17. 7. 2015

Božidar Špan (zanj odvetniška družba Vesel, Zupančič, Devjak, odvetnik Luka Zupančič) proti Mihi Drozgu, Darji Zgonc, Petri Kerčmar, Janiju Muhiču in Tjaši Slokar Kos – vsi Pro Plus.

Stališče NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Neža Kogovšek Šalamon, Nina Jerman, Mario Belovič, Jernej Rovšek in Uroš Gramc (člani), je na seji 30. junija 2015 v primeru Božidar Špan (zanj odvetniška družba Vesel, Zupančič, Devjak, odvetnik Luka Zupančič) proti Mihi Drozgu, Darji Zgonc, Petri Kerčmar, Janiju Muhiču in Tjaši Slokar Kos, vsi Pro Plus, ugotovilo, da novinarji in urednica niso kršili Kodeksa novinarjev Slovenije.

Primer: Božidar Špan (zanj odvetniška družba Vesel, Zupančič, Devjak, odvetnik Luka Zupančič) proti Mihi Drozgu, Darji Zgonc, Petri Kerčmar, Janiju Muhiču in Tjaši Slokar Kos – vsi Pro Plus.

Pritožnik je sicer pritožbo zmotno vložil proti Mihi Drolcu in Sandiju Muhiču, vendar pa je po pozivu NČR napako popravil in pritožbo vložil proti Mihi Drozgu in Janiju Muhiču.Vsem omenjenim očita kršitve 1., 2., 3., 6., 15. in 18. člena Kodeksa novinarjev Slovenije (KNS) v prispevku Nekdanjemu direktorju Hypo banke vrnili zlati palici, objavljenem 24. 10. 2014 na spletnem portalu 24ur.com. V prispevku Božidar Špan prodaja premoženje, objavljenem 4. 11. 2014 na istem portalu, naj bi po mnenju Božidarja Špana oziroma njegovega zastopnika isti sodelavci Pro Plusa kršili 1., 2., 6., 10. in 18. člen KNS. V obeh prispevkih so vsi našteti sodelavci po mnenju pritožnika kršili 18. člen kodeksa, saj naj ne bi spoštovali ne 27. člena ustave ne 18. člena KNS, ki vsebinsko govorita o istem, o tem namreč, da ni nihče kriv, dokler ni pravnomočno obsojen.

I. V prispevku Nekdanjemu direktorju Hypo banke vrnili zlati palici, objavljenem 24. 10. 2014, pritožnik (oziroma njegov odvetnik) prepoznava več kršitev kodeksa. Neumestno se mu zdi, da je voditeljica Darja Zgonc ob vrnitvi dveh zlatih palic sinu pritožnika Mateju Španu, to ocenila za nenavadno odločitev sodišča v kontekstu čudenja nad tem, da sodišče ni zavarovalo premoženja pritožnika pred prodajo, medtem, ko je trem drugim osumljencem v zadevi Hypo zaseglo za več milijonov evrov premoženja. Izjava tožilca Stanislava Pintarja, ki naj bi podkrepila zgodbo (»Se pa denar prenaša iz firme v firmo, da se tudi plasira in na ta način imamo izkazane prenose premoženja v nove in nove družbe, kar preiskujemo kot pranje denarja.«), je vzeta iz konteksta in ne zajema pritožnika, čeprav javnost prepričuje v tezo o nenavadnosti sodne odločitve. Pritožniku nikoli ni bila dana možnost podajanja lastnega pogleda na zadevo, niti tega, da bi podal svojo izjavo, ker da ne novinar ne voditelj in urednica ne pri njem ne pri njegovih pooblaščencih niso preverjali resničnosti trditev. Novinar se poleg tega v celoti postavlja na stran tožilstva. Novinar Drozg izraža presenečenje oziroma ogorčenje nad sodno odločitvijo o odpravi zavarovanja na »skrbno zavarovani nepremičnini v Celju« in navaja, da so bili razlogi po sporočilu specializiranega državnega tožilstva povsem neutemeljeni. To je naredil, ne da bi videl sodno odločbo, pa četudi bi ju videl, kot pravni laik ne bi smel podajati vrednostne sodbe. V prispevek vnaša Drozg pravno nelogično konstrukcijo za zavrnitev predloga specializiranega državnega tožilstva, namreč da so razlogi za zavrnitev v tem, da »gre namreč hkrati za dokazovanje, na koga je bila dejansko prenesena protipravna korist iz kaznivih dejanj, kar je tudi uradna dolžnost sodišča in obvezen odvzem premoženjske koristi«. Dokazovanje pa je, trdi pritožnik, naloga tožilstva in ne sodišča. Če pridobitev protipravne koristi ni izkazana, še manj pa kakršenkoli prenos hipotetičnih protipravnih koristi na tretje osebe, gre očitek na račun tožilstva. Sodišče je dolžno odvzeti protipravno premoženjsko korist izključno v primeru, ko je po pravnomočno končanem kazenskem postopku ugotovljeno, da jo je obsojenec pridobil s kaznivim dejanjem. Pred tem pa lahko odredi zgolj zaseg – pa še tega, ko so izpolnjeni določeni pogoji, ki v tem primeru niso bili izpolnjeni, trdi pritožnik, Novinar ne govori o tem, na koga je bila prenesena protipravna korist iz domnevnih kaznivih dejanj, ampak govori o tem, na koga je bila dejansko prenesena protipravna korist, kar je kršitev 18. člena kodeksa.

Novinar Drozg, voditeljica Darja Zgonc in urednica Tjaša Slokar Kos imajo sicer pravico, da se ne strinjajo z odločitvijo sodišča, vendar bi morali svoje nestrinjanje preveriti v dejstvih, do kateri je mogoče priti zgolj s pridobitvijo stališč vseh deležnikov zgodbe in stališč stroke, zgodbo so pa objavili zgolj na podlagi stališč tožilca. Zlati palici, ki se pojavljata v prispevku, sta bili last pritožnikovega sina Mateja – in vrnjeni sta bili na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani njemu, ne pritožniku. Prva palica je bila po navedbah odvetnika Zupančiča kupljena še pred obdobjem, za katerega tožilstvo Španu očita pranje denarja, druga pa je bila sicer kupljena kasneje v že omenjenem obdobju, vendar na Matejev 18. rojstni dan, ko mu je bila podarjena. Sodišče je verjelo predloženim fotografijam z dogodka. Zato, ker je bilo poročanje o zlatih palicah neresnično in napačno, naj bi omenjeni s tem delom zapisa kršili 1. člen KNS.
Z navajanjem teh informacij v čustveno obremenjeni obliki (»celo«, »še več«, »in še«, »ne le«, »nenavadno«) pa naj bi kršili tudi 2. člen kodeksa.

Pritožnik poudarja, da samo zaradi položaja člana uprave oziroma nadzornega sveta banke v tuji lasti ne izpolnjuje pogojev, ki bi ga opredelili kot javno osebnost. Avtor, voditelja in urednica, bi se morali zavedati učinka, ki ga bo imel prispevek na njegovo zasebnost. Pri tem niso poskušali pridobiti pritožnikovega odziva. Ob tem predstavljajo okoliščine na način, po katerem bi sodišče moralo odvzeti premoženje, ker da izvira iz kaznivega dejanja, kar predstavlja hudo obtožbo, zato naj bi kršili 3. člen, ker pa so gledalcem zamolčali, da pojasnil niti niso poskušali dobiti, pa tudi 4. člen kodeksa.
Pritožnik tudi meni, da so se omenjeni sodelavci Pro Plusa sklicevali na nedoločljive vire (po naših informacijah, po naših podatkih, po neuradnih informacijah), čeprav so bili vsi podatki dostopni v sodnem postopku, ki je bil v celoti odprt za javnost, v vsakem primeru preverljivi. Ne-navedba virov v tem primeru ne služi zaščiti vira, ampak zgolj onemogočanju preverjanja zatrjevanih virov, kar pritožniku kot zasebnemu subjektu onemogoča vsakršno vsebinsko obrambo. Za anonimizacijo virov v tem primeru ni bilo prav nobenega razloga, zato naj bi bil kršen 6. člen kodeksa novinarjev Slovenije.
Ker v spornem prispevku ni mogoče ločiti informacije od komentarja, večina jih vsebuje čustveno obarvane komentarje, je po mnenju pritožnika oziroma njegovega odvetnika v tem prispevku kršen tudi 15. člen kodeksa.

II. V prispevku Božidar Špan prodaja premoženje, objavljenem 4. 11. 2014, so po mnenju pritožnika omenjeni sodelavci Pro Plus kršili več členov kodeksa. Čeprav naslov prispevka izkazuje trditev, da pritožnik prodaja premoženje, nadaljevanje prispevka izkazuje, da gre le za novinarske domneve o tem, na kar kaže, pogosta uporaba besedne zveze »naj bi« oziroma »po naših informacijah » (…Naj bi prodal že skoraj vse premoženje, naj bi prodal apartma na Pagu, naj bi prepisal polovico družinske hiše na sina, naj bi z ženo prodala tudi stanovanje v Celju in Ljubljani, naj bi več milijonov evrov nakazoval v Luksemburg, po njihovih informacijah naj bi tožilstvo pritožniku tudi očitalo odprte bančne račune v Luksemburgu in pranje denarja). Novinarji pri tem v celoti verjamejo navedbam državnega tožilstva, navedbe pritožnika pa na kratko odpravljajo kot dvomljive in neresnične. Poleg tega pritožnik opozarja, da se novinar Drozg do pravnih aktov in poslov opredeljuje brez ustreznega pravnega znanja. Tako na primer izraza »prepis ne poznata ne stvarnopravni ne obligacijski zakonik – mišljena je najbrž darilna pogodba. Iz izpiska Zemljiške knjige je namreč jasno razvidno, da je bil pritožnikov solastniški delež prenesen na podlagi kupoprodajne pogodbe, kupec, pritožnikov sin, je v obravnavani preiskavi to dokazal z ustreznimi listinami. Vrnitev zlatih palic sinu pritožnika je, tako njegov odvetnik, novinar pospremil z nedopustnim komentarjem, saj da gre za odločitev sodišča. Zaradi tega, ker so celotni prispevek objavili zgolj na temelju domnev in vanj vnesli pravno neskladno kritiko prepisa solastniškega deleža, ne da bi stvari preverili v javno dostopnih evidencah, pritožnik meni, da so kršili 1. člen KNS.

Tudi v tem prispevku pritožnik sodelavcem Pro Plusa očita kršenje 18. člena kodeksa, saj Božidar Špan do objave prispevka ni bil spoznan krivega za storitev kateregakoli kaznivega dejanja.

S tem ko so sodelavci Pro Plusa razloge sodišča zavajajoče predstavili kot razloge pritožnikovega odvetnika in izrazili dvome v njegovo verodostojnost, naj bi kršili tudi 2. člen , z nenavajanjem virov pa še 6. člen kodeksa.
10. člen kodeksa pa naj bi kršili z neskladjem med afirmativnim naslovom prispevka (Božidar Špan prodaja premoženje) in nadaljevanjem, ki izkazuje, da gre za domneve.

V imenu vseh sodelavcev Pro Plus je odgovorila odgovorna urednica Informativnega in športnega programa POP TV Tjaša Slokar Kos. Zavrača vse očitke pritožnika in opozarja na pritožnikovo napačno navajanje imena oziroma priimka pri Mihi Drozgu in Janiju Muhiču. Pravi, da v nobenem od obeh prispevkov niso pritožnika obsodili za kazniva dejanja, sojenje in preiskava je delo sodišč oziroma preiskovalnih organov, zato uredništvo oziroma avtorji nimajo nobenih pristojnosti, da bi preverjali, koliko denarja ima Božidar Špan doma ali v tujini. Zavrača očitek, da nekritično verjamejo tožilstvu, saj so ves čas poročali zgolj o vsebini policijskih tožilskih in sodnih aktov. O njihovi vsebini ne presojajo. Če bi o vsakem očitku tožilstva stvar preverjali pri osumljencih, ne bi imeli o čem poročati, saj ti vse ves čas postopka, pa še po pravnomočni sodbi, navadno vse zanikajo.

Ne drži, da informacij niso preverjali in da so navajali neresnična dejstva. Tudi očitek, da informacij niso poskušali preveriti pri Božidarju Španu oziroma njegovem pooblaščencu, ne vzdrži presoje. V zadnjih letih, odkar so se začeli postopki zoper vodilne v Hypo banki, so gospoda Špana »neštetokrat prosili za izjavo in komentarje…, mu ponujali intervjuje in podobno, vendar nas je vedno zavrnil.« Odvetnik Kovačič je po trditvah odgovorne urednice grozil novinarjem Pro Plusa, da jih bo, če bodo še naprej poročali o Španovi povezanosti z oškodovanjem Hypo banke, kazensko preganjal. Trdil je, da pritožnik nima nobenih računov v tujini, da nikoli ni bil lastniško povezan s podjetji v Liechtensteinu ali kje drugje, a pristojne institucije razpolagajo z dokazi, pravi Tjaša Slokar Kos, ki odvetnika postavljajo na laž. Božidar Špan je imel torej vsakič možnost stopiti pred kamero, pa tega noče, prav tako nikoli v zadnjih štirih letih ni zahteval nobenega popravka. Po objavi prispevka se je odvetnik Kovačič sicer sestal z novinarjem. Čeprav mu je pred tem obljubljal, da mu bo pokazal dokumentacijo, ki se nanaša na sklep sodišča, je na srečanju to zavrnil, češ da gre za zaupne papirje. Prav tako ni hotel zadeve komentirati pred kamero. Pritožnik je v pritožbi na NČR priložil samo dve strani sodnega sklepa namesto vseh dvajsetih, kar po mnenju odgovorne urednice ne zadošča za verodostojni prikaz vsega, kar se je dogajalo z zlatima palicama. Pri poročanju o njih je bistveno, da sta bili zaseženi pri hišni preiskavi pri Božidarju Španu in ne njegovem sinu Mateju. Tudi vrnjeni sta bili očetu in ne sinu. Trditev da so mu vrnili zaseženi zlati palici in da so odpravili začasno zavarovanje dela premoženja, je bila torej korektna.

Urednica v odgovoru navaja tudi »Ob pripravi prvega prispevka, ki je bil objavljen 24. 10. 2014, smo informacije preverjali pri Specializiranem državnem tožilstvu in Okrožnem sodišču v Ljubljani. Za odziv smo klicali tudi zagovornika Božidarja Špana, Blaža Kovačiča Mlinarja, vendar ga tedaj nismo uspeli priklicati.«.
Vsi ostali postopki pa so še naprej odprti, med njimi tudi zahteva tožilstva za varstvo zakonitosti zoper omenjeno določitev sodišča, ki so jo tudi preverili pri uradu generalnega državnega tožilca.

Kar zadeva pojasnila glede odprave začasnega zavarovanja, so jih iskali na sodišču, ki jih je napotilo na tožilstvo. Vabili so predstavnike tožilskih institucij, naj pojasnijo zadevo, a so jih vsi zavrnili, češ da postopek še ni končan. To je bilo v prispevku tudi povedano.
Pritožnikov odvetnik zavaja, da so podatki iz prispevka v vsakem trenutku preverljivi v sodnem postopku, ki da je v celoti odprt za javnost. Sodni postopek zoper pritožnika se sploh še ni začel, zato sodelavcem Pro Plusa ni jasno, o čem odvetnik sploh govori. Poleg tega pa je znano, da sodna preiskava ni odprta za javnost in da v tej fazi informacije na sodišču za novinarje niso dostopne.

Očitek o čustvenem poročanju zavračajo, prav tako ni imel noben od obeh prispevkov osnovnih značilnosti novinarskega komentarja, ki ga sicer POP TV v informativnem programu sploh ne uporablja. Sklicevanje pritožnika na pravico do zasebnosti, češ da ni javna osebnost, ne vzdrži – prav njegova visoka funkcija v banki, ki je predmet preiskave o domnevnih zlorabah položaja in osebnem okoriščanju, ga je postavila v svetlobo javnega interesa.

Pritožnikov očitek, da so v prispevku 4. 11. 2014 novinarji pri trditvi o prodaji premoženja izhajali iz domnev in ne dejstev, zavračajo, češ da so vsi podatki preverjeni. Navedli so tudi besede odvetnika Kovačiča, da je pritožnik polovico hiše sinu prodal in ne podaril, ter da je denar iz prodaje premoženja njegov edini vir preživljanja, ker je brez zaposlite. Zdi pa se jim čudno, zakaj bi sin kupoval polovico hiše, medtem ko je druga polovica še vedno v lasti matere – o čemer sicer v prispevku niso govorili. Tudi sodišče ni odpravilo začasnega zavarovanja na »sinovi polovici« hiše.
Korektno, pravijo, so povzeli ključne odgovore odvetnika Kovačiča, tudi izjavo o tem, da Božidar Špan nikoli ni imel odprtih računov v Luksemburgu, čeprav obstajajo dokazi, da ni tako. Prispevek so objavili z dvodnevno zakasnitvijo, ker so se z odvetnikom dva dni pogajali o izjavi pred kamero, vendar so bili na koncu zavrnjeni. Vsakomur bi se zdelo precej pomenljivo, če nezaposleni zatrjuje, da je prodajal vse nepremičnine, da je dobil denar za preživetje. Če bi bilo tako, tega ne bi naredil hkrati, ampak bi prodajal nepremičnino za nepremičnino, potem ko se denar od ene izčrpa. Od tu njihovo vprašanje, ali se pritožnik morebiti ne seli v tujino – ali pač skuša premoženje rešiti pred zaplembo.

NČR je sodelavce POP TV pozvalo, naj odgovor dopolnijo s seznamom stikov ali poskusov stikov s pritožnikom in oziroma njegovim odvetnikom, pritožnika pa, naj razsodišču predloži celotno odločbo preiskovalne sodnice. Novinarji in urednica so odgovor deloma dopolnili, pritožnik v zahtevanem roku pa celotne odločbe ni predložil.

SKLEP:

Miha Drozg, Jani Muhič, Darja Zgonc in Petra Kerčmar v prispevku Nekdanjemu direktorju Hypo Banke vrnili zaseženi zlati palici niso kršili 1., 2. ,3., 4., 6., 15. in 18. člena, v prispevku Božidar Špan prodaja premoženje pa ne 1., 2., 6., 10. in 18. člena. S tem omenjenih členov ni kršila niti odgovorna urednica informativnega in športnega programa POP TV Tjaša Slokar Kos.

Obrazložitev:

Kot že zapisano, je pritožnik (oziroma njegov odvetnik) pritožbo vložil zoper dve neobstoječi osebi, kar je v dopolnitvi popravil, zato je NČR obravnavalo tudi ta del pritožbe.

I. NČR je najprej preverilo očitek o kršenju 18. člena kodeksa (presumpcija nedolžnosti) v prispevku Nekdanjemu direktorju Hypo Banke vrnili zaseženi zlati palici in ugotovilo, da noben od novinarjev ni trdil, da je pritožnik kriv v zadevah, o katerih sodišče do tedaj še niti ni začelo obravnave. Vse navedbe, ki so sprožile čudenje novinarjev, izvirajo iz informacij, ki so jih pridobili od drugod – glede na to, da so bile druge institucije za informacije zaprte, največ od državnega tožilstva, ki pa je bilo z njimi sicer tudi skopo. Vendar nobena od njih ni bila objavljena na način, ki bi pritožnika označeval za vnaprej krivega. Za navedek, na katerega se sklicuje pritožnik (»..da gre namreč za dokazovanje, na koga je bila prenesena protipravna korist…«, namesto da bi bil pravilno uporabljen izraz »domnevna protipravna korist«), je jasno, da tako pravijo na specializiranem javnem tožilstvu, za kar tudi nosijo odgovornost oni in ne avtor prispevka sam. Torej 18. člen ni bil kršen.

NČR glede domnevno napačne trditve o vrnitvi zlatih palic ni ugotovilo kršitve 1. člena kodeksa. Trditev, da je bila zlata palica vrnjena pritožniku, sicer res ni točna, a je novinar storil vse, kar je v njegovi moči, da do takšne napake ne bi prišlo. Upravičeno je namreč sklepal, da je sodišče palico vrnilo pritožniku, ne pa njenemu formalnemu lastniku, pritožnikovemu sinu, saj je bila palica v preiskavi zasežena pri pritožniku, ne pa lastniku – sinu. Iz SMS korespondence, ki jo je novinar na zaprosilo NČR naknadno poslal razsodišču, izhaja, da je večkrat poskusil pridobiti odziv pritožnika. Če bi se pritožnik odzval na novinarjeve pozive, do omenjene napake ne bi prišlo. Pridobivanje odziva namreč ne služi zgolj predstavljanju vidika druge strani, temveč tudi in predvsem razjasnjevanju morebitnih netočnosti ob pripravi prispevka. NČR se je glede kršitve kodeksa v tem primeru tako odločilo tudi zato, ker lastništvo palice sploh ni bistveno za pravilno ali napačno razumevanje prispevka. Ta novinarjeva napaka z ničemer ne spreminja glavne poante prispevka: drugačnih kriterijev obravnave obtožencev v zadevi Hypo, ki sta jih uporabili pristojni sodišči v Celju in v Ljubljani ter poročanja o domnevno nezakonitih praksah vodilnih v slovenski podružnici te banke.

Razsodišče v izrazih »celo«, »še več«, »in še«, »ne le«, »nenavadno« ne vidi osebno žaljivega izražanja, torej kršitve 2. člena v tem prispevku ni bilo.

NČR se tudi ne strinja s pritožnikovim mnenjem, da ni javna osebnost. S tem, ko je v javnost prišla zadeva o domnevnih nepravilnostih v Hypo banki, je javnost upravičeno pričakovala, da bodo stvari pojasnili tisti, ki so jo vodili, torej uprava in nadzorni svet oziroma njuni člani. Ti so kot upravljalci premoženja, ki ga ustvarjajo njihovi komitenti, za to tudi odgovorni, zatorej javnost upravičeno zanima, kako je potekalo poslovanje pod njihovim vodstvom. Konec koncev bo to ugotavljalo tudi sodišče.

Ko gre za očitek o kršenju 3. člena kodeksa (potrebnost iskanja odziva na hude obtožbe), je treba videti oba prispevka, objavljena v presledku 11 dni, kot celoto, saj se v njiju ukvarjajo s podobnimi trditvami, od katerih pa nobena ni huda obtožba, saj račun v tujini, pa naj ga je pritožnik imel ali ne, ni nezakonit. Pač pa bi bilo nezakonito pranje denarja, česar pa avtorji obeh prispevkov pritožnika neposredno ne obtožujejo oziroma to možnost obravnavajo kot pogojno, sklicujoč se na svoje vire in izjavo tožilca. NČR ne glede na to verjame novinarjem POP TV, da so poskušali dobiti odzive pritožnika oziroma njegovega zastopnika, o čemer pričajo tudi SMS sporočila, predstavljena razsodišču, iz katerih je mogoče razbrati, da je do nekaterih stikov vendarle prišlo, iz teh, ki so dokumentirani, pa izhaja, da sta se tako pritožnik kot njegov zagovornik izogibala nastopom pred kamero. Zaradi teh dejstev je NČR mnenja, da kršitve 3. člena ni bilo. Pri tem pritožnik avtorjem in urednici očita tudi kršitev 4. člena, češ da so gledalcem zamolčali, da odziva niso niti poskušali dobiti. NČR je svoje stališče o domnevni kršitvi 3. člena že pojasnilo, torej je očitek o kršitvi 4. člena brezpredmeten. Smisel 4. člena je drugje, in sicer v jemanju informacij iz konteksta, česar pa pritožnik novinarju ne očita.

V zvezi z očitkom glede kršitve 6. člena se razsodišče sicer strinja s pritožnikom, da je tam, kjer so viri javni in dostopni brez omejitev in vselej preverljivi, nesmiselno opuščati identificiranje takih virov, ki dodajajo informaciji verodostojnost, če bi bile seveda stvari takšne, kot jih prikazuje pritožnik. Ta namreč zatrjuje, da je bil sodni postopek v celoti odprt za javnost, kar za preiskovalni sodni postopek ne drži. To dokazuje tudi korespondenca med novinarjem Drozgom in sodiščem, ko ga to napoti na tožilstvo oziroma pojasni, da svojih odločb ne razlaga in ne komentira. Če je iz prispevka razvidno, od kod bi lahko izhajale informacije, kot je po mnenju NČR tudi v tem primeru (pretežno iz tožilstva), je vsakokratno navajanje virov nepotrebno. Zato NČR ni prepoznalo kršitve 6. člena.

