Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Ranka Ivelja (predsednica), Gojko Bervar (podpredsednik), Davorin Koron, Mario Belovič, Jernej Rovšek in Uroš Gramc (člani), je na seji 19. maja 2015 v primeru Univerzitetni klinični center Ljubljana proti Andreji Rednak in Dejanu Steinbuchu, Finance, ugotovilo, da novinarja nista kršila Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Univerzitetni klinični center Ljubljana proti Andreji Rednak in Dejanu Steinbuchu, Finance
Pritožnik Univerzitetni klinični center Ljubljana (UKCL), zanj v.d. generalnega direktorja mag. Simon Vrhunec, novinarki Andreji Rednak (Finance) očita, da je v prispevku »Zakaj Janez Zemljarič trka na vrata Simona Vrhunca«, ki je bil objavljen 25. novembra 2014 kršila 1. , 2. , 3. , 5. , 6. in 8. člen Kodeksa novinarjev Slovenije (v nadaljevanju Kodeksa). S prispevkom »Odgovor na prikaz nasprotnih dejstev Simona Vrhunca v UKCL: Ne imejte nas za bebce«, ki je 5. decembra 2014 z dnevom zamika sledil prispevku »Simon Vrhunec, UKCL: Zemljariču zaradi zaslug ne zapremo vrat UKC za zasebne obiske«, pod katerim je podpisana Lucija Mak Uhan, Služba za odnose z javnostmi UKC Ljubljana, pa naj bi Andreja Rednak kršila 2., 3., 5. in 6. člen Kodeksa. Novinar Dejan Steinbuch naj bi s kolumno »Klinika Janeza Zemljariča« prav tako 5. decembra 2014 v Financah kršil 1., 2., 3., 5. in 20. člen Kodeksa.
Pritožnik novinarki Andreji Rednak očita, da je v prispevku »Zakaj Janez Zemljarič trka na vrata Simona Vrhunca« kršila 2. člen Kodeksa z navedbo »iz več virov smo že slišali, da naj bi bil Janez Zemljarič v ozadju številnih poslov oziroma naročil UKCL«, saj naj bi podatke predstavila nekorektno in žaljivo. Novinarka naj bi 2. in 3. člen Kodeksa kršila z izjavama – pod oznako »Komentar Financ«, ki so sestavni del teksta – »Nas imajo v UKCL za bebce?« in »verjeli naj bi, da se direktor z nekom, ki je ustanovo vodil pred 45 leti, bil pa naj bi, kot sumijo kriminalisti, denimo povezan z domnevno spornimi posli med Medicoengineeringom in UKCL, večkrat na mesec pogovarja zgolj in samo o zgodovinskih dokumentih«. V tem komentarju je po mnenju pritožnika novinarka nekorektna in osebno skrajno žaljiva. Pritožnik meni, da je 1. in 2. člen Kodeksa novinarka kršila, ko je »nekorektno in napačno »zapisala, da sta se Zemljarič in Vrhunec večkrat na mesec pogovarjala, čeprav je že prej zapisala, da sta se v oktobru in novembru srečala dvakrat.
Tudi vsi naslednji citati, ki so del pritožbe na delo novinarke v tem prispevku, so v delu teksta, ki je označen s »Komentar Financ«. Z zapisom »se logično postavlja vprašanje, ali si Vrhunec toliko časa vzame tudi za nenapovedani obisk kakega razjarjenega bolnika, ki denimo v UKCL že 430 dni čaka na revmatološko ambulanto ali 500 dni na urološki poseg?«, naj bi Rednakova kršila 5. člen Kodeksa, saj da je objavila nepotrjene informacije, meni pritožnik. Z zapisom naj bi kršila tudi 2. in 3. člen Kodeksa, ker naj bi bila nekorektna in osebno žaljiva do Simona Vrhunca, s hudimi obtožbami pa naj bi kršila ugled in dobro ime Vrhunca in UKCL. S tem naj bi ustvarila vtis, da si v. d. generalnega direktorja UKCL ne vzame časa za obisk bolnika pri njem.
