Dejan Padovac proti Anuški Delić in Roku Kajzerju, Delo

Razsodba NČR DNS in SNS

Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (podpredsednik), Mario Belovič, Davorin Koron, Uroš Gramc, Neža Kogovšek Šalamon, Nina Jerman in Jernej Rovšek (člani), je na seji 30. junija 2015 v primeru Dejan Padovac proti Anuški Delić in Roku Kajzerju, Delo, ugotovilo, da novinarja nista kršila Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju kodeksa).

Primer: Dejan Padovac proti Anuški Delić in Roku Kajzerju, Delo

Pritožnik Dejan Padovac trdi, da sta novinarja Dela Anuška Delić in Rok Kajzer, avtorja članka V bližini neonacistov in vrha politike, objavljenem v tiskani in spletni obliki v časniku Delo 29. 9. 2014, kršila 20.,(17.), 4. in 2. člen Kodeksa novinarje Slovenije. 20. člen kodeksa (iz besedila pritožbe in navajanja vsebine člena je nedvoumno razvidno, da se pritožba nanaša na 17. člen, kar je NČR upoštevalo in razsojalo o morebitni kršitvi tega člena) naj bi kršila s tem, da sta neupravičeno posegla v njegovo zasebnost. Pravi, da sodi med relativno javne osebe, torej javno izpostavljene osebe, ki pa se ne izpostavijo zavestno, torej ne tržijo svoje javne podobe. Članek govori o njem, javnem uslužbencu, ki je varoval ključne politike v državi, hkrati pa naj bi se družil z neonacisti in tako predstavljal nevarnost za svoje varovance. Novinarja naj bi ga s priimkom v članku omenila kar dvajsetkrat, štiri spremljajoče fotografije pa nazorno prikazujejo njegovo podobo, četudi ne nosijo dodatne informacijske vrednosti in ni javnost zaradi njih nič bolje obveščena. Na eni od slik je poleg Prosena, (domnevnega neformalnega vodje slovenske Blood and Honour, op. NČR), tudi podžupan občine Žiri, s katerim je bil tedaj, pravi pritožnik, dejansko v družbi, pa ga avtorja sploh ne omenjata. Iz slike tudi ni razvidno, da bi Prosen nosil kakršnakoli nacistična oblačila oziroma simbole, pa ga vseeno predstavljata kot neonacista. Tudi iz policijskih vrst do pritožnika ni prišla informacija, da je Prosen vodja slovenskih neonacistov.
17. člen kodeksa narekuje tudi izogibanje senzacionalističnemu poročanju. Samo besedilo, pravi pritožnik, pa je polno pomensko (pre)močnih besednih zvez: »V bližini neonacistov in vrha politike«, »Padovac torej učinkov Gorenakovih kaskad ni samo preživel, celo napredoval je«,« »V prostem času se je Padovac družil s ključnimi osebami BH Slovenija«. Skratka, presoja pritožnik, novinarja sta ga na podlagi nekaj fotografij načrtno prikazala kot bližnjega prijatelja neonacistov.

Po mnenju Dejana Padovca sta novinarja kršila tudi 4. člen , saj javnosti nista seznanila, da Žiri, občina v katerem stanujeta tako on kot Prosen, šteje vsega 5000 ljudi, poleg tega pa sta z omenjenim soseda. Dejan Prosen se tudi redno udeležuje javnih dogodkov v občini. Avtorja v prispevku navajata tudi, da je Prosen ključni človek KTM Family Žiri, »pozabita« pa omeniti, da je on sam član konkurenčnega kluba, še pravi pritožnik Padovac. Javnost tako napeljujeta ne misel, da se v prostem času vozijo skupaj, kar pa ne drži.