Tega, kar Božidar Špan oziroma njegov zastopnik prepoznavata kot čustveno obarvane komentarje, NČR v prispevkih ni zaznalo, zato tudi ni ugotovilo kršitve 15. člena.

II. Tudi v prispevku Božidar Špan prodaja premoženje NČR ni ugotovilo kršenja 18. člena, saj avtorji pritožnika z nobeno trditvijo vnaprej ne obsodijo za katerokoli kaznivo dejanje niti mu dokončno ne pripisujejo krivde, ampak o njem govorijo kot osumljencu.

Pritožnikova trditev, da so na POP TV v tem prispevku kršili 1. člen, ker naj bi prispevek objavili na temelju domnev, pa tudi zaradi pravno neobstoječega izraza, da je polovico družinske hiše »prepisal« na sina, čeprav bi mu jo lahko z darilno pogodbo zgolj podaril, v resnici pa jo je sinu, ki je reševal svoj stanovanjski problem, prodal, razsodišča ni prepričala. Še posebej, ker je tako rekoč vse trditve, ki naj bi bile domneve, v pisni izjavi tej TV hiši sam potrdil z razlago, da Božidar Špan v prispevku omenjeno premoženje prodaja, ker je zdaj nezaposlen in potrebuje denar za preživetje. Ker avtorji povzamejo tudi tisti del izjave, v kateri pravi, da je bila polovica hiše prodana in ne podarjena Španovemu sinu, NČR ne vidi, kaj bi lahko bilo spornega. Je pa očitno, da je v prodajo podvomila tudi preiskovalna sodnica, ki prav zaradi dvomov zavarovanja na tem delu premoženja ni umaknila. NČR torej ob predstavitvi pogledov z obeh plati ne vidi kršitve 1. člena.

Razsodišče v odločanju o pritožbi enega pritožnika ne more reševati tudi težav njegovega zastopnika, ki se pritožuje, da so novinarji izpodbijali njegovo verodostojnost. Ker se pritožba ne nanaša na zastopnika pritožnika, 2. člen ni bil kršen.

NČR je pretehtalo tudi pritožnikovo trditev, da so na POP TV v tem prispevku kršili tudi 6. člen kodeksa, saj namesto virov uporabljalo zgolj izraze, kot je »po naših informacijah«, po naših podatkih. Ugotavlja, da navajanje virov, ki so dostopni (zemljiška knjiga), prispevku, ki je časovno omejen, ne bi dodali nove kvalitete. Razsodišče sicer meni, da je navajanje virov v prid verodostojnosti informacije in dobrodošlo, dokler ne poseže v vsebino prispevka. Za tiste, kjer vir informacije ne želi biti imenovan, ker bi mu lahko to škodilo, pa veljajo določila 8. člena kodeksa. Sicer pa je NČR omejitve uporabe navajanja virov informacij v različnih medijih v tej razsodbi že obrazložilo. V tem primeru se je razsodišče odločilo, da kršitve 6. člena ni bilo.

Prav tako NČR ne ugotavlja kršitve 10. člena kodeksa, saj naslov in vsebina ne potvarjata vsebine, prav tako med njima ni neskladja.
Ker novinarji POP TV niso kršili nobenega od očitanih členov kodeksa, jih ni niti odgovorna urednica informativnega in športnega programa POP TV Tjaša Slokar Kos

Obnova postopka:

Postopek, ki je bil zaključen in sta bila po njem izdana razsodba ali stališče NČR, se lahko obnovi na temelju predloga kateregakoli udeleženca v postopku. Udeleženec v postopku lahko zahteva obnovo postopka najpozneje eno leto od dne, ko je izvedel za nova dejstva in dokaze, ki lahko vplivajo na spremembo prvotno izrečene razsodbe. O predlogu za obnovo postopka odloča NČR, ki mora ugotoviti, ali obstajajo utemeljeni razlogi za obnovo postopka. Ponovni postopek prav tako vodi NČR.