Z zapisom »štirikrat predrage nabave žilnih opornic glede na cene v tujini, nameravano preplačilo vzdrževanja operacijskih miz, nastop Vrhunca v oglasu dobavitelja, njegov odhod na kongres v ZDA, množično preskakovanje čakalnih vrst v UKCL, preiskave sumov korupcijskih navez med zdravniki in dobavitelji …« ter »kljub menda lepo urejenim javnim razpisom se izgublja milijone naših prispevkov za zdravstvo. Ali in kdo se pri tem nezakonito bogati …« naj bi kršila več členov Kodeksa. Po mnenju pritožnika novinarka ni preverjala točnosti informacij (kršitev 1. člena), bila naj bi žaljiva in nekorektna (2. člen) do Simona Vrhunca. In čeprav naj bi šlo za hude obtožbe, si ni pridobila njegovega odziva (3. člen). Objavljala naj bi nepotrjene informacije (5. člen), čeprav na to ni opozorila, ni navedla vira informacij (6. člen), čeprav bi ga lahko in bi ga morala, meni pritožnik. Kršila naj bi tudi 8. člen.
V prispevku »Odgovor na prikaz nasprotnih dejstev Simona Vrhunca v UKCL: Ne imejte nas za bebce« naj bi novinarka kršila 2. člen, in sicer s tem, ko je ponovila osebno žaljiv zapis že v naslovu »ne imejte nas za bebce« in v nadaljevanju z »javnost, to so vsi tisti, ki plačujejo obvezne prispevke za zdravstvo, uporabniki storitev javnega zavoda UKCL, si zaslužijo, da jih vodstvo UKCL nima za bebce« in »UKCL soli pamet o nekdaj vrhunski ustanovi in vljudnosti do bojda zaslužnih«. Pritožnik meni, da bi se novinarka morala izogibati nekorektnemu in žaljivemu odnosu do Simona Vrhunca in UKCL kot ustanove in zaposlenih. Kršila naj bi tudi 5. člen, saj naj bi objavljala nepotrjene informacije in nedokazane izjave, bolj ugibanja in namigovanja o tem, da ima vodstvo UKCL »javnost za bebce«. S skrajno žaljivim odnosom, podcenjevanjem in neprimernim naslavljanjem naj bi kršila tudi 3. člen, saj za hude obtožbe ni pridobila odziva pritožnika.
V nadaljevanju naj bi novinarka 3. člen kršila tudi z navedbo »uporabniki pričakujejo in si zaslužijo hitro, učinkovito in kakovostno zdravljenje, pa tudi, da UKCL kupuje medicinski material po normalnih cenah brez vključenih provizij za kogarkoli. Zaslužijo si, da bi imel UKCL direktorja, ki ne bo »kršil dolžnega ravnanja« in »izpolnjeval znakov korupcije« (kot je za Simona Vrhunca ugotovila protikorupcijska komisija v prejšnji sestavi, več tukaj), ki ne bo nastopal v oglasih dobaviteljev ali se z njihovim denarjem vozil na kongrese, ki ga ne bo pridržala policija zaradi suma spornih poslov, ki ne bo med službenim časom sprejemal zasebnih obiskov lobistov«, ker ni pridobila odziva Vrhunca in naj bi namigovala, da materiala ne kupujejo po »normalnih cenah«. Da je za Zemljariča novinarka zapisala, da je lobist na obisku pri Vrhuncu, naj bi kršila tudi 1. in 2. člen. V delu »protikorupcijska komisija v prejšnji sestavi« naj bi kršila tudi 6. člen, saj da je neetično do povprečnega bralca, ker le-ta informacije ne more ustrezno preveriti, če ni posredovana v celoti.
V zapisu »koliko je materiala, kjer jim (še) ni uspelo normalizirati cen, milijoni pa se še kar izgubljajo? Pacemakerji, defibrilatorji, srčne zaklopke, rentgenološki, nevrološki material, endoproteze …? Vse to in še kaj, pravijo naši viri, še vedno preplačujejo/mo, domnevno tudi zaradi lobijev in korupcije. Kljub lepo urejenim javnim razpisom« bi morala po mnenju pritožnika navesti vir informacije, saj da je navajala nepotrjene informacije, čeprav je šlo za javne razpise, ki so javni in bi lahko informacije pridobila na ta način. S tem naj bi kršila 5. člen.
