Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Nada Ravter, Neža Kogovšek Šalamon, Lea Širok in Uroš Gramc (člani), je na seji 16. decembra 2014 v primeru Greta Ivanuš proti Helena Peternel Pečauer, Delo, ugotovilo, da je novinarka kršila Kodeks novinarjev Slovenije.
Primer: Greta Ivanuš proti Helena Peternel Pečauer, Delo
V članku Včasih mi je žal, da me rak ni pokopal …, objavljenem 12. maja 2014 v Delu, Panorama, je po mnenju pritožnice novinarka Helena Peternel Pečauer kršila 1., 2., 3., 4., in 5. člena Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadajevanju kodeksa).
Kršitev 1. in 2. člena (1. člen: Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake —četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa. 2. člen: Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev.) ji pritožnica očita za trditev, da lahko darovalci nakažejo denar na posebej za družino Kolarič odprt transakcijski račun pri ZPM Ljubljana Moste – Polje (SI56 3300 0000 1303 865, BIC: HAABSI22, sklic: 00 408). Pritožnica trdi, da ta transakcijski račun ni odprt posebej za to družino, ampak da ga je ZPML Moste-Polje odprla že leta 2006 in da družina tudi ne prejme vseh sredstev, nakazanih izključno zanjo. Po pritožnici je novinarka navajala nekorektne podatke, zato naj bi kršila 1. in 2. člen kodeksa.
Prav tako naj bi bila kršila 1. in 2. člen kodeksa z zapisanim, da živijo Kolaričevi v skoraj sto let stari hiši, ki je v delu, kjer spijo, zgrajena še iz teptane zemlje, da je plesen razširjena po vseh stenah, da streha pušča in da hiša nima izolacije, da se je Beno sam lotil sanacije, sam da je položil ploščice, laminat, pobarval stene, vzidal okna, da pa nima denarja za trajnejšo rešitev, niti za notranja vrata.
Kodeks naj bi novinarka kršila, ker da je podatke predstavljala nekorektno, saj po pritožnici hiša ni v tako slabem stanju. Pravi, da je na tem področju še več hiš iz teptane zemlje, ki je dober izolator in povzroča manj vlage kot opeka, iz slik pa da je razvidno, da nikjer ne manjkajo vrata, pa tudi streha da je bila pred prodajo hiše prekrita.
V zapisu da je šel Benov zakon po zlu, ker je odšla žena z veliko mlajšim, da so trije otroci iz tega zakona že odrasli, da je vzel kredit za hišo, ko je moral zapustiti družino, da je kupil staro hišo v Bukovcih, ki jo je počasi, kolikor je pač zmogel, sam obnavljal, očita pritožnica novinarki kršitev 1., 2. in 5. člena (Ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti.) Meni, da gre za nepreverjene informacije, kar da ni nikjer navedeno, in za nekorektno navajanje podatkov, saj je življenje prejšnje družine in treh otrok ter njihovo vloženo delo pri tej hiši enostavno izbrisano. Pritožnica trdi, da je bila hiša kupljena pred skoraj 15 leti z Benovo bivšo družino, in sicer s kreditom za mlade družine ter z veliko pomočjo staršev in sorodnikov, da so jo tedaj popolnoma prenovili in v njej živeli. Ko je odšla partnerica, sta odšli kmalu tudi hčeri, sin je živel v tej hiši še kakšno leto ali dve, nato pa odšel za mamo. Tudi ni res, da so vsi trije otroci odrasli, sin je še srednješolec.
V citatu Bena Kolariča, da mu, potem ko poravna kredit 450 evrov, ostane za preživetje za ves mesec z otroškimi dokladi vred le od tri do pet evrov ter da mora odplačati še 11.000 evrov kredita, da družine ne bi vrgli iz hiše, je po pritožnici kršila 1. člen, ker ni preverila podatkov. Če bi jih, bi ugotovila, da se kredit ne more nanašati na to obdobje in da posledica neodplačevanja ne more biti izgon iz hiše.
S citiranjem Romane Kolarič, da jima je Benova mama za 200 evrov kupila star avto, da se lahko Beno vozi v službo, da največkrat prespi v avtu na parkirišču pred podjetjem, da prihaja domov le enkrat, dvakrat na teden, ker si ne morejo privoščiti stroškov za bencin, da je tudi njena mama primaknila pet ali deset evrov na mesec, a da so ji kar po pošti poslali delovno knjižico, ker je bila na bolniški zaradi hrbtenice, naj bi a novinarka kršila 1. člen kodeksa, ker navedb ni preverila, in 5. člen, ker ni opozorila, da gre za nepreverjene trditve Romane Kolarič, saj da nihče ne bi mogel spati v avtu pred nobenim podjetjem, ne da bi kdo kaj ukrenil. Tudi delovne knjižice da ne more nihče dobiti zato, ker je na bolniški. Po mnenju pritožnice bi bilo od novinarke etično, da bi na te izjave opozorila Romano Kolarič in jo s tem zaščitila, saj bodo takšne izjave vplivale na njeno življenje med sovaščani v prihodnje in na otroka.
