Jože Novak proti Tomažu Šavliju, Evi Furlan in Ljerki Bizilj (vsi TV Slovenija)

Stališče Novinarskega častnega razsodišča DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Lea Širok, Nina Jerman, Mario Belovič in Uroš Gramc (člani), je na seji 28. aprila 2015 v primeru Jože Novak proti napovedovalcu Tomažu Šavliju, urednici Evi Furlan in odgovorni urednici Ljerki Bizilj (vsi TV Slovenija) ugotovilo, da novinar, urednica in odgovorna urednica niso kršili Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).

Primer: Jože Novak proti Tomažu Šavliju, Evi Furlan in Ljerki Bizilj (vsi TV Slovenija)

Pritožnik novinarju-napovedovalcu Tomažu Šavliju, urednici Evi Furlan in odgovorni urednici Ljerki Bizilj očita, da so ob poročanju o protestu pred parlamentom, ki je po besedah pritožnika potekal »zaradi zlorabe postopkov in kršenja pravil na slovenskih sodiščih in v slovenskem parlamentu«, objavljenem 16. 10. 2014, na tretjem programu TV Slovenija v oddaji Žarišče, z navedbo stavka »Med privrženci nekdanjega premierja in dosedaj poslanca so bili v veliki meri pripadniki njegove stranke« kršili 14 členov Kodeksa novinarjev Slovenije. (1. člen: Novinar mora preverjati točnost zbranih informacij in se izogibati napakam. Svoje napake — četudi nenamerne — mora priznati in popraviti. V tem primeru NČR lahko presodi, da novinar ni kršil kodeksa; 2. člen: Novinar se mora izogibati nekorektnemu, osebno žaljivemu predstavljanju podatkov in dejstev; 3. člen: Novinar mora pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te informacije zadevajo, praviloma v istem prispevku, sicer pa takoj, ko je mogoče. Enako mora storiti tudi, ko povzema hude obtožbe iz drugih medijev ali arhivov. Če novinar odziva ni mogel pridobiti, mora to javnosti pojasniti; 4. člen: Novinar ne sme zamolčati informacij, ključnih za razumevanje obravnavane teme; 5. člen: Ko novinar objavlja nepotrjene informacije, govorice ali ugibanja, mora na to opozoriti; 6. člen: Novinar mora, kadar je le mogoče, navesti vir informacije; 12. člen: Novinar ne sme uporabljati nedovoljenih načinov zbiranja podatkov. Če informacij, ki so za javnost izrednega pomena, ni mogoče pridobiti drugače, mora svoje ravnanje in razloge zanj predstaviti javnosti; 15. člen: Novinar je dolžan ločiti informacijo od komentarja. Razlika med poročilom o dejstvih in komentarjem mora biti dovolj razvidna, da lahko naslovnik sporočila loči med dejstvi in stališči novinarja; 17. člen: Novinar spoštuje pravico posameznika do zasebnosti in se izogiba senzacionalističnemu in neupravičenemu razkrivanju njegove zasebnosti v javnosti. Poseg v posameznikovo zasebnost je upravičen le, če javni interes pretehta nad spoštovanjem njegove zasebnosti. Pri poročanju o javnih osebnostih in tistih, ki želijo dobiti moč in vpliv ter vzbujati pozornost, je pravica javnosti do obveščenosti širša. Novinar se mora zavedati, da lahko z zbiranjem ter objavo informacij, fotografij in posnetkov škodi posameznikom, ki niso vajeni medijske in javne pozornosti; 19. člen: Posebno obzirnost mora pokazati pri zbiranju informacij, poročanju in objavi fotografij ter pri prenašanju izjav o otrocih in mladoletnikih, o osebah, ki jih je doletela nesreča ali družinska tragedija, o osebah z motnjami v telesnem ali duševnem razvoju ter o drugih huje prizadetih ali bolnih osebah; 20. člen: Novinar se mora izogibati narodnostnim, rasnim, spolnim, starostnim, verskim, geografskim in drugim stereotipom ter podrobnostim, ki so povezane s spolnimi nagnjenji, invalidnostjo, fizičnim videzom, socialnim položajem ali drugimi osebnimi okoliščinami posameznikov in skupin; 24. člen: Če je novinar vpleten v dogodke, o katerih poroča, ali je v konfliktu interesov, mora to razkriti oziroma se mora kot novinar izločiti; 25. člen: Prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil ni dopustno. Oglasna sporočila, plačane objave in oglasi morajo biti prepoznavno in nedvoumno ločeni od novinarskih besedil. Če obstaja kakršenkoli dvom, mora biti nedvoumno označeno, da gre za oglas. Hibridi med oglaševalskimi ali politično propagandnimi in novinarskimi vsebinami so nedopustni in 28. člen: Novinar ima pravico zavrniti delo, ki je v nasprotju s tem kodeksom ali z njegovim profesionalnim prepričanjem.