Pritožnik novinarju Dejanu Steinbuchu očita, da je v kolumni »Klinika Janeza Zemljariča«, objavljeni v Financah 5. decembra 2014 že v naslovu kršil 1., 2., 3. in 5. člen, saj da pri bralcu vzbuja vtis, da ima Zemljarič kliniko. Skupaj s podnaslovom »njegov vrhunski odnos, ki ga suvereno diktira v Kliničnem centru Janez Zemljarič« naj bi navajal napačne in nepotrjene informacije, govorice in ugibanja, pri čemer na to ni opozoril (5. člen). Prav tako ni pridobil odziva na te navedbe (3. člen). Nekorekten in osebno žaljiv, s čimer naj bi kršil 2. člen, naj bi bil novinar tudi z zapisom »morda pa mojster (Janez Zemljarič) zgolj redno inštruira učenca (Simona Vrhunca), ki ne slovi po svoji sposobnosti?« Pri tem naj bi kršil tudi 20. člen, ker bi se, po mnenju pritožnika, moral izogniti opredeljevanju osebnih okoliščin, kot v tem primeru sposobnosti posameznika.
Na pritožbo sta odgovorila novinarja in vse očitke zavrnila. Andreja Rednak je za očitano v prispevku »Zakaj Janez Zemljarič trka na vrata Simona Vrhunca« povedala naslednje. Opozarjanje na »dejstvo, da se v.d. generalnega direktorja UKCL službeno sestaja s človekom, ki ga različni nepovezani viri navajajo kot lobista in kot tistega, brez katerega praktično ni večjih poslov v ustanovi (čeprav je že desetletja brez funkcije v njej), pri čemer naj bi bila pojasnila UKCL o sestankih zelo neprepričljiva in absurdna«, zanjo ni nekorektno in osebno žaljivo. Trdi, da so informacije v člankih točne, da ne gre za govorice ali ugibanja, da pa viri izhajajo tudi iz UKC; ker se bojijo sankcij, so želeli ostati neimenovani, kar je spoštovala. Povedala je, da je pridobila odzive vpletenih in jih objavila v članku.
O obiskih Zemljariča pri Vrhuncu je povedala, da ga zanesljivi viri večkrat na mesec opažajo, čeprav že zdavnaj nima več nobene funkcije in tam nima kaj iskati. V UKCL pa da so priznali več obiskov in le dva pogovora, Zemljarič le enega in da je vse »resnice« objavila ter da v tem ne opazi nič netočnega. Zemljarič je sicer zanikal, da je lobist, v UKCL pa so zanikali njegov vpliv na posle (oboje je tudi objavila), a je to ni prepričalo. Navedba, da je Vrhuncu prenesel idejo v zvezi z bolniki, ji je dala znamenje, da je lobist, ker kdo drug kot lobist prenaša interese svojih strank do tistih z močjo odločanje, je dejala novinarka. In dodala, da jo k temu sklepu napeljujejo tudi navedbe različnih virov o lobiranju pri Vrhuncu o poslih, policijska preiskava vzdrževanja operacijskih miz, kjer so zaslišali tudi Zemljariča.
Podatka o 430 dneh čakanja na revmatološko ambulanto in 500 dni na urološki poseg sta bila v času pisanja uraden podatek, je dejala Rednakova, in kot taka ne moreta biti nekorektna in osebno žaljiva do Vrhunca in do UKCL. Za svoj ugled in dobro ime bi UKCL in Vrhunec največ naredila, če bi čakalne dobe skrajšala, meni novinarka. Vprašanje, ali si direktor toliko časa kot za upokojenca Zemljariča med službenim časom vzame tudi za nenapovedani obisk kakega razjarjenega bolnika, pa meni, da je retorično in ne potrebuje odziva direktorja. Novinarka je povedala, da UKCL v prikazu nasprotnih dejstev na članek niti ni predstavil podatkov, da si Vrhunec res vzame čas za pogovore z bolniki, ki predolgo čakajo na zdravljenje.