Novinarka naj bi kršila 2. člen v mednaslovu članka Soseda sosedom volk. Po pritožnici je novinarka z njim žaljiva ter pristranska, saj z njim nakazuje, da bralec lahko pričakuje nenormalno delovanje sosede. Pravi, da sam naziv soseda morda v Ljubljani ne pomeni toliko kot na podeželju, kjer se vsi poznajo, zlasti, če je očitno, da je le ena soseda tako blizu, da bi lahko počenjala, kar ji očitajo, novinarka pa da bi morala to predvidevati. Če obstajajo problemi, pri katerih sodelujeta že CSD in policija, bi morala dati novinarka možnost za pojasnila tudi drugi strani. Ker Delo ni hotelo objaviti replike, naj bi bil kršen tudi 4. člen kodeksa (Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme.) .
Po mnenju pritožnice je novinarka kršila 1. in 2. člen z žaljivo in obtožujočo trditvijo, da gre »pristen družinski odnos med Benom in Viki zelo v nos sosedi, ki Kolaričevim še dodatno greni življenje«, saj da si je mnenje ustvarila na osnovi izjav zakoncev Kolarič.
Kršitve 1., 3. (Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče. Enako mora storiti tudi, ko povzema hude obtožbe iz drugih medijev ali arhivov. Če novinar odziva ni mogel pridobiti, mora to javnosti pojasniti.) in 5. člena očita pritožnica novinarki za citirano izjavo Romane Kolarič, da jih pritožnica zalezuje s fotoaparatom, da je slikala hčerko, ko je objela očima, in sliko poslala na policijo in na CSD s prijavo, da očim deklico spolno zlorablja, da je tja poslala tudi sliko moža, ko je z otrokoma sedel v bazenčku na dvorišču, da kliče policijo, če se otroka ob treh popoldne igrata na dvorišču, da tudi njo neprestano slika, da jo obtožuje, da muči otroka, če joče, kadar je bolan, da je na policijo javila, da pri njih ob pol štirih zjutraj gori luč …
Pritožnica meni, da gre, četudi gre za citat, za hude obtožbe in zato za kršitev kodeksa. Gre namreč tudi za obtožbe kaznivih dejanj, za katera je v Kazenskemu zakoniku predpisana celo zaporna kazen. Če bi CSD in policija prejela kakršnekoli slike s prijavo o izmišljeni spolni zlorabi, bi v skladu z zakonom morali ukrepati, pa tudi CSD bi, če bi ugotovil, da kaj takega počenja, ukrepal proti njej. Dodaja, da tudi ni mogoče klicati policije zaradi otrok, ker policija ne obravnava otrok. Poleg tega pravi pritožnica, da je ob treh popoldne, ko naj bi prijavljala, da se otroka igrata, še v službi.
Pritožnica pravi, da humanitarna organizacija, ki je zbirala sredstva za to družino, na njeno zahtevo po pojasnilu, ni zanikala, da so zbirali sredstva tudi za ograjo, ki jo družina potrebuje pred zalezovanjem sosede. Tudi niso zanikali, da so pri zbiranju sredstev »preskočili« hišo pritožnice in njenih staršev, torej so vedeli, kateri sosedi so se izognili. Zbrana sredstva v vrednosti 1700 evrov so namenili za pokrivanje kredita, ki naj bi bil v celoti pokrit.
Župan občine Markovci se ni odzval na njeno pobudo za pogovor o posledicah članka za pritožničino življenje med sovaščani, kjer jo veliko ljudi gleda s prezirom, tudi na več njenih poskusov z elektronsko pošto ni odgovoril. Zato je prepričana, da župan verjame obtožbam v članku.
Novinarka citira Bena Kolariča: »Saj jo vsi poznajo. Socialna delavka večkrat na dan pokliče ženo in preveri, ali je z njo vse v redu. Policisti, ki so bili že ne vem kolikokrat pri nas, pa so mi svetovali, naj postavim visoko panelno ograjo, da bomo imeli mir. Saj bi jo, a za to je potreben denar. Mi pa še za kruh nimamo …« Ker gre po pritožnici za hude obtožbe, četudi v citatu, očita pritožnica novinarki kršitev 1., 3. in 5. člena kodeksa.
Pritožnica je od CSD Ptuj zahtevala pojasnilo v zvezi s temi navedbami, saj bi moral, če bi bile resnične, pritožnico obiskati ali jo obvestiti, a odgovora ni prejela.
Pritožnica meni, da je družini uspelo pridobiti veliko sredstev in materialnih dobrin na osnovi nerealnih dejstev v članku, kar bi v drugih državah označili kot goljufijo in uvedli ustrezne postopke. Zaradi groženj, napadov in norčevanja Kolaričevih, da so zmagali, si je morala pritožnica, da se zaščiti pred njimi, montirati kamero.
Po mnenju pritožnice je velik del članka ena velika nerealnost, kar da so spoznali tudi drugi v njeni občini, ki zato kritizirajo župana in Karitas, ki da sta zavajala ljudi, ker nista preverila resničnega stanja.
Novinarka je v odgovoru na pritožbo v uvodu napisala, da v pojasnjevanju pritožničinih konkretnih očitkov ne vdi nobenega smisla, da bo le po lastni presoji pojasnila, kako je prišlo do objave omenjenega članka, in dodala svoje komentarje.
Navaja, da že leto dni v sodelovanju z ZPM Moste-Polje objavlja članke s socialno temo, saj se na to organizacijo obračajo ljudje v hudi socialni stiski. Če privolijo v medijsko izpostavljenost, opiše stisko v zgodbi, doslej jih je objavila sedem. Bralci so za te družine zbrali blizu 100.000 evrov in jim pomagali tudi z materialnimi dobrinami, v vseh primerih pa je družinam pomagala tudi lokalna skupnost. Poudarja, da se mora na ZPM Moste-Polje vsak prosilec za pomoč izkazati z dokumentacijo in s priporočilom pristojnega CSD, kar si novinarka ogleda, preden obišče družino.
Glede transakcijskega računa je pojasnila, da je račun ZPM res en sam, sklic pa je za vsako družino poseben in da ta, popolnoma preverljivo, prejme vsa sredstva, zbrana zanjo. Svetovalci pri ZPM Moste-Polje z družino pripravijo le natančen načrt za najučinkovitejšo porabo, da bodo zlasti otroci preskrbljeni za čim daljše obdobje. V primerih, ko del sredstev, denimo po poplačilu kreditov, dolgov, ali osnovni ureditvi življenjskih pogojev, ostane, jih v enakih deležih nakažejo otrokom na osebno varčevalno knjižico, porabo nadzira skrbnik, ki ga izbere ZPM Moste-Polje navadno iz lokalne organizacije ZPMS, zanesljivo socialno delavko iz CSD, lahko tudi vzgojiteljico ali učiteljico, družina pa ima na voljo vpogled v zbiranje in porabo denarja, o čemer tudi sama odloča. Ker ima to možnost vsakdo, novinarka zavrača očitke pritožnice kot neutemeljene.
Tudi dokumentacijo družine Kolarič je prebrala pred obiskom družine, ob obisku pa so ji tudi sami pokazali vso originalno dokumentacijo, oceno socialne službe, zdravniške izvide, plačilne liste, pogodbe o kreditu, zato zavrača kot neutemeljen tudi očitek pritožnice, da stvari ni preverila.
Poudarja, da je pri objavi članka bistveno upoštevati namen, ta pa je organiziranje pomoči za družino Kolarič, ki se je znašla v hudi socialni stiski. Navaja, da je med pogovorom z zakoncema Kolarič ugotovila, da družino poleg hude bolezni komaj 30-letne matere dveh otrok in socialne stiske bremeni še nepredstavljiv odnos z sosedo, ki da je vzrok, da sta zakonca tudi psihično povsem na dnu. Ker se ji je zdel za zgodbo precej pomemben, ga je vključila. Ker zakonca sosede nista imenovala, novinarki se pa tudi ni zdelo vsebinsko pomembno, po imenu ni vprašala in ga tudi ni objavila. Če bi pisala članek o konkretnih neprimernih sosedskih odnosih, bi zagotovo obiskala tudi gospo Ivanuš in poslušala njeno plat zgodbe, a to ni bil namen članka. Kdo je soseda, je zvedela šele, ko se je oglasila pritožnica, ki se je prepoznala ter zahtevala opravičilo in objavo svojega pojasnila. Če bi uredništvo ugodilo njeni zahtevi po objavi njene »resnice«, bi res kršilo vsa etična in moralna načela, kajti gospa je bila v zapisih izredno žaljiva do članov družine Kolarič, ki jih je izpostavljala z imeni in priimki, njen zapis pa je bil nekajkrat daljši od omembe sosede v članku. Poudarja, da Kolaričevi živijo v strnjenem naselju, njihova hiša je z vseh strani obdana s sosedi, zato mora pritožnica vzroke, da so jo vsi v Bukovcih prepoznali, iskati pri sebi in ne v članku, saj da ni bilo njeno ime nikjer omenjeno. Novinarka pravi, da ga tudi ni poznala, dokler se pritožnica ni oglasila. Ob tem dodaja, da je sama pritožnica s številnimi dopisi sama potrdila vse navedbe zakoncev Kolarič, ki jih je citirala, del pa da jih je potrdila tudi v pritožbi, kjer je zapisala, da je montirala kamero, ki bo ves čas snemala dogajanje pri Kolaričevih, s tem pa jim še dodatno škodi, saj da bo s tem spremljala vsak njihov korak, poznala vse podrobnosti ter jih po svoje analizirala, komentirala, povezovala in prirejala v svojo korist.
Po mnenju novinarke je zgovoren tudi užaljeni zapis pritožnice, v katerem se pritožuje, da se na ptujskem CSD skrivajo pred njo, da je župan nikakor noče sprejeti in da ji tudi člani lokalne skupnosti, ki po hišah zbirajo denar za panelno ograjo, da bi sosede ločili med seboj, obračajo hrbet, bilo bi pa od novinarke domišljavo, pravi, če bi mislila, da je vzrok za to njen članek, kot ji očita pritožnica. Novinarka tudi meni, da gre pritožnici »zelo v nos«, da si je družina s pomočjo ljudi iz vse Slovenije opomogla, meni tudi, da je grdo, če ne celo kaznivo, da skuša pritožnica s svojim obnašanjem, z dejanji in dopisi še naprej škodovati družini, ki je že brez tega hudo prizadeta zaradi bolezni, brezposelnosti in slabih stanovanjskih pogojev. Izkušnje Kolaričevih in odnos lokalne skupnosti ter drugih medijskih hiš navdajajo novinarko z bojaznijo, da nimamo opravka z najbolj uravnovešeno osebo, k čemur jo navaja to, o čemer Ivanuševa sama poroča, glede svojega prispevka pa ima čisto vest. Misli, da kodeksa ni kršila in da je storila celo dobro delo, ker je štiričlanski družini posredno pomagala vsaj pri prvem koraku iz stiske, žal jih pa, pravi, pred sosedo ne more zaščititi. Krivične navedbe in neupravičeni očitki pritožnice jo bolijo in žalijo, z dopisi na razne institucije in druge medijske hiše pa tudi blatijo njeno dobro ime, česar po toliko letih uspešne novinarske prakse ne dovoli.
Dodaja, da je vse njene navedbe mogoče preveriti na ZPM Ljubljana Moste-Polje, pri zakoncih Kolarič, gotovo pa bi verodostojnost članka lahko potrdili tudi socialna delavka, predstavniki lokalnega Karitasa, Rdečega križa, župan in lokalni župnik, vsi, ki so se v pomoč družini po najboljših močeh vključili že pred člankom v Delu, njene navedbe z obiska pri družini pa da lahko potrdi kolega fotograf Jože Suhadolnik.
Novinarka je priložila mnenje pravnikov Zveze prijateljev mladine glede objave opravičila, popravka. Po tem mnenju bi v skladu s 17. členom KNS moral medij objaviti popravek v primeru, če bi novinarka izpostavila sosedo z imenom in priimkom. Ker je ni in ker zgodbe ni predstavila tako, da bi lahko ta škodovala sosedinemu ugledu in časti, niso izpolnjeni pogoji za objavo popravka. Po mnenju pravnikov tudi ni zaznati senzacionalističnega pisanja, ki lahko predstavlja podlago za objavo popravka zaradi zapisov, ki niso v skladu z novinarskimi etičnimi normami. Posredovani popravek prispevka bi skladno z Zakonom o medijih in Kodeksom novinarjev Slovenije časopis Delo bil zavezan objaviti v primeru, ko bi šlo za neupravičeno razkrivanje zasebnosti posameznika v javnosti v zvezi z njegovimi osebnimi podatki, v primeru narodnostnih, rasnih, spolnih, starostnih, verskih, geografskih ali drugih stereotipov ter podrobnostih, ki so povezane s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom ali socialnim položajem, nadalje v primeru spodbujanja k nasilju, sovražnega govora, v primeru razkritja identitete žrtev spolnih zlorab, družinskih tragedij in hudih kaznivih dejanj, do česar pa v konkretnem primeru po oceni časopisa Delo ni prišlo. Po njihovem v članku tudi ni znakov žaljive obdolžitve, saj novinarka ni navajala vrednostnih sodb, ki bi lahko v posledici povzročile žaljivo obdolžitev, temveč je zgolj citirala izjavo mamice, vsebinsko pa se do nje ni opredeljevala.