10. 9. 2014

Narodni dom Maribor oz. Vladimir Rukavina proti novinarki Večera Petri Zemljič, urednici Večerove rubrike Maribor in regija Branki Bezjak in odgovorni urednici Večera Katji Šeruga

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Nina Jerman, Davorin Koron, Nada Ravter, Neža Kogovšek Šalamon (člani), je na seji 24. septembra 2014 v primeru Narodni dom Maribor oz. Vladimir Rukavina proti novinarki Večera Petri Zemljič, urednici Večerove rubrike Maribor in regija Branki Bezjak in odgovorni urednici Večera Katji Šeruga ugotovilo, da niso kršile Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Narodni dom Maribor oz. Vladimir Rukavina proti novinarki Večera Petri Zemljič, urednici Večerove rubrike Maribor in regija Branki Bezjak in odgovorni urednici Večera Katji Šeruga

Narodni dom Maribor, ki ga zastopa direktor Vladimir Rukavina (v nadaljevanju pritožnik), se je pritožil zaradi navedb v članku Za Stari radio naj odgovarja Narodni dom, objavljen 23. januarja 2014 v časniku Večer. Kodeks novinarjev Slovenije naj bi kršile avtorica prispevka, novinarka Petra Zemljič, urednica rubrike Maribor in regije Branka Bezjak ter odgovorna urednica Katja Šeruga.

Petra Zemljič naj bi kršila 1., 2. , 4 ., 10. in 15. člen kodeksa pa tudi 3. člen (pritožnik je zapisal njegovo vsebino, a zmotno zapisal, da gre za 2. člen).

Po mnenju pritožnika je novinarka na senzacionalističen in populističen način v članku predstavila več kot desetletje dolgo zgodbo t. i. Starega radia (objekta v centru Maribora) in kot ključnega krivca za pravno situacijo, ki se razpleta na sodišču, izpostavila Narodni dom Maribor oziroma njega kot direktorja. 3. člen kodeksa (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo.) naj bi kršila s trditvijo, da je Narodni dom odgovoren za Stari radio. Ta trditev naj bi bila neresnična, sporno pa naj bi bilo tudi to, da se je novinarka postavila v vlogo sodišča. Citirana navedba ima po pritožnikovih besedah še večjo težo, ker gre za naslov članka. To naj bi dokazovalo, da je bil cilj novinarke diskreditirati javni zavod oziroma njegovega direktorja.
S trditvijo, da je KBM Invest kupil Stari radio zaradi dogovora z Vladimirjem Rukavino (objekt je bančna družba KBM Invest kupila od podjetja SBS; ozadja in okoliščine sta v več obširnih člankih predstavili Petra Zemljič in Branka Bezjak), naj bi novinarka kršila 2. člen (Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.), 3. člen, 4. člen (Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme.), 10. člen (Montaža, napovedi, naslovi in podnapisi ne smejo potvarjati vsebine.) in 15. člen. (Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja.)

Pritožnik zatrjuje, da je trditev, da je Narodni dom odgovoren za Stari radio, osebno žaljiva in neresnična. S tem naj bi novinarka kršila 2. člen. Ob pisanju članka naj bi namreč vedela, da zgodovina tega pravnega posla sega leta nazaj in da je že v času, ko Rukavina ni bil v. d. direktorja zavoda Maribor 2012 (v tej vlogi je leta 2010 podpisal pismo o nameri nakupa Starega radia), obstajal interes MOM po nakupu te nepremičnine. V zvezi z domnevno kršitvijo 4. člena pritožnik kot sporno navaja trditev, ‘da je direktor prekoračil pooblastila’. (Vprašanje, ki je vsebovalo to trditev, mu je novinarka zastavila tudi po elektronski pošti. »Zakaj ste prekoračili pooblastila s tem, ko ste podpisali pogodbo o nameri?« ga je vprašala, pritožnik pa ji je odgovoril: »Vse, kar sem storil, sem storil v skladu z željo, voljo in po nalogu ustanovitelja.« In v nadaljevanju še: »Vsi dokumenti, ki potrjujejo moje trditve, kakor sem vam pred časom že odgovoril, so na voljo na MO Maribor. Ker so javni, vam jih bodo zanesljivo pokazali. Vsekakor pa sam hranim kopije, s katerimi lahko v vsakem trenutku dokažem svoje trditve.«) Pritožnik meni, da gre za zelo hudo obtožbo in da bi lahko »bodisi navedla, da obstaja dvom glede prekoračitve pooblastila, bodisi vprašala zavod, ali ocenjuje, da gre za prekoračitev pooblastila«. Nikakor pa – tako pritožnik – novinarka ne bi smela sama oceniti, da gre za prekoračitev pooblastila. Ta vrednostna sodba novinarke naj bi bila tudi v nasprotju s 3. in 15. členom. Pritožnik dodaja, da je bil očiten namen novinarke diskreditirati Narodni dom Maribor in direktorja, saj da je namenoma prezrla vso korespondenco med med KBM Invest in županom Kanglerjem oziroma podžupanom Verličem ter cenilne zapisnike – vse datirano pred datumom, ko je pritožnik prevzel vodenje zavoda Maribor 2012.