Pri naštevanju afer v UKCL in očitanih kršitvah več členov Kodeksa je novinarka odgovorila, da ne gre za nepotrjene informacije, saj da dogajanje spremlja že leta, da je o njem tudi večkrat pisala, vključno z odzivi UKCL in da ne gre za nič žaljivega, za neutemeljena ugibanja in namigovanja. Podrobnosti pa tokrat ni navajala, ker je šlo zgolj za ilustracijo, kaj se v UKCL dogaja. Povedala je, da je pisala o preplačanih žilnih opornicah (z uradnimi podatki UKCL, po kakšnih cenah so jih kupovali prej in po kakšnih zdaj ter koliko denarja so zmetali v žepe dobaviteljev), o nameravanem preplačilu vzdrževanja operacijskih miz ter o korupcijskih navezah med zdravniki in dobavitelji (potekajo policijske preiskave, vpletene so začasno pridržali, med njimi tudi zdravnike UKCL in Vrhunca ter Zemljariča o čemer so poročali tudi drugi mediji), o potovanju Vrhunca na kongres v ZDA (in plačilu dela stroškov s strani dobavitelja), o njegovem nastopu v oglasu dobavitelja, o množičnem preskakovanju čakalnih vrst v UKCL (in ugotovitvah Računskega sodišča), o tem, da je Vrhunec v primeru otroškega kardiokirurškega programa kršil dolžno ravnanje direktorja in da izpolnjuje znake korupcije (po ugotovitvah protikorupcijske komisije) ter da v UKCL ves čas trdijo, da je z njihovimi razpisi vse v najlepšem redu, po pravilih, toda že primer žilnih opornic je pokazal, da so material preplačevali. Novinarka je povedala, da nekatere primere še raziskuje, na kar jo opozarjajo njeni viri, in da od tod ni daleč od ugotovitve, da prihaja do okoriščanja. Poleg tega, je zapisala, je nedavno pisala tudi o tem, da so v UKCL priredili razpis za določenega dobavitelja, kar so v UKCL priznali, čeprav po njihovem s tem nič ni narobe. A nikjer ni trdila, še pove, da se je konkretna oseba okoristila.
Pojasnila UKCL, zakaj se Vrhunec sestaja z Zemljaričem (zaradi zaslug izpred 40 let, njegovo zgodovinsko pomembno vlogo in da je prinesel dokument iz leta 1973), so bila po mnenju novinarke tako absurdna (vsebine drugega sestanka sploh niso pojasnili), da so si zaslužila kritičen komentar »ne imejte nas (javnosti) za bebce«. Meni, da bi bili lahko užaljeni kvečjemu bralci, da jih kdo s tako za lase privlečenimi odgovori poskuša prepričati, kako je v UKCL vse v najlepšem redu. To je bila zanjo le spodbuda h komentarju, ki da je v članku jasno označen.
Tudi novinar Dejan Steinbuch je pri kolumni »Klinika Janeza Zemljariča« zavrnil očitke o kršitvi 1. člena, 2. člena, 3. člena, 5. člena in 20. člena Kodeksa. Z izjemo slednjega naj bi prejšnje kršil že v naslovu, a novinar očitke označuje kot absurdne, saj da pritožnik ni upoštevali osnovnih predpostavk kolumne, da gre za podajanje lastnega mnenja o relevantnih družbenih vprašanjih, da gre za subjektivno oceno in da je stil pisanja lahko zbadljiv, neprizanesljiv, sarkastičen, kritičen, ciničen … Zato meni, da ni bilo potrebno pridobiti odzivov drugih.
Novinar je povedal, da je dobro seznanjen s poslovno prakso Zemljariča in da ga njegovi obiski v UKCL ne presenečajo. Bistvo njegove kolumne naj bi bilo v razkrivanju škandalozne prakse najdražje klinike v državi, ki vsako leto porabi na desetine milijonov davkoplačevalskega denarja, pri tem pa naj bi se vedno znova odkrivali primeri netransparentnega, klientelističnega in koruptivnega ravnanja zaposlenih v UKC. Moralistične navedbe Vrhunca, ki se je spotaknil ob provokativni naslov kolumne, kot pravi novinar, obenem pa ga je zabolelo, ker ga je postavil v vlogo Zemljaričevega učenca, so ob tem brezpredmetne, zato njegove očitke o kršenju Kodeksa zavrača.