Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Neža Kogovšek Šalamon, Lea Širok, Nina Jerman, Mario Belovič in Uroš Gramc (člani), je na seji 8. februarja 2015 v primeru UO DNS proti novinarki Mojci Hanžič, voditeljici Nuši P. Lesar in uredniku Gregorju Trebušaku, Kanala A, ugotovilo, da je uredništvo kršilo Kodeks novinarjev Slovenije. Nada Ravter je glasovala proti in zapisala ločeno mnenje glede kršitve 12. člena.
Primer: UO DNS proti Mojci Hanžič, Nuši P. Lesar in Gregorju Trebušaku, Kanala A
UO DNS očita Gregorju Trebušaku, uredniku informativne oddaje Svet na Kanalu A, Nuši P. Lesar, voditeljici oddaje, in novinarki Mojci Hanžič, da so v oddaji Svet dne 18. in 19. 11. 2014 kršili 12. in 17. člen Kodeksa novinarjev Slovenije.
To naj bi bili storili najprej 18. 11. z objavo prispevka o posnetku domnevnega spolnega odnosa dveh uslužbencev ene od mariborskih srednjih šol, za objavo samega posnetka in za razkritje posameznikov, domnevno vpletenih v zgodbo.
Že v napovedih prispevka, ki so se skozi oddajo stopnjevale, je po mnenju pritožnika voditeljica z izrazi »z najbolj razvpitim ravnateljem ta trenutek«, »spolni škandal«, »o temi št. 1 v naši državi« in celo s pozivom »Zdaj pa najprej otroci stran izpred tv ekranov« dala temi pečat senzacionalizma in s tem kršila 17. člen kodeksa. Objavo posnetka, za katerega je voditeljica dejala, da so ga »sicer zakrili, kolikor se je dalo«, je upravičila z argumentom, da »se je posnetek spolnega občevanja, domnevno mariborske srednješolske učiteljice (…) in ravnatelja, po spletu razširil hitreje kot požar in ju je imela danes tako ali drugače v zobeh vsa Slovenija.« Pritožnik meni, da s tem argumentom ni pojasnila, zakaj naj bi bila tema v interesu javnosti, pač pa je šlo za izgovor za neupravičen senzacionalizem in za poseg v zasebnost medijske pozornosti nevajenih posameznikov ter s tem za kršitev 17. člena KNS. Ravnatelj in učiteljica na srednji šoli sta sicer javna uslužbenca, ki opravljata odgovorna poklica, zato je javnost do določene mere upravičena do informacij, ki bi lahko vplivale na opravljanje njunih poklicev, po nobeni definiciji pa nista javni osebnosti. Intimni odnos dveh posameznikov sodi v najožji krog zasebnosti in zelo težko bi našli javni interes, ki bi dovoljeval poseg medijev ali javnosti v njuno intimo.
V prispevku, ki je sledil, je novinarka Mojca Hanžič razkrila njuno identiteto (»In to sta domnevna glavna akterja, ravnatelj in učiteljica (…).«) Čeprav sta se za nastop pred kamero odločila sama, to ne upraviči odločitve uredništva oddaje Svet na Kanalu A, da iz očitno nezakonitega posega v zasebnost dveh odraslih oseb naredi prvovrstno temo v osrednji informativni oddaji te televizije. Novinarka Mojca Hanžič je z drezanjem v oba sogovornika z vprašanji »Torej pravite, šlo je za montažo, na posnetku niste vi?«, »Pa ste na tem posnetku vi?«, »Niste?«, »Nikoli niste imeli nobene afere s kom drugim?«, »Nič niste imeli s to učiteljico?« dodatno posegala v njuno zasebnost. Bolj kot sporne okoliščine posega v zasebnost obeh posameznikov so jo zanimale informacije iz njune zasebnosti ter pristnost posnetka.
Urednik, voditeljica in novinarka so kršili tudi 12. člen kodeksa. Posnetek so na nezakonit način sicer domnevno naredili dijaki, vendar pa so ga omenjeni nekritično objavili v svojem mediju, kljub temu da za objavo ni bilo javnega interesa.
Pod pretvezo, da se »prah okoli domnevnega seksualnega škandala še ni polegel« (napovednik voditeljice N. Lesar), je uredništvo oddaje Svet nadaljevalo s poročanjem o videoposnetku tudi 19. 11. V svojem prispevku je novinarka znova razkrila identiteto obeh zaposlenih na šoli (z omembo njunih funkcij in s ponovnim prikazom njunega nastopa pred kamero) ter dodala nove informacije iz njune zasebnosti, ki za javnost niso bile relevantne. »Danes je sicer bil na delovnem mestu (ravnatelj), učiteljica pa si je menda vzela dopust.«
Voditeljica in novinarka na pritožbo nista odgovorili, odgovoril je urednik Gregor Trebušak, ki vse kršitve kodeksa v oddaji Svet na Kanalu A zanika.