V zvezi z domnevno kršitvijo 1. člena pritožnik navaja, da je po objavi članka poslal popravek, v katerem je med drugim navedel podatke iz cenitvenih zapisnikov, po katerih je vrednost nepremičnine (Starega radia) 24. julija 2007 znašala 780.000 evrov, 2. junija 2010 832.00 evrov, decembra 2013 pa 668.700 evrov. Z objavo tega popravka bi bralcu omogočila verodostojne podatke, je zapisal, a popravka na Večeru zaradi domnevne žaljivosti niso objavili. Pritožnik meni, da je treba tudi to ravnanje (iz konteksta gre razumeti, da novinarke in odgovorne urednice) šteti med neetično ravnanje, čeprav kodeks o tem izrecno ne govori. Pritožnik navaja tudi razloge, zaradi katerih je po njegovem odgovorna urednica kršila določila zakona o medijih. K pritožbi je priložil tudi nekaj dokumentov, ki naj bi bili na razpolago novinarki ob pripravi članka: pisno pojasnilo pritožnika novinarki, vse poprejšnje članke in objavljeni popravek. Med drugim ji je 24. decembra 2013 (pred objavo spornega članka) v prilogi k mailu podrobno opisal ozadje posla, kot ga je videl sam. Med drugim je izpostavil, da sta se o nakupu objekta s strani KBM Invest dogovorila župan Kangler in Matjaž Kovačič. KBM Invest naj bi objekt prenovil, potem pa naj bi nepremičnino zamenjali za drugo ustrezno nepremičnino v lasti MOM. Marca 2010 naj bi podžupan Verlič NKBM sporočil, da bo občina po zagotovitvi proračunskih možnosti vzela objekt v najem, pozneje pa naj bi objekt odkupila po pogodbeno dogovorjeni vrednosti. Ker ta transakcija v proračunu ni bila predvidena, je bilo na sestanku pri županu dogovorjeno, da zavod Maribor 2012 oz. v. d direktorja Rukavina podpiše pismo o nameri, kar se je tudi zgodilo. V skladu s tem pismom bi KBM Invest objekt kupil (to se je zgodilo) in oddal zavodu, kasneje pa bi prišlo do zamenjave, do česar ni prišlo.

Na pritožbo sta odgovorili Petra Zemljič in Branka Bezjak; Katja Šeruga ni odgovorila.

Petra Zemljič vse očitke zavrača. Kot pravi, je članek le eden iz vrste člankov o spornem nakupu te mariborske nepremičnine, ki kažejo na preseganje pooblastil, osebne interese in na politično–gospodarske sprege, zaradi česar primer obravnavata KPK in mariborsko tožilstvo. Pritožnika je, kot pravi, v zadnjih mesecih večkrat vposkušala dobiti na telefon, a ni odgovarjal. Na vprašanja v pisni obliki pa ali ni odgovoril ali pa ni odgovoril konkretno.

Glede domnevnega zavajanja z naslovom pojasnjuje, da je v naslov posegla urednica Branka Bezjak (zato sama ne more biti kriva za domnevno kršitev 10. člena). Bezjakova, dodaja, se je oprla na sporočilo mariborske občine, da se umika iz pravdanja ter da se bodo pogovori nadaljevali med bančno družbo in Narodnim domom. (To sporočilo občine jih je, še dodaja, vodilo do nove ugotovitve, in sicer da je pritožnik potem, ko so nakup Starega radia ustavili v zavodu EPK, najel to nepremičnino.) Pritožnika ni žalila, kajti pred vsakim pisanjem je poskušala dobiti njegove odzive. Novinarka vztraja, da je Rukavina prekoračil svoja pooblastila, kar je podkrepila s pravnimi mnenji in pisnimi dokazi, s katerimi je razpolagal zavod EPK, ki je posel po podpisu spornega pisma o nameri ustavil. Javni zavodi, poudarja novinarka, po zakonu ne smejo trgovati z nepremičninami, imeti morajo vsaj soglasje mestnega sveta, v tem primeru pa bi moral imeti pritožnik tudi soglasje (3-članske) uprave zavoda EPK. Poleg tega so ji sogovorniki potrdili, da k nakupu ne bi smel zavezati tretje osebe (občine kot soustanoviteljice EPK). Glede obtožb, da je določene informacije zamolčala, novinarka pojasnjuje, da je že ob pisanju prvega članka lani objavila, da naj bi obstajali dokumenti, a ji teh pritožnik ni nikoli dostavil. V prvem odgovoru lani naj bi ji poslal le nedatiran in nepodpisan popis dogodkov ter mnenje Andreja Fištravca, ki ga je ta podpisal, ko je bil predsednik sveta MKC. Dokumente je nato decembra lani zahtevala od občine. Poslali so jih mesec dni kasneje; ko jih je dobila, jih je skupaj z mnenjem sogovornikov z občine tudi objavila.

Branka Bezjak kljub temu, da iz prijave ni razvidno, katere člene kodeksa naj bi kršila, potrjuje, da je naslov spremenila sama. Meni, da je iz članka več kot očitno razvidno, da naslov v ničemer ne potvarja vsebine. »Ob koncu prvega odstavka je namreč citirana izjava mariborske občinske predstavnice za odnose z javnostmi Taje Kordigel, v katerem ta navaja, da se občina „izvzema iz nadaljnjih postopkov, ki bodo verjetno šli v smeri pravdanja med KBM Invest in Narodnim domom.“ Občina torej pravi, pojasnjuje Bezjakova »naj se poslej Narodni dom, katerega ustanoviteljica je Mestna občina Maribor (MOM), ukvarja sam oziroma tudi „odgovarja“, rešuje zadevo sam«. Ob tem pojasnjuje širše ozadje zgodbe.

Takšno stališče občine, pravi, je pomenilo preobrat v zgodbi o nakupu objekta, znanega kot Stari radio. Do takrat so namreč v MOM zatrjevali, da z nakupom ustvarjajo novo zgodbo in ne rešujejo Narodnega doma oziroma Rukavine. V MOM niso znali povedati, kakšno vsebino bi v objektu sploh imeli, prav tako niso imeli izračunov, koliko bi stala prenova, ipd.

Rukavina pa je kot v. d. generalnega direktorja zavoda Maribor 2012 EPK leta 2010 s KBM Invest podpisal pismo o nameri o nakupu objekta Stari radio. Pismo, ki ima po mnenju pravnikov, o čemer so poročali, elemente pogodbe in je kot tako torej zavezujoče, je Rukavina podpisal brez soglasja sveta zavoda. KBM Invest sedaj želi, da se posel po vseh teh letih izpelje. Strokovna direktorica zavoda Maribor 2012 namreč Rukavininega dogovora ni želela udejanjiti. Ker je zavod Maribor 2012 že v likvidaciji, je breme pisma padlo na MOM oziroma na Narodni dom, ki je prostore ves ta čas imel tudi v najemu. MOM se je torej sprva želela z banko poravnati – v zameno za objekt jim je ponudila zemljišča -, a je KBM Invest takšno poravnavo zavrnil, pojasnjuje Bezjakova.

Bezjakova je v nekaterih drugih tekstih o Starem radiu s Petro Zemljič sodelovala tudi kot avtorica, in sicer v delu, ki se dotika cene nepremičnin. Glede stavka, da so „cene nepremičnin od takrat samo padale“, pravi, da pri tem ni bilo mišljeno, da je cena dotične nepremičnine padala, pač pa da so cene nepremičnin na nepremičninskem trgu na sploh po letu 2008 zaradi splošne krize padale. In da je zato toliko bolj nenavadno, da je KBM Invest podjetju SBS leta 2010 (po nastopu gospodarske krize) plačala več kot enkrat več (984.000 evrov), kot je podjetje plačalo leta 2007 (400.000 evrov), kar so izpostavili v več člankih.

»Res pa je KBM Invest takrat v rokah že imela pismo o nameri, ki ga je podpisal Rukavina, v katerem izrecno piše, da bo zavod Maribor 2012 v roku dveh let nepremičnino odkupil od KBM Investa po ISTI CENI, kot ga je kupil KBM Invest. Zakaj je cenilec spisal takšne vrednosti konkretne nepremičnine, je seveda drugo vprašanje. Toda naše pisanje ni bilo usmerjeno v ekspertize cenilcev pač pa zoper vodilne v občini, ki niso podvomili v visoko ceno nepremičnine (tako leta 2010 kot decembra lani) in so se slepo opirali na cenitve ter bili pripravljeni KBM Investu dati zemljišča v vrednosti slabih 900.000 evrov,« je še zapisala Branka Bezjak.