2. člen naj bi avtorja kršila z navedki: »Na policijskem Centru za varnost in zaščito (CVZ), ki skrbi za varnost najpomembnejših politikov, je policist, ki je bil večkrat opažen v družbi vrha slovenske divizije neonacistične organizacije Blood and Honour (BH)«, pa »Na policiji smo preverjali tudi informacijo, da je Padovac leta 2012 menda prav na Janševo zahtevo napredoval« in »…ne moremo mimo njegovega prijateljevanja s Prosenom.«

Novinarja sta odgovorila ločeno, vendar sta odgovora v glavnem identična, zato ju je NČR v povzetku združilo. Pritožnikovo razlago, da sta trdila, da naj bi zaradi druženja z neonacisti predstavljal nevarnost za njegove varovance, zavračata, saj tega nikjer v članku nista zapisala. Ukvarjala sta se z vprašanjem morebitne krnitve integritete policije, v njej pa vse pravne in etične podlage zavezujejo policista, da se na delovnem mestu pa tudi v prostem času zaveda dejanj, ki bi utegnila okrniti integriteto in ugled policije ali bi pod vprašaj postavila njegovo nepristranskost. Pritožnik v delu, ki se ukvarja z vprašanjem zasebnosti in javnim interesom, celo posredno pritrjuje avtorjema, menita, ko javni interes vidi v »odkrivanju in razkrivanju zločinov ali resnih nepravilnosti, varovanju zdravja in varnosti, varovanju javnosti pred tem, da bi jo določena dejanja ali izjave posameznikov ali organizacij lahko zavajali.« Tudi zato, pravita avtorja članka, ker so prostočasne aktivnosti Dejan Padovca kazale na morebitno zavajanje delodajalcev, funkcionarjev ali javnosti, sta sklenila, da je zgodba vredna podrobnejšega preiskovanja in je nedvomno v javnem interesu. Dodajata, da sta prve informacije in fotografije o varnostniku Padovcu dobila že dolgo pred objavo besedila, a jih, dokler jima ni z dodatnim preverjanjem uspela pozitivna identifikacija varnostnika ter pridobitev informacij prek neodvisnih virov, nista objavila. Pritožnik je javni uslužbenec in zato upravičen do ožjega obsega zasebnosti, zlasti kadar gre za vprašanja, povezana z njegovim delom. Poleg tega gre za policista, varnostnika najpomembnejših funkcionarjev v državi – v takem primeru je vpogled in nadzor medijev nad njegovim ravnanjem razumljiv in potreben, s tem pa tudi nad ravnanjem njegovega delodajalca, policije. Članek se ukvarja z obema vidikoma. Pritožnikovo uvrščanje med »relativno javne osebe« je njegova osebna interpretacija – take formulacije ne zasledimo v nobenih aktih, očitek o kršitvi 20. člena (oziroma 17. člena op. NČR) kodeksa temelji potemtakem na zasebnih interpretacijah, pravita novinarja. Očitek, da sta ga omenila najmanj dvajsetkrat in da ne omenjanje priimka ne dodatne fotografije ne nosijo dodatne informacije, zavračata, saj stvari zadevajo prav njega kot varnostnika, zato bi se omenjanju brez imena težko izognila. Prav tako zavračata trditev, da je bilo pisanje senzacionalistično. V članku sta posebej poudarila, »da v zvezi s Padovcem nismo odkrili indicev o simpatizerstvu z BH Slovenija«. Ta je namreč močno konspirativna organizacija brez formalizirane strukture in javno dostopnega seznama članstva. V zvezi s pritožnikom tedaj (še) niso imeli dovolj trdnih indicev, da je bil simpatizer BH, kar so tudi izrecno pojasnili, pravita novinarja.

Kar zadeva objavo fotografij, ki da »niso imele dodatne informacijske vrednosti«, novinarja pravita, da gre tudi pri tem za pritožnikovo subjektivno stališče, saj sta v članku pisala od dogodkih, ob katerih so nastale fotografije, s čemer so bile informacije zaokrožene. Sicer pa v uredništvu razpolagajo še z drugimi fotografijami, nastalimi po objavi članka. S kom je bil pritožnik na kakšnem od omenjenih dogodkov, ne vedo, bi pa lahko, če bi se odzval na njune poskuse po vzpostavljanju stika z njim, to sam tudi pojasnil. Malo verjetno je, še dodajata avtorja, da bi se Dejan Prosen na dogodkih, ki jih je organizirala politična stranka SDS, opremil z neonacistično ikonografijo, saj bi s tem kršil tudi 297. člen kazenskega zakonika.

