijske hiše). Potem, ko se je vse že zgodilo, po mnenju NČR s strani uredništva ni bilo mogoče narediti za zmanjšanje posledic nič več od tega, kar je uredništvo tudi storilo. Zaradi hitre reakcije uredništva in opravičila odgovorne urednice, ki ustrezata etičnim normam, zapisanim v 1. členu kodeksa, (Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti…), se je NČR odločilo, da 10. člen ni bil kršen.

NČR pa ob tem nasploh ugotavlja, da so slovenski mediji prav na tem področju izrazito površni in zato po nepotrebnem pogosto prizadenejo ljudi, ki z vsebinami prispevkov nimajo povezave, postanejo pa žrtve neustrezno označenih fotografij in posnetkov »iz arhiva«, na kar – za razliko od obravnavanega Dnevnikovega spletnega članka, ki bi se s primernejšo oznako »slika je simbolna« zadregi sploh izognil – niti ne opozorijo.

Ker je NČR že ugotovilo in tudi obrazložilo svojo odločitev, da Matej Povše ni kršil 14. in 17. člena kodeksa, ga ni niti Suzana Rankov, ki je bila za objavo fotografij odgovorna.


Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

Novinarsko častno razsodišče je za Mateja Povšeta sprejelo razsodbo, za Suzano Rankov, ki ni članica novinarskih organizacij pa stališče.

v Ljubljani, 8. julija 2014

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča