Stališče NČR DNS in SNS
Novinarsko častno razsodišče, skupni organ Društva novinarjev Slovenije in Sindikata novinarjev Slovenije (v nadaljevanju NČR), v sestavi Gojko Bervar (predsednik), Jelena Aščič (podpredsednica), Katarina Vučko, Davorin Koron, Anja Gorenc, Nina Jerman, Tatjana Pirc, Neva Železnik (člani), je na seji 1. decembra 2015 v primeru Policijska uprava Celje proti novinarju Slovenskih novic Primožu Škerlu ugotovilo, da Primož Škerl ni kršil Kodeksa novinarjev Slovenije.
Primer: Policijska uprava Celje proti novinarju Slovenskih novic Primožu Škerlu
NČR je prejelo pritožbo Policijske uprave Celje (PUC) na članek novinarja Primoža Škerla z naslovom »Policisti vozili šerifove otroke«, ki je bil objavljen v Slovenskih novicah, dne 16. aprila 2015. Članek se nanaša na okoliščine postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi komandirja Policijske postaje Dravograd Bogdana Brezovnika.
V pritožbi se novinarju očita kršitev 2. člena kodeksa, ker naj bi zavajajoče prikazoval delo pritožnika, t. j. Policijske uprave Celje (PUC). Za zlasti problematične PUC šteje novinarjeve očitke o »pometanju« primera postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dosedanjega komandirja policijske postaje (PP) Dravograd »pod preprogo«. Pritožnik zatrjuje, da so s PUC novinarju vedno zagotovili želena pojasnila in informacije, in kot dokaz prilaga odgovor, iz katerega je razvidno, da so novinarju Škerlu pojasnili ukrepe, ki so jih izvedli zoper bivšega komandirja. V podporo svojemu stališču pritožnik navaja še en starejši članek, z dne 13. 12. 2014, v katerem je omenjeni novinar PUC prav tako očital »pometanje pod preprogo« in neukrepanje proti dvema policistoma. Pritožnik zatrjuje, da so bili novinarjevi očitki neutemeljeni, saj naj bi mu jasno navedli vse ukrepe, ki so jih izvedli. Obenem dodaja, da se tedaj na pisanje niso uradno odzvali, ker niso želeli, da se v neprijeten položaj spravi policista in policistko, o katerih je govoril članek.
Novinar Primož Škerl je na obtožbe odgovoril in kategorično zavrnil vsakršen očitek o kršitvi kodeksa. Novinar sicer priznava, da je vodstvo PUC na njegovo prošnjo/zahtevo odgovorilo o konkretnih primerih, vendar pa meni, da v nasprotnem primeru zadevi ne bi prišli na dan, kar podkrepi z informacijo, da je šlo pri članku o policistih na meji za več kot tri mesece staro zadevo, v dravograjskem primeru (ki je predmet pritožbe) pa za približno dva tedna staro. Novinar kot argument za svojo trditev, da so primer na PP Dravograd nameravali pomesti pod preprogo, dalje navaja dejstvo, da je bil na spletni strani policije 14. 4. 2015, ko je na PUC naslovil vprašanja, kot komandir še vedno naveden komandir PP Dravograd, zoper katerega sta že bila uvedena postopka izredne odpovedi in prepovedi opravljanja dela, čeprav je njegove naloge že opravljal drug delavec. Policija je javnost o dogodkih v zvezi s komandirjem seznanila torej šele na novinarjevo izrecno vprašanje. Če anonimke ne bi prejel, pa javnost o okoliščinah izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi komandirja Brezovnika sploh ne bi bila obveščena, navaja Škerl. Obenem poudarja, da mora policija že zaradi moči, ki jo ima v družbi, ažurno in samoiniciativno obveščati javnost o dogodkih, predvsem pa o napakah policistov. Novinar meni, da bi – če na PUC resnično ne bi imeli namena prikriti obeh spornih primerov -, novico o dogodkih objavili v obliki rednega ali izrednega sporočila za javnost, kakor je to praksa. Njegovo prepričanje o odsotnosti takšnega namena je s svojo reakcijo po telefonu potrdila predstavnica za odnose z javnostmi pri PUC Milena Trbulin, ki je za spolni škandal na meji dejala, da to je bilo pa že poleti (spraševal je decembra 2014) in kaj ga zdaj zanima za toliko časa nazaj, za Dravograd pa je odvrnila, da »tam gor smo pa menda res enega komandirja zamenjali.«