Pritožnikovi trditvi, da nikoli ni slišal, da je Prosen vodja slovenskih neonacistov, pravita avtorja, ni mogoče verjeti. Prosenovo vodstvo BH so v Delu razkrili v člankih 1. in 2. decembra 2011 v tiskani in spletni izdaji Dela. Malo je tudi verjetno, da v Žireh ne bi izvedeli, da so mediji Prosena razkrili kot vodjo neonacistične organizacije, ko je o tem dejstvu tekla beseda tudi v dokumentarni oddaji Koalicija sovraštva na TV Slovenija. Poleg tega so v Delu dva tedna pred objavo za pritožnika spornega članka v dveh člankih 12. 9. 2014 in v članku Ugotovitve, do katerih je prišlo Delo, Sova potrjuje (13. 9. 2014) razkrili, da je vrh oblasti, vključno s policijo, redno obveščen o delovanju BH in o identiteti njenega vodje Dejana Prosena.

Poleg tega je v zvezi s tem v policiji zoper pritožnika potekal postopek notranjega nadzora, o čemer sta pisala v tem, domnevno spornem članku. Služba za odnose z javnostmi pri policiji je šele po štirih poskusih, da bi prišli do informacije, razkrila, kdaj je bil opravljen nadzor nad Padovcem (prilagata kopijo znatno cenzuriranega uradnega zaznamka z dne 6. 1. 2012). Vse to meče dvom na Padovčevo trditev, da je za vlogo Dejana Prosena izvedel šele v članku V bližini neonacistov in vrha politike.

Očitek o senzacionalističnem pisanju zaradi »pomensko (pre)močnih besednih zvez« temelji na povedih, vzetih z konteksta: prva je naslov članka, druga se navezuje na kadrovsko čiščenje ministra Vinka Gorenaka, tretjo pa izkazujejo informacije, objavljene fotografije, tudi tiste, ki jih niso objavili. Vse pa kaže na to, kot opozarjata novinarja, da se Padovac s Prosenom druži, kar vsebinsko pomeni, da je z njim večkrat skupaj kot s kom drugim. Poleg tega se je med sojenjem Anuški Delič izkazalo, da je Padovac s Prosenom v bližjih stikih, kot zatrjuje.

Avtorja zavračata osebno interpretacijo pritožnika, da sta ga na podlagi nekaj fotografij »načrtno prikazala kot bližnjega prijatelja neonacistov, češ da članek ne temelji samo na fotografijah, ampak sta opisane prostočasne aktivnosti varnostnika preverjala še na druge načine, kar sta opisala tudi v članku.

Prepričana sta, da nista kršila 4. člena kodeksa, saj nista geografsko in socialno opisala življenjskega prostora Prosena in Padovca (Žiri). Pritožnik bi imel možnosti pojasniti tudi svoj pogled na to, pa ga ni izkoristil. Mislita, da je irelevantno, ali sta omenjena člana istega ali konkurenčnih motorističnih klubov. Sicer pa tudi nikjer nista zapisala, da se v prostem času z motorji vozita skupaj, res pa razpolagajo s fotografijo z motorističnega dogodka, na kateri sta se s Prosenom in z drugimi simpatizerji motorističnega sveta in neonacističnih krogov brez težav slikala skupaj. Pritožnik z ničemer ni utemeljil, v čem naj bi kršila 2. člen kodeksa, pravita. V članku nista bila žaljiva, jasno sta zapisala, da v času objave nista imela indicev o tem, da je Padovac aktiven simpatizer skrivnostne organizacije. Danes, še pravita, o tem sicer vesta več.

SKLEP:

Anuška Delič in Rok Kajzer nista kršila 17., 4. in 2. člena Kodeksa novinarjev Slovenije.