Zanika pečat senzacionalizma v naslovih z izrazi: »najbolj razvpitim ravnateljem ta trenutek«, »spolni škandal«, »o temi številka ena«, saj da je zgodba – posnetek je bil namreč že prej objavljen na spletnih straneh in na Facebooku – že obstajala. Po njegovem so dejstva, da je bila po številu klikov nedvomno tisti dan tema št. 1, ravnatelj je bil po jutranjem pogovoru na Radiu 1 (deset ur pred oddajo Svet na Kanalu A) zagotovo najbolj razvpit ravnatelj, govorilo se je pa o spolnem škandalu med ravnateljem in učiteljico na video posnetku.
Tudi glede poziva voditeljice »zdaj pa najprej otroci stran izpred televizijskih ekranov« zanika senzacionalizem, saj da zakon veleva, da je treba opozoriti na neprimerne posnetke in vsebino za mlajše gledalce, kar se jim je zdelo umestno, saj da prispevek govoril o spolnosti v šoli.
Zavrača trditev pritožnika, da je bil izgovor za objavo, da je vsa država govorila o tem posnetku. Poudarja, da je bila do njihove oddaje najbolj razširjena zgodba dneva, da pa je ravnatelj v jutranji radijski oddaji trdil, da na posnetku ni on. Če torej na posnetku nista on in učiteljica, se jima godi velika krivica, obsojena sta bila brez možnosti zagovora, zato je prav, da ju novinar pokliče. Ker zahteva 3. člen KNS, da mora novinar pri objavljanju informacij, ki vsebujejo hude obtožbe, pridobiti odziv tistih, ki jih te zadevajo, so poklicali na šolo, pravi Trebušak in oba vpletena sta privolila v pogovor, da bi predstavila svojo plat zgodbe. Zanikala sta, da sta na posnetku onadva. Poudarja, da sta se odločila sama in da sta imela čas za premislek. Z njunim privoljenjem so ju posneli na delovnem mestu.
Zavrača očitek pritožnika, da so iz tega naredili prvovrstno temo v osrednji informativni oddaji, saj da je bila objavljena v zadnjem delu oddaje, okoli 50. minute.
Glede očitka, da je novinarka Mojca Hanžič drezala v oba sogovornika, urednik pravi, da se je pred tem pogovorom posvetovala z urednikom, kako to opraviti, da ne bi izpadlo senzacionalistično, ampak da bi pokazali človeški del te zgodbe, da sta ravnatelj in učiteljica žrtvi. Po mnenju urednika je nastopila profesionalno in razumevajoče, saj da je postavila ustrezna vprašanja, za katera se je s sogovornikoma vnaprej dogovorila.
Zavrača očitke pritožnika, da so novinarko bolj kot sporne okoliščine posega v zasebnost obeh posameznikov zanimale informacije iz njune zasebnosti ter pristnost posnetka. Urednik v zagovor novinarke pove, da sta ravnatelj in učiteljica trdila, da gre za fotomontažo, in če je šlo, je bilo umestno vprašanje novinarke »torej nimate nobene afere«, saj je pričakovani odgovor ne. Če posnetek ni pristen, pa po mnenju urednika tudi ne more biti spornega posega v zasebnost obeh posameznikov. Urednik pravi, da so delno verjeli obema, da posnetek ni pristen, edini argument za pristnost da je bil, da ne verjamejo izjavi ravnatelja in učiteljice. Še vedno ni jasno tudi, ali je posnetek pristen ali narejen nezakonito.
Glede kršitve 12. člena kodeksa pravi, da so posnetek popolnoma zakrili, ker ni bilo jasno, ali je pristen.
Zavrača očitek pritožnika, da so objavili prispevek »Pod pretvezo, da se prah okoli domnevnega seksualnega škandala še ni polegel«, saj da ne potrebujejo pretvez, ampak zgolj zgodbo, ki ima vse, kar potrebuje za objavo. In ta da je imela. Zavrne očitek, da so naslednji dan »znova razkrili identiteto obeh zaposlenih (z omembo njunih funkcij in s ponovnim prikazom njunega nastopa pred kamero), saj je bila njuna identiteta razkrita že na Facebooku in v radijskem pogovoru. Poleg tega pa sta v nastopu pred kamero, v kar sta sama privolila, že rekla, da gre za montažo. In čeprav je bil dvom še vedno velik, je bilo njuno življenje močno ovirano, predvsem pa tudi delo v javni ustanovi. Zato je bila informacija, ali delata ali ne in ali ima zgodba kakšen nov podatek, ki ju razbremeni in jima vrne kredibilnost pred sodelavci in učenci, zelo pomembna.
Novinarji so po uredniku sledili zgodbi o posnetku, ki ga je videla Slovenija, in nadaljevanju zgodbe, da gre za montažo, ki ruši ugled dvema delavcema v javnem zavodu, pri čemer da so upoštevali profesionalne standarde, ki jih zasledujejo v tej redakciji.