SKLEP:

Petra Zemljič, Branka Bezjak in Katja Šeruga niso kršile 1., 2. , 3., 4 ., 10. in 15. člena kodeksa.

Obrazložitev:

Petra Zemljič ni kršila 1. člena. Iz dokumentacije, ki nam jo je poslala sama, pa tudi iz dokumentacije, ki nam jo je poslal pritožnik, je razvidno, da je podatke skrbno preverjala. Iz njih je razvidno, da ga je utemeljeno izpostavila kot ključnega odgovornega. Pritožnik je bil tisti, ki je kot v. d. direktorja zavoda Maribor 2012 podpisal pismo o nameri, ki je po objavljenih mnenjih strokovnjakov zavezujoče (ima vse elemente pogodbe), v skladu s katerim je KBM Invest kupil objekt Stari radio. Ob tem pa je treba upoštevati, da je novinarka ozadje zgodbe razgrinjala v seriji člankov, v katerih je govora tudi o vlogah in interesih drugih sodelujočih v tem poslu (Kanglerja, Kovačiča, Fištravca…).

Novinarka ni nikjer trdila, da je Narodni dom odgovoren za Stari Radio. V naslovu, ki ga ni dala sama in ki ga je treba brati v kontekstu članka, piše drugače: Za Stari radio naj odgovarja Narodni dom. Ta trditev pa je skladna s tistim, kar je povedala predstavnica za stike z javnostmi mariborske mestne občine. To, da se je novinarka »postavila v vlogo sodišča«, kot ji očita pritožnik, za razsojanje o morebitnih kršitvah kodeksa ni relevantno. V naravi novinarskega dela je, da ugotavlja resnico na podlagi zbranih dokazov, kar vključuje tudi vrednotenje. Novinarka je NČR predložila dokumentacijo, iz katere je razvidno, da si je prizadevala, da bi tako relevantne informacije kot komentar pridobila od pritožnika. V enem od elektronskih sporočil pritožniku je zapisala, da ga zaman poskuša priklicati po telefonu, kar potrjuje verodostojnost njenih zagotovil, da je poskušala dobiti pritožnikov odziv. Deloma je bila uspešna, v teh primerih je odgovore korektno povzela. 3. člena zato ni kršila.

Novinarka nikjer ne trdi, da je KBM Invest kupil »Stari radio« /samo/ zaradi dogovora z Vladimirjem Rukavino, kar ji pripisuje pritožnik. Nesporno dejstvo pa je, da je Invest KBM postal lastnik Starega radia po sklenjenem dogovoru (pismu o nameri), ki ga je podpisal direktor zavoda Maribor 2012 Rukavina. Če tega pisma, ki je določilo pogoje nakupa in najema objekta, ne bi bilo (če ga pritožnik ne bi podpisal), KBM pač najverjetneje ne bi kupil objekta. S trditvijo, da je KBM Invest kupil Stari radio zaradi dogovora z Rukavino, novinarka ni žalila pritožnika, zato ni niti v tem primeru kršila 2. člena. Novinarki tudi ni mogoče očitati, da je zamolčala, kdo vse je pri nakupu objekta še sodeloval. To je storila v več člankih, tudi v tem, ki je predmet pritožbe, kjer navaja celo pritožnikove besede o zgodovini spornega posla. 4. člena zato ni kršila. Prav tako ni kršila 10. člena, saj naslova ni dala sama. O tem, ali je pritožnik kot v.d. direktor prekoračil pooblastila, lahko sodijo tudi novinarji na podlagi pridobljenih pravnih mnenj. Novinarka si je tako mnenje pridobila. Objavila ga je v članku, ki je izšel dva dni za člankom, ki je predlog pritožbe; njeno trditev je dr. Miha Juhart potrdil. Oprla pa se je tudi na enako mnenje zavoda Maribor 2012; to je navedla že v spornem članku. Kršitve 15. člena razsodišče ni ugotovilo, saj ugotovitev o prekoračitvi pooblastil ni komentar. Kršila ni niti 4. člena, iz zgoraj navedenih razlogov.

O upravičenosti objave popravkov se razsodišče ne izreka; to materijo ureja zakon o medijih.

Katere člene kodeksa naj bi kršila Branka Bezjak, pritožnik izrecno ni navedel. Kar zadeva naslov, ki je delo Branke Bezjak, je NČR ugotovilo, da je ta le povzetek izjave predstavnice za stike z javnostmi MOM in ne potvarja vsebine članka.

Ker kodeksa nista kršila ne novinarka ne urednica rubrike, ga ni niti odgovorna urednica Katja Šeruga.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.