Obrazložitev:Pritožnik Dejan Padovac je na zahtevo NČR, naj ustrezno dopolni pritožbo na članek V bližini neonacistov in vrha politike (s kopijo članka, navedki trditev, s katerimi naj bi bil kršen določen člen kodeksa), kar je tudi storil, a je k temu dodal še dva članka, pri katerih pa pritožbe ni specificiral na zahtevani način. Zato je NČR obravnavalo zgolj omenjeni članek, pri katerem je pritožba z njegovo dopolnitvijo postala popolna. NČR je tudi prekvalificiralo pritožbo zaradi domnevne kršitve 20. člena, saj je pritožnik pri tem citiral vsebino 17. člena, ki tudi sicer ustreza navedbam v pritožbi.
Novinarja sta se ukvarjala z vprašanjem morebitne krnitve integritete policije, ki jo je policist, varnostnik dolžan varovati že po kodeksu policijske etike, pa tudi poskusov politike, da bi si policijo podredila. V obeh situacijah se je na simbolni, pa tudi na konkretni ravni znašel tudi varnostnik Dejan Padovac. Ne drži, da bi bila zasebnost javnega uslužbenca samodejno omejena bolj kot zasebnost drugih ljudi, pač pa se omejitve postavijo, ko gre za ravnanja, povezana z njegovim poklicem – v tem primeru varovanjem najvišjih oblastnih funkcionarjev. Pri tako pomembni dejavnosti se javnost upravičeno sprašuje, ali na ravnanje takega varnostnika morda ne vpliva kaj drugega, tudi to, s kom se druži in ali je vpet v domnevno sporne dejavnosti. V takem primeru je zaščita zasebnosti bistveno ohlapnejša, javnost pa je upravičena izvedeti informacije, ki bi integriteto varnostnika lahko odprla dvomom. NČR meni, da bi se pritožnik moral tega zavedati tudi pri svojih prostočasnih aktivnostih, saj so zahteve tako odgovornega poklica pač ostrejše in posegajo tudi onkraj službenega časa. To, da sta novinarja objavila fotografije pritožnika v družbi z domnevnim vodjem organizacije Blood and Honour Slovenije na javnem dogodku, ne more biti poseg v zasebnost. V nasprotju s pritožnikom NČR meni, da fotografije imajo dodano informacijsko vrednost, saj še s sliko potrjujejo zapisano. Pri tem je pomembno, da novinarja ne trdita, da je Dejan Padovac tudi aktivni član omenjene organizacije, nasprotno, pravita, da do tedaj dostopni indici tega ne potrjujejo. Trdita zgolj, da se z nekaterimi člani BH druži. Tega ne spremeni dejstvo, da oba, tako domnevni vodja BH in pritožnik, stanujeta v majhni občini in da so zaradi tega naključna srečanja lahko pogostejša. Fotografije pa so posnete na organiziranih dogodkih in iz nobene ni razvidno, da bi se omenjena sokrajana na njih srečevala pod zunanjo prisilo. Tudi dejstvo, da pripadata konkurenčnim motorističnim klubom prav zaradi skupnega nastopa na fotografijah, izgubi težo nasprotnega dokaza.

Tudi razsodišču se zdi malo verjetno, da ob vseh v medijih objavljenih prispevkih o skrajnežih v Sloveniji pritožnik ne bi vedel, da v njih njegovega soseda Prosena označujejo za vodjo slovenskih neonacistov. Ker je bil nad njegovim delom v policiji opravljen tudi službeni nadzor, je mogoče dvomiti, da ga o povezavah z neonacisti ne bi spraševali. Zaradi vsega povedanega NČR meni, da novinarja nista zamolčala ključnih informacij in zato nista kršila 4. člena kodeksa.

Pritožnik ni navedel, zakaj naj bi bili citati, ki jih je navedel (o druženju z vrhom BH, o napredovanju na Janševo zahtevo, o prijateljevanju s Prosenom) osebno žaljivi. NČR v besednih zvezah, ki jih je navedel pritožnik, ne vidi premočnih izrazov, ki bi kazali na senzacionalizem v članku. Tudi NČR v njih ni našlo namena, da bi novinarja želela pritožnika žaliti, saj nista uporabila negativnih osebnostnih označevalcev niti nista navajala, da gre za kazniva dejanja. Novinarja zato nista kršila 2. člena kodeksa.