V obrazložitvi pritožnik novinarju in urednicama očita, da so 1. in 2. člen kodeksa kršili, ker »objavljen podatek ni preverljiv«. 3. člen naj bi bil kršen, ker je navedba strankarske pripadnosti v slovenskem medijskem prostoru obtožba, še posebej pa da je na udaru SDS. 4. člen je bil po njegovem kršen, ker da je novinar »zamolčal«, da je to »domnevo« objavil kot objektiven podatek, pri očitani kršitvi 5. člena ker da ni opozoril, da gre za »nepotrjene informacije, govorice in ugibanja«, pri očitani kršitvi 6. člena pa da novinar ni navedel vira informacije. 15. člen naj bi novinar kršil, ker ni ločil informacije od komentarja, 17. člen, ker da ni spoštoval pravice protestnikov do zasebnosti, 25. člen, ker gre za »nedopustno negativno propagando«, 28. člen pa naj bi kršil, ker da ni zavrnil prebiranja »nedopustne vsebine.« Tomaž Šavli je na vse očitke odgovoril in jih v celoti zavrača. V odgovoru navaja, da sta, če prav razume, pritožnika zmotili predvsem dve besedni zvezi, iztrgani iz konteksta, v stavku večstavčne povedi, ki je tudi iztrgana iz konteksta. Prva beseda je »pripadnik«, druga besedna zveza pa »v veliki meri.« Šavli pojasnjuje, da »pripadnik« stranke ni nujno član stranke, kar je v komunikaciji poskušal pojasniti tudi pritožniku, temveč pomeni, da čuti pripadnost stranki ali njenemu voditelju. »V veliki meri« pa ne pomeni vedno »v večini« ali »večinsko«. Z izbrano frazo je želel opozoriti na opazni delež, ne pa na prevladujoči ali večinski delež. V kontekstu, v katerem sta bili frazi uporabljeni, ne moreta biti razumljeni na način, da bi trdil, da so bili tam »večinoma člani SDS«. Šavli je NČR omogočil javno dostopni material (iz arhiva TV SLO), s katerim dokazuje utemeljenost svojih navedb. Interpretacija gledalca je njegova pravica in mu je ne more nihče vsiliti ali narekovati, a se ta razlikuje od namena sporočila, kot je bilo posredovano, dodaja Šavli.

SKLEP:

Tomaž Šavli, Eva Furlan in Ljerka Bizilj niso kršili 1., 2., 3., 4., 5., 6., 12., 15., 17., 19., 20., 24., 25. in 28. člena kodeksa.

Obrazložitev:

NČR ugotavlja, da Šavli, Furlan in Bizilj niso kršili 1. člena kodeksa. Očitana netočnost, ki bi morebiti lahko bila kršitev kodeksa, namreč sploh ni bila izrečena in objavljena. Šavli nikoli ni izrekel, da so na protestu člani stranke SDS, kot to razume pritožnik, niti tega, da so zbrani v večini člani stranke SDS. Da so bili zbrani v veliki meri pripadniki SDS, pa je dokazljivo dejstvo, ki ga lahko pritožnik preveri (tudi) v arhivu TV Slovenija. Nobena Šavlijeva navedba ni bila osebno žaljiva, zato ni bilo kršitve 2. člena kodeksa. Tudi članstvo v SDS, ki ga novinar sicer sploh ne omenja, po oceni NČR ni huda obtožba, ki bi zahtevala odziv, zato ni bil kršen 3. člen kodeksa. Očitane kršitve 4. člena kodeksa ni bilo, ker Šavli ni ničesar zamolčal, niti ni domneve ali govorice objavil kot dejstva. Novinarjeva izjava, da so bili »med privrženci nekdanjega premierja in dosedaj poslanca v veliki meri pripadniki njegove stranke«, je v skladu s preverljivimi in javno dostopnimi dejstvi (posnetki, fotografijami in izjavami). Zato tudi očitane kršitve 5. člena kodeksa ni bilo. Novinarju ni bilo treba navajati vira informacij, ker so bili njegov vir informacij objavljeni prispevki na to temo v oddaji, ki jo je vodil. Zato ni kršil 6. člena kodeksa. Iz navedenega izhaja tudi, da novinar ni zabrisal ločnice med informacijo in komentarjem, zato ni bilo očitane kršitve 15. člena kodeksa. Novinar tudi ni kršil 17. člena kodeksa. Protestniki so se namreč zbirali na javnem prostoru (pred parlamentom) z eksplicitno izraženim namenom, da bi javnost opozorili na svoja stališča. Novinarji in mediji so o tovrstnih dogodkih, ki so v interesu javnosti, dolžni poročati, zato je očitek pritožnika, da je novinar s tovrstnim poročanjem in objavljanjem neupravičeno posegel v pravico protestnikov do zasebnosti, absurden. NČR ocenjuje, da je bilo v pritožbi obravnavano poročanje o protestih v skladu z novinarskimi standardi in da ob tem ni šlo za prepletanje ali združevanje novinarskih in oglaševalskih ali politično propagandnih besedil, zato ni bil kršen 25. člen kodeksa. Ker novinar, kot je potrdil sam, ni deloval v nasprotju s tem kodeksom ali s svojim profesionalnim prepričanjem, tudi ni imel razloga, da bi zavrnil delo, kar je predmet 28. člen kodeksa.

Očitanih kršitev 12., 19., 20. in 24. člena kodeksa pritožnik ni zadostno obrazložil, zato jih NČR ni obravnavalo.

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.

v Ljubljani, 5. maja 2015

Ranka Ivelja, predsednica Novinarskega častnega